ambasádorka -e ž (ȃ)
najvišja diplomatska predstavnica kake države v tuji državi, veleposlanica: veleposlaništvo vodi izkušena ambasadorka; pren.: oktobra letos je postala ambasadorka boja proti podhranjenosti; Unicefova ambasadorka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bíti1 bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ)
1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
6. knjiž. širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; star. otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bòj bôja m (ȍ ó)
1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel; spustiti se v boj s sovražnikom; boj na kopnem, na morju; boj na nož, na življenje in smrt; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
● smrtni boj umiranje, agonija
2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj; zaplesti se v politične boje; idejni boj; reformacijski verski boji; boj med mnenji; boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi
3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj; boj za vsakdanji kruh; boj za pravice živali; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; igra, pri kateri skušata igralca, ki poskakujeta po eni nogi, s sunki ramen, prekrižanih rok prisiliti drug drugega, da stopi na obe nogi; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bója1 -e ž (ọ̑)
navt. zasidrana plavajoča priprava za signalizacijo ali za privezovanje manjših plovil, plovka: privezati ladjo na bojo; označiti nevarna mesta z bojami; svetilna boja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bója2 -e ž (ọ̑)
zastar. barva: rad uporablja žive boje / oči sive boje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bojeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: bojevati se za svobodo; bojevati se s sovražnikom; pren. dvom se bojuje z upanjem; bojevati se sam s seboj; vse življenje se je bojeval z revščino
2. zelo si prizadevati za kaj: dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost; bojevati se za pravico z besedo in peresom
● publ. bojevati se z ramo ob rami skupaj, složno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bórec -rca m (ọ̑)
1. udeleženec oboroženega spopada, vojak: to je bil star in izkušen borec; borec iz prve svetovne vojne / španski borec tuji prostovoljec v španski državljanski vojni na strani republikancev
// udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: borci so šli v napad; borec Cankarjeve brigade / borec iz enainštiridesetega leta udeleženec boja od leta 1941
2. kdor si zelo prizadeva za kaj: borec za mir; borec za pravico, za svobodo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

boríti se -ím se nedov. (ī í)
1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem
3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bórka1 -e ž (ọ̑)
1. udeleženka jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: borka udarne divizije
2. ženska, ki si zelo prizadeva za kaj: borka za svobodo, za mir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

búča -e ž (ú)
1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
♦ elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča
3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
● pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́)
1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb
2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15–20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani
3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri evre je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; glasb. celi ton interval velike sekunde; mat. celo število število, ki nima delov enote; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

defenzívnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost defenzivnega: defenzivnost njihovega boja / pasivna defenzivnost moštva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dezertácija -e ž (á)
pobeg od vojakov ali iz boja: polk je bil razredčen zaradi dezertacij; nagovarjati vojake k dezertaciji; med prostovoljci ni bilo niti enega primera dezertacije; kazen za dezertacijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dezertêr -ja m (ȇ)
kdor pobegne od vojakov ali iz boja, vojaški begunec: dezerterja so ustrelili; sodili so mu kot dezerterju; dezerterji (iz) armade; po gozdovih so se klatile trume dezerterjev; pren. dezerterji iz organizacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dezertêrstvo -a s (ȇ)
pojav dezertiranja: na fronti se je širilo dezerterstvo; boriti se proti dezerterstvu
// pobeg od vojakov ali iz boja: dezerterstvo so kaznovali s smrtjo; trikratno dezerterstvo; pren. narodno dezerterstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dezertírati -am dov. in nedov. (ȋ)
pobegniti od vojakov ali iz boja: pod vplivom propagande je dezertirala cela četa; dezertiral je iz nemške vojske; dezertirati k sovražniku; pren. dezertiral je iz organizacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dinámičnost -i ž (á)
lastnost, značilnost dinamičnega: dinamičnost boja; dinamičnost dogajanja / dinamičnost filmskega dejanja / menjavanje učnih oblik in metod pripomore k dinamičnosti pouka; dinamičnost družbenega razvoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ênainštírideset -ih štev. (ē-ȋ)
izraža število ali številko enainštirideset [41]: v vasi je enainštirideset hiš / borec iz, od leta enainštirideset udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ênainštírideseti -a -o štev. (ē-ȋ)
ki v zapovrstju ustreza številu enainštirideset: na tabeli je bil na enainštiridesetem mestu / borec iz, od enainštiridesetega leta udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

fašízem -zma m (ī)
politična ureditev, ki temelji na diktaturi, kultu osebnosti, nestrpnosti do drugače mislečih, šovinizmu, rasizmu in agresivni zunanji politiki, med obema vojnama in med drugo svetovno vojno, zlasti v Italiji in Nemčiji: zmaga nad fašizmom; gibanje, vojna proti fašizmu / naša dežela pod fašizmom fašistično okupacijo / Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov
// gibanje za tako ureditev: pristaši fašizma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

frónta -e ž (ọ̑)
1. območje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
// publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti
2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á)
1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet
5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri prvotnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

górši -a -e prid. (ọ̑) zastar.
1. slabši, hujši: znašel se je sredi najgoršega boja; bil je najgorši učenec v razredu
2. lepši2: bila je zala, da ni bilo gorše od nje
// boljši: njegovi konji so lepši in gorši; dober kosec je, a sosed je še gorši; prim. gorji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

idêja -e ž (ȇ)
1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o ekološkem pridelovanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje
● ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo
// nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje
2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo
3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja
4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta
b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma
c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja
// kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti
5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje
♦ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ímperativ -a m (ȋ)
1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati
2. jezikosl. velelni naklon: stavek v imperativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

istočásen -sna -o prid.(á)
ki se pojavi, poteka ob istem času: istočasen izid obeh knjig; istočasen prihod gostov; istočasno prevajanje; zapletel se je v več istočasnih razmerij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ)
1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
2. glagolnik od izgubiti:
a) prijaviti izgubo dokumentov
b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
c) izguba las; izguba imetja
č) izguba barve; izguba časti
d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / nasprotnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen – vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
♦ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; jezikosl. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

izíti -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í)
1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / tisk. žarg. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani
// biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku
2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od malih podjetij iniciativo naj bi dala mala podjetja
3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide
4. zastar. vziti1: luna, sonce izide
● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

izrodíti se -ím se dov., izródil se (ī í)
1. biol. spremeniti se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov: sadno drevje, krompir se izrodi / njihov rod se je izrodil
2. spremeniti se na slabše sploh: disciplina se je izrodila; njihova vera se je izrodila v fanatizem; izrodili so se v zagrizene privržence boja
3. prenehati roditi: rodila je deset otrok, pa se še ni izrodila / maline se izrodijo v osmih letih
// izčrpati se: zemlja se je izrodila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ízvenparlamentáren -rna -o [izvənparlamentarən in izvenparlamentarən] prid. (ȋ-ȃ)
ki ni v parlamentu, v okviru parlamenta: izvenparlamentarna akcija, skupina / parlamentarne in izvenparlamentarne oblike boja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kopél tudi kópel -éli [druga oblika kopeu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑)
1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
// s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel
● vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja
2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
♦ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kóža -e ž (ọ́)
1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža / pomarančna koža pomarančni lupini podobna jamičasta koža zaradi posebne razporejenosti podkožnega maščevja in vezivnega tkiva, zlasti na stegnih, bokih, trebuhu in zadnjici
b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
// ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože
// pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
// strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ljúdskost -i ž (ȗ) knjiž.
1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva: ljudskost v Levstikovem Martinu Krpanu; namesto literarnega dvornega patosa je prinesel v knjigo smisel za ljudskost / ljudskost pisateljevega jezika / ljudskost kulturne prireditve miselna dostopnost vsem
2. značilnost tega, kar temelji na delavskem razredu: demokratična ljudskost osvobodilnega boja; ljudskost volitev
3. prijaznost do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: radi so ga imeli zaradi njegove ljudskosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

materializírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. napraviti kaj materialno: materializirati svoj ideal; materializirati misel
// knjiž. uresničiti, izpolniti: materializirati pridobitve boja; sklep so kmalu materializirali / materializirati lik Hamleta na odru
2. nav. slabš. povzročiti, da kdo ceni zlasti gmotne koristi in materialne dobrine: ugodne življenjske razmere so ga materializirale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

mêjdan -a m (ȇ)
1. zastar. dvoboj, boj: pozval je viteza na mejdan
// kraj dvoboja, boja: veliko jih je padlo na mejdanu
2. v orientalskem okolju trg, tržni prostor: na mejdanu poleg železniške postaje so se zbirale majhne gruče Arabcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

metáti méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́)
1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca / ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati / pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kartali, kockali
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha / razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo / metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih / ta stroj kar meče podatke iz sebe
2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
// ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj
3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile / besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja / metati nasmeške, poklone na levo in desno
// v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati
7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
// publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; šport. žarg. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati
♦ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

mísel -sli [misəu̯] ž (ȋ)
1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel
2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / ekspr. skušal je odgnati misli in zaspati / ležal je brez misli
// izraža usmerjenost najvišje umske dejavnosti: misli so se mu osredotočile samo na rešitev / ekspr. misli so se mu sukale samo okrog nje / ekspr. vdajal se je svojim mislim
3. nav. mn., navadno s prilastkom mnenje, mišljenje: to so le moje misli, morda ni tako / po naših mislih so dogodki potekali takole / povej tudi ti svoje misli o predstavi / o tem problemu nisva istih misli; nikomur nočem vsiljevati svojih misli
4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom najvišja umska dejavnost kot nosilec
a) določenega razpoloženja, počutja: ni se mogel otresti mračnih, žalostnih misli; predal se je prijetni misli / ekspr. obhajale so ga črne misli / ekspr. skušal si je izbiti take misli iz glave / ta človek je čisto romantičnih misli je romantičen
b) določene, navadno čustvene reakcije: hudobna, maščevalna misel mu je šinila v glavo; to so zelo sebične misli
5. navadno s prilastkom prisotnost česa v zavesti kot posledica najvišje umske dejavnosti: misel, da bi odšel, mu je vedno bolj dozorevala; hrabri me misel, da je zdrav; zadrževala jih je misel, da ne ravnajo prav / ekspr. ta misel mu ne da miru, mu ne gre iz glave / vsiljuje se mu misel o nacionalni zatiranosti
// navadno v zvezi z na trajnejša, intenzivnejša prisotnost česa v zavesti: misel na ljubezen, boljšo prihodnost mu daje pogum; misel nanjo ga je dvigala; misel na smrt ji hromi voljo
6. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: dobra, originalna misel; misel o izdaji zbranih del slovenskih klasikov je bila vsestransko podprta; tedaj se mu je porodila misel o ustanovitvi stranke; dal je misel za reorganizacijo podjetja / ekspr. preblisnila, prešinila ga je misel, kako rešiti problem / hvaležen sem ti za vsako dobro misel
7. navadno s prilastkom izraženi rezultat najvišje umske dejavnosti: delo vsebuje veliko globokih misli; podobne misli sem že nekje slišal / izrekel je zanimivo misel
8. ed., navadno s prilastkom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
a) umetniškega ali znanstvenega dela: seznanil se je z mislijo njegove razprave; osnovna misel drame / vodilna misel Prešernovih poezij
b) knjiž. različnih znanstvenih, umetniških smeri: razvoj filozofske misli; seznaniti se z mislijo kubizma / Platonova filozofska misel
c) knjiž. različnih področij človekove družbene dejavnosti: seznaniti se z antifašistično mislijo; politična misel stranke / univerza kot žarišče napredne misli / spoznati misel razrednega boja
// knjiž., z oslabljenim pomenom najvišja umska dejavnost, značilna za določeno strokovno področje: nastanek pedagoške misli na Slovenskem / razvoj znanstvene misli
9. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: demokratične, komunistične misli so preplavile Evropo; ni bilo mogoče zavreti revolucionarne misli / spremljal je vse nove politične misli
10. v prislovni rabi, v zvezi v mislih izraža omejevanje glagolskega dejanja na miselno področje: ves čas je v mislih ponavljal izpitno vprašanje / v mislih sem z vami / samo v mislih je bil pogumen
● ekspr. njegove misli se nikdar ne dvignejo nad osebno korist on misli samo na osebno korist; ekspr. moja prva misel je bila namenjena njej najprej sem pomislil nanjo; ni mogel zbrati svojih misli ni se mogel zbrati, koncentrirati; brati misli komu ugotavljati, kaj misli, kaj si želi; publ. izmenjavati misli sporočati, pripovedovati svoje mnenje, mišljenje drug drugemu; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; ekspr. še na misel mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; njega imam pogosto v mislih pogosto se ga spominjam; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; zlasti imam v mislih njegovo slabo vedenje poudariti želim zlasti njegovo slabo vedenje; ekspr. prišel je na čudovito misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; ekspr. bili so vsi ene misli z njim vsi so mislili kot on; ekspr. nimam nobenih skritih misli ničesar ne prikrivam, skrivam
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; glasb. glasbena misel smiselno urejena, formalno nedoločena skupina tonov; rel. grešiti v mislih; soc. družbena misel človekovo mnenje, mišljenje o njegovem odnosu do sočloveka, družbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

načêlnost -i ž (ȇ)
lastnost, značilnost načelnega: dogmatična, nepopustljiva načelnost; občudoval je prijateljevo resnicoljubnost in načelnost / načelnost stališč, vzgoje / načelnost boja, članka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

nadaljevánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od nadaljevati:
a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo
b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod
c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka
č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu
2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu; brati nadaljevanje; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi; nadaljevanje v prihodnji številki
// del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

napovédati -povém dov. (ẹ́)
1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste; založba je napovedala izid knjige; predstavo so napovedali po radiu; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil
2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo
3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji; železničarji so napovedali stavko; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo
4. ekspr. reči, povedati: veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu; napovedala je več, kakor sem želel vedeti
● pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; rad. napovedati prebrati napoved; šah. napovedati šah; voj. napovedati vojno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

národ -a stil. -óda m (á, ọ́)
1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, azijski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
// s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev
// skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju
2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod
3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci
4. publ. država: odnosi med narodi
● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
♦ antr. hamitski, semitski narodi; pravn. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

nèparlamentáren -rna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni parlamentaren: neparlamentarna skupina / parlamentarne in neparlamentarne oblike boja / ekspr. neparlamentarno izražanje, ravnanje
♦ polit. neparlamentarna vlada v nekaterih državah vlada, ki ni odgovorna parlamentu, ni sestavljena iz članov parlamenta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

nosílec -lca [nosiu̯ca in nosilca] m (ȋ) navadno z rodilnikom
1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice
2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci
// publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov
3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas – nosilec pomenskega razlikovanja
4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg
5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca
6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje
7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo
8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti
9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in lahko povzroča, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec
10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec
11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket
♦ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; jezikosl. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; rač. nosilec podatkov, zvoka priprava, ki omogoča zapisovanje, shranjevanje podatkov, zvoka; naprava, ki ima vgrajeno tako pripravo; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

nosíteljica -e ž (ȋ)
publ. nosilka: nositeljica zastave / nositeljica visokega odlikovanja / ta organizacija je postala nositeljica skupnega boja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

novák -a m (á)
1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki
2. knjiž. novinec: stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik
♦ zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

novínec -nca m (ȋ)
kdor je bil nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli več novincev; vpis novincev v šole / boja so se udeležili novinci in izkušeni borci / ekspr. on je novinec v tem kraju / uriti novince rekrute
♦ rel. redovniški pripravnik pred zaobljubo
// ekspr. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju; začetnik: pri tem delu je še popoln novinec; novinec na literarnem področju, v parlamentarnem življenju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / tretje življenjsko obdobje ki se začne navadno z upokojitvijo posameznika / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu / najmanjše časovno obdobje
♦ ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

običájen -jna -o prid., običájnejši (ȃ)
ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni; običajna meja, mera; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden
// ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila
// knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne
♦ pravn. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

obraníti in obrániti -im dov. (ī á)
1. odvrniti napad: vojakom je uspelo obraniti most; obraniti mesto pred napadalci; obraniti grad s topovi; obraniti se nasprotnika / le s težavo se je obranila nadlegovalca
// zavarovati, zaščititi: obraniti otroka pred mrazom, star. mraza; obraniti se pred infekcijo
2. dokazati pravilnost ideje, mnenja: obraniti svoje stališče; te trditve ni mogel znanstveno obraniti
● hlev je zgorel, hišo pa so obranili rešili pred požarom; publ. obraniti naslov prvaka znova pridobiti naslov prvaka; publ. obraniti pridobitve osvobodilnega boja ohraniti
♦ šol. obraniti disertacijo pred komisijo opraviti zagovor disertacije; šport. obraniti enajstmetrovko pri nogometu preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ)
1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

odnêsti -nêsem dov., odnésel odnêsla (é)
1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir
// z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat
2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje
3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpijadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati
4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino
5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan
● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

odràz -áza m (ȁ á)
ed., z rodilnikom kar kaj kaže, izraža: idejni odraz družbenega boja; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti; pravo je odraz družbene ureditve / publ.: pesem je odraz doživetja izraža doživetje; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave je viden, se kaže
♦ filoz. teorija odraza v marksistični filozofiji teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

opravíčenost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost opravičenega: opravičenost izostanka, zamude
2. publ. upravičenost: opravičenost boja, obstoja, opominov / opravičenost do dodatka pravica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

opravičílo -a s (í)
1. izjava, navadno pisna, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti
// kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost
2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

opredeljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje
2. določati: opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji
// vrednotiti, karakterizirati: opredeljevati obdobje; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo
// razlagati, pojasnjevati: v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma
3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ôrel ôrla [orəu̯] m (ó)
1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko; vrešči kot orel
2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja
3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov
● dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
♦ astron. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca; planinski orel; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

osmislítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od osmisliti: osmislitev človekovega bivanja; osmislitev boja, življenja / glavni junak se bori za svojo osmislitev / podkrepitev in osmislitev umetnosti / znanstvena osmislitev vzrokov in posledic utemeljitev, upravičenost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

parlamentáren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na parlament ali parlamentarizem: parlamentarna seja / parlamentarne oblike boja / parlamentarni sistem; parlamentarne volitve / obisk parlamentarne delegacije / parlamentarna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast parlament; parlamentarna republika / ekspr. parlamentarno izražanje, ravnanje, življenje
♦ adm. parlamentarni stenograf nekdaj stenograf z višjo stopnjo usposobljenosti; parlamentarno pismo stenografija, ki omogoča zapis nad sto besed na minuto; polit. parlamentarna vlada vlada, odgovorna parlamentu in odvisna od njega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

partizán -a m (ȃ)
udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: postati partizan; borben, pogumen partizan; na grob padlih partizanov so položili cvetje; ujeti partizani niso nič izdali / športno društvo Partizan
// mn. partizanska vojska: partizani so osvobodili mesto; vsa vas je pomagala partizanom / iti k partizanom, v partizane; pri partizanih je bil štiri leta; imela je tri sinove v partizanih
// udeleženec narodnoosvobodilnega boja sploh: francoski, sovjetski, vietnamski partizani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

partizánka -e ž (ȃ)
1. udeleženka jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja: pogumna partizanka; partizanke in ilegalke
2. med narodnoosvobodilnim bojem vojaška kapa: dobil je novo partizanko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

partizánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na partizane: partizanski napad; partizanske akcije; partizanske enote so napadle okupatorja / partizansko gibanje se je čedalje bolj širilo / partizanske delavnice; na osvobojenem ozemlju so ustanovili partizansko radijsko postajo; partizansko gledališče / partizanski kurir, zdravnik; partizanska bolnica in partizanska bolnišnica zasilna bolnišnica na skritem kraju; partizanske pesmi; partizanska spomenica 1941 spomenica organizatorjem ljudske vstaje in borcem narodnoosvobodilnega boja za delovanje, boj od 1941 do 1945; partizansko ime ime, ki ga je dobil, imel v partizanih / Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije; nekdaj Pohod po poteh partizanske Ljubljane Pohod po Poti ob žici
● ekspr. partizanska mama ženska, ki požrtvovalno skrbi za partizane; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
♦ šport. partizanski marš tek na razdaljo 20 do 35 km; voj. partizansko bojevanje bojevanje v sovražnikovem zaledju, za katero so značilni nenadni napadi in izogibanje frontalnim spopadom; prisl.: bojevati se po partizansko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

peklò -à in pèklo -a s (ȍ ȁ; ə̀)
star. pekel: peklo in nebesa / priti v peklo / peklo boja / peklo imajo v hiši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

plátfórma -e ž (ȃ-ọ̑)
1. teh. večja plošča, ploščad, namenjena navadno za opravljanje kake dejavnosti: ladja ima platformo za pristajanje helikopterjev; ob tirih so naredili platformo za razlaganje tovora; betonska, jeklena platforma; pren., publ. stati na platformi boja za mir
2. publ. osnova, temelj: pripraviti platformo za konferenco; delo so zasnovali na skupni programski platformi; nova politična platforma / idejna platforma revije / družbena platforma razvoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pobégniti -em dov., tudi pobegníte; tudi pobegníla (ẹ́ ẹ̑)
1. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj jih je pobegnilo, druge so ujeli; pobegniti iz taborišča / pes mu je pobegnil ušel; pobegniti iz boja, od vojakov dezertirati
2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ko je vstopil on, je pobegnila iz sobe; pobegniti od doma; pren. mladost je pobegnila
3. ekspr., z dajalnikom umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: dolžnosti ne smeš pobegniti; pobegniti hrupu, šumu
● kazen mu ne pobegne mu ne uide; prvi trije tekmovalci so pobegnili šele v zadnjem krogu pospešili tek; pobegnila je od moža odšla je od njega, zapustila ga je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pokônčnost -i ž (ó)
1. lastnost, značilnost pokončnega: pokončnost stebel / pokončnost jezdeca vzravnanost
2. knjiž. načelnost, značajnost: poznavanje samega sebe pomaga k večji samozavesti in pokončnosti; moralna pokončnost; knjiga izraža avtorjevo pokončnost / premočrtnost in pokončnost boja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

poostrítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od poostriti: poostritev predpisov / poostritev boja / poostritev ekonomskega vprašanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

popôln -a -o [popou̯n] prid., popôlnejši (ȏ)
1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk
2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema; ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je do zdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano
3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem; njegov načrt je zelo popoln; popolne oblike; tehnično popolna letala / to je do zdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna
// ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje
4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec
♦ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jezikosl. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; pravn. popolni preklic; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pozdràv -áva m (ȁ á)
1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; nekdaj, kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi
● ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
// s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu – svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja
2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prebéžnik -a m (ẹ̑)
knjiž. kdor prebeži: pridružili so se jim vojni ujetniki in prebežniki; prihajali so vedno novi prebežniki / prebežnik iz boja dezerter

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prekalíti -ím dov., prekálil (ī í)
s kaljenjem doseči največjo možno trdoto jekla: več ton jekla so prekalili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

premagoválec -lca [premagovau̯ca] m (ȃ)
nav. ekspr. kdor kaj, koga premaga: premagovalec bolezni / premagovalci so se vrnili iz boja zmagovalci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prepustíti -ím dov., prepústil (ī í)
1. dati komu pravico, možnost, da dobi kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepustiti hišo sinu; prepustiti komu sobo za dva meseca / kralj je moral prepustiti prestol sinu / prepustiti besedo drugemu diskutantu / prepustiti v last, uporabo
♦ pravn. prepustiti komu uporabo, uživanje česa
2. dopustiti, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepustiti svoje dekle drugemu; prepustiti funkcijo drugemu; tekač je moral prepustiti prvo mesto boljšemu tekmovalcu / prepustiti pobudo, vodstvo tekmecu / prepustiti komu tekmo brez boja predati
3. narediti, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: prepustil je goste ženi, sam pa odšel na sestanek
// z glagolskim samostalnikom narediti, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepustiti nego bolne matere sestri / prepustil je ženi, da gospodari na kmetiji, sam pa odšel v tujino / prepustiti otroka v varstvo sosedi
4. z glagolskim samostalnikom dati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: prepustiti odločitev bratu; prepustiti sodbo bralcu / prepusti stvar meni, pa bo kmalu opravljena / zakon je prepustil določitev višine prispevka občinam
5. dopustiti, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: tako pomembne stvari ne smemo prepustiti naključju, dobri volji koga / to vprašanje moramo prepustiti zgodovini
6. ne narediti ničesar
a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: prijel jo je za roko in ona mu jo je prepustila / ekspr. spet mu je prepustila svoje ustnice
b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepustiti koga revščini / prepustiti koga počasnemu umiranju / prepustiti koga njegovim mislim
7. star. predreti: prepustiti gnojno bulo; žulj se je prepustil
● ekspr. skrb za to kar meni prepusti za to bom (po)skrbel jaz; ekspr. delam prav ali narobe, to kar meni prepusti o tem ne sodi; ekspr. prepustiti kaj pozabljenju pozabiti kaj; ekspr. prepustiti koga samemu sebi, usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pridobítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od pridobiti: pridobitev premoženja / pridobitev kupcev, naročnikov; pridobitev ljudi za akcijo / pridobitev funkcije, oblasti; pridobitev doktorskega naslova
2. nav. mn., navadno s prilastkom kar je posledica kakega dela, prizadevanja: ohraniti pridobitve osvobodilnega boja; kulturne, tehnične, znanstvene pridobitve; pomembne pridobitve v šolstvu; pridobitve civilizacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

priznavalnína -e ž (ī)
stalna ali občasna denarna pomoč borcem, udeležencem narodnoosvobodilnega boja: dodeliti, priznati priznavalnino borcem s prenizkimi dohodki; povišanje priznavalnine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

propagátorka -e ž (ȃ)
ženska, ki propagira: vneta propagatorka boja za ženske pravice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prostovóljka -e ž (ọ̑)
ženska, ki se prostovoljno odloči, prijavi za določeno delo, dejanje: prostovoljke so takoj odšle na delo; skupina prostovoljk / bolničarka prostovoljka
// ženska, ki stopi prostovoljno v vojsko: boja se je udeležila kot prostovoljka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prvobórec -rca m (ọ̑)
1. udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941 ali prvi organizator ljudske vstaje: na srečanju so prvoborci obujali spomine na partizanske čase; odkritje spominske plošče prvoborcu
2. publ. kdor si zelo prizadeva za kaj: prvoborci za svobodo medijev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prvobórka -e ž (ọ̑)
1. udeleženka jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941 ali prva organizatorka ljudske vstaje: v vasi so odkrili spominsko ploščo prvoborki
2. publ. ženska, ki si zelo prizadeva za kaj: prvoborka za svobodo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rezêrva -e ž (ȇ)
1. kar se hrani za posebne namene, potrebe: načeti, porabiti rezervo; denarne rezerve; materialne rezerve; imeti rezerve goriva, živil / za rezervo si je kupil več svinčnikov; imeti kaj v rezervi
2. nav. mn. kar je kje ali ostane kje po izkoriščanju: izrabljati rezerve rud; odkrivati nove rezerve surovin; svetovne rezerve bakra; pren. pošle so mu še zadnje rezerve moči
// publ. možnost, sredstvo za razvoj kake dejavnosti, ki še ni bilo izrabljeno, izkoriščeno: odkrivanje rezerv v gospodarstvu / inovatorstvo je velika rezerva za povečanje produktivnosti
3. voj. skupina vojakov, vojaških enot za bojno črto, ki se ob potrebi udeleži boja: obnoviti rezerve; poslali so ga s fronte v rezervo; bataljonska rezerva / četa je ostala v rezervi
4. šport. igralec, tekmovalec, ki se po potrebi udeleži igre, tekmovanja: v šahovski ekipi so štirje igralci in dve rezervi
5. knjiž. pomislek, pridržek: imeti, izraziti rezerve ob čem, pri čem / brez rezerve kaj podpirati, potrditi; sprejeti kaj z rezervo
6. knjiž. zadržanost, nedostopnost: znebil se je svoje rezerve in odšel na izlet
● knjiž. te podatke je treba jemati z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah
♦ ekon. notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; skrite rezerve v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

sád -ú m, prvi pomen stil. sád -a (ȃ)
1. užitni del rastline, ki sestoji iz semena in osemenja: sadovi se debelijo, odpadajo, zorijo; obirati, pobirati sadove; okusen, sočen, zrel sad / koščičasti, mesnati, pečkati sadovi / užitni sadovi / drevo prinaša, rodi sad / ekspr.: sad trte grozdje; sad zemlje pridelki
2. nav. ekspr., z rodilnikom rezultat, dosežek: to so sadovi njegovega dela, truda; sporazum je sad dolgotrajnih pogajanj; razprava je sad večletnega raziskovanja / strahovi so bili sad njene domišljije; sad spoznanja / neuspeh je sad njegove nedelavnosti posledica
● ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; ekspr. sad njune ljubezni otrok; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; mesto je kot zrel sad padlo v roke vojakov zavzeli so ga brez truda, boja; prepovedani sad je najslajši človek najrajši dela, česar ne sme; drevo se po sadu spozna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

smŕt -i ž (ȓ)
1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / blaga smrt evtanazija / do smrti pretepsti
// stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
// konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti
2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja
3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči; ekspr. bela smrt snov bele barve, ki škoduje zdravju, zlasti mamilo
b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

spomeníca -e ž (í)
1. pisna izjava o kaki stvari, problemu z zahtevo, da se uredi, reši, namenjena vladi, politični oblasti: predložiti, sestaviti spomenico; podpisi na spomenici / protestna spomenica
2. polit. uradni spis ene vlade drugi, v katerem se obširneje obravnava kak problem; memorandum: nota in spomenica
3. dokument o priznanju za zasluge, delo: podelitev spomenice ob stoletnici Slovenske matice / partizanska spomenica 1941 spomenica organizatorjem ljudske vstaje in borcem narodnoosvobodilnega boja za delovanje, boj od 1941 do 1945; biti nosilec spomenice partizanske spomenice 1941

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

sprožíti1 in spróžiti -im dov. (ī ọ́)
1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo
2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti
a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti
b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja
3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava
4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje
● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel
♦ elektr. sprožiti impulz; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; pravn. sprožiti postopek, pravdo; šport. sprožiti štoparico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

srdítost -i ž (ȋ)
velika stopnja jeze: srditost ga je minila; izbruh srditosti / težko prenaša njegovo srditost
// ekspr. velika stopnja česa sploh: spori, značilni po svoji srditosti / srditost boja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

surôvost -i ž (ȏ)
lastnost, značilnost surovega: surovost mesa / tudi govorjenje kaže njegovo surovost; surovost ljudi / surovost prizorov v filmu / ekspr. surovost boja za obstanek / bala se je njegovih surovosti surovih dejanj, besed

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

svetílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na svetenje: svetilna doba žarnice / svetilni plin / svetilni organ kresnice; svetilna raketa
♦ elektr. svetilna nitka nitka, ki jo električni tok ob prehodu segreje do žarenja; navt. svetilna boja; voj. svetilna krogla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

svobôda -e ž (ó)
1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svoboda; živeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije
// zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga
2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine; nekateri narodi se še borijo za svobodo; padel je za svobodo; prva pomlad v svobodi / ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov / narodna svoboda
3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje
4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost / imeti svobodo gibanja
5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodo; svoboda raziskovanja
6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha
7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda
8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode
● otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznosti; za to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost
♦ filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; pravn. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ščít -a m (ȋ)
1. nekdaj nekoliko izbočena ploščata priprava, ki se v boju drži v roki, da ščiti človeka pred udarci, vbodi: nasprotnik je udarjal po ščitu; kovinski, lesen ščit; okrogel, ovalen ščit; kopje in ščit; postavil se je predenj kot ščit / bojni ščit; pren., ekspr. prijatelja je uporabila za svoj ščit
2. ploskev v obliki ščita, na kateri je naslikan, vdelan simbolični znak, navadno grb: grbovni ščit; ščit z grbom celjskih grofov / mrliški ščit plošča z grbom in podatki o umrlem
3. priprava, del priprave, ki kaj ščiti; ščitnik: pritrditi ščit; celuloiden, plastičen ščit; ščit za vrata / dati knjigo v ščit v ščitni ovitek; kapa s ščitom s ščitkom
4. knjiž. napisna plošča, tabla: na posebnem ščitu je bilo napisano ime firme / reklamni ščiti
● zastar. kot nezakonska mati je bila brez ščita in varstva brez zaščite; publ. publika je pisatelja dvignila visoko na svoj ščit postavila ga je za svojega idejnega voditelja in zaščitnika; vznes. vrni se iz boja s ščitom ali na njem zmagaj ali umri v boju
♦ geol. ščit najstarejši geološko nespremenjeni del celine; teh. toplotni ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; varilni ščit priprava, ki ščiti obraz pri obločnem varjenju; zool. ščit del zunanjega ogrodja nekaterih živali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

téhničen -čna -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na tehniko:
a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek; tehnična pomoč; tehnično sodelovanje / tehnični kamen; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik patentni svinčnik z mino; tehnična pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija
c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost
2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo: tehnični podatki o avtomobilu, stroju; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi; tehnični pregled proge, stavbe
3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge: tehnični delavec, direktor, urednik; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema; tehnično delo
♦ ekon. tehnična norma norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; fiz. tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2; gled. tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; les. tehnični les ves les razen drv; šol. tehnični pouk nekdaj predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje; šport. tehnični nokavt sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo; tehnične discipline discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika; tehnična napaka pri košarki napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom; teh. tehnični prevzem strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom; tehnično risanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

tôlči tôlčem [tou̯či] nedov., tôlci tôlcite in tolcíte; tôlkel tôlkla (ó)
1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati / ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša
4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
// pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče
5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
// silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala
11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
// govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko
14. ekspr. živeti, shajati2: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

trdôta -e ž (ó)
1. lastnost, značilnost trdega: trdota ledu; krhkost, trdota in druge lastnosti / trdota boja / trdota ritma / trdota gibov / ekspr. bal se je očetove trdote strogosti, neprizanesljivosti / ekspr. trdota besed
2. fiz., teh. lastnost trdne snovi, trdnega telesa glede na odpor proti vdoru drugega trdnega telesa: izmeriti, ugotoviti trdoto materiala; trdota jekla, lesa, rudnine; preizkus trdote; stopnja trdote
♦ kem. trdota vode lastnost vode glede na količino v njej raztopljenih kalcijevih in magnezijevih soli; karbonatna trdota vode trdota vode, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in magnezijev hidrogenkarbonat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

upravíčenost -i ž (ȋ)
značilnost upravičenega: upravičenost boja proti okupatorju; moralna upravičenost dejanja; upravičenost kritike / upravičenost društva, šole / dokazati upravičenost do otroškega dodatka pravico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vietkóngovec -vca m (ọ̑)
v času narodnoosvobodilnega boja v Vietnamu pripadnik Fronte narodne osvoboditve: napad vietkongovcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vojskováti se -újem se nedov. (á ȗ)
1. vojaško se spopadati: sprti strani sta se prenehali vojskovati; vojskovati se s sosednjo državo
2. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: vojskovati se proti močnejšemu nasprotniku; vojskovati se za domovino, svobodo; vojskovati se na morju; hrabro se vojskovati; pren. vojskovati se proti jezikovnim napakam
3. ekspr. zelo si prizadevati za kaj: vojskoval se je za njeno naklonjenost; vojskovati se za pravice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zaostrítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zaostriti: zaostritev kazni / zaostritev krize, spora / zaostritev boja / zaostritev mednarodnih odnosov; zaostritev ekonomskega položaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zastáva3 -e ž (ȃ)
1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, evropska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti / kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob
♦ navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
// ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle
// ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja slovenske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod slovensko zastavo kot predstavnik Slovenije
2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke
● ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zavzéti -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á)
1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti
2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke
// priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe
// priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / šport. žarg. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj
♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže
3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo
4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige
5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja
// publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah
6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen
7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele
● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā)
1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma; ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje
2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem
4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati / zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja
5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju
6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo
7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
● pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

znój -a in znòj znôja m (ọ̑; ȍ ó)
tekočina, ki jo izločajo žleze znojnice: znoj mu kaplja, teče s čela; ekspr. znoj mu je lil po obrazu; obrisati si znoj; blago, ki vpija znoj; ekspr. oblil ga je leden, mrzel znoj / ekspr. kopati se v znoju biti zelo oznojen / ekspr. mrtvaški znoj pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu
● ekspr. v znoju svojega obraza si služi kruh zelo se mora truditi za materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. s svojim znojem je pojil to zemljo z velikim trudom jo je obdeloval; ekspr. da smo to dosegli, je bilo potrebno veliko let znoja in boja dolgo si je bilo treba zelo prizadevati, se zelo truditi; enim po loju, drugim po znoju nekateri dosežejo cilj z lahkoto, brez zapetljajev, drugi pa se morajo zelo truditi, mučiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Število zadetkov: 99