izganjálec -lca [izganjau̯ca] m, člov. (ȃ)
1. kdor koga, kaj izganja: Ta trenutek je v središču pozornosti izganjalec verouka iz javnih šol
2. rel. kdor je pooblaščen za izganjanje hudiča, hudobnih duhov; eksorcist: poklicni izganjalci; izganjalec hudiča; Povsem drobcen je bojda postal nenormalno močan, saj kar tri ure ni klonil pod silo šestih mož, ki so ga držali za ude, izganjalec pa mu je med molitvijo miril še glavo E (↑)izgánjati