brikét -a m (ẹ̑) 1. nav. mn. v določeno obliko stisnjen gorljiv material: predelati premogov prah v brikete;
kuriti z bukovimi briketi;
jajčasti, opekasti briketi;
žagovina v briketih;
drva in briketi 2. stisnjena krmna mešanica: činčile hranimo s pustimi briketi in svežim senom;
mačji, pasji briketi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
búkov -a -o prid. (ú) 1. nanašajoč se na bukev: bukov les;
bukov žir;
bukovo listje / bukov gozd / bukov parket; kuriti z bukovimi drvmi; bukovo pohištvo / bukova goba kresilna goba; zabit kot bukov štor zelo2. ekspr. neroden2,
okoren: fant je še ves bukov in boječ;
kako si bukov! 3. nar. zahodno ki je iz grobega blaga: bukov jopič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
gôrski pás -ega pasú m
Geografski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
gòzd gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdôvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd;
iti v gozd po drva;
hoditi po gozdu;
delati, živeti v gozdu;
temni, zeleni gozdovi;
gozdovi in travniki;
prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd // drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd
♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov;
po strehah je cel gozd televizijskih anten
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
kálanica -e ž (ȃ) 1. klano poleno, navadno dolgo; cepanica: kurijo z bukovimi kalanicami / skladovnica kalanic 2. skodla: streha je bila krita z jelovimi kalanicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ostrígar ostrígarja samostalnik moškega spola [ostrígar] 1. gojena ali divje rastoča lističasta goba, ki navadno raste na lesu v šopih in je mlada užitna; primerjaj lat. Pleurotus 1.1. ta goba kot hrana, jed
STALNE ZVEZE: bukov ostrigar ETIMOLOGIJA: ↑ostriga
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.