bizantínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Bizantince ali Bizanc: bizantinsko cesarstvo / cerkev v bizantinskem slogu; bizantinska umetnost
♦ rel. bizantinski križ križ z eno daljšo prečnico in dvema krajšima
// slabš. klečeplazen, hinavski: zoprn tip bizantinskega človeka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cárstvo -a s (ȃ) država, ki ji vlada car: rusko carstvo / iron. Hitlerjevo tretje carstvo
// star. cesarstvo: francosko carstvo; pren. živeti v carstvu fantazije; carstvo blodenj, sanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cesárski -a -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na cesarje: cesarski dvor; cesarski namestnik
  2. 2. nanašajoč se na (avstroogrsko) cesarstvo: cesarski uradnik; cesarska blagajna, služba; cesarske postave; cesarsko-kraljevi [c. kr.] profesor / zastar. cesarska cesta glavna
    ●     star. cesarski orel avstroogrski državni grb; star. nositi cesarsko suknjo biti pri vojakih; zastar. na njem ni našel nobene cesarske napake velike, bistvene; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; star. cesarsko mesto Dunaj
    ♦     friz. cesarska brada dvodelna brada; med. cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice; vrtn. cesarski tulipan vrtna rastlina z visečimi cveti, ki so podobni tulipanovim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

cesárstvo -a s (ȃ) država, ki ji vlada cesar: rimsko cesarstvo / razglasiti državo za cesarstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

dežêlica -e ž (é) manjšalnica od dežela: cesarstvo je razpadlo na veliko samostojnih deželic / ekspr. opisoval je lepoto domače deželice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

otománski -a -o prid. (ȃ) knjiž. nanašajoč se na staro Turčijo; turški: otomanski vpadi na slovensko ozemlje / otomansko cesarstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

ótonski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obdobje vladanja nemških cesarjev Otonov: otonsko cesarstvo / otonski časi
♦ um. otonska umetnost umetnost od konca 10. do srede 11. stoletja, zlasti nemška

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

rímski -a -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim: rimski časopisi; rimske znamenitosti / rimski cesar; v starem veku rimski imperij; rimska kultura / rimski nos nos z izbočenim vrhnjim delom; rimski pozdrav v fašistični Italiji pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego
    ●     rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija
  2. 2. rimskokatoliški: rimska in pravoslavna cerkev
    ♦     arheol. rimske naselbine v naših krajih; astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; jur. rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; mat. rimske številke številke tipa I, V, X; rel. (rimska) kongregacija najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi; rimski misal misal, ki se uporablja v katoliški cerkvi zahodnega obreda; šport. rokoborba v grško-rimskem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor; zgod. rimski limes nekdaj limes po Donavi in Renu ter med njima; Rimsko cesarstvo nemške narodnosti od 15. stoletja do 1806 naslov za nemško cesarstvo; rimsko število v srednjeveških listinah število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

sesúvatiSSKJ -am nedov. (ú) pog.
1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati, opravljati svojo nalogo: Barbarska ljudstva, ki jih Karel Veliki ni zmogel asimilirati, so cesarstvo sesuvala tako od znotraj kot od zunaj
2. onemogočati, preprečevati uveljavitev, uresničitev česa: Nasprotniki trošijo proračunski denar in sesuvajo vladno politiko
3. jemati pomen, veljavo, vrednost: Sami sesuvajo svojo verodostojnost, ker niso zmožni oblikovati resne alternative na našem političnem prizorišču E ↑sesúti

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vzhóden -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑) nanašajoč se na vzhod:
  1. a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu
    // vzhodni veter
  2. b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški
    // vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika
    ●     publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
    ♦     astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

vzhódnorímski -a -o prid. (ọ̑-í) nanašajoč se na vzhodni del leta 395 razdeljenega rimskega cesarstva s prestolnico v Carigradu: vzhodnorimsko prebivalstvo / vzhodnorimsko cesarstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

zahóden -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod:
  1. a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu
    // zahodni veter
  2. b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška
    // zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija
    ●     publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki
    ♦     astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Število zadetkov: 12