brebír, -rja, m. der Schotter, Cig., Jan., C., Levst. (Cest.).
brebiríšče, n. das Steingerölle, C.; der Schotterhaufen, Levst. (Cest.), Nov.
brezplátən, -tna, adj. unentgeltlich, Jan.; brezplatno stanišče, Navr. (Spom.); svoje posle brezplatno opravljati, Levst. (Cest.).
brẹ̑žən, -žna, adj. 1) Ufer-: brežna sapa, der Landwind, Cig.; — 2) bergig, Cig., M., C.; brežna tla, bergiges Terrain, Levst. (Cest.); brežna krajina, C.; abschüssig, Jarn., M., C.; njive so brežne, Gor.
bujíca, f. 1) der Gießbach, der Wildbach, Cig., Jan., Cig. (T.), BlKr.; bújica, Navr. (Let.); — 2) der Abzugsgraben, C.; bujice, Furchen in der Straße (= prekopi), Levst. (Cest.).
cẹlokúpən, -pna, adj. gesammt, Jan.; celokupna vlastina, der Gesammtbesitz, Levst. (Cest.); complet, Levst. (Pril.); — celokupen del, integrierender Bestandtheil, DZ.; — hs.
cẹstíšče, n. die Fahrbahn der Straße, Levst. (Cest.); seči niso dovoljene ob cestiščih, Nov.
cẹ̑stje,** n. der Straßenkörper, Levst. (Cest.).
čitáłən, -łna, adj. 1) Lese-: čitalno društvo, čitalna soba, nk.; — 2) lesbar, Cig., Jan.; čítalən: napisi naj bodo razločni, pravilni, lehko čitalni, Levst. (Cest.).
debelína, f. 1) die Dicke, koliko ima drevo debeline? Svet. (Rok.); lečna d., die Dicke der Linse, Žnid.; d. podpornega zida, Levst. (Cest.); die Mächtigkeit (min.), Cig. (T.); — 2) etwas Dickes: dicke Holzstämme, Bes.; mi moramo pobirati slabe vrhove in brstino, graščakova pa je debelina, Jurč.; — grobe Leinwand, Nov.-C.
dẹ́lanje, n. das Arbeiten; — das Machen, das Schaffen, das Verfertigen; delanje cest, der Straßenbau, Cig.; leseno delanje, der Holzbau, V.-Cig.; delanje pojmov, das Begriffebilden, Cig. (T.); — die Handlungsweise, Cig.
dẹ́lovən, -vna, adj. = delaven, Arbeits-: delovne ure, Arbeitsstunden, Levst. (Cest.); delovni dnevi, Werktage, LjZv., DZ.; delovna kola, der Wirtschaftswagen, Levst. (Pril.); delovno vodstvo, die Betriebsdirection, Cig.
desetodstǫ́tən, -tna, adj. zehnprocentig, Levst. (Cest.), nk.
dǫ́bovina, f. das Eichenholz; das Eichengehölz, Cig.; dobovína, Levst. (Cest.).
dokázən, -zna, adj. 1) Beweis-: dokazne besede, dokazno mesto, die Beweisstelle, Cig. (T.); dokazno pismo, die Beweisurkunde, Cig., Levst. (Cest.); dokazna moč, die Beweiskraft, DZ.; — 2) erweislich, beweisbar, Cig. (T.).
dokazoválọ, n. = dokazilo: Cig., Jan.; zapisnik ter vse njegove priloge in drugačna dokazovala, das Protokoll mit den sämmtlichen Beilagen und sonstigen Behelfen, Levst. (Cest.).
donasípati, -pljem, vb. impf. ad donasuti; nachschottern: v začetku je cesto močneje in češče donasipati, Levst. (Cest.).
dopovẹdováti, -ȗjem, vb. impf. ad dopovedati; klar, begreiflich zu machen suchen; d. komu kaj; — Auskünfte ertheilen: prvomestnik je dolžan vse d., o čemer bi ga kdo vprašal, Levst. (Cest.).
dovprášati, -am, vb. pf. 1) erfragen; — 2) d. koga: einvernehmen, DZ.; d. oblastva, Levst. (Cest.); dovprašavši koga, im Einvernehmen mit jemandem, DZ.
dragonǫ́včən, -čna, adj. theuer, kostbar, Levst. (Cest.).
dražȋtelj, m. der Licitant, Levst. (Cest.).
dr̀n 1., dŕna, m. der Rasen, Guts., Jarn., Cig., Jan., Mik., Fr.-C., Erj. (Min.); drni morajo biti vsi zagniti, Jarn. (Sadj.); z drnom pokriti kaj, Levst. (Cest.); Vihar strašan — Črez drn in strn (über Wies' und Feld) grmeč prihruje, Greg.
dŕsa 1., f. 1) die Eisbahn, die Schleifbahn, Cig., Jan., Dol.; — 2) die Holzriese, C., Z.; — 3) die von den Rädern auf der Straße gebildete Furche: zavore globoke drse vrezujejo v cestišče, Levst. (Cest.); — 4) der Streifen: (črna suknja) ima bele drse, Gor.-M.
glinovȋt, adj. thonig, Cig., Jan.; ilovnata ali glinovita tla, Levst. (Cest.).
globočȃva, f. = globočina, C., Levst. (Cest.).
gospodárnost, f. die Haushältigkeit, die Kunst gut zu wirtschaften, die Oekonomie, Cig., Jan., Slom.; to veleva g., das verlangt die Rücksicht auf die Oekonomie, Levst. (Cest.); z umno gospodarnostjo imetek pomnožiti, Slovan.
grámos, m. = gramoz, C., Levst. (Cest.).
grbavína, f. die Unebenheit, die Erhöhung, V.-Cig.; grbavine na cestišči zravnati, Levst. (Cest.); grbavine ptičjih možganov, Let.
grę́za, f. = grez, blato; po obcestnih roviščih se ne sme trpeti visoka trava, grmovje in greza (blato), Levst. (Cest.).
hrbə̀c, -bcà, m. dem. hrb; kleiner Hügel, Lašče-Levst.; — hrbci, die Unebenheiten, Levst. (Cest.).
hromótən, -tna, adj. lahm, krüppelhaft, gebrechlich, Cig., C., Svet. (Rok.); hromotni cestarji, Levst. (Cest.).
izboljševáłən, -łna, adj. Verbesserungs-: izboljševalne stavbe, Verbesserungsbauten, Levst. (Cest.); izboljševalni zaklad, der Meliorationsfond, DZkr.
izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
izȋmkoma, adv. ausnahmsweise, in Ausnahmsfällen, Cig. (T.), DZ., Levst. (Pril., Cest.).
izpodmlẹ́vati, -am, vb. impf. ad izpodmleti = izpodmilati, Z.; voda zid izpodmleva, Levst. (Cest.); — tla pod nogami komu i., DSv.
izpustíti, -ím, vb. pf. 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; i. živino iz hleva, ptiča iz kletke, človeka iz ječe; Noe izpusti krokarja, — nato izpusti goloba, Dalm.; i. iz učenstva, freisprechen, Cig.; iz službe i., aus dem Dienste entlassen, Levst. (Cest.); fahren lassen: vrv iz rok i.; žrebelj je izpustil, = ne drži več; vodo iz ribnika i., abfließen lassen; vino iz soda i., den Wein ausfließen lassen; — hervorbrechen lassen: žarke i., ausstrahlen, Cig.; svit se je izpustil, es graut, es tagt, C.; jok i., zu weinen anfangen, Ravn.-Valj. (Rad); — 2) i. se, ausbrechen, ausfahren (von Ausschlägen), Cig.; nekaj se mu je izpustilo po obrazu, er hat im Gesichte einen Ausschlag bekommen, jvzhŠt.; — 3) i., auslassen, weglassen: i. besedo; vorüber gehen lassen; ne izpusti nobene veselice, er versäumt keine Unterhaltung.
jemščina, f. das Vadium, Levst. (Cest.); — prim. jemec.
kamenolǫ̑mnica, f. der Steinbruch, Levst. (Cest.).
klánəc, -nca, m. 1) der Hohlweg, Mik.; — die bergauf führende Straße; hud klanec; klanci = visoki poti med gorami, Dalm.; Gebirgswege, Dict.; po klancih se voziti, jvzhŠt.; — klanec ali strmec, Steigung oder Gefälle, Levst. (Cest.); — 2) die Dorfgasse, Kras-Erj. (Torb.); — 3) das Rinnsal eines Baches, Goriška ok.-Erj. (Torb.).
kolẹ́ja, f. das Wagengeleise, Mur., Cig., Šol., Met., Mik., DZ., Levst. (Cest.); po izvoženih kolejah, Zv.
kolesníca, f. 1) das Wagengeleise, die Radspur, Dol.-Cig., Štrek., kolę̑snica, Levst. (Cest.), Notr.; železnične kolesnice, das Eisenbahngeleise, SlN.; šel sem v ravno kakor kolesnica, Jurč.; ni jih to vzdignilo iz kolesnic, das brachte sie nicht aus dem Contexte, Jurč.; — 2) pl. kolesnice, kleiner Handwagen, Cig.; — 3) kolesnice = kolca, das Pfluggestell, Mur., Poh.; — 4) kolę̑snica, neka goba, Rihenberk-Erj. (Torb.).
kolovòz, -vǫ́za, m. 1) die Radspur, das Wagengeleise, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Štrek.; — 2) der durch öfteres Fahren gemachte Fahrweg, Dict., Mur., Cig., Jan., C., Levst. (Cest.), Št.; po cestah in kolovozih, jvzhŠt.
kopáški, adj. Hauer-: cestno kopaško orodje, das Straßenschanzzeug, Levst. (Cest.).
korȋtnica, f. 1) die Mulde, Levst. (Cest.); — 2) der Trogdeckel im Schweinstall, Cig., Jan., Mik., Kr.-Valj. (Rad); — 3) pl. koritnice. die Fiedel, eine schlechte Violine, Mur.
krájevəc, -vca, m. 1) das Schwartenbrett, Cig., Erj. (Torb.), Nov.; — 2) eine Wiede aus halbem Holz (bei den Siebmachern), Cig.; — 3) der Leistenstein, Levst. (Cest.); — 4) die Leiste (der Rand) am Tuche, Cig.; — 5) die Hutkrämpe, Jan.; imel je krajevec nad levim ušesom gori zavihan, Jurč.; tudi pl. krajevci, Dol.
krę́čati, -am, vb. impf. wenden, C.; = ravnati oje vozu, Malhinje-Erj. (Torb.); seitwärts lenken, M.; — k. se, ausweichen: pešec se mora pešca krečati, Levst. (Cest.); voz se voza kreča ali ogiblje, Levst. (Nauk); — bewegen: v ponudbo krečajo ga taki razlogi, LjZv.
kŕsta, f. die Todtentruhe, der Sarg, nk.; — die Truhe: krsta peska, Levst. (Cest.); — stsl.
lǫ́mən, -mna, adj. 1) Brech-, Cig.; — Brechungs-: lomni kot, der Brechungswinkel, Žnid.; — lomno pismo, die Fracturschrift, Jan. (H.); lomna funkcija, gebrochene Function (math.), Cig. (T.); — Bruch-: lomna ploskev, die Bruchfläche, Cig. (T.); lomno kamenje, lagerhafte Steine, Bruchsteine, Levst. (Cest.); — 2) brechbar, Cig., Jan., Cig. (T.).
mejáš,* m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Levst. (Cest.), Slom., Št.; — 2) = mejnik, Cig., C., BlKr.-Navr. (Let.), DZkr.
mę̑rski, adj. Mess-, Maß-, Cig. (T.); merska vrvca, die Messschnur, Cel. (Geom.); merska veriga, die Messkette, DZ.; merska dela, Vermessungsarbeiten, merska stroka, das Vermessungsfach, DZkr.; — merska enota, die Maßeinheit, Levst. (Cest.).
mọ̑č, močȋ, f. 1) die Kraft, die Stärke; vino daje moč starcem; vino je vso moč izgubilo, = ni več močno; — na moč, na vso moč, sehr stark, aus allen Kräften; na moč, na vso moč tepsti; na vso moč se je jokal; na moč je mraz; In bliskov je žar in gromov je vdar Razsajal na vso moč, Greg.; — letos imamo na moč rži, t. j. jako veliko, Dol.; iz moči zaukati, Npes.-K.; prav v moč se to pravi svoje prijatelje ljubiti, Ravn.; črez m., übermäßig: Duša njena se odloč', Ker je žalost b'la čez moč, Npes.-K.; — die Macht; komur Bog da moč, temu da tudi pomoč = wem Gott ein Amt gibt, dem gibt er auch Verstand, Cig.; božja m., Gottes Macht; nit na božji moči, ein Spinngewebe, das in der Luft zu hängen scheint, Levst. (Rok.); to ni v moji moči, das steht nicht in meiner Macht; moč imeti do česa, koga, über etwas, jemanden Macht haben; ciganje bili so kmalu svojim gonjačem iz moči in oči, Jurč.; — die Wirksamkeit, die Kraft: m. dobiti, v moč priti, in Wirksamkeit treten (o zakonih, naredbah), DZ.; po zakonih, ki so zdaj v moči, nach den bestehenden Gesetzen, Levst. (Nauk); m. izgubiti, außer Kraft treten, DZ., Levst. (Cest.); moč se jemlje ukazu, die Verordnung wird außer Kraft gesetzt, DZ.; — die Bedeutung: ti ne veš moči slovenskega jezika izrazom, Levst. (LjZv.); — 2) svete moči, die hl. Reliquien, Habd.-Mik., Levst. (Nauk).
načȇłstvọ, n. die Vorstehung, das Vorsteheramt, C., Cig.; — die Hegemonie, Cig. (T.); — der Vorstand, DZ., Nov.; deželno n., die Landesstelle, DZ., Levst. (Cest.); občinsko n., der Gemeindevorstand, Levst. (Pril.).
nadẹlovȃnje, n. die Bearbeitung: n. ceste, Levst. (Cest.).
nakazílọ, n. die Assignation, Jan., DZkr.; plačilno n., die Zahlungsanweisung, Levst. (Cest.).
naklòn, -klóna, m. 1) die Verbeugung, das Compliment, Cig.; — 2) die Neigung, Mur., Cig. (T.), C.; podolžni n., die Längenneigung, Levst. (Cest.); — magnetni n., die magnetische Inclination, Sen. (Fiz.); — die Neigung (fig.), der Hang, Cig.; nakloni k dobremu, Valj. (Rad); — 3) die Art, der Modus (gramm.), Mur., Cig., Jan.; določni, pogodni (pogojni, Jan.), dovolilni, velelni n., die anzeigende, Bedingungs-, Zulassungs-, Befehlart, Levst. (Sl. Spr.); — tudi: náklon, Valj. (Rad).
napę́ti, napnèm, vb. pf. 1) spannen; lok, struno, n.; n. petelina na puški; — n. jo kam, irgendwohin eilen, laufen, Cig., C.; — n. vse žile, vse moči, alle Kräfte aufbieten; — n. koga k čemu, jemanden mit Strenge zu etwas vermögen, Cig., Fr.-C.; n. koga k delu, zur Arbeit anhalten, Zilj.-Jarn. (Rok.); — 2) aufblähen, aufschwellen; sapa je napela jadra; trebuh je napet; napelo me je; napet biti, kakor boben; — šobo, mrdo n., eine unwillige Miene machen, zu schmollen anfangen; napeto se držati, eine unwillige, zornige Miene zeigen, schmollen; — n. se, sich aufblähen, aufschwellen; jagoda se je napela; žile se mu napno, Jurč.; vrata so napeta od mokrote; — napeta cesta, eine convexe Straße, Levst. (Cest.); napeta tla, ansteigender Boden, Cig.; napeta ulica, Glas.; napeta pot, Erj. (Izb. sp.); — napeto gledati, stieren, vzhŠt.-C.; — napeta voda, das Hochwasser, Cig. (T.); hohe See, Jes.; viharji valove napno, Jap. (Prid.); — 3) jezo, srd, sovraštvo n. na koga, einen Groll, Hass gegen jemanden fassen, (Rok.); pravdo n., einen Process beginnen, Svet. (Rok.); n. obtožbo, DZ.; — zu besprechen anfangen: napeli smo zdaj to zdaj ono reč, Zora; — 4) n. koga = nabiti, natepsti, Notr.; n. koga s kamenjem, jemanden mit Steinen bewerfen, Z.
napọ̑mnẹti, -im, vb. pf. sich berufen: napomnevši kupno prilogo, mit Berufung auf die Ankaufsbeilage, Levst. (Cest.).
napòn, -póna, m. 1) die Anspannung, die Anstrengung, Cig. (T.), SlN.-C.; — 2) die Spannung, Cig. (T.), DZ.; najmanji n., die Minimalspannung, Cig. (T.); n. pare, die Dampfspannung, Cig. (T.); električni n., Sen. (Fiz.); — die gespannte Aufmerksamkeit, Cig.; — 3) die Convexität (der Straße), Levst. (Cest.); — tudi: nápon.
naprẹ̑jšnji, adj. vorangehend, vorausgehend, vorläufig, Cig. (T.), C.; naprejšnje delo, die Vorarbeit, Cig. (T.); naprejšnje volilo, das Prälegat, Cig.; naprejšnja odpoved, naprejšnje posvetovanje, DZ.; naprejšnje priplačilo, der Vorschuss, Levst. (Cest.); = n. plačilo, DZ.
narẹ́kati, -rẹ̑kam, vb. impf. ad nareči; 1) ernennen, Levst. (Cest.), DZ.; — 2) dictieren, Mur., Cig. (T.), nk.; — 3) mrtve n., die Todten beklagen, Z.
nasipávanje, n. das Auf-, Anschütten; — n. cest, das Beschottern der Straßen.
nasipnína, f. der Schotter, Levst. (Cest.).
navdoljeváti, -ȗjem, vb. impf. = navdoljati, Levst. (Cest.).
navrhovátiti, -ȃtim, vb. pf. anhäufen, Jan., Let.-C.; suhovine in kamenja n., Levst. (Zb. sp.); kamenje v redne kupe navrhovačeno, in regelmäßige Haufen geschlichtete Steine, Levst. (Cest.); — n. se, sich anhäufen: premnogo listkov se je navrhovatilo, Levst. (LjZv.).
níčiti, nȋčim, vb. impf. zugrunde richten, vernichten, Nov.; brata niči brat, Zv.; — n. se, unbrauchbar werden: tlak se niči, Levst. (Cest.); — n. se, sich aufheben (math.), Cig. (T.).
obẹ́tavəc, -vca, m. der Versprecher, Cig., Jan., Rog.-Valj. (Rad); der Offerent, Levst. (Cest.).
obgrȃja, f. = ograja, die Umzäunung, Z.; zidana obgraja, die Parapetmauer, Levst. (Cest.).
obkrajína, f. kar je ob kraju: pocestne obkrajine, Bankete, Levst. (Cest.).
obotavljìv, -íva, adj. saumselig, säumig, Cig., Levst. (Cest.), Let.
obrǫ̑nək, -nka, m. abschüssige Bodenlage, der Abhang, Cig., C., Zora; obronki Rogaške gore, LjZv.; pos. = viseči svet ob vodi, Spodnja Idrija-Erj. (Torb.); — die Böschung, DZ., Levst. (Cest.); — der abschüssige Ackerrand, Cig., Nov.
obròv, -róva, m. 1) der Damm, Levst. (Cest.); — die Uferböschung, ogr.-C.; — der Abhang, BlKr.; — 2) die Verschanzung, C.; — o. z deskami, eine Verpalissadierung, Dict.
obvezljívost, f. die Verbindlichkeit, Mur.; — die Obliegenheit, die Verpflichtung, DZ., Levst. (Cest.).
odbijáč, m. 1) kdor svinjko odbija (pri igri), Kr.; — 2) kamen o. = odrivač, Levst. (Cest.).
odgrẹ́bati, -grẹ̑bam, vb. impf. ad odgrebsti, odgreniti; weg-, abscharren; prah o. s ceste, den Staub von der Straße abziehen, Levst. (Cest.); žito izpod vevca pri vejanju o., Polj.
odmę̑ka, f. die Erweichung, C.; — das Aufthauen, das Thauwetter, Mur., Cig., Lašče-Erj. (Torb.), Levst. (Cest.); — die Erleichterung (o bolečinah), Lašče-Erj. (Torb.).
odnȃšati, -am, vb. impf. ad odnesti; 1) wegtragen, forttragen; eden kopa, drugi zemljo odnaša; — veter pleve odnaša; voda breg odnaša; spanje odnašati, Cig.; pete o., Fersengeld nehmen, fliehen, Glas., ZgD.; — o. komu, jemandem etwas nachtragen, Jan.; das Gepäck tragen: starikava baba nama je odnašala in pot kazala, Jurč.; — zadnjo premo o., voz o., den Hintertheil des Wagens heben und überstellen, Z., jvzhŠt.; wegschieben: odrivači kolesa odnašajo, da se ob zid ne zadevajo, Levst. (Cest.); — čoln odnaša, (treibt ab), Cig.; — 2) = odlašati, verschieben, Mur., jvzhŠt.-C., Jsvkr.; — 3) o. se, sich berufen, Cig. (T.); — o., se sich beziehen, nk.; (prim. odnos).
odnès, -nésa, m. 1) der Vorsprung des Daches, das Vordach, Lašče-Levst. (Rok.); der ein Obdach gewährende Hausvorsprung, Cig.; (ódnes, Rib.); — 2) der Vorsprung an einer Mauer, Levst. (Cest.); — der Eckstein, der Abweisstein an einem Gebäude, Z.
odobrílọ, n. die Genehmigung, Levst. (Cest.), DZ.; na o. predložiti, DZ.; — prim. odobriti.
odpórən, -rna, adj. widerstehend, Vrt.; odpǫ̑rni zid, die Futtermauer, Levst. (Cest.); Widerstands-: odporna sila (phys.), Cig. (T.); — oppositionell, Jan.
odrajtílọ, n. die Leistung, Levst. (Cest.).
odriváč, m. der Radabweisstein, Levst. (Cest.), Gor.
odtǫ́čən, -čna, adj. Abzugs-, Ableitungs-, Cig., C.; odtǫ̑čnọ rovišče, der Abzugsgraben, Levst. (Cest.); odtočni žlebovi, Levst. (Nauk).
ogibalíšče, n. der Ausweichungsplatz, DZ., Levst. (Cest.); — die Weiche (an der Eisenbahn), Cig. (T.).
okljȗk, m. winkelförmige Krümmung, V.-Cig., Let.; — das Winkelstück, DZ.; — = cestni ovínek, Levst. (Cest.), Dol.; hoditi po svojih posebnih okljukih, auf seinen besonderen krummen Wegen wandeln, Levst. (Zb. sp.); — popraviti okljuke, die Unrichtigkeiten verbessern, Levst. (Nauk).
okolíš, m. 1) der Umweg, Cig., Jan., Svet. (Rok.); — okoliši, Umschweife, Jan.; po okoliših pripovedovati, weitschweifig erzählen, LjZv.; začel jo je nekam po okoliših snubiti, Erj. (Izb. sp.); brez okolišev, ohne Umstände, Svet. (Rok.), Str., Jurč.; tudi: brez okoliša, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Umkreis, das Gebiet, Jan., Cig. (T.); močvirski o., das den Moorgrund umschließende Gebiet, Levst. (Močv.); — der Bereich, der District, Cig., Jan.; zdravnik vašega okoliša, Vod. (Bab.); volitveni okoliši, Wahl-Bezirke, Levst. (Nauk); colni o., das Zollgebiet, DZ.; cestni o., der Wegdistrict, Levst. (Cest.); kužni o., der Seuchenbezirk, Levst. (Nauk); šolski o., der Schulsprengel, UčT.; o. okrajnega sodišča, der Bezirksgerichtssprengel, DZ.
oprȃva, f. 1) die Verrichtung, die Leistung, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; o. cestnih dolžnosti, Levst. (Cest.); vračilna o., die Gegenleistung, DZ.; dosti je oprave = dosti je opraviti, es gibt genug zu thun, Svet. (Rok.); — 2) die Ausstattung, die Adjustierung, die Ausrüstung, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; der Anzug, die Kleidung; vojaška o.; mašna o., der Messornat; — das Geräth, das Zeug: hišna o., die Einrichtung, das Meublement, Cig., Jan., ogr.-C.; mizna ali namizna o., das Tafelgeräth, das Tischzeug, Cig.; — konjska o., das Pferdegeschirr, Mur., Cig., Jan.; — die Armatur (phys.), Cig. (T.); — die Ausstattung (eines Dramas, eines Gemäldes), Cig. (T.).
opravarína, f. die Provision, Levst. (Cest.).
opustȋtəv, -tve, f. 1) die Auflassung, Jan.; o. okrajne ceste, Levst. (Cest.); — 2) das Lassen, die Unterlassung, Jan.
ovȋnək, -nka, m. 1) die Windung (z. B. einer Straße); die Krümmung: na ovinku sva se srečala; der Umweg; po ovinkih hoditi; — der Umschweif; brez ovinka, Levst. (Cest.); (nav.) brez ovinkov, ohne Umschweife; — die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan.; — 2) der Schlich, die List: zaviti ovinki, Schönl.-Valj. (Rad); z ovinkom, schlau, Cig.; brez ovinkov in zvijač, Ravn.-Valj. (Rad).
ožȃva, f. die Enge, Levst. (Cest.).
plačȋłnica, f. 1) das Zahlungsbuch, DZ.; — der Zahlungsbogen, DZ.; — 2) = pobotnica, die Quittung, DZ., Levst. (Cest.); — 3) = plačevalnica, das Zahlamt, C., Nov.
podcẹ́stən, -stna, adj. unter der Straße befindlich: podcẹ̑stne sopotnice = podrovi, die Straßencanäle, Levst. (Cest.).
poddrúžən, -žna, adj. subalternierend, Cig. (T.); poddrȗžna občina, die Untergemeinde, Levst. (Cest.); — Filial-, Cig., Jan.; p. zavod, eine Zweiganstalt, DZ.; poddružna blaznica, die Irrenhausfiliale, Levst. (Pril.); Neben-, Cig.; poddružna žila, der Nebengang (min.), Cig. (T.); — poddružni dednik, der Nacherbe, V.-Cig.; — (piše se tudi: podružen).
podję́tje, n. die Unternehmung, Levst. (Cest.), nk.
podložnják, m. der Endbaum, die Lagerruthe bei der Brücke, Levst. (Cest.).
podọ̑lje, n. 1) der Abhang des Berges, Cig.; die Berglehne, Levst. (Cest.); — 2) das Thalgebiet, Jan.; — die Thalsohle, der Thalgrund, Cig. (T.), Jes.; das Längenthal, Cig. (T.).
podpórən, -rna, adj. stützend, Stütz-: podpọ̑rni zid, die Gegenmauer, die Stützmauer, Cig., Levst. (Cest.); — unterstützend, behilflich: p. komu, C.; podporno društvo, ein Unterstützungsverein, nk.
podròv, -róva, m. 1) die Untergrabung, Z.; — 2) ein unterirdischer Canal, Zora; p. pri cesti, der Durchlass, Levst. (Cest.); der Tunnel (z. B. unter einem Flusse), h. t.-Cig. (T.).
podsìp, -sípa, m. das darunter Angeschüttete: p. kamenemu cestnemu tlaku, Levst. (Cest.); cestni p., der Straßendamm, Levst. (Pril.).
podsipnína, f. das Anschüttungsmaterial für Straßen, Levst. (Cest.).
podstáviti, -stȃvim, vb. pf. 1) darunterstellen, unterstellen; p. škaf (pod žleb, pod pipo, da vanj teče); nogo komu p., jemandem ein Bein unterstellen, Cig.; — 2) unten anfügen, anstecken; podstavljena (lesena) noga, der Stelzfuß, Zora; lemež p., eine Pflugschar mit neuem Eisen belegen, Cig.; p. sekiro, vile, Polj.; p. z jeklom, anstählen, Cig., Kr.; — 3) (ein Kleid) futtern, Cig., Jan.; — podstavljen, beleibt, Cig.; — 4) unterspreizen, stützen, Cig.; s koli p., unterpfählen, Cig.; — (fig.) p. koga z jedjo (laben), Cig.; p. koga, jemanden heben (fig.), Zora; in Wohlstand versetzen: kmetstvo ga je podstavilo, Jurč.; z vzroki p. prošnjo, die Bitte begründen, Levst. (Cest.); — 5) p. plavž, den hohen Ofen zustellen, Cig.
podstrẹ̑šje, n. der Raum unter einem Dache: 1) der Dachboden, Cig., Jan.; das Dachgeschoss, Cig.; — 2) eine an ein Gebäude angebaute, oben bedeckte, an den Seiten offene Bude, die Halle, Cig.; prostor pokrit sè streho, Levst. (Nauk); ein Wirtschaftsgebäude, Levst. (Cest.); — 3) = podstenje, C.
pokȃšati, -am, vb. impf. ad pokositi; abmähen, C.; travo redno p., Levst. (Cest.).
pokvȃrba, f. die Beschädigung, Levst. (Cest.).
połnótən, -tna, adj. vollständig: polnotni tehnični osnutki, vollständige technische Projecte, Levst. (Cest.).
pȏłt, -ȋ, f. 1) die Haut am lebendigen Leibe; do pȏłti moker, bis auf die Haut nass, Mur., Cig.; pri polti prijeti koga, hart am nackten Körper angreifen, Gor.; do polti koga ostriči, die Haare glatt abscheren, Polj.; gladka polt, Polj.; — kurja p., die Gänsehaut (fig.); — die Hautfarbe: tele ima črno p., die Haut des Kalbes (unter den Haaren) ist schwarz, C., Rib.-Met.; bela p., weißer Teint, Cig., Jan.; — die Carnation, Cig. (T.); — pri polti odsekati ali odrezati kaj, etwas an der Wurzel abhacken oder abschneiden, M., C., Gor.; travo pri polti odkositi, Polj.; — do polti ali pri polti prah odgrebati, den Staub ganz scharf abziehen, Levst. (Cest.); — 2) der Boden eines geblümten Zeuges, Cig.; — 3) die Sinnlichkeit, Jarn.; — (polt m. = spol: moškega polta, Krelj).
ponȗdnik, m. der Bieter, der Offerent, Cig., C., Levst. (Cest.), nk.
porẹ̑za, f. eine Art Strafsteuer, Mik.; (pórẹza) die Umlage, Levst. (Cest.).
posnẹ̑mati, -mam, -mljem, vb. impf. ad posneti; 1) von der Oberfläche herabnehmen: p. smetano z mleka; pene, tolščo z juhe p.; — p. mleko, die Milch rahmen; — (Karten im Spiel) abheben, Cig., Jan.; — abfassen, abstoßen (z. B. mit dem Hobel): robove, ogle p., Cig.; p. robove na cestah, die Ränder abschärfen, Levst. (Cest.); — excerpieren (= Auszüge machen), Cig., Jan.; — entnehmen: iz tega posnemamo, nk.; — abstrahieren, Cig., Jan.; — 2) nachbilden, copieren, Cig., Jan.; p. rokopis, Cig.; nachahmen; p. koga, kaj; oni vas posnemajo, Škrinj.; p. čednosti, Škrb.-Valj. (Rad); pisatelj pisatelja praznoglavo posnemlje, Levst. (Zb. sp.); — p. nauke, die Lehren befolgen, C.; — p. po kom: kateri so na njega strani, po njem posnemajo, Škrinj.-Valj. (Rad).
pótlẹjšnji, adj. nachherig, nachmalig, Mur., Cig., Jan., Zora; nachträglich, DZ.; p. kredit, der Nachtragscredit, DZ.; potlejšnje določbe, naredbe, Levst. (Pril., Cest.).
potȓdba, f. 1) die Bestärkung, Cig.; — die Firmung, C.; — 2) die Bestätigung, die Bekräftigung, die Beglaubigung, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), DZ., Nov.; v potrdbo, urkund, Cig.; kupni list z izgovorki in potrdbami, Škrinj.; das Certificat, Cig. (T.); pismena p., die schriftliche Bescheinigung, Cig.; — die Gutheißung, die Sanction, Cig., Jan.; p. kazni, die Strafsanction, Levst. (Cest.); — die Bejahung, Cig. (T.).
povọ̑dənj, -dnji, f. die Überschwemmung, das Hochwasser; povodenj se ulekne, das Hochwasser fällt, Levst. (Cest.).
pozemljȋnski, adj. p. zemljekaz, die Niveaukarte, Levst. (Cest.).
pràg, prága, m. 1) die Schwelle: die untere Thür- oder Thorschwelle; hišni p.; črez prag stopiti; pred svojim pragom pometati, vor seiner Thüre kehren; — zgornji p., die Oberthürschwelle, C.; — das Sohlband, die Sohlbank (arch.), Cig. (T.); — die Straßenschwelle, C., Levst. (Cest.); die Eisenbahnschwelle, C.; — po dnu struge položiti prage (Grundschwellen einziehen), Levst. (Močv.); — der Fach- oder Wehrbaum bei Wassermühlen, Cig.; der Querdamm bei Wasserleitungen, V.-Cig.; — 2) das Riff, V.-Cig.; der Katarakt, Cig. (T.), DZ.; Dneprski pragi, Vrt.; — 3) der Absatz des Berges, die Terrasse, Cig.; die Stufe (geogr.), Cig. (T.); — 4) der Streifen bei schlechtem Haarschnitt, die Stufe, C.
pravokrẹ́pən, -pna, adj. rechtskräftig, Cig. (T.), Levst. (Cest., Pril.), Nov., DZ.; pravokrepno razsodilo, DZ.
prȃvšən, -šna, adj. richtig, normal, Mur., Cig., Nov.; gehörig: pravšna oblika, v pravšnem redu, DZ.; v pravšni daljavi, in angemessener Entfernung, Levst. (Cest.); pravšno preudarivši vse okolnosti, mit billiger Erwägung aller Verhältnisse, DZ.
preizrę́dən, -dna, adj. außerordentlich, C., DZ., Levst. (Cest.); preizredne naredbe, DZ.
prejẹzíti, -ím, vb. pf. mit einem Damm durchziehen: p. dolino, Levst. (Cest.); — mit einem Damm absondern, abdämmen, Cig.
prekíniti, -kȋnem, vb. pf. 1) unterbrechen, Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Som.); zid p., Levst. (Cest.); besedo p., Vrt.; prekinjena vožnja, DZ.; — 2) stürzen, C.; — abbringen, aufheben, C.
prekròj, -krója, m. der Querschnitt, Cig.; der Spalt: v p. cepiti = v precep cepiti, Jarn. (Sadj.); der Durchschnitt, Jan., DZ.; — das Profil, Nov., Levst. (Cest.).
prẹ̑m, prẹ́ma, adj. gerade, geradlinig, Cig. (T.); prema (črta), die Gerade, Cig. (T.), Cel. (Geom.); prema seka ravnico, Cig. (T.); s premim potem, gerades Weges, Levst. (Cest.); — direct, Cig. (T.), DZ.; premo sorazmeren, gerade proportioniert, Cig. (T.).
preperẹ́ti, -ím, vb. pf. durchmodern; — verwittern, Cig. (T.); kamenje, katero ne preperi, wetterfestes Gestein, Levst. (Cest.); — preperel, vermodert; preperelo platno; — verwittert, Cig. (T.); — (fig.) preperela kranjščina, Levst. (Nauk).
prẹ́poka, f. die Rast (nad površje moleč hrbet, pravokotno preko ceste držeč), Levst. (Cest.).
preslẹ̑dək, -dka, m. die Unterbrechung der Spur, Z.; übhpt. die Unterbrechung im Raume, der Zwischenraum, die Lücke, V.-Cig., Jan., Rib.-M., nk.; p. med vrstama, Zv.; obgrajo na kratek p. prekiniti, Levst. (Cest.); rana s presledkom, eine überbrückte Wunde, Ljub.; — die Unterbrechung in der Zeit, Cig., Jan., C., nk.; igre so se vršile s kratkimi presledki, LjZv.; brez presledka, LjZv.; poljščini dati tri leta presledka, Levst. (Močv.).
presukávanje, n. das Hinundherdrehen; p. cest, die Straßenumlegungen, Levst. (Cest.).
pretę́žən 1., -žna, adj. überwiegend, vorherrschend, Jan., Cig. (T.), Levst. (Cest.), nk.; pretežni nagon k umetnosti, Navr. (Spom.); pretežna večina, Navr. (Let.).
pretǫ̑čnica, f. 1) voda pretočnica, durchziehendes Wasser, Levst. (Cest.); — 2) prẹ́točnica, na plužnem drevesu luknja, v katero se vtika klin, kajk.-Valj. (Rad).
preudȃrək, -rka, m. die Erwägung, die Überlegung; s preudarkom; brez preudarka; — die Veranschlagung, der Voranschlag, Cig., Jan., Cig. (T.); p. troškov, Cig. (T.), DZ.; p. o troških, troškovni p., Levst. (Cest.); — v p. jemati, in Anschlag bringen, DZ.
prevǫ́zən, -zna, adj. 1) Durchfuhr-, Transito-, Cig., Jan., Cig. (T.); prevǫ̑zna trgovina, der Durchfuhrhandel, Cig. (T.); prevozno blago, die Durchfuhrware, Cig.; prevozna poslatev, die Transitosendung, DZ.; — Transport-, Fracht-, Cig., Jan.; prevozni zavod, die Transportanstalt, DZ.; prevozna ladja, das Frachtschiff, Cig.; — Durchfahrts-: prevozni kosovi, Durchfahrtsstrecken, Levst. (Cest.); prevozna cesta, die Durchfahrtsstraße, DZkr.; — 2) transportabel, Jan.
prevzèm, -vzę́ma, m. die Übernahme, DZ.; p. dela, Levst. (Cest.).
pricẹ̑stje, n. das Vorland bei den Straßen, Levst. (Cest.); — der Seitentheil der Straße außerhalb des Geleises, die Wildbahn, Cig.
priglèd, -glę́da, m. 1) die Fürsorge, ogr.-Valj. (Rad); — 2) die Gegenaufsicht, die Controle, Cig., Cig. (T.), DZ., Levst. (Pril., Cest.), nk.; tudi: prígled, -glę́da.
priplačílọ, n. die Beitragszahlung, Levst. (Cest.).
pripodǫ́bən, -bna, adj. 1) vergleichbar, Mur.; — 2) ähnelnd, analog, Cig., Jan., Vrt.; po pripodobnih določilih, nach analogen Bestimmungen, Levst. (Cest.); — 3) Vergleichs-, bildlich: v pripodobni govorici, in bildlicher Redeweise, DSv.
prírok, m. 1) = priroč 2), C.; — 2) das Mittel, Št.-Mur., Cig., Vrt., Levst. (Cest.); priroki (pomočki) k prospehu ljudskega učilništva, DZ.
pristójnost, f. 1) die Angemessenheit, die Anständigkeit, die Schicklichkeit, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C.; — 2) die Competenzsphäre, die Competenz, Cig., Cig. (T.), Levst. (Pril., Cest.); — 3) Zuständigkeit, Cig., Jan., DZ.
propìs, -písa, m. die Vorschrift, Cig. (T.), DZ., Levst. (Cest.), nk.
prvomẹ̑stnik, m. der Vorsitzende, der Obmann, Cig., Levst. (Naprej, Cest.), nk.
ravnotína, f. = ravnota 2), Levst. (Cest.).
razbijáč, m. 1) der Schotterschlägel, Levst. (Cest.); — 2) der Flocker, der die Wolle zu Flocken klopft, Cig.; — 3) der Polterer, ogr.-C., Št.
razcẹ̑stje, n. die Theilung der Straße, der Kreuzweg, der Scheideweg, Mur., Cig., Jan., Levst. (Cest.), nk.
razdaljína, f. die Distanz, Levst. (Cest.), LjZv.
razdrȗžba, f. die Auflösung (einer Vereinigung), Levst. (Pril., Cest.), DZ.; — die Dissociation (chem.), Cig. (T.); — die Disjunction (gramm., phil.), Cig. (T.); — die Veruneinigung, Cig.
razkàz, -káza, m. der Ausweis, das Verzeichnis, die Tabelle, Cig. (T.), Levst. (Cest.), DZ.; trgovinski r., DZ.
razmerȋtəv, -tve, f. die Ausmessung, Levst. (Cest.).
razmerjávati, -am, vb. impf. ad razmeriti, Levst. (Cest.).
razmíkati, -mȋkam, -čem, I. vb. impf. ad razmekniti; auseinanderrücken; — r. se, auseinanderrücken (intr.); cestišče se razmika (weicht aus), Levst. (Cest.); — sich verbreiten, Jan.; ljudje se množijo in po zemlji razmikajo, Ravn.; — II. vb. pf. razmȋkati, -am, zerzupfen, zerzausen, Mur., Cig., C.; razmikan, zerzaust, C.
rázpoł, -póla, m. die Gattung, DZ., Nov.; vknjižbe vsakega razpola, DZ.; die Kategorie, Levst. (Cest.).
razpúhəł, -hla, adj. aufgedunsen: razpuhle ustnice, LjZv.; locker: gramoz je iz konca na novih cestah še razpuhel, Levst. (Cest.).
razsvojȋtəv, -tve, f. die Expropriation, Cig., Levst. (Cest.), DZ., Nov., nk.
razvídnost, f. die Ersichtlichkeit, Jan., nk.; die Evidenz, Cig. (T.); v razvidnosti imeti, in Evidenz halten, Cig. (T.), DZ., Levst. (Cest.); računsko-uradna r., buchhälterische Evidenzhaltung, Levst. (Pril.).
rǫ̑b 2., m. 1) der Saum, das Eingesäumte (bei einem Tuch); — na robe (narobe), äbicht, verkehrt; na robe obrniti suknjo; na robe govoriti; — živ rob, = rob, ki ga tkalec naredi, Senožeče-Erj. (Torb.); — 2) der Rand; na robu globokega prepada; — = 3) die Kante; z robom, na rob pasti, mit der Kante auffallen, Svet. (Rok.); po robu postaviti desko; po robu stoječa opeka, auf den Sturz gestellte Ziegel, Levst. (Cest.); — po robu postaviti se, sich widersetzen; na živ rob, na žive robe obtesan les, Holz mit durchgehends vollen Kanten, vollkantiges Holz, V.-Cig., Gor.; na robe obrezati kamen, einen Stein kanten, Cig.; — 4) der Rücken (z. B. eines Messers), Cig., Jan., vzhŠt.-C.; — der Bergrücken, C.; — 5) jäh abfallender Fels, Cig., Gor., Tolm.-Štrek. (LjZv.); robi, Felsen, Polj.; kača je rjula v robeh, Npr.-Krek; preskočiti rob in glob, Zv.; — 6) ein Tuch oder Tüchel aus Leinwand, Habd.-Mik., C., BlKr.; — ein grobes Hemd, M.
rǫ́ča, f. 1) die Handhabe, der Henkel, Mur., Cig., Met., Mik., BlKr.; cehta z dvema ročama, Dict.; der Griff: sabljo za ročo prijeti, Jurč.; — der Arm des Leuchters, Jan.; — 2) die Handlehne, Cig., Jan.; lekat svoj na ročo njenega stola naslanjaje, Jurč.; — das Geländer, Cig., Jan.; (z. B. vor dem Presbyterium), Rib.; die Barrière, Levst. (Cest.); — 3) die Pflugwiede, Dol.; — 4) das Tragband, Z.; — roče, die Hosenträger, Z.
róka, f. 1) die Hand; s svojo roko podpisati, eigenhändig unterschreiben, Cig.; imajo na vse roke dosti dela, sie haben alle Hände voll Arbeit, Zv.; v roke seči komu, jemandem die Hand reichen; v roke si sežeta; za roko se voditi, Hand in Hand gehen, Cig.; na rokah rediti živino = ne pasti je, ampak nabirati za njo in ji polagati, vzhŠt.; na rokah delati, mit den Händen arbeiten, Ravn.-Mik.; živeti na rokah, von der Hände Arbeit leben, Ravn.; — izpod (od) rok iti, gut vonstatten gehen; delo ne gre od rok, die Arbeit geht nicht vonstatten; blago gre hitro izpod rok = hitro se prodaja, Lašče-Levst. (Rok.); izpod roke prodati, unter der Hand verkaufen, Cig., Jan., Mik.; = pod roko prodati; na roke plačati, bar zahlen, Dol.; na roke dati komu kaj, jemandem etwas als Abschlagszahlung geben, Levst. (Rok.); v roke, zu Handen, Cig.; dati na zveste roke, zu treuen Händen übergeben, anvertrauen, Dict., Cig., Levst. (Rok.); na domačo roko priti, heimfallen, Cig.; bilo je na mnogih rokah, es hat oft den Besitzer gewechselt, Cig.; biti komu na roko = pomagati mu, podpirati ga; na roko si biti = podpirati se drug druzega; na roke sva si, wir sind miteinander gut; na roko (narok, Cig.), pri rokah mi je, es ist mir bequem gelegen; od rok mi je, es ist mir unbequem gelegen; na roki (nároki) imeti, zur Hand haben, Cv.; v roke komu streči, jemandem an die Hand gehen, Cig.; po rokah nositi koga (fig.), jemanden sorgfältig behandeln; v roko vzeti kaj, etwas in Angriff nehmen; davki na prvo, na drugo roko, directe, indirecte Steuern, Levst. (Nauk); na prvo roko izdelati kaj, aus dem Groben bilden, entwerfen, Cig., Zora; na svojo roko, auf eigene Faust; Bogu se v roke dati, sich Gott ergeben oder empfehlen, C.; — pod njegovo roko = pod njegovo oblastjo, Levst. (Zb. sp.); dobrih rok biti, freigebig, wohlthätig sein, Z.; berači so jo hvalili, da je deklica dobrih rok, Jurč.; odprtih rok biti, Levst. (Zb. sp.); — 2) die Handschrift; lepa roka; vpisi kažejo razne roke, DZ.; — 3) r. na cesti, der Wegweiser, die Armsäule, Cig., Levst. (Cest.); — 4) das kurze Band bei der Dachsäule, M.; — 5) božja r., der Wunderbaum (ricinus), Cig., Jan.; tudi: rǫ́ka, Dol.
rokodẹ̑łščina, f. die Professionistenarbeit(en), Levst. (Cest.).
rokǫ́vən, -vna, adj. 1) Termin-: rokǫ̑vni račun, die Terminrechnung, Cel. (Ar.); rokovni zapisnik, das Fristenprotokoll, Levst. (Nauk); rokovno = na roke, terminweise, Cig., Jan.; — 2) periodisch, Ravn.-Cig., Jan., C., Levst. (Cest.); rokovna vadba v orožju, DZ.
ròv, róva, m. 1) der Graben, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); Vsi pod Sisek se nabrali, Tam se v rove zakopali, Npes.-Vod. (Pes.); der Laufgraben, Cig., Jan., Cig. (T.); cestni r., der Straßengraben, Levst. (Cest.); — das Flussbett, M., Npes.-Kres; — der Canal, Mur.; — 2) der Stollen, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov.; okrožni r., der Revierstollen, DZ.; — 3) der Steinbruch, Cig., Jan., Mik.
rovíšče, n. der Graben, Levst. (Močv.), Nov.; obcestna rovišča, die Seitengräben an der Straße, Levst. (Cest.).
samotę̑žnica, f. 1) der Schiebkarren, Guts., Levst. (Cest.); = pl. samotežnice, Bohinj (Kr.)-Erj. (Torb.); — 2) der Handschlitten, Cig.; = pl. samotežnice, Jan., M., Gor.
sẹ̑č, -ȋ, f. 1) der Holzschlag (ein abgeholzter Theil des Waldes), Cig., Jan., C.; — 2) ein lebendiger Zaun, Cig., Jan., Rib.-Mik., Levst. (Cest.), LjZv.; pletena seč, Levst. (Močv.); vrt je bil zagrajen z živo sečjo, Zv.; das Dickicht: stala je prostrana seč, koder se razteže zdaj najlepša oranica, LjZv.; — 3) die Mahd, Cig., Jan., Mik.; — 4) die Metzelei, Jan., C.
sədàj, adv. = zdaj, jetzt; po sedaj, künftighin, DZ., Levst. (Cest., Pril.); — (pri starejših pisateljih: "sadaj"; seda [səda], Cirk.-Baud.).
səsẹ́dati se, -am se, vb. impf. ad sesesti se; 1) zusammensinken, Z.; cestni tlak se seseda, der Straßenkörper sitzt ab, Levst. (Cest.); — 2) gerinnen, Cig., Cig. (T.); mleko se seseda ali siri, Dict.; kri se mi seseda, das Blut stockt in meinen Adern, Zv.
skládən, -dna, adj. 1) synthetisch, Cig. (T.); — 2) durch Beiträge bewirkt: sklȃdne gosti, das Picknick, Cig.; — Concurrenz-, Nov.; skladni okraj, der Concurrenzbezirk, Levst. (Cest.); skladna cesta, die Concurrenzstraße, Levst. (Cest.), Nov.; skladna združba, der Concurrenzverband, Levst. (Pril.); — 3) zusammenlegbar: skladna miza, der Klapptisch, Cig.; skladna postelja, die Bettbank, der Bettkasten, Cig.; — skladni koledar, der Blockkalender, nk.; — skladni del, der Bestandtheil, Cig.; — vereinbar, Mur., Cig.; — verträglich (congruens), (phil.), Cig. (T.); — 4) übereinstimmend, harmonisch, einklängig, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; skladno ubran, harmonisch gestimmt, nk.; congruent (math.), Cig. (T.), Cel. (Geom.); — zusammenhängend, Jan. (H.); — 5) schichtig, Cig.; — 6) Niederlags-, Jan.
skladník, m. der Beiträger, der Concurrent, Cig., Levst. (Cest.).
skríł, skríli, f. 1) der Schiefer, die Schieferplatte, V.-Cig., Jan., Levst. (Pril.); — 2) die Steinplatte, Levst. (Cest.), Rez.-Baud.; — 3) die obere Ofenplatte, die Ofendecke, Z.; na skrili (= na peči) ležati, Kr.; — 4) ledena s., die Eisscholle, Cig., Jan.
slọ̑ves, m. 1) die Feierlichkeit, Mur., Mik. (Et.); (slovez, Ravn.); — 2) der gute Ruf, der Ruhm, Mur., Jan., C.; sloves se je od njega razširjal, Ravn.; dobrega slovesa, gut beleumundet, Levst. (Cest.); — 3) s slovesom, mit Verlaub, mit Respect zu melden, Meg., Dict., Cig., Jan., M., C.; s slovesom govoriti, Trub.; oni človek je kakor (s slovesom) svinja, Bas.; sloves reči, povedati = s slovesom, Ljubušnje (Goriš.)-Štrek. (Let.); — (prim. slovo in sloba).
smẹ́tən 2., -tna, adj. zulässig, DZ.; ni s. ugovor, es ist keine Einsprache zulässig, Levst. (Cest.); — prim. smeti.
sopǫ̑tnica 2., f. 1) das Windloch, das Wetterloch, Ravn.-Cig.; — 2) = slap, der Fall des Wassers, der Flussfall, Jan.; — 3) der Canal, Levst. (Cest.), Nov.; (prim. stsl. sopotъ, Canal); (Sopotníca, ime potokom, Gor.).
státi, stojím, vb. impf. stehen; trdno s., festen Fuß gefasst haben; s. kakor panj (štor, steber, zid), wie eingewurzelt dastehen; stoječ, aufrecht stehend: stoječa latinica, Antiqua (typ.), Cig. (T.); stoječa cev, das Steigrohr, Cig. (T.); stoj (stojta, -te)! halt! bleib(t) stehen! tudi: halt(et) inne! — stoječa cena, fixer Preis, Cig.; — stoječe imetje = nepremičnine, Dol.; kar stoji in živi = fundus instructus, vzhŠt.; — mesto, trg, vas stoji (ist gelegen); — stoječ, ansässig, Svet. (Rok.); — bestehen: kar svet stoji = von jeher; — vrata stoje odprta, die Thür steht offen; solnce stoji črez poldne, Jurč.; ladja na sidru (mačku) stoji (liegt vor Anker), Cig.; stoji ti na volji, es steht zu deiner Verfügung, Cig. (T.); — dobro, lepo mu stoji, es passt, steht ihm gut; — s. na čem, auf etwas beruhen, Cig. (T.); moje upanje na tebi stoji, Trub.; s. v čem, in etwas bestehen, ogr.-C.; v čem stoji Kristusovo kraljevstvo? Krelj; podložnost v tem stoji, da ste možem pokorne, Jap. (Prid.); s. iz česa, aus etwas bestehen: človek stoji iz duše in tela, ogr.-C.; — gelegen sein: veliko na tem stoji, Vrtov. (Zb. sp.); na tem nič ("ništar") ne stoji, Krelj; meni stoji do česa, es liegt mir daran, Cig. (T.); — abhängen: s. do česa (von etwas), Levst. (Cest.), DZ.; = s. o čem, C.; — drago s., theuer zu stehen kommen, Trub.; nič več te ne stoji, temveč da eno uro pridigo poslušaš, Trub. (Post.); zlahka te stoji, upanje imeti, Kast.-Valj. (Rad); nekaterega težko stoji, manchem kommt es schwer an, Levst. (Nauk); to jih strašno težko stoji, Erj. (Izb. sp.).
stikalíšče, n. die Fuge: s. dveh kamenov (v cestnem tlaku), Levst. (Cest.); — der Vereinigungspunkt, Cig., Žnid., Nov.; — die Anschlussstelle (einer Eisenbahn), DZ.
stȓməc, -mca, m. 1) ein steiler Abhang, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov.; — 2) die Steile: obronek cestnega nasipa ima črez 1 1/2 črevelj strmca, die Dammböschungen sind steiler als 1 1/2 füßig, DZ.; — 3) das Stromgefälle, Cig., Jan., Cig. (T.); voda ima malo strmca, Notr.; tu ima Sava neznaten strmec, Erj. (Izb. sp.); uravnane vode bodo imele večji strmec, Levst. (Močv.); prečni s., das Quergefälle, Levst. (Cest.).
studę̑nčnat, adj. quellenreich, Mur., Cig., Jan., Met.; studenčnata dežela, Cig. (T.), Levst. (Cest.).
šútən, -tna, adj. Schotter-: šȗtna jama, Levst. (Cest.).
tę́čina, f. der Gang unter der Erde, M., Levst. (Cest.); krt ima tečine pod zemljo, M., Z., Svet. (Rok.).
teráč 2., m. = blato s cest in iz luž, tudi z blatom pomešano plavje, ki ostaja po povodnji, in je vozijo na njive (od it.: terraccia, die Erde [zaničlj.]), Goriška ok.-Erj. (Torb.).
tẹsníti, -ním, vb. impf. verengen; cestišče se tesni, die Fahrbahn wird verengt, Levst. (Cest.); — (pren.) beengen, beklemmen; — t. se, sich ängstigen, C.
težáščina, f. die Taglöhnerarbeit, das Tagwerk: ročna, vozna t., die Hand-, Zugarbeit, Levst. (Cest.).
tlà, táł, n. pl. der Boden; ob tla (ób tla) vreči, zuboden werfen; na tla (ná tla) pasti; na tleh ležati; pri tleh, zu ebener Erde; — vložena tla, der Parketboden, Jan. (H.); — das Terrain, Cig. (T.), Levst. (Cest.).
tlàk, tláka, m. 1) festgestampfter Boden, das Estrich, das Straßenpflaster, das Trottoir, Guts., Mur., Cig., Jan., Levst. (Cest.), kajk.-Valj. (Rad), nk.; — 2) der Druck (phys.), Cig. (T.), Sen. (Fiz.); zračni t., der Luftdruck, Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Jes.; (hs.).
tláka, f. der Frohndienst, die Robot; tlako delati, na tlako iti, na tlaki biti; tlako delati komu, jemandem Robot leisten (fig.); občinska t., die Naturalarbeitsleistungen, Levst. (Nauk, Cest.), Svet. (Rok.).
trdnóba, f. die Festigkeit, Cig., Jan., M., Levst. (Cest.); pravica ino pravda je tvojega stola trdnoba, Dalm.; Gospod je trdnoba v času nadloge, Dalm.
trnokòp, -kópa, m. = kramp, Levst. (Cest., Let.); — hs.
učíti, -ím, vb. impf. 1) lehren, unterrichten, abrichten, u. koga brati in pisati; voliče voziti u.; uči me modro govoriti! kdo te je vsemu temu učil? Jurč.; nav. u. koga kaj: uči me pot tvojih postav! Ravn.; učiš me modrost, Ravn.; u. koga česa: uči ti mene tvojih pravd! Trub.; iz mladega nas pobožnosti in strahu božjega uče, postave nas ljubezni, pravičnosti uče, Ravn.-Valj. (Rad); kozje molitvice u. koga, = jemanden Mores lehren; — to uči pamet, das gibt der Verstand; to uči cesta, das wird durch die Straße bestimmt, Levst. (Cest.); škoda uči človeka, der Schaden macht den Menschen klug, witzigt ihn; — 2) u. se, lernen; človek se v sili moliti uči; u. se jeziku, Levst. (Nauk); nav. u. se česa; u. se zidarskega, das Maurerhandwerk lernen; u. se na pamet, auswendig lernen; = u. se na izust, Cig. (T.); — učen, gelehrt; u. biti čemu, in etwas bewandert sein, es verstehen, Dol.; = u. biti v čem; u. na kaj: na sveto pismo učen, Ravn.-Mik.; nisem učen na to, Erj. (Izb. sp.).
umȋslək, -sləka, (-səłka), m. das Ersonnene: der Entwurf, die Anlage (z. B. eines Gebäudes, einer Straße), Cig., Levst. (Cest.); — das Phantasiegebilde, Jan.
upǫ̑rnica, f. das Widerlager bei den Brücken, Levst. (Cest.).
váljati 1., -am, vb. impf. hin und her wälzen, herumwälzen; v. kaj po tleh, po blatu; sit človek satovje pod nogami valja, Ravn.-Valj. (Rad); v. se, sich wälzen; otroci se valjajo po travniku; — walzen, walken; v. testo; v. perilo, sukno; valjano železo, gewalztes Eisen, Levst. (Cest.).
vę̑znica, f. 1) der Bandbalken, Levst. (Cest.); — 2) die Bindehaut, Cig., DZ.; očesna v., Cig.; — 3) črta veznica, die Verbindungslinie, Cig. (T.), Žnid.
vȋdež, m. 1) = oko (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa, (= krava), Sv. Peter pri Gorici-Erj. (Torb.); — 2) mesto, na katerem se kaj lepo in lehko vidi: "na lepem videžu je (kaka stvar), ali ti je vendar ne vidiš", Soška dol.-Erj. (Torb.); — 3) die Sicht, Jan.; dolgo ni bilo nobenega na videž, LjZv.; pesem peti o prvem videžu (a vista), DZ.; to je vsem ljudem na videžu, rekše, vsi ljudje morejo to videti, Senožeče (Notr.)-Erj. (Torb.); vsem ljudem na videž postaviti = tako postaviti, da vidijo vsi ljudje, Senožeče-Levst. (Nauk); na v. razgrniti, zur Einsicht auflegen, Levst. (Cest., Pril.); na v. razgrnjen biti, aufliegen, Levst. (Nauk); na videž obešena tarifa (ausgehängt), DZ.; resnica mora na videž (ans Tageslicht), LjZv.; preiskovanje dene na videž (ergibt), DZ.; — 4) der Schein; na videž = na videz, LjZv.; — grdo na v., hässlich anzusehen, Jarn. (Sadj.); lepši na v., schöner anzusehen, Ljub.
vlẹ́či, vlẹ́čem, vb. impf. ziehen, schleppen: v. voz; v. koga za roko; magnet železo na-se vleče, der Magnet zieht das Eisen an; domov me vleče, es zieht mich nachhause; oči na se v., Aufsehen machen; črez zobe v., ausrichten, verleumden; — sapo na se, k sebi v., den Athem an sich halten; — na ušesa v., lauschen, horchen; — v. koga, jemanden aufziehen, Kr.; on me je dolgo vlekel, jaz sem ga pa potegnil, Polj.; — veter vleče; tu vleče, hier ist ein Luftzug; — na belo, črno, zeleno v., ins Weiße, Schwarze, Grüne spielen, Dict., Cig., Šol.; mesec je na rdeče vlekel, jvzhŠt.; — v. na kaj, nach etwas schmecken, einen Beigeschmack haben; vino, pivo na kislo vleče, der Wein, das Bier hat einen Stich, Cig.; — v. s kom, es mit jemandem halten; na dvoje v., in zwei Parteien getheilt sein, Cig.; — v. se, geschleppt, geschleift werden; obleka se vleče po tleh; dahin ziehen: Po cest' se vleče silna vojska, Npes.-K.; sich hinschleppen; vleče se kakor megla brez vetra; — pot se vleče, der Weg zieht sich; — reč se vleče, die Sache verzieht sich, zieht sich in die Länge; kar se vleče, ne uteče, aufgeschoben ist nicht aufgehoben, Cig.; — vino se vleče, der Wein zieht sich, ist zähe, Cig.; — v. se za koga, kaj, sich um jemanden, etwas reißen; v. se za koga, jemandes Partei halten, sich für ihn verwenden; — v. se za kako reč, etwas eifrig verfechten; — v. se s kom, mit jemandem streiten, zanken: nikar se z bogatim človekom ne vleci! Škrinj.; v. se s kom za svoje, Jsvkr.
vlẹ́sti, vlẹ̑zem, vb. pf. 1) hineinkriechen, hineinschleichen; da vam ta gad ne vleze v srce! Ravn.; — 2) v. se, eindringen, C.; smola se v nit vleze, C.; voda se vleze (versickert), Levst. (Cest.); — 3) = zaiti: luna je za goro vlezla, C.
vodotòč, -tǫ́ča, m. 1) der Wassercanal, Cig., Jan., M., Levst. (Cest., Pril., Močv.), Jurč.; vodotoči udarijo črez naše travnike, Jap. (Prid.); velikanski vodotoč je dovajal mestu vodo, LjZv.; podzemeljski v., LjZv.; — 2) das Flussbett, das Rinnsal, Cig., Jan., M., Jes.; Jordan je bil svoj vodotoč do vrha napolnil, Jap. (Sv. p.).
vrhovátiti, -ȃtim, vb. impf. häufen, aufhäufen, Jan., C., Svet. (Rok.), Bes.; anlagern, Erj. (Min.); in Haufen schichten, häufen: na kupe devati in v. gramoz, Levst. (Cest.); v. gomilo na gomilo, Levst. (Zb. sp.).
vrhǫ́vən, -vna, adj. übergeordnet, Ober-, nk.; vrhǫ̑vnọ vodstvo, die Oberleitung, Levst. (Cest.); vrhovna oblast v deželi, die Landeshoheit, Cig. (T.).
vročȋtəv, -tve, f. die Zustellung, DZ., Levst. (Cest.), nk.
vzbókniti se, -bǫ̑knem se, vb. pf. = vzbočiti se; vzboknjen, convex, Levst. (Cest.).
vzdrževȃnski, adj. Erhaltungs-: vzdrževanska priplačila, die Erhaltungsbeiträge, Levst. (Cest.); v. stroški, DZ.
zagvoževáti, -ȗjem, vb. impf. ad zagvozditi, Levst. (Cest.).
zaklę̑pnica 2., f. = zaklepek, das Niet: z zaklepnicami zbita pločevina, genietetes Eisenblech, Levst. (Cest.).
zaklíniti, -klȋnim, vb. pf. 1) mit einem Holznagel befestigen, vzhŠt.-C.; — 2) mit eingeschlagenen Pflöcken bezeichnen, abstecken, traçieren, Cig. (T.), DZ.; z. prostor, Levst. (Cest.); zaklinjena črta, die Bahntrace, DZ.; — 3) zukeilen, verkeilen, Cig., Jan., Cig. (T.), M.
zakonȋt, adj. gesetzmäßig, gesetzlich, legal, Jan., Cig. (T.), nk.; zakonito določilo, gesetzliche Bestimmung, Levst. (Cest.); zakonito poklican, gesetzlich berufen, DZ.; zakoniti nasledki, die gesetzlichen Folgen, Levst. (Nauk).
zalȃganje, n. das Versorgen; z. šol; die Dotierung der Schulen, DZkr.; die Lieferung(en), Cig., nk.; — z. troškov, die Bestreitung der Kosten, Levst. (Cest.), DZ.; — z. knjig, das Verlegen von Büchern, nk.
zalǫ̑žba, f. 1) die Versorgung: z. z živežem, die Verproviantierung, Cig.; — die Dotation, die Bedeckung, Cig., Jan., DZ., DZkr.; z. uradov, DZ.; letna z., Levst. (Cest.); — 2) der Verlag, Jan., Nov.-C.; — 3) die Fundation, die Gründung, Cig., Jan., Vrt.
založnína, f. 1) die Niederlagsgebür, Cig.; — 2) die Caution, C., DZ., Levst. (Cest.).
zaslúžən, -žna, adj. 1) verdienstvoll, verdienstlich, Cig., Jan., C., nk.; z. mož, zaslužno delo, nk.; — 2) würdig: biti z. smrti, den Tod verdienen, C.; — 3) Verdienst-, a) den Verdienst betreffend: zaslȗžni izkaz, der Verdienstausweis, Levst. (Cest.); — b) das Verdienst, die Verdienste betreffend: zaslužna svetinja, Levst. (Zb. sp.).
zastǫ́pati, -pam, vb. impf. ad zastopiti; 1) vertreten; pot z. komu, jemandem in den Weg treten, M.; — 2) vertreten, repräsentieren, Jan., nk.; z. koga pred vnanjim svetom, Levst. (Cest.); (po drugih slov. jezikih); — 3) z. se koga, vor jemandem Respect haben, ihn achten, C.; Rücksicht haben, schonen, ogr.-C.
zaščítiti, -ščȋtim, vb. pf. beschützen, C.; Ti, Gospod, zaščiti nas z rokami, Levst. (Zb. sp.); z odrivači z. prostor (versichern), Levst. (Cest.); odmeno za kako kvaro z., einen Schadenersatz sicherstellen, DZ.
zdȓžema, adv. zusammenhängend, ununterbrochen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov., nk., Dol.; z. tekoč kos ceste, eine zusammenhängende Strecke, Levst. (Cest.); hiše stoje z. v vasi, Glas.; z. napajati, continuierlich bewässern, Levst. (Močv.); z. v šolo hoditi, regelmäßig die Schule besuchen, Levst. (Nauk); tujci so z. hodili k njim, Cv.
zgotovílọ, n. die Herstellung, Levst. (Cest.).
zgrabljávati, -am, vb. impf. zusammenrechen, Levst. (Cest.).
žlẹ̑b, žlẹ̑ba, žlẹbȗ, m. die Rinne; voda po žlebovih teče; — die Vertiefung zwischen zwei schiefen Flächen, die Kehle (arch.), Cig., Jan., Cig. (T.); ž. delati dogi, eine Daube ausziehen, sie hohl schneiden, Cig.; — v žleb cepiti, in die Kerbe pfropfen, Cig.; — der Zug im gezogenen Flintenlauf, Cig.; — der Futtertrog, die Krippe im Stall, Cig., Jan., Zora, Notr., Gor.; — eine Furche zur Ableitung des Wassers, die Mulde, Jan., Levst. (Cest.); der Canal, C.; — ein längliches Thal zwischen zwei Bergen, Cig., Nov.-C.; eine Bergschlucht, C.; — der Gang (in der Anatomie), Cig., Jan.; scalni ž., der Harngang, Jan.