bršlínka -e ž (ȋ) vrtn. bršljanka: na oknu cvetijo begonije in bršlinke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
bršljánka -e ž (ȃ) vrtn. bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti, Pelargonium peltatum: na oknu cvetijo bršljanke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
cvetéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti
- 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel
- 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela
// obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima - 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti
● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči
cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
marjéta -e ž (ẹ̑) travniška ali vrtna rastlina z belimi in rumenimi cveti v koških: marjete že cvetijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
obróbek -bka m (ọ̑) - 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
// trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki - 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
// vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
pincírati -am nedov. in dov. (ȋ) vrtn. odstranjevati zelnatim rastlinam vršičke, da bolje cvetijo ali rodijo, vršičkati: pincirati krizanteme / pincirati poganjke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
pískati -am nedov., tudi piskála (í) - 1. igrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: godci so godli in piskali; pastir leži v travi in si piska / piskati na piščalko
- 2. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka piska; glasno, predirljivo piskati; dobil je konjička, ki zadaj piska / para piska v zrak piskajoč uhaja; brezoseb.: v prsih mu hrope in piska; v sprejemniku spet piska
// oglašati se s takimi glasovi: gams, srna piska / začela sta piskati jerebom jih klicati na tak način - 3. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročati visoke, ostre glasove: naučiti se piskati; piskati na list, prste; piskati v cevko / zunaj piska burja; veter piska v vejah
● žarg., šport. sodnik je piskal osebno napako, prekršek s piščalko dal znak, da je bila storjena osebna napaka, prekršek; ekspr. trobentice že piskajo pomladni pozdrav že cvetijo; ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah; bil je hud, da je kar piskal zelo je bil hud
piskáje: vlak se piskaje oddaljuje; piskaje smrčati
piskajóč -a -e: piskajoč glas; mrzel piskajoč veter; prisl.: piskajoče se oglašati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
pomaránčevec -vca m (ȃ) - 1. južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: pomarančevci že cvetijo; nasadi pomarančevcev
- 2. knjiž., redko pomarančni liker: pri tretjem kozarčku pomarančevca se ji je začelo vrteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
pôpelj -na [pəl] m (ó) bot. visoka vrtna rastlina z belimi, rdečimi, rumenimi cveti; rožlin: popeljni že cvetijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
preksónčje -a s (ọ̑) nar. prisoja: v preksončju že cvetijo trobentice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
príden1 -dna -o prid., prídnejši (í ȋ) - 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo
// ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo
// navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo - 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko
// ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma
● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden
prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti
// ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
prisòj -ôja m (ȍ ó) redko prisoja: na prisoju cvetijo trobentice
● knjiž., redko na svetlobi je imelo blago zelenkast prisoj nadih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
rastlína -e ž (í) organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo;
vse na novo posajene rastline so se prijele;
okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline;
deli, organi rastlin;
rastline in živali / divje, gojene rastline; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline; grmičaste, zimzelene rastline; industrijske, krmne, oljne rastline; lončne, parkovne, sobne rastline; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka; plevelna rastlina plevel
♦ agr. rastlina se osemeni; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst; varovalne rastline; biol. enocelične, mnogocelične rastline; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo; brezcvetne rastline; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista; dvoletna rastlina; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo; moška rastlina z moškimi cveti; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
regína -e ž (ȋ) nar. georgina: astre in regine že cvetijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
slovénka -e ž (ẹ́) poljud. okrasna enoletna rastlina z raznobarvnimi lijakastimi cveti, strok. petunija: slovenke lepo cvetijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
spánjščica -e ž (ā) nar. travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi cveti; pomladanski svišč: spanjščice že cvetijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
trobéntica -e ž (ẹ̑) - 1. manjšalnica od trobenta: otrok je zatrobil na trobentico
- 2. rastlina s pritličnimi listi in pecljatimi rumenimi cveti: v bregu cvetijo trobentice; nabirati zvončke in trobentice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
vétrnica -e ž (ẹ̑) - 1. naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter: vetrnica poganja črpalko / otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami
// taka naprava za določanje smeri vetra: vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik; vetrnica na strehi - 2. krila, lopate te naprave: vetrnica se vrti / dolge vetrnice klopotca; vetrnice mlina na veter
- 3. nav. mn., star. naoknica, oknica: odpreti, zapreti vetrnice; okna z zaprtimi vetrnicami
// žaluzija: dvigniti, spustiti vetrnice - 4. ekspr., redko nestanoviten, neznačajen človek: ne drži besede, prava vetrnica je
- 5. bot. nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti, Anemone: vetrnice že cvetijo / kobulasta, podlesna vetrnica
- 6. nav. mn., zool., navadno v zvezi morska vetrnica na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria: na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice; polipi morskih vetrnic / rdeča, voščena vetrnica; stražna vetrnica ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata
- 7. mn., nar. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih; norice: zboleti za vetrnicami
♦ geogr. jama, iz katere piha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
vodénka -e ž (ẹ́) - 1. vrtn. grmičasta lončnica z mesnatimi stebli, suličastimi listi in belimi, rožnatimi ali rdečimi cveti, Impatiens walleriana: na oknih cvetijo vodenke
- 2. bot., navadno v zvezi navadna vodenka v mirni vodi in ob bregovih rastoča trava z drobnimi, navadno rahlo vijoličastimi klaski, Catabrosa aquatica: loček in vodenka
- 3. agr. vodena hruška brez okusa in arome: za hišo raste vodenka
- 4. nav. mn., žarg., šol. vodena, vodna barvica: barvati z vodenkami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
voščénka -e ž (ẹ̄) - 1. voščena sveča: prižgati voščenko; plamen voščenke / sveča voščenka
- 2. agr. debelo, rumeno jabolko z voščeno prevleko: ugrizniti v voščenko / cepiti, posaditi voščenko
- 3. vrtn. zimzelena sobna rastlina z olesenelim steblom, mesnatimi listi in belimi ali bledo rožnatimi voščenimi cveti v kobulih, Hoya carnosa: v loncih cvetijo voščenke
- 4. voščena kreda: risati z voščenkami
// slika ali risba, narejena s to kredo: razstava gvašev in voščenk - 5. star. voščena vžigalica: uprasniti z voščenko
♦ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
vršíčkati -am nedov. (ȋ) odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin: vršičkati koruzo;
vršičkati jeseni preveč bujno žito // agr., vrtn. odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo ali rodijo: vršičkati drevesa, sobne rastline / vršičkati trto odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke
♦ agr. vršičkati krompir rezati kose krompirja s kalčki za sajenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.