na predl. I. z daj. na: nej glida na njemu, de bi nebil pretepen ǀ od glave do potplatu nei bilu ſdraviga na njemu ǀ Lorenz je leshal na temu resbelenimu roſsu II. s tož. na: jest pak ne gledam na letu, temuzh na beſsede S. Augustina ǀ shpegaio, inu biſtru gledaio na grehe ſvoiga blishniga, nà ſvoie pak nihdar ne ſpumnio ǀ ne ſvoje perſij ga pertiſneo ǀ ſede n'en kamen ǀ David je li ſedemkrat n' en dan molil ǀ najde kmeta de ſe je nen hrast obeſel ǀ on pak stopi n'eno viſoko miso ǀ try ſvoje hzherij nan dan skuſi martro S.S. TROYZI je bila offrala ǀ s'Nebeſs je bil nadnu pakla pahnil Luciferja ſa volo njegove preuſetnoſti ǀ ſe poloshj napostilo ǀ leto sapovej nèdn viſok tram obeſit III. z mest. na: krono ſo shiher na glavi dershali pred krajlom ǀ S. Zeno je premiſhloval s' ſolsami na ozheſſah ǀ de ſi lih maihin samerkaio nad taiſti perſoni ǀ nima s' lonza jeiſti, kateri je napolizi ſtal ǀ de bi my sydeli næ stolèh nebeskyh Vezljivost z mest. je kakor pri → pri in → v pogostejša od vezljivosti z daj., ki je mogoča samo v ednini, pa še tu je le navidezna, saj so zaimenske oblike s končnico -u tako kot v hrv. (prim. hrv. pri njèmu) dejansko mestniške. Predpona se v sestavljenkah, zlasti v prislovih, pogosto piše ločeno, npr. na ſai, na meſtu. Ti zgledi so v slovarju prikazani pod iztočnicami, ki so usklajene z današnjo pravopisno normo.

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 16. 6. 2024.