dédič -a m (ẹ̑)
kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja; določiti dediča z oporoko; imenovati sina za dediča; bogat dedič; zakoniti dedič; pren. duhovni dedič njegove umetnosti; dediči razsvetljenstva
♦ pravn. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine
délež -a m (ẹ̑)
1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež; zahteval je svoj delež; delež od dobička / imeti delež po očetu; izplačal je bratu njegov delež del dediščine / publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje; nositi delež odgovornosti del / kapitalski delež ki ga ima fizična ali pravna oseba v finančni družbi kot posledico svojega denarnega ali stvarnega vložka
2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
● ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
♦ ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri lastništvu kakega podjetja; pravn. dedni delež ki pripada posameznemu dediču; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti
dôlžen in dolžán dôlžna -o stil. -ó [dou̯žən; dou̯žan] prid. (ó ȃ ó) 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino;
vrniti dolžno vsoto // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo
● pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje;
izreči komu dolžno priznanje // v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo 3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
♦ pravn. dolžno pismo pisna obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
dolžnósten -tna -o [dou̯žnostən] prid. (ọ̑)
nanašajoč se na dolžnost: mati goji v otroku dolžnostni čut / opravil je celo vrsto dolžnostnih obiskov; njegovo dejanje je bilo več kot dolžnostna vljudnost
♦ biblio. dolžnostni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; pravn. dolžnostni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
intestáten -tna -o prid. (ȃ)
pravn. ki deduje po zakonu, če umrli ni napravil oporoke, zakonit: intestatni dedič / intestatno dedovanje
legitímen -mna -o prid. (ȋ) 1. osnovan na pravu, zlasti na zakonu, zakonit: legitimna vlada / legitimni predstavniki ljudstva / legitimni dedič; pren. fantastika je legitimni otrok fantazije 2. nav. ekspr. ki je v skladu s splošno veljavnimi pravicami, normami: ta odgovor je moja legitimna obramba 3. ki izvira iz veljavne zakonske zveze, zakonski: legitimni sin / legitimna žena legitímno prisl.:
legitimno zastopati koga
majorát -a m (ȃ)
pravn., nekdaj pravica najbližjega moškega sorodnika do podedovanja dednega posestva, med več enako bližnjimi pa starejšega po letih: po majoratu mu je pripadlo vse imetje
// tako posestvo: postati dedič turjaškega majorata
módus -a m (ọ̑) knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje;
modus izražanja umetnine
♦ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; glasb. starogrška in srednjeveška tonska lestvica; jezikosl. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; pravn. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen
naslédnik -a m (ẹ̑) 1. kdor neposredno po kom drugem prevzame njegov položaj, funkcijo: imenovati, izvoliti naslednika;
izbrati za naslednika;
direktorjev, predsednikov naslednik;
predhodnik in naslednik / knjiž. naslednik prestola prestolonaslednik / ekspr. duhovni naslednik / prepustiti grunt nasledniku // pravn. kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice: naslednik je podedovano posestvo prodal; zakoniti naslednik; dedič, kupec in drugi nasledniki / v nekaterih državah podjetje XY in nasledniki / pravni naslednik 2. kar je glede na prostor, čas, vrstni red po čem drugem iste vrste: Prešernovi nasledniki so pravila soneta sprostili / roman je naslednik epa / Češkoslovaška, Jugoslavija in drugi nasledniki Avstro-Ogrske
♦ mat. naslednik števila število, ki je v določenem zaporedju neposredno po kakem drugem številu3. potomec: njegovi nasledniki še živijo;
predniki in nasledniki
naslòv -ôva m (ȍ ó) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov;
natančen, nečitljiv naslov;
sporočiti na določen naslov;
naslov na pismu, pošiljki;
sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja;
naslov televizijske oddaje;
pesem, slika brez naslova;
dati, povedati naslov za šolsko nalogo;
film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejoa) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnikac) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka;
obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov;
naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom gospod 4. pravn., navadno v zvezi pravni naslov zakonska določba, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba// publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
♦ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; rač. naslov celice nekdaj število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku računalnika; šah. mojstrski, velemojstrski naslov
nèlegitímen -mna -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni legitimen: nelegitimna vlada / nelegitimni dedič / nelegitimni otroci
nèvréden1 -dna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) nav. ekspr., z rodilnikom ki ni vreden, ki ne zasluži česa: biti nevreden ljubezni, občudovanja, svobode, zaupanja / stvar je omembe nevredna
♦ pravn. dedno nevredni dedič dedič, ki se mu zaradi nepravilnega ravnanja odreka sposobnost za dedovanje// malovreden, ničvreden: izdajati nevredna literarna dela // ki ni v skladu s čim, ki čemu ne ustreza: to je inteligenta nevredno dejanje, ravnanje; človeka nevredno življenje nèvrédno
prislov od nevreden: nevredno prejemati dobrote
// knjiž., v povedni rabi izraža neupravičenost, neprimernost: nevredno se je jeziti zaradi tega; sam., zastar.: po nevrednem doseči kaj nezasluženo; po nevrednem nosi uniformo neupravičeno
nújen -jna -o prid., nújnejši (ū) 1. ki se brez nezaželenih, neprijetnih posledic ne da, ne sme opustiti, odložiti: ima nujne opravke;
zaradi narasle vode je evakuacija nujna;
doma je zaradi nujnega dela / obravnavati najprej nujne prošnje / ponoči je imel zdravnik nekaj nujnih obiskov; rešilni avtomobil uporablja na nujni vožnji sireno / ambulanta sprejema samo nujne primere 2. ki se mu glede na objektivne okoliščine, zakonitosti ne da izogniti: v takih razmerah je poraz nujen;
taki ukrepi so bili nujni;
nujna posledica napačnega ravnanja / nima denarja niti za najnujnejše potrebe / logično, objektivno nujen; to je mogoče, ni pa nujno / nujna zahteva 3. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: kupiti nujne pripomočke, stroje / pri tem delu je natančnost nujna; za to delo je nujna čelada, maska / omejiti se na nujne podatke bistvene// brez katerega kaj ne more biti, obstajati: življenjsko nujne snovi / to je minimalna, nujna zaloga
♦ filoz. nujna lastnost lastnost, brez katere kaj ne more biti, obstajati; pravn. nujni dedič dedič, ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine; nujni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; ptt nujni telefonski pogovor nekdaj telefonski pogovor, za katerega vzpostavi pošta zvezo hitreje kot navadno; nujno pismo pismo, ki se dostavi takoj, ko prispe v naslovni kraj; ekspresno pismonújno prisl.:
nujno hoče govoriti z vami; nujno potrebuje sobo / v povedni rabi: nujno je, da odidemo; če se rodiš, je nujno, da umreš
♦ ptt nujno označba na pošiljki pošiljko je treba dostaviti takoj, ko prispe v naslovni kraj; sam.: vse nujno smo opravili že včeraj; rešili so si samo najnujnejše
oporóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča
♦ pravn. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki
sòdédič -a m (ȍ-ẹ̑)
kdor je skupaj s kom dedič česa: izplačati sodedičem njihove deleže
substitút -a m (ȗ) knjiž. namestnik, zastopnik: če je hotel na dopust, si je moral v službi najti substituta // nadomestek, nadomestilo: razvija se proizvodnja substitutov lesa / kavni substituti
♦ pravn. kdor nadomešča odvetnika; kdor deduje po oporoki, če prvi, v oporoki določeni dedič, ne deduje, nadomestni dedič
testamentáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. oporočen: testamentarna določila / testamentarni dedič
upravíčiti -im dov. (í ȋ) 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja;
upravičiti zahteve 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje volivcev upravíčen -a -o
1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena
2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva
3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati
zaščítiti -im dov. (í ȋ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo;
zaščititi površino s premazom;
zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom
♦ avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje// nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti
● po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela3. z določenim ukrepom, zakonskim določilom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino;
zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom // z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga zaščíten -a -o:
z oblogo zaščitena mizna plošča; z zakonom zaščitene pravice; zaščitene rastline, živali
♦ lov. zaščitena divjad divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; pravn. zaščitena kmetija kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič
zmének -nka m (ẹ̑) 1. dogovorjeno srečanje, navadno prijateljev, zaljubljencev: iti na zmenek;
dogovoriti se za zmenek / imeti zmenek s kom / ljubezenski zmenek 2. star. dogovor: skleniti zmenek;
po zmenku bo on njegov dedič
● star. sta že v zmenkih dogovarjata se za poroko; sta zaročena