dédnost -i ž (ẹ̄) - 1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti
- 2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola
dedováti -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. (á ȗ; ẹ̄) - 1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo; dedovati po stricu; nima sina, ki bi za njim dedoval
- 2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake; nekatere lastnosti se dedujejo; pren. dedovati stare šege
intestáten -tna -o prid. (ȃ) jur. ki deduje po zakonu, če umrli ni napravil oporoke, zakonit: intestatni dedič / intestatno dedovanje
oporóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča
♦ jur. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki
relíkvija -e ž (í) - 1. rel. del telesnih ostankov ali telesni ostanki svetnika, svete osebe, ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje, sveti ostanki: častiti, hraniti relikvijo / relikvije sv. Cirila
// del predmeta ali predmet, ki je v zvezi s svetnikom, sveto osebo in ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje: po legendi so to relikvije verig sv. Petra - 2. vznes. posmrtni ostanki, truplo zelo cenjenega, spoštovanega človeka: relikvija tega borca za svobodo počiva v domači zemlji
● knjiž. obleka umrlega sina je bila za mater relikvija svetinja; knjiž. vrč iz kitajskega porcelana je hišna relikvija se ohranja, deduje iz roda v rod
substitút -a m (ȗ) knjiž. namestnik, zastopnik: če je hotel na dopust, si je moral v službi najti substituta
// nadomestek, nadomestilo: razvija se proizvodnja substitutov lesa / kavni substituti
♦ jur. kdor nadomešča odvetnika; kdor deduje po oporoki, če prvi, v oporoki določeni dedič, ne deduje, nadomestni dedič