Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

brátsko prisl.: bratsko si deliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. redko delati brazde, orati: ves dan so brazdali na njivi
2. 2. delati brazdi podobne zareze: parnik brazda morje / obraz mu brazdajo temne gube

brázdati se biol.  deliti se z brazdanjem: oplojeno jajčece se brazda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
   // neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
   // z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna
2. 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
   // izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
   // izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: funkcionalno členiti gradbene površine
   // delati kaj členovito: morje členi obalo
2. 2. ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati: členiti idejno in vsebinsko strukturo drame; roman se členi po zaporedju zgodovinskih dogodkov

člénjen -a -o: črv s členjenim telesom; bogato členjena vrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki
   // žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
   // nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren)
2. 2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora imeti sposobnost govorjenja; biti dober govornik
   ● star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

deléžiti se star.  biti deležen česa: deležila se je vsakega njegovega veselja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od deliti: delitev dohodka na posamezne sklade; delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast; delitev parcele na tri dele; delitev po delu; pravilnik o delitvi osebnih dohodkov / delitev hrane poplavljencem
   ♦ ekon. delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo
2. 2. biol. razmnoževanje organizmov z razpolovitvijo: podolžna, prečna delitev / delitev celice razpolovitev celice tako, da se najprej razpolovi jedro, nato pa ostali del
3. 3. strojn. razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja: delitve pri zobniku niso enakomerne; utorska delitev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
2. 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav., iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico
3. 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
   // dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim
4. 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
5. 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet
   ● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
   ♦ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo

deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne
● v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo
♦ mat. deset deljeno s pet je dve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti
2. 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami
   // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti
3. 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot
4. 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote
   ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
   ♦ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog; mati je drobila žgance; suhe veje so se drobile pod nogami; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas
   // publ. deliti, cepiti: drobiti industrijske organizacije; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo
   // knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči; drobiti sovražnikovo obrambo; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale
2. 2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake
3. 3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila
   // ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem
   // ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev; pastirček si drobi na piščalko
4. 4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi
5. 5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež; drobiti s prsti po mizi
   ♦ lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje

drobèč -éča -e: v daljavi se je oglašal ščinkavec, drobeč svojo pesem; lahni, drobeči koraki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj
2. 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi
3. 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček
   // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge
4. 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic
   ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal
   ♦ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija

gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik

grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua
2. 2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna
   // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui
3. 3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem odkod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov
4. 4. knjiž., redko del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
   ♦ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

invertíran -a -o: postopek je zdaj invertiran
♦ med. spolno invertiran človek homoseksualen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti; skupina, vrsta, razred: beseda pripada določeni pojmovni kategoriji; velikostne kategorije lesnih obratov; pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine / deliti probleme na kategorije / publ., z oslabljenim pomenom uvrščati se v kategorijo malih narodov med male narode
   // publ. organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih kategorij plasti
   // ceste iste kategorije
2. 2. knjiž., s prilastkom osnovni pojem na kakem področju: pravo je družbena kategorija; proučevati literarne kategorije; prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija / publ.: nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji pojma; stare kategorije mišljenja načini
3. 3. filoz. pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti: sistem kategorij / Aristotelove kategorije
   ● publ. postali so narod druge kategorije nepomemben, nevpliven narod; publ. pesnik tretje kategorije slab, nepomemben; publ. on je človek zunaj vsake kategorije čustev popolnoma brez čustev
   ♦ avt. kategorija razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno dovoljeno težo; vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg; biol. sistematska kategorija rastlinstva in živalstva enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno lastnost ali razvojno stopnjo; gost. kategorija mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev; lingv. kategorija oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva; šah. kategorija mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na prvenstvenih tekmovanjih; šport. kategorija razvrstitev motornih koles in osebnih avtomobilov glede na delovno prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo; lahka kategorija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

kategorizíran -a -o: kategorizirane ceste; nižje kategorizirana delovna mesta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša
2. 2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot; bral je in si tako krajšal zimske večere
   ● s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote
   ♦ mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. vsebinska in grafična enota v učbeniku, zlasti za tuji jezik: beri tretjo lekcijo; druga lekcija v angleški vadnici / naučil se je samo prvo lekcijo, druge pa ne
   // redko (učna) snov ene šolske ure: dijak se zadnje lekcije ni naučil; profesor je lekcijo dobro razložil; sprašuje samo zadnjo lekcijo
2. 2. nav. mn., zastar. poučevanje izven šole; inštrukcija: preživljati se z lekcijami / dajati lekcije inštruirati; pren., ekspr. potrebno se mu zdi dajati nam lekcije o demokraciji
3. 3. ekspr. oster opomin, ukor, kazen: dati komu pošteno lekcijo; deliti lekcije; podjetje bi zaslužilo lekcijo za slabo vzdrževano cesto / poraz na tekmi je bil za moštvo krepka lekcija; ker nisi ubogal, si se prehladil — to naj ti bo lekcija za drugič (koristen) nauk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. ki je na isti strani telesa kot srce: leva noga, rama, roka; z levo stranjo telesa se je naslonil na zid; poškodovati si levo oko / levi čevelj za na levo nogo
   // ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je prevrnil na levi bok; leva stran ceste; levo zadnje kolo se je snelo / levi breg reke gledano v smeri toka; levo krilo vojske, moštva gledano v smeri napada
2. 2. politično progresiven, napreden: poslanci leve opozicije; leva študentska organizacija / leve skupine v gibanju; levo krilo stranke
   ● nar. levi otroci otroci, ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. ne gre tako lahko, čeprav sem mislil, da bom to naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; pog. ne gre z levo roko obsojati njihovo ravnanje brez premisleka; pog. delo opravlja z levo roko ne temeljito, površno; star. zakon na levo roko zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora; morganatični zakon; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim
   ♦ grad. leva vrata vrata, ki se odpirajo v levo; mat. leva stran enačbe stran, ki je na levi strani enačaja; navt. levi bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. levi (zidan) štedilnik štedilnik, pri katerem se vratca odpirajo v levo; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; polit. italijanski levi center; strojn. levi navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v nasprotni smeri kot urni kazalec; šport. levi krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na levi strani, zlasti pri nogometu; levo krilo igralec, ki igra na levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu

lévo prisl.: prehitevati levo; levo usmerjen časopis, politik; levo in desno od ceste ležijo njive; sedela je levo od njega; informacije dobite v sobi št. 15 levo
● nav. iron. deliti nauke levo in desno vsem ljudem; zamahoval je s palico levo in desno na vse strani; prim. leva1

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. imeti isto, skupno mejo: Slovenija meji na Avstrijo, Hrvatsko, redko z Avstrijo, s Hrvatsko / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom
2. 2. knjiž. omejevati, zapirati: visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje
3. 3. redko deliti, ločevati: obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr. ta dva dogodka mejijo mnoga leta
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z na biti zelo podoben: njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. (vojaška) hrana: menažo smo redno dobivali; dobra menaža / deliti, kuhati menažo jed, jedi; pri menaži je šest vojakov manjkalo pri jedi, pri obroku
2. 2. v zvezi oficirska menaža, v stari Avstriji oficirska menza, oficirska restavracija: hraniti se v oficirski menaži; vodja oficirske menaže

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. delati kaj številnejše: s spretno igro je hitro množil frnikole; izostanki pri delu so se množili; sovražniki se množijo, prijatelji se pa umikajo; počitniške hišice so se ob reki hitro množile
   // delati kaj večje: množiti bogastvo, premoženje; delo se mu je množilo / z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje večali, povečevali
2. 2. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zna že množiti in deliti; množiti s pet
   ● redko svoje pesmi je množil na pisalni stroj razmnoževal

množíti se 
1. 1. dobivati čedalje večje število primerkov, članov: njegova knjižnica se hitro množi; to ljudstvo se množi
2. 2. razmnoževati se: rastline se množijo na različne načine
   ♦ biol. nespolno se množiti

množèč -éča -e: množeči se neuspehi; hitro množeče se bogastvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na moralo:
   1. a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
   2. b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
      // moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks
   3. c) to je moralni nauk basni, zgodbe
2. 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
   ● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
   ♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo

morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
   // ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima
2. 2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
3. 3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
4. 4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe

múhasto prisl.: muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. na pol, na polovico: deliti si stroške naspol / njivo imata naspol na spolovini
2. 2. napol, delno: naspol izpita pijača

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku
   // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve
2. 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost
3. 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk
   ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno
   ♦ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor
   // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise
   // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje
2. 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
3. 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje
4. 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal

obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. zmanjšanje vsote za določen znesek: deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad / pogajal se je za odbitek pri ceni popust
   // znesek, za katerega se zmanjša vsota: precejšen odbitek od plače / odbitek točk
2. 2. odbit drobec, kos: udarjal je, da so odbitki leteli po zraku
   // arheol. odbit kos prodnika: izdelovati orodje iz odbitkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

parcelírati se publ.  deliti se, razpadati: geografija se vedno bolj parcelira / stranka se je parcelirala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
   1. 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
   2. 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
   3. 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
2. II. z mestnikom
   1. 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
      1. a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
      2. b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
   2. 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
   3. 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
      // za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku
   4. 4. za izražanje premikanja
      1. a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
      2. b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
   5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
      1. a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
      2. b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
      3. c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
   6. 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
      // ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
      // zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih
   7. 7. za izražanje merila, vodila
      1. a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
      2. b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
         // za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
   8. 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
      // neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami
   9. 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
   10. 10. za izražanje vira, izvora
       1. a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
       2. b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
   11. 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
   12. 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
       // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo
   13. 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
       ● ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
       ♦ šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
   1. a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
   2. b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
      // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
2. 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
3. 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
   // zunanja podoba predmetov
   // zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila
4. 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
5. 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
   // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem
6. 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
   ● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
   ♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. delati, da se kaj razdeli
   1. a) na celotno površino, celoten prostor: enakomerno porazdeljevati delce v tekočini
   2. b) na več oseb ali vse osebe določene skupine: porazdeljevati delo, dobrine / pravično porazdeljevati pomoč
2. 2. deliti na več približno enakih delov, enot: izletnike so porazdeljevali v skupine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. z lomljenjem deliti na dva dela: začel je živčno prelamljati palico / prelamljati žemlje na dvoje
2. 2. nav. ekspr. ne izpolnjevati tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelamljati besedo, obljubo / prelamljati zakone kršiti
3. 3. publ., z orodnikom delati, povzročati, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelamljati s starim načinom življenja / pesnik prelamlja z ekspresionizmom

prelámljati se ekspr., v zvezi z v  prehajati v kaj drugega: tu se breg iz strmine prelamlja v položno pobočje; na ovinku se cesta prelamlja v dolino
● ekspr. pri plesu so se jim noge v kolenih kar prelamljale zelo upogibale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. nagrada, plačilo: dati premijo za prihranek pri gorivu; deliti premije; izplačati nogometašem premije / žival je na razstavi dobila premijo
2. 2. navadno v zvezi zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja: plačevati visoke zavarovalne premije
3. 3. dobitek za srečko z izžrebano šestmestno številko: zadeti premijo na loteriji / glavna premija z najvišjim dobitkom
4. 4. ekon. denarna pomoč proizvajalcem, zlasti kmetijskim, za pospeševanje proizvodnje v obliki dodatka k ceni pri prodaji: izplačevati premije; podjetjem so odobrili premijo; premije za mleko / izvozna premija premija države izvozniku za pospeševanje izvoza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: reke razčlenjujejo pokrajino
   // delati kaj členovito: morje s svojim delovanjem razčlenjuje obalo
2. 2. ugotavljati sestavne dele česa: v članku razčlenjuje sodobno poezijo; izčrpno, natančno razčlenjevati; razčlenjevati do podrobnosti
   ● pravilnik razčlenjuje določila zakona jih podrobneje določa; publ. pravilno razčlenjevati položaj presojati, ocenjevati

razčlenjujóč -a -e: površno razčlenjujoč probleme, je marsikdaj napačno sklepal; razčlenjujoč človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede; izdelati razred; v sedmem razredu je padel; nižji in višji razredi; učbenik za peti razred / žarg., šol. izpit čez razred razredni izpit
   // skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred; predsednik razreda; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci
   // biti vprašan pred razredom
   // prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu
2. 2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred; ideolog meščanskega (družbenega) razreda
3. 3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede; razred za umetnosti
   // člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije)
4. 4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred; vrhunski razred smučarjev
5. 5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi
   // stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi
6. 6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov
7. 7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov; razred pijavk
   ♦ aer., navt. določiti ladji, letalu razred; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost; gozd. debelinski razred drevja; jur. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih; kapetan I. razreda; soc. delavski razred v kapitalizmu ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu; šol. ponavljati, preskočiti razred

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. katerega deli so v pravem razmerju: sorazmerni stebri; njena postava je bila sorazmerna; stavba je premalo sorazmerna
2. 2. v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki ima glede na dejstvo, s katerim se primerja, ustrezno mero, količino: fantova majhna glava ni bila sorazmerna z njegovo veliko postavo / presežek je bil sorazmeren z deležem zaposlenih / publ. njegove pravice in dolžnosti niso bile sorazmerne pravicam in dolžnostim drugih
3. 3. glede na dejstvo, s katerim se primerja, precej velik, precejšen: sorazmerna cenenost izdelka ga je presenetila; ugotoviti sorazmerno zaostalost pokrajine
   // precej velik, precejšen sploh: zmotiti sorazmeren mir v mestu; všeč jim je bila sorazmerna varnost postopka
   ♦ jur. sorazmerni delež delež, ki izhaja iz dednopravnega razmerja; mat. obseg kroga je sorazmeren s polmerom; obratno, premo sorazmeren

sorazmérno prisl.: zakon mora sorazmerno deliti pravice in bremena; vrniti se v sorazmerno kratkem času; sorazmerno majhna umrljivost; sorazmerno malo
● vrt je sorazmerno urejen še kar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

šapirografíran -a -o: deliti šapirografirane izvode; šapirografirano besedilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kar izraža, koliko enot kaj obsega: povedati število; zapisati število z besedo, s številko; računati s števili; majhno število; število nič; poštevanka števila tri / nizko, visoko število majhna, velika vrednost števila
   // dokazati svojo trditev s števili s številkami
   // ekspr. tri tisoč petsto je okroglo število / simbolno število po ljudskem verovanju ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen
2. 2. s prilastkom količina, izražena s številkami: število njegovih prekrškov narašča; število naročnikov se je podvojilo, povečalo, zmanjšalo; ugotoviti število preživelih; majhno, precejšnje, ekspr. skromno število zaposlenih; skupno število najdenih predmetov; število stalnih zob je dvaintrideset / dobil je največje število nagrad; ekspr. nepregledno število gledalcev zelo veliko
   // priti v velikem številu; publ. zbora so se udeležili v polnem številu vsi
   // učenci, petintrideset po številu, so pripravili razstavo fotografij
   // ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez števila izraža veliko količino: bilo jih je brez števila; dala mu je brez števila nasvetov; brez števila ur je porabila za zbiranje gradiva
   ● star. vzeti v število revne in bolne upoštevati; ekspr. on je zraven samo za število je nepomemben, brezpomemben; zato, da bi jih bilo več
   ♦ fiz. kvantno število ki določa energijo atoma, molekule; Machovo število ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah; magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; kem. atomsko število ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; masno število vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru; lingv. (slovnično) število slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti ena, dve ali več; mat. deliti, množiti, odštevati, seštevati števila; algebraično število; celo, decimalno, mešano število; dvomestno, enomestno število; dvoštevilčno število; enoimensko, istoimensko, raznoimensko število; iracionalno število ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; kompleksno število ki je vsota realnega in imaginarnega števila; liho, sodo število; Ludolfovo število ki izraža razmerje med obsegom in premerom kroga; pi; mersko število ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote; naravno število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; negativno število manjše od nič; občno število ki se piše s črko; okrajšano število pri katerem so izpuščene zadnje decimalke; periodično število v katerem se decimalke ponavljajo; posebno število ki se piše s številko; pozitivno število večje od nič; racionalno število ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; recipročni števili katerih produkt je enak ena; relativno število ki ima predznak; sestavljeno število; teorija števil teorija, ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; teh. oktansko število ki izraža odpornost bencina proti klenkanju; zgod. rimsko število v srednjeveških listinah ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
   // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
   ● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam
2. 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
3. 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
   // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil
4. 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
   ♦ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s sunkovitimi potegi, vlečenjem delati iz česa dva ali več delov: trgati nit, papir; trgati razvaljano testo; trgati na koščke; trgati volno v kosme; trgati tkanino podolgem; trgati in striči / trgati šive, vezi; ekspr. pes je trgal verigo si je prizadeval pretrgati jo; ne trgaj knjige ne uničuj s trganjem
   // s sunkovitimi potegi, vlečenjem ločevati od večje količine: trgal je papirčke in jih metal na tla / žival je z zobmi trgala meso
2. 2. ekspr. delati, da kaj ni več strnjeno, celo: trgati obroč zasledovalcev; vozila so trgala sprevod / veter trga oblake / bliski so trgali temo / rafali so trgali tišino prekinjali
   // njeno pripovedovanje je trgal jok prekinjal
   // ločevati, deliti: doline so trgale pokrajino / posestva ne bo pustil trgati deliti
3. 3. z rabo, uporabo delati, da kaj ni več celo: trgati čevlje s hojo po ostrem kamenju; ker je fizično delal, je hlače hitro trgal
   // delati, povzročati, da kaj ni več celo sploh: trnje mu je trgalo obleko / ekspr.: ostre skale so trgale čolnom dna; tanki so trgali asfalt / ekspr. volk je trgal svoj plen
4. 4. s sunkovitimi potegi, vlečenjem odstranjevati iz česa, s česa: trgati gumbe s plašča; trgati liste iz zvezka; trgati plakate z zida / trgati kose mesa z ražnja / trgati jagode z grozda; v roki ima marjetico in trga list za listom puli
   // s sunkovitimi potegi spravljati z drevesa, rastline: trgati češnje; trgati koruzne storže s stebla / trgati najlepše cvetove / popoldne bodo trgali jabolka, ribez obirali; letos so trgali v lepem vremenu imeli trgatev
   // s sunkovitimi potegi ločevati od tal: trgati jurčke; trgati plevel, rože
5. 5. s sunkovitimi potegi, vlečenjem spravljati iz prijema: trgati komu knjigo iz roke; trgal ji je otroka iz naročja; trgala je svojo roko iz njegove; pren., ekspr. trgati komu oblast iz rok
   // ekspr. spravljati koga iz neprijetnega stanja: trgati ljudi iz brezčutnosti, nevednosti; počasi se je trgal iz revščine
6. 6. ekspr. delati, povzročati
   1. a) da je kdo manj skupaj s kom: trgati očeta domu, družini; delo ga je trgalo od žene; trgati se od družbe
   2. b) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je trgal od nje; v tujini se je trgal od domačih
   3. c) da kdo manj dela kaj: trgati koga od dela; šport ga trga od študija
7. 7. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: vsak mesec mu trgajo od osebnih dohodkov; trgati komu petino plače
8. 8. brezoseb. imeti sunkovite bolečine: trga ga po rokah, zobeh; trga jo v križu, rami
   ● ekspr. otrokov jok ji je trgal srce jo je čustveno zelo prizadeval; ekspr. kašelj mu je trgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. škripanje koles mu je trgalo ušesa, živce mu je bilo zelo neprijetno; ekspr. voda je trgala bregove s silo v kosih odstranjevala; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. dolga leta je trgal hlače na uredniškem stolu je bil urednik; pog. trgati hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. pisatelj trga maske z obrazov malomeščanov kaže njihovo pravo, resnično bistvo; ekspr. trgati komu mreno z oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. noge komaj trga od tal zelo težko hodi; ekspr. trgati verige suženjstva osvobajati se suženjstva; ekspr. trgati si od ust prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin

tŕgati se 
1. 1. biti v stanju, ko kaj ni več strnjeno: vrste so se trgale / megla se trga; oblaki se trgajo
2. 2. biti v stanju, ko kaj zaradi rabe, uporabe ni več celo: jopica se na komolcih trga; krilo se trga po šivih; vrv je preperela in se trga
3. 3. s sunkovitimi potegi si prizadevati se osvoboditi: konji so se trgali in rezgetali; pes se trga z verige
4. 4. ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se drug za drugim trgali od skupine
   // s predlogom težko zapuščati kaj, se poslavljati od česa: trgal se je od prejšnjega življenja / naši ljudje so se težko trgali od domovine, s svoje zemlje
5. 5. ekspr. v presledkih prihajati: tanki so se trgali iz soteske; izza ovinka so se trgale zelene uniforme / iz megle, mraka so se trgale postave postajale vidne, se počasi prikazovale
6. 6. ekspr. ruvati se: fantje se radi trgajo / trgala sta se za žogo / otroci so se trgali za bonbone prerivali, pulili
   // trgata se zaradi njive prepirata
   // v zvezi z za zelo si prizadevati pridobiti koga za sodelovanje: trgali so se za tega strokovnjaka; zanj so se kar trgali s ponudbami
   // prizadevati si za kaj, potegovati se za kaj: trgati se za čast, plačilo; trgati se za oblast
7. 7. ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se trga; njegova upornost se je začela trgati / trgati se v sebi
   ● ekspr. besede, stavki so se mu trgali iz ust govoril je težko, pretrgano; ekspr. glas se mu trga močno spreminja jakost; ekspr. srce se ji je trgalo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; ekspr. iz kovačnice so se trgali udarci kladiva se je slišalo udarjanje kladiva; ekspr. v njej se vse trga doživlja veliko duševno krizo; ekspr. iz njenih prsi se je trgalo ječanje je prihajalo v presledkih

trgáje star.: trgaje cvetje, je prepevala

trgajóč -a -e: govoril je s trgajočim se glasom; srce trgajoč pogled

tŕgan -a -o: trgani koščki papirja
♦ tekst. trgana volna volna, dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kar v okviru kake celote tvorijo posamezne oblike pojavov ali stvari z določeno skupno lastnostjo: deliti kaj na zvrsti; zvrsti iger
2. 2. navadno s prilastkom pojavna oblika česa glede na to, kar izraža določilo: različne slikarske, umetnostne zvrsti; zvrsti zabavne glasbe; zvrsti in podzvrsti
   // lingv. pojavna oblika jezika na določenem področju človekovega udejstvovanja: proučevati jezikovne zvrsti; glavne zvrsti jezika / časopisna zvrst; časovne, funkcijske, socialne zvrsti; umetniška zvrst
3. 3. lit., navadno v zvezi književna zvrst najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del: ukvarja se z vsemi književnimi zvrstmi: liriko, epiko in dramatiko; pregovor je ljudska književna zvrst
4. 4. navadno s prilastkom kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste; sorta: križati različne zvrsti; kakovostne zvrsti jabolk, pšenice
5. 5. gozd. najnižja sistematska kategorija pri drevesnih vrstah: zvrst drevesne vrste
6. 6. voj. del armade glede na usposobljenost za vojaške dejavnosti na kopnem, na morju ali v zraku: sodelovale so vse zvrsti vojske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.