ágras -a m (á) bot. gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami; kosmulja: na koncu vrta je zasadil agras / zobati agras in ribez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
amfiteáter -tra m (á) pri starih Grkih in Rimljanih okrogel ali ovalen prostor za nastopanje s stopničasto se dvigajočimi sedeži: rimski amfiteater v Pulju // temu podoben prostor: naravni amfiteater pod gričem / divje romantični amfiteater skal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
atakírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. naskočiti, napasti: divje so atakirali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
aziátski -a -o prid. (ȃ) nav. slabš. azijski: necivilizirana aziatska dežela / poševne aziatske oči / aziatske navade surove, divjeaziátsko prisl.: njegov obraz je bil aziatsko brezčuten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bakanálije tudi bakhanálije -lij ž mn. (á ȃ) - 1. pri starih Rimljanih slavje v čast boga Bakha
- 2. knjiž. bakanal, orgije: divje bakanalije zmagovalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
besnílo -a s (í) stanje, ki ga povzroči skrajna živčna razdraženost: krivica ga je spravila v pravo besnilo;
divje, pijano besnilo / napad besnila / zmagoslavje je naraslo do besnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bívol -a m (ȋ) divje ali udomačeno govedo z velikimi rogovi: v voz vprežena bivola;
čreda bivolov;
močen je ko bivol
♦ zool. indijski bivol veliko pepelnato sivo govedo, ki živi v močvirnatih predelih, Bubalus bubalus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bízon -a m (ȋ) severnoameriško divje govedo z močnim oprsjem: čreda bizonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
brékanica -e ž (ẹ́) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
cícanje -a s (ȋ) nar. oglašanje ptic z glasom ci: Tedaj pridejo s severa divje race in gosi. Prvi večeri so polni njihovega cicanja po zraku (M. Kranjec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
čebéla -e [čeb in čəb] ž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo;
čebela se izleže, piči, umre;
gojiti, krmiti čebele;
divje čebele;
roj čebel;
pridna kot čebela;
bilo jih je kot čebel v panju
♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
čeróvje -a s (ọ̑) redko več čeri: divje, razjedeno čerovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
črnávs -a m (ȃ) slabš. kdor ima črne lase, temno polt: ne maram tega črnavsa // ekspr. črna žival, navadno pes: črnavs je divje zalajal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
čŕniSSKJ -a -o prid. (ŕ) čŕna lúknja -e -e ž (ŕ, ȗ)
1. astron. območje v vesolju s tako močno gravitacijo, da posrka vase celó svetlobo: masivna črna luknja; Sonce bi postalo črna luknja, če bi se njegov premer skrčil s sedanjega skoraj poldrugega milijona kilometrov na pičlih nekaj kilometrov
2. kar povzroča veliko izgubo, škodo, navadno materialno: davčna črna luknja; črna luknja filmske fikcije; Za varčevalce je ostala le tretjina denarja, drugo je šlo v črno luknjo
čŕna tóčka -e -e ž (ŕ, ọ̑)
cestni odsek s pogostimi prometnimi nesrečami: V novogoriški občini bo dodatna prometna nevarnost še naprej prežala na učence in dijake na štirih črnih točkah
čŕni ràk -ega ráka m (ŕ, ȁ á)
skupek izrojenih malignih pigmentnih celic; melanomSSKJ: Izpostavljanje soncu je glavni dejavnik tveganja za razvoj črnega raka
čŕno odlagalíšče -ega -a s (ŕ, í)
nezakonito odlagališče odpadkov v naravi; divje odlagališče: Okoliš obremenjujejo tudi črna odlagališča gradbenih in nevarnih odpadkov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
črnúh -a m (ū) slabš. - 1. človek črne rase; črnec: gruča črnuhov
// kdor ima črne lase, temno polt: bil je dolg črnuh pegastega obraza - 2. italijanski fašistični vojak: črnuhi so vdrli v vas
- 3. desničar, klerikalec: pri volitvah so zmagali črnuhi
// duhovnik: mimo je prišel neki črnuh - 4. črna žival, navadno pes: črnuh je divje lajal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dêrviš -a m (ȇ) v muslimanskem okolju menih: fanatični, plešoči derviši;
plesati divje kot derviš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dirjástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr. divje, vihravo teči: fant je dirjastil skozi gozd, kolikor se je dalo;
pes je dirjastil za kokošmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
divjáčina tudi divjačína -e ž (ā; í) - 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino
// ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino - 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine
- 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
divjád -i ž (ȃ) divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo;
v teh gozdovih je dosti divjadi;
loviti divjad
♦ lov. dlakasta, pernata divjad; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; vsakoletni odstrel divjadi // ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda; ujeti divjad v past
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
divjáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
// ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil - 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem
- 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden
- 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo
divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
divjegléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki divje gleda: mrk, divjegled moški
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
divjeók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima divje oči: divjeoki možje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
divjevodáš -a m, člov. (á) športnik, ki se ukvarja z veslanjem v kajaku ali kanuju na deroči reki: Slovenski divjevodaši so se pred tekmo svetovnega pokala na avstralski celini že privadili progi E iz dívje vôde
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dívji -a -e prid. (í) - 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
- 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
// divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja - 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
- 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov - 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
- 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa - 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
- 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
// divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dívjiSSKJ -a -e prid. (í) dívje odlagalíšče -ega -a s (í, í)
nezakonito odlagališče odpadkov v naravi; črno odlagališče: Ministrstvo za okolje in prostor naj poskrbi za primerno urejanje nabrežin ob vodotokih in za ustreznejše reševanje problema divjih odlagališč
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
divjína -e ž (í) - 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina; v okolici je še dosti divjine; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje
// vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine - 2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina
- 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
drnína -e ž (í) - 1. neobdelan, divje porasel svet: poslopje bo stalo sredi drnine
- 2. zastar. opuščena, s travo zarasla njiva; ledina: krave se pasejo po drnini
♦ alp. strnjen pas gorske trave na sicer golih tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
gestikulíranje -a s (ȋ) glagolnik od gestikulirati: prešel je v divje gestikuliranje in kričanje;
prisiljeno gestikuliranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
goríla -e ž (ȋ) - 1. največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki: gorila se je divje borila za svojega mladiča; močna, črna gorila
- 2. ekspr. zelo močen, orjaški, navadno grob človek: bil je prava gorila
// zlasti v ameriškem okolju telesni stražar (kake poslovne, politične osebe): spremljale so ga oborožene gorile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
gós -í ž (ọ̑) - 1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga; gojiti, pitati gosi; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu
♦ zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis - 2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos; ta gos mi ne bo ukazovala; neumna, zaljubljena gos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
govédo -a s (ẹ̑) - 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
// ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo - 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
havhàv medm. (ȁ) posnema pasji glas; hovhov: pes je divje lajal na mimoidoče: havhav, havhav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
hovhòv medm. (ȍ) posnema pasji glas: pes je divje lajal na mimoidoče: hovhov, hovhov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
hudoúrnica -e ž (ȗ) redko hudournik: hudournica besni in trga zemljo / hudournice se divje spreletavajo po zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
húpati -am nedov. (ȗ) dajati signale s hupo: sedel je za volanom in divje hupal;
avtomobili drvijo po cestah in neprestano hupajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ) - 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
// knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo - 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
- 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano
izžgán -a -o: izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
jábolko -a [u̯k] s (á) - 1. sad jablane: lupiti jabolka; črvivo, rdeče, zrelo jabolko; kislo, sladko jabolko; lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode
// redko jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika - 2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk
- 3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu
- 4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa; pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič
// redko široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli - 5. redko ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo
● ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
jága -e ž (á) - 1. pog. lov: v nedeljo bo jaga; iti na jago / kaznovali so ga zaradi divje jage / jaga na ljudi
- 2. etn., v zvezi divja jaga, po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku: trušč divje jage
● ekspr. čez dolino je hrumela divja jaga nevihta, vihar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ják -a m (ȃ) zool. dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu, Bos grunniens: čreda jakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
káfrski -a -o prid. (ȃ) zool., v zvezi kafrski bivol divje afriško govedo z debelimi, na čelu sploščenimi rogovi, Syncerus caffer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kláti kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) - 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto
- 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati
// ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja - 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti
● ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo
kláti se ekspr. zelo se tepsti, napadati se: psi se spet koljejo / na veselici so se klali z noži
klán -a -o: klane deščice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
klétka -e ž (ẹ̑) - 1. navadno s kovinskimi palicami ograjen prostor za (divje) živali: zver so zaprli v kletko; levja kletka; kletka za tigre; tu je tesno kot v kletki; pren., knjiž. ujet sem v kletko velemesta
// navadno v zvezi ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice: na oknu visi ptičja kletka; kupil je kletko za kanarčka - 2. evfem. zapor, ječa: po nekaj letih so ga izpustili iz kletke / če bo kradla, bo prišla v kletko
● ekspr. še dva koraka in že sva se znašla v kletki v zasedi, v pasti
♦ elektr. motor s kletko asinhronski motor z navitjem v obliki valjasto razporejenih palic; mont. kletka košu podobna kabina dvigala pri rudniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
klìn tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ī) - 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo
// temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin - 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma
- 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
- 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu
- 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini
● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kokóš -i ž (ọ̑) velika domača ptica s kratkim vratom in močnim telesom: krmila je kokoši;
zaklati kokoš;
bela, grahasta kokoš;
jata kokoši / kokoši dobro, slabo nesejo / golovrata kokoš; štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc // domača kokoš / danes smo jedli kokoš / šalj., kot podkrepitev pri moji kokoši, tega mi je pa že dovolj
● ekspr. hoditi s kokošmi spat zelo zgodaj; ekspr. po tistem dogodku se je vedel kot mokra kokoš zelo ponižno, boječe
♦ zool. bankivska kokoš zarodnica domače kokoši, Gallus gallus // samica nekaterih, navadno na tleh živečih ptic: v fazanji jati je več kokoši kot fazanov / divje kokoši; prim. primojkokoš, prmejkokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kosmúlja -e ž (ú) gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami: na vrtu imajo ribez in kosmuljo / jesti kosmulje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kričánje -a s (ȃ) glagolnik od kričati: slišalo se je kričanje otrok / divje, srdito kričanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kričáti -ím nedov. (á í) - 1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču; pijanec je kričal in mahal; vse križem je kričalo; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo
// ekspr. vran kriči nad poljem
// izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
// ekspr., redko glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin - 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
● ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši - 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju
kričé: kriče je priganjal živino
kričèč -éča -e: kričeč je tekel po cesti; skupina kričečih ljudi; blago s kričečim vzorcem; kričeča krivica; kričeče reklame; prisl.: biti kričeče oblečen; kričeče rdeča barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
krížati -am nedov. in dov. (ī) - 1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa
- 2. nedov., rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze
- 3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko; poti se križata
// nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest - 4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / redko pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti
● ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti - 5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
// ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče - 6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje; križati osla in konja / križati osla s kobilo
krížati se - 1. pojavljati se kot nasprotje drugega: vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga / njune koristi se križajo / na tem področju se križajo interesi, vplivi
- 2. biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri gibanja: vlaka sta se križala na postaji / telegram in pismo sta se križala
križajóč -a -e: križajoči se interesi; ozke, križajoče se ulice
krížan -a -o: križani Kristus / kot vzklik križana gora, je to mogoče; sam.: rel. Križani (Jezus) Kristus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
krotílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor kroti navadno (divje) živali: krotilec kač, levov / krotilec konj / slabš. bil je krotilec, ne pa vzgojitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
krotílnica -e ž (ȋ) prostor, kjer se krotijo navadno (divje) živali: krotilnica zveri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kúra1 -e ž (ú) velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom; kokoš: kura je znesla jajce;
rediti kure;
grahasta kura;
zbegan kot kura / jesti kuro
● ekspr. hoditi s kurami spat zelo zgodaj; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦ zool. divje kure v gozdovih, na travnikih živeče velike ptice, katerih samci nimajo ostrog, Tetraonidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kúzla -e ž (ȗ) nizko psica: kuzla je divje lajala / kot psovka kuzla stara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
lájati -am nedov. (ȃ) - 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali
// s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
● preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega - 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze
// s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas
// nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) - 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo
- 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj)
- 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi
lajáje: lajaje kazati zobe
lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
lásec -sca m (ā) nav. mn., star. lasek: pobožati otroka po lascih;
kodrasti lasci;
dekle z zlatimi lasci
● star. znojil se je, da je imel vsak lasec svojo kapljico zelo se je znojil; nar. marijini lasci venerini lasci
♦ bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
lèt léta m (ȅ ẹ̄) - 1. glagolnik od leteti ali letati: let je naravno gibanje ptičev; opazovati ptice med letom; ptičji let; lahkoten let metuljev; let sove je tih / let bombnikov; letalo z nenavadno hitrim letom / let puščice; dolžina leta granate / v letu ptica je v letu lovila mušice; ustreliti ptico v letu; divje gosi v letu / z oslabljenim pomenom spustiti se v neslišnem letu na tla
● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu - 2. krajevno, časovno omejeno letenje; polet: odpovedati let
♦ aer. brezmotorni let z izključenim motorjem ali z odvzetim plinom; drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; letalo leti v nizkem letu; navt. let pot, ki jo napravi jadrnica med dvema obratoma pri križarjenju; šport. let del skoka, ko se telo giblje po zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
letéti -ím nedov., lêtel (ẹ́ í) - 1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
♦ igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke - 2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / žarg. letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
// voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / žarg.: pilot leti vsak teden na progi Beograd—Pariz; pilot je letel že nad 5.000 km ima nad 5.000 km vožnje
// publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje - 3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
- 4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
// pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo - 5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
- 6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
- 7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
● ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
leté: mimo oken lete; lete je prišel na cilj
letèč -éča -e - 1. deležnik od leteti: leteč skozi vihar, je letalo zgrešilo pot; vrana, leteča nad poljem; hitro leteče lastovke; visoko leteča puščica; z vetrom leteče listje / sestreliti leteči cilj; publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka; redko leteča ladja hidrogliser, drsna ladja; leteča trdnjava med drugo svetovno vojno štirimotorni ameriški bombnik, zlasti B-29
- 2. publ. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: leteča odkupovalna, servisna ekipa; leteča prometna milica; leteča patrulja / leteči kolporter kolporter, ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih
// premičen, potujoč: leteča ambulanta; prva pomoč leteče prometne službe
♦ zool. leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; leteče veverice glodavci, ki imajo med sprednjimi in zadnjimi nogami razpeto jadralno mreno, Pteromyidae; sam.: pog. ker je prehitro vozil, ga je ustavila leteča motorizirana prometna milica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
maríjin -a -o prid. (ȋ) v zvezah: poljud. marijini čeveljčki zaščitena gozdna kukavica, strok. lepi čeveljc;
nar. marijini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi; venerini lasci;
poljud. marijini laski ali marijina trava trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, strok. migalica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mesáriti -im nedov. (á ȃ) - 1. ekspr. povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja trgal na kose
// množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo: naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico; medved, volk mesari med ovcami - 2. ekspr. očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati: kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih
- 3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov: v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas
● žarg., šol. učitelj je celo uro mesaril veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mesó -á s (ọ̑) - 1. navadno rjavkasto rdeče tkivo živalskega telesa, zlasti mišičje, kot hrana: gristi, rezati, sušiti meso; mastnega mesa ne je; kilogram mesa / goveje, konjsko, svinjsko, telečje meso; kuhano, pečeno meso; postregla jim je s prekajenim mesom; meso na žaru
- 2. navadno rjavkasto rdeče tkivo človeškega ali živalskega telesa, zlasti mišičje: krogla mu je ranila meso, kosti pa ni poškodovala; vezi so se mu zarezale globoko v meso; ekspr. ta konj res nima dosti mesa, vendar je močen in vzdržljiv je suh; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro je hujšal
- 3. knjiž., ekspr. človeško telo: to pravico ima, saj je otrok rojen iz njenega mesa / meso, pokorno duhu / slabosti mesa čutnost, telesnost
// nav. slabš., s prilastkom ljudje (brez pravic, svobode): meso v taborišču se je uprlo / trgovanje s človeškim mesom - 4. sočni, mehkejši del sadu, gomolja: ločiti lupino od mesa; meso jabolk, lubenic; krompir z belim, rumenim mesom / meso pri jurčku je belo
● bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. vsak človek je iz mesa ima slabosti, napake; pog. zrele ženske mu niso všeč, rad ima mlado meso mlade ženske; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; ekspr. ženske na plaži so kazale preveč mesa bile so pomanjkljivo oblečene; meso in kri ekspr. šele tedaj je volilna pravica postala meso in kri se je uveljavila; ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. ta lik je človek iz mesa in krvi prepričljiv, verjeten, živ človek
♦ gastr. belo meso kokošje, telečje meso; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mlínarica -e ž (ȋ) - 1. žena lastnika mlina (za žito): mlinarica mu je dala kos kruha
- 2. nar. palica (za opiranje): mahoma je segel z desnico pod nizko hišno streho, potegnil izpod trama krepko gabrovo mlinarico in divje zamahnil proti ženi (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
múčiti -im nedov. (ú ȗ) - 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
múčiti se - 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nasélje -a s, rod. mn. nasélij tudi nasélj (ẹ̑) del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: to naselje ima dvesto, pet tisoč prebivalcev;
naselje se naglo razvija, širi;
elektrificirati naselje;
hribovsko, primorsko, srednjeveško naselje;
raztreseno, strnjeno naselje / skozi naselje je vozil počasneje; hoditi po naselju; ceste, ulice v naselju / mestno, vaško naselje / mesta in naselja / ekspr. celo naselje že govori o tem vsi prebivalci naselja // navadno s prilastkom skupina zgradb v takem delu glede na določeno značilnost: barakarsko, cigansko, divje, industrijsko, olimpijsko, stanovanjsko naselje / Savsko, študentsko naselje (v Ljubljani)
♦ arheol. koliščarsko ali mostiščarsko naselje koliščarska ali mostiščarska naselbina; rib. ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; urb. spalno naselje naselje, katerega prebivalci so večinoma zaposleni zunaj kraja bivanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nékšen -šna -o zaim. (ẹ̄) nar. nekak, nekakšen: nekšno divje veselje ga je obšlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) - 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla
- 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
- 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
// kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
// v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
// v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo - 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
// zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
oskóruš in oskorúš -a m (ọ̑; ú) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš: glog in oskoruš / jesti oskoruše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
otépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati
// nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh - 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito
- 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal
- 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance
● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila
otépati se ekspr. - 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo
// braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal - 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami
● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral
otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom
otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
otrésati -am nedov. (ẹ́) - 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje
- 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal
● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa
otrésati se - 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad - 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja
● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ovíjati -am nedov. (í) - 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu
- 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle
// dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu - 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb
- 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo
● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati
ovíjati se star. oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope
ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pásjica -e ž (á) knjiž. pasja hišica, pasja uta: pes je stal pred pasjico in divje lajal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
perjád -i ž (ȃ) večje domače ali divje ptice, navadno z užitnim mesom: loviti, streljati perjad;
skrbeti za perjad;
otroci so se razbežali kakor perjad / povečati število perjadi / divja perjad
♦ lov. poljska perjad fazani, prepelice; vodna perjad race, gosi // redko perutnina: gojiti, klati perjad; doma ima veliko perjadi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
perúta -e ž (ȗ) nav. mn., zastar. perut, perutnica: petelin je divje mahal s perutami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
píkati -am nedov. (ī ȋ) - 1. z zasajanjem žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročati bolečino ali ogrožati zdravje: čebele so divje pikale; te kače pikajo / rdeče mravlje močno pikajo
- 2. z zasajanjem sesala v kožo povzročati boleč, srbeč občutek: bolhe so ga začele pikati; komarji so na večer pikali; soparno je in obadi pikajo
- 3. ekspr. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino; bosti: pesek ga je pikal v podplate; štrleča slama pika; trnje ga pika
- 4. pog. zbadati: pikati z buciko / pikati z besedami
// prizadevati, žaliti: žena ga pika, kadar le more; pogosto se pikata med seboj - 5. ekspr. dajati odsekane, visoke glasove: po oknu so pikale kaplje / dež pika
● ekspr. kokoši pikajo zrnje zobljejo; ekspr. sonce močno pika žge; ekspr. iz zemlje že pika žito kali
pikajóč -a -e: pikajoče žuželke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
plêsti plêtem nedov., plêtel in plétel plêtla, stil. plèl plêla (é) - 1. delati tekstilne izdelke s pletilkami, pletilnim strojem: plesti jopico, nogavice; plesti z debelimi, drobnimi pletilkami; šivati in plesti / kvačkati zna, plesti pa ne; ročno, strojno plesti / plesti vzorec
♦ obrt. plesti leve petlje - 2. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta pletejo vence; plesti jermen za bič; plesti kite, mrežo; plesti ograjo iz protja, šibja / plesti lase v kito / čez zimo plete košare / ptiči pletejo gnezda
- 3. ekspr. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu plete; kaj pleteš proti njemu; za mojim hrbtom ne pleti ničesar; proti tebi se plete zarota
// z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: pletel je ljubezen, prijateljstvo z njo; na vse strani plete spletke - 4. ekspr. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjemi mu vsega, kar plete; spet je nekaj pletel o tebi / okrog nas so pletli laži in obrekovanja / plesti besede, pogovor o čem govoriti, pogovarjati se
- 5. ekspr. delati, snovati: v glavi že plete nov načrt; zmeraj kaj plete / ljudstvo je pletlo o tem nenavadne legende ustvarjalo
● ekspr. samo da se ne boš kesal, je pletel dalje govoril; knjiž., ekspr. plesti hvalnice komu hvaliti, slaviti ga
plêsti se ekspr. - 1. s prislovnim določilom počasi gibati se, premikati se v določenem prostoru: mačka se ji je pletla med nogami, pod nogami / pod temnim stropom se je pletel dim z ognjišča
// pojavljati se v neredu: žareči bliski so se pletli in križali / misli se mu divje pletejo po glavi
// pojavljati se sploh: naokoli se je pletel mrak / na večernem nebu se je pletla rožnata zarja - 2. nastajati, širiti se: o tem se pletejo različne zgodbe / čudne govorice se pletejo okrog tebe / eno se plete iz drugega izhaja
- 3. dogajati se: kaj neki se plete tam doli / kdo bi vedel, kaj se plete v ljudeh / med njima se nekaj plete
● ekspr. govorica se mu plete ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. pogovor se je pletel o knjižnem jeziku govorili so, pogovarjali so se; ekspr. to vprašanje se je dolgo pletlo po njegovih možganih dolgo je razmišljal o njem; ekspr. ni se hotel plesti z njo imeti z njo (tesnejših) stikov
pletóč -a -e: pletoč nogavico, je pazila na otroke
pletèn -êna -o: pleten brezrokavnik; pleteni stoli; gladko pletena jopica; iz vrbovih šib pletene košare; dvojno pleten rob; ročno, strojno pleten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
podivjáti -ám dov. (á ȃ) - 1. začeti živeti svobodno v naravi: pes mu je ušel in podivjal / kulturne rastline lahko podivjajo
- 2. postati nekultiviran, neciviliziran: zaradi življenja v samoti je popolnoma podivjal
// postati neobdelan, nenegovan: ni zmogel dela in vinograd mu je podivjal; vrt hitro podivja
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: trte ni obrezal, zato je podivjala / živa meja je podivjala / nekatere vrtnice preveč podivjajo, če niso dovolj obrezane se preveč bujno razrastejo; pren. gospodarstvo je po vojni podivjalo - 3. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: otroci so ob pogledu na žogo podivjali; ko je psa izpustil z vrvice, je podivjal; splašena žival je podivjala
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: avtomobil je na ravni cesti podivjal - 4. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: namesto da bi se poboljšal, je še bolj podivjal; med vojno so nekateri ljudje popolnoma podivjali / slaba družba ga je podivjala
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: ni se mogel več premagovati in je podivjal; pri kartah je naravnost podivjal / podivjati od jeze
// postati neukrotljiv, nediscipliniran: otroci so med počitnicami podivjali; pes mu je v naravi podivjal / letalo je zaradi nevihte podivjalo
podivján -a -o: ukrotiti podivjanega konja; podivjani vojaki; zaraščen, podivjan vrt; raste kot kulturna rastlina ali pa podivjana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pogòn -ôna m (ȍ ó) - 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket
- 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona
// naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati
- 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov
- 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda
- 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko
// antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja - 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce
● redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek
♦ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pokláti -kóljem dov., pokôlji pokoljíte (á ọ́) - 1. drugega za drugim zaklati: poklati prašiče; poklala in razprodala je vso živino
- 2. ekspr. pobiti, pomoriti, navadno divje, surovo: poklati ujetnike; poklali so se zaradi denarja / polovico ovc je poklal medved
poklán -a -o: poklana čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ponoréti -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) - 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu
- 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja
- 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel
- 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja
● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati
ponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o: ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela
● ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
precépljati -am nedov. (ẹ́) večkrat precepiti, cepiti: spomladi je prihajal v sadovnjak in precepljal posamezna drevesa;
pren., knjiž. gojitelji slovenske besede so precepljali divje veje z novimi cepiči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pregradíti -ím dov., pregrádil (ī í) - 1. s kako napravo ločiti
- a) prostor: pregraditi hodnik; pregraditi z omarami, zidom / pregraditi prostor v več enot / pregraditi cev, korito
- b) koga, kaj v prostoru: pregraditi divje živali
- 2. namestiti napravo, ki onemogoča, ovira prehod: pregraditi cesto
// namestiti napravo prečno na tok vode: pregraditi reko - 3. publ. preurediti, predelati: pregraditi letalo za prevoz rakete / pregraditi na električni pogon
pregrajèn -êna -o: pregrajena predsoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
prekrížati -am dov. (ī) - 1. položiti kaj navzkriž: prekrižati roke na prsih; prekrižati noge visoko, v kolenih; prekrižati žice / ekspr. divje sta prekrižala meča spopadla se z mečema
- 2. nav. ekspr. narediti, da je kaj speljano, vodi, navadno pravokotno čez kaj drugega: dolino so prekrižali s cestami
- 3. navadno z dajalnikom priti, pojaviti se kje, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: velika ladja jim je prekrižala pot / redko prekrižala sta nekaj cest prečkala
// ekspr. preprečiti, onemogočiti: ta človek mu je prekrižal vse načrte; slabo vreme jim je prekrižalo račune o izletu - 4. nar. pokrižati: prekrižala ga je z blagoslovljeno vodo; pred jedjo se je prekrižal / od začudenja se je prekrižal
● ekspr. (črna) mačka mi je prekrižala pot po ljudskem verovanju danes bom imel nesrečo; danes bom doživel kaj slabega; ekspr. pazi, da mi še kdaj ne prekrižaš poti da se še kdaj ne srečava, prideva skupaj
prekrížan -a -o: načrt je bil s tem prekrižan; prekrižane niti, žice; sedeti s prekrižanimi nogami, rokami; okna, prekrižana z železjem okna z železnimi križi
● ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
preráščanje -a s (á) glagolnik od preraščati: preprečiti divje preraščanje njiv;
preraščanje obdelovalne zemlje z gozdovi / človekova želja po preraščanju samega sebe / preraščanje kapitalizma v socializem; preraščanje partizanskih odredov v redno vojsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
prótiterorístični -a -o prid. (ọ̑-í) ki je v zvezi s protiterorizmom; antiteroristični: protiteroristični ukrepi; protiteroristični zakon; protiteroristična kampanja; To ni nikakršna protiteroristična operacija, ampak divje maščevanje nad nedolžnim prebivalstvom E iz próti terorístom
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
psè pséta s (ȅ ẹ́) star. psiček, pes: pseta divje lajajo;
še mleka nima, da bi ga dal psetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ráca -e ž (á) - 1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca
// račja samica: race in racman - 2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca
● star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje
♦ zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
rastlína -e ž (í) organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo;
vse na novo posajene rastline so se prijele;
okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline;
deli, organi rastlin;
rastline in živali / divje, gojene rastline; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline; grmičaste, zimzelene rastline; industrijske, krmne, oljne rastline; lončne, parkovne, sobne rastline; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka; plevelna rastlina plevel
♦ agr. rastlina se osemeni; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst; varovalne rastline; biol. enocelične, mnogocelične rastline; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo; brezcvetne rastline; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista; dvoletna rastlina; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo; moška rastlina z moškimi cveti; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
razbíjati -am nedov., stil. razbijála (í) - 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
♦ fiz. razbijati atome
// nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
// delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca- a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
- b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
- 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
// nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo - 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
- 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
- 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
// delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost - 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni
razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke
razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
razorávati -am nedov. (ȃ) - 1. orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razoravati njivo, ogon
- 2. ekspr. delati brazdi podobne zareze: divje svinje razoravajo polje / skrbi ji razoravajo čelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
renčáti -ím nedov., rênči in rénči; rênčal in rénčal (á í) - 1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči; divje, močno renčati / grozeče renčati
- 2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči; nekaj je godrnjal in renčal predse
// s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega
renčé: pes se je renče pritajil
renčèč -éča -e: renčeč glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
révskanje tudi rêvskanje -a s (ẹ̑; ȇ) glagolnik od revskati: divje revskanje psov / naveličal se je njenega revskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ribárjenje -a s (á) glagolnik od ribariti: ribarjenje ga veseli;
pravica do ribarjenja;
priprava za ribarjenje / divje ribarjenje; ribarjenje s trnkom
● ekspr. ribarjenje v kalnem izrabljanje neurejenih razmer za dosego cilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
rútica2 -e ž (ú) bot., v zvezah: pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria;
vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
skórš -a m (ọ̑) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi, Sorbus domestica: plodovi skorša so trpkega okusa;
dren, glog in skorš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
smejáti se sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) - 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko
// otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo
// ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi - 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca
// kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo
// z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala
● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha
smejé: smeje je odšel iz sobe
smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče
smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata
smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
sopíhniti -em dov. (í ȋ) močno, sunkovito, glasno dihniti: divje je pogledal po ljudeh in težko sopihnil
● ekspr. pomagaj mi nesti, je sopihnila sopihajoč rekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
sovráštvo -a s (ȃ) - 1. močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu: v njegovih besedah, dejanjih se kaže sovraštvo; zaradi tega se je sovraštvo med njima še povečalo; čutiti sovraštvo do koga; ekspr. divje, smrtno, zagrizeno sovraštvo; ekspr. izbruh, razpihovanje sovraštva; ljubezen in sovraštvo / rasno, versko sovraštvo; sovraštvo med narodi / sovraštvo med psom in mačko / v njenih očeh je opazil sovraštvo sovražen izraz
// to je storil iz sovraštva; biti v sovraštvu s kom sovražiti se; ločiti se v sovraštvu; gledati s sovraštvom
// kar je posledica takega čustva: pogosto je čutil njihovo sovraštvo; ekspr. vse sovraštvo bo padlo nanj - 2. v zvezi z do močen negativen odnos do česa: sovraštvo do mačk / sovraštvo do matematike, reda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
sovražíti in sovrážiti -im, in sovrážiti -im nedov. (ī á ȃ; ā ȃ) čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda;
ekspr. divje, smrtno sovražiti;
ekspr. iz dna duše, srca sovražiti;
ljubiti in sovražiti;
sovražiti koga kot kugo, psa;
sovražita se kot pes in mačka zelo // čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je radsovražèč -éča -e: še bolj sovražeč ga, so se razšli; sovražeči se ljudje
sovrážen -a -o zastar.: misel na sovraženega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
spáčnik -a m (ȃ) lov. ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; srednji petelin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod; srednja črka v besedi; srednja miza, vrsta; srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji
// srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika - 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline; soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost
- 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža; izračunati srednjo hitrost; srednja letna temperatura
- 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba
// v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli - 5. v razredni družbi ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; lingv. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1.500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje fevdalizma
srédnje prisl.: grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.: srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
stépen -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na stepo: jahati divje stepne konje;
stepna trava / stepni požar; stepni veter
♦ zool. stepni lunj lunj, ki živi v pustinjah vzhodne Evrope in srednje Azije, Circus macrurus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tibetánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Tibetance ali Tibet: tibetanski pastir / tibetanski jezik
♦ zool. tibetanski vol dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu; jak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tŕkanje -a s (r̄) glagolnik od trkati: zaslišati trkanje na vrata;
vstopiti brez trkanja;
oglasiti se na trkanje / trkanje s kozarci in nazdravljanje / divje trkanje ovnov / trkanje na prsi, po prsih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tulíti in túliti -im nedov. (ī ú) - 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel
// ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine
// dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm - 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali
- 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal
- 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu
● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje
tulé knjiž.: veter je tule pihal od juga tuleč
tulèč -éča -e: zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
túr2 -a m (ȗ) zool. izumrlo divje govedo, prednik današnjega domačega goveda, Bos primigenius
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
udomáčenje -a s (ȃ) glagolnik od udomačiti: udomačenje divje živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
udomáčenost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost udomačenega: popolna udomačenost divje živali / ekspr. udomačenost besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
udomačeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da postane kaka divja žival domača: lisico smo udomačevali / človek je udomačeval divje živali / ekspr. udomačevati okrasne rastline
- 2. ekspr. delati, da se kdo prilagodi novemu okolju: bivanje med njimi ga je udomačevalo / pesnik je udomačeval tuje umetnostne novosti
● knjiž. blaga svetloba je udomačevala prostor ga delala domačega, prijetnega
udomačeváti se ekspr. prilagajati se novemu okolju: seznanjal se je z ljudmi in se udomačeval; udomačevati se v novem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
usékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati
// ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem - 2. s sekanjem narediti: usekati prehod
- 3. star. odsekati: usekati vejo
- 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil
// zobje so usekali v prazno - 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku
- 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli
- 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj
- 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo
- 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno
● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila
usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka
// spopasti se: študenti so se usekali s policijo
● pog. usekati se pri štetju zmotiti se
usékan -a -o - 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli
- 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vénerin -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: anat. venerin griček rahlo izbočeni predel nad zunanjim ženskim spolovilom;
bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris;
zool. venerin pas morska žival s prozornim trakastim telesom in svetlikajočimi se veslalnimi ploščicami, Cestus veneris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vijólica -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice;
podariti šopek vijolic;
skromna kot vijolica
♦ bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vínski -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na vino: vinski pridelek / vinski madež; vinska omama / vinski duh / vinski kis; vinsko žganje / vinska omaka / vinski kozarec; vinska klet / vinski trgovci / vinski okoliš; vinske gorice / vinski list seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu; vinski mošt grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži; vinski sejem; pog. vinska kapljica vino; vinske sorte grozdja sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino; vinska trta kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina
// redko vinoroden, vinogradniški: vinski griči, kraji
// ekspr. pivski: vinski tovariš; vinska družba
● šalj. vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; star. vinske mušice vinski bratci - 2. ekspr. vinjen, opit: vinski človek; biti malo, precej, ves vinski / vprašati z vinskim glasom
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinska kislina kislina, ki je zlasti v grozdnem soku; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; biol. vinske kvasovke kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino; bot. vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; gastr. vinsko zelje rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk; tur. vinska cesta turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so vinotoči; zool. vinske mušice mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila
vínsko prisl.: vinsko govoriti; vinsko rdeč modrikasto temno rdeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vólk -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) - 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
// volčji samec: volk in volkulja - 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov
// človeški volkovi - 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
- 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
// vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco - 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
- 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
- 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vriščáti -ím nedov. (á í) star. vreščati: hijene so grdo vriščale / vriščala je in se otepala vsiljivcavriščé: otroci so vrišče skakali po vodi
vriščèč -éča -e: divje race so se vriščeč spreletavale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vzigrávati -am nedov. (ȃ) knjiž. - 1. nehoteno se krčiti: mišice mu vzigravajo / srce mu burno vzigrava bije
- 2. pojavljati se: na obrazu mu vzigrava posmeh
- 3. razvnemati: take slike mu vzigravajo domišljijo
vzigrávati se živahno skakaje igrati se: žrebe ni divje, samo vzigrava se / v vodi se vzigravajo ribice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vzletéti -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í) ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zagágati -am dov. (ā) oglasiti se z glasom ga: divje gosi so zagagale // nizko reči, povedati: ona je kriva, so zagagale ženske
● ekspr. če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali zelo slabo zaživeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zakipéti -ím dov., zakípel (ẹ́ í) - 1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo
- 2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo
// strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov - 3. ekspr. nahitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo
// doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni - 4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zasvetíti in zasvétiti -im dov. (ī ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice
● ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo // sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarjazasvetíti se in zasvétiti se - 1. odbiti svetlobo: okno se zasveti v soncu / oči so se mu zasvetile / v njegovi roki se je zasvetil nož / v očeh so se ji zasvetile solze
- 2. ekspr. svetlo se odraziti, pokazati: bela hiša se je zasvetila ob cesti; na jasi so se zasvetile marjetice
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: sreča se ji je zasvetila na obrazu
// dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo: oči se mu divje, hudomušno zasvetijo - 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zasvetilo se mu je, kaj nameravajo / nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi je doumela, razumela
● ekspr. v glavi se ji je zasvetila nova misel se je pojavila, vzbudila; ekspr. godcem so se zasvetili obrazi postali so dobro razpoloženi, dobre volje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú) - 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel
// ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
// dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
// z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm - 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
- 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
- 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zdivjáti -ám dov. (á ȃ) - 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo - 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi - 3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi - 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
zdivján -a -o: zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka; prim. izdivjati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zóber -bra m (ọ́) zool. evropsko divje govedo svetlo rjave barve z močnim oprsjem, Bison bonasus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) - 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
// ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver - 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna
- 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zverína -e ž (í) - 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina
// ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad - 2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca
- 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zverínica -e ž (í) - 1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali
- 2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico; gleda za mladimi zverinicami
// neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zverinják -a m (á) prostor, v katerem so zaprte zveri, divje živali: dati ujeto žival v zverinjak;
v razredu je kot v zverinjaku / zastar. iti na sprehod v zverinjak živalski vrt; zapreti leva v zverinjak kletko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
živál -i [au̯] ž (ȃ) - 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo
// divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev
// v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali
// človek je žival, ki misli in govori
♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival
// ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč - 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike
- 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo
// bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali
// moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna - 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil
- 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš
- 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
žúranje -a s (ȗ) pog. preživljanje časa v družbi, navadno v poznem večernem ali nočnem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom; žuriranje: divje žuranje; nočno žuranje; Srednješolska leta so bila takšna, kot pač morajo biti: čez teden šola, za vikend pa žuranje E ↑žúrati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.