ágras -a (á) bot. gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami; kosmulja: na koncu vrta je zasadil agras / zobati agras in ribez

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

amfiteáter -tra (á) pri starih Grkih in Rimljanih okrogel ali ovalen prostor za nastopanje s stopničasto se dvigajočimi sedeži: rimski amfiteater v Pulju
// temu podoben prostor: naravni amfiteater pod gričem / divje romantični amfiteater skal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

atakírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. naskočiti, napasti: divje so atakirali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

aziátski -a -o prid. (ȃ) nav. slabš. azijski: necivilizirana aziatska dežela / poševne aziatske oči / aziatske navade surove, divje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bakanálije tudi bakhanálije -lij ž mn. (á ȃ) 
  1. 1. pri starih Rimljanih slavje v čast boga Bakha
  2. 2. knjiž. bakanal, orgije: divje bakanalije zmagovalcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

besnílo -a (í) stanje, ki ga povzroči skrajna živčna razdraženost: krivica ga je spravila v pravo besnilo; divje, pijano besnilo / napad besnila / zmagoslavje je naraslo do besnila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 
  1. 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
    // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
  2. 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
    // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
  3. 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
  5. 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
    // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
  6. 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
    ● 
    kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
    ♦ 
    etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bívol -a (ȋ) divje ali udomačeno govedo z velikimi rogovi: v voz vprežena bivola; čreda bivolov; močen je ko bivol
 
zool. indijski bivol veliko pepelnato sivo govedo, ki živi v močvirnatih predelih, Bubalus bubalus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bízon -a (ȋ) severnoameriško divje govedo z močnim oprsjem: čreda bizonov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) 
  1. 1. stopnjuje
    1. a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
    2. b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
  2. 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
     
    bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno
  3. 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

brékanica -e ž (ẹ́) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

cícanje -a (ȋ) nar. oglašanje ptic z glasom ci: Tedaj pridejo s severa divje race in gosi. Prvi večeri so polni njihovega cicanja po zraku (M. Kranjec)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

čebéla -e [čeb in čəbž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju
 
čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

čeróvje -a (ọ̑) redko več čeri: divje, razjedeno čerovje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

črnávs -a (ȃ) slabš. kdor ima črne lase, temno polt: ne maram tega črnavsa
// ekspr. črna žival, navadno pes: črnavs je divje zalajal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

črnúh -a (ūslabš.  
  1. 1. človek črne rase; črnec: gruča črnuhov
    // kdor ima črne lase, temno polt: bil je dolg črnuh pegastega obraza
  2. 2. italijanski fašistični vojak: črnuhi so vdrli v vas
  3. 3. desničar, klerikalec: pri volitvah so zmagali črnuhi
    // duhovnik: mimo je prišel neki črnuh
  4. 4. črna žival, navadno pes: črnuh je divje lajal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dêrviš -a (ȇ) v muslimanskem okolju menih: fanatični, plešoči derviši; plesati divje kot derviš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dirjástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr. divje, vihravo teči: fant je dirjastil skozi gozd, kolikor se je dalo; pes je dirjastil za kokošmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

divjáčina tudi divjačína -e ž (ā; í) 
  1. 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino
    // ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino
  2. 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine
  3. 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

divjád -i ž (ȃ) divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo; v teh gozdovih je dosti divjadi; loviti divjad
 
lov. dlakasta, pernata divjad; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; vsakoletni odstrel divjadi
// ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda; ujeti divjad v past

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

divjáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
    // ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil
  2. 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem
  3. 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden
  4. 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

divjegléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki divje gleda: mrk, divjegled moški

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

divjeók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima divje oči: divjeoki možje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

dívji -a -e prid. (í) 
  1. 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
  2. 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
    // divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
  3. 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
  4. 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
    // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
    // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
    // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
  7. 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
  8. 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
    // divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // divji lovec, ribič
    ● 
    pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
    ♦ 
    bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

divjína -e ž (í) 
  1. 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina; v okolici je še dosti divjine; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje
    // vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine
  2. 2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina
  3. 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

domàč -áča -e prid. (ȁ á) 
  1. 1. nanašajoč se na dom 1:
    1. a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
    2. b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
    3. c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
    4. č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
  2. 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
    // ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
  3. 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
  4. 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
  5. 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
    // ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
    ● 
    ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
    ♦ 
    ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

drnína -e ž (í) 
  1. 1. neobdelan, divje porasel svet: poslopje bo stalo sredi drnine
  2. 2. zastar. opuščena, s travo zarasla njiva; ledina: krave se pasejo po drnini
    ♦ 
    alp. strnjen pas gorske trave na sicer golih tleh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

gestikulíranje -a (ȋ) glagolnik od gestikulirati: prešel je v divje gestikuliranje in kričanje; prisiljeno gestikuliranje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

goríla -e ž (ȋ) 
  1. 1. največja človeku podobna opica, ki živi v tropski Afriki: gorila se je divje borila za svojega mladiča; močna, črna gorila
  2. 2. ekspr. zelo močen, orjaški, navadno grob človek: bil je prava gorila
    // zlasti v ameriškem okolju telesni stražar (kake poslovne, politične osebe): spremljale so ga oborožene gorile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

gós -í ž (ọ̑) 
  1. 1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga; gojiti, pitati gosi; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu
     
    zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis
  2. 2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos; ta gos mi ne bo ukazovala; neumna, zaljubljena gos

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

govédo -a (ẹ̑) 
  1. 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
     
    zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
    // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
  2. 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

havhàv medm. (ȁ) posnema pasji glas; hovhov: pes je divje lajal na mimoidoče: havhav, havhav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

hovhòv medm. (ȍ) posnema pasji glas: pes je divje lajal na mimoidoče: hovhov, hovhov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

hudoúrnica -e ž (ȗ) redko hudournik: hudournica besni in trga zemljo / hudournice se divje spreletavajo po zraku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

húpati -am nedov. (ȗ) dajati signale s hupo: sedel je za volanom in divje hupal; avtomobili drvijo po cestah in neprestano hupajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ) 
  1. 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
    // knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo
  2. 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
  3. 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

jábolko -a [u̯k(á) 
  1. 1. sad jablane: lupiti jabolka; črvivo, rdeče, zrelo jabolko; kislo, sladko jabolko; lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode
    // redko jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika
  2. 2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk
  3. 3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu
  4. 4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa; pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič
    // redko široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli
  5. 5. redko ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo
    ● 
    ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
    ♦ 
    agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

jága -e ž (á) 
  1. 1. pog. lov: v nedeljo bo jaga; iti na jago / kaznovali so ga zaradi divje jage / jaga na ljudi
  2. 2. etn., v zvezi divja jaga, po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku: trušč divje jage
     
    ekspr. čez dolino je hrumela divja jaga nevihta, vihar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ják -a (ȃ) zool. dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu, Bos grunniens: čreda jakov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

káfrski -a -o prid. (ȃ) zool., v zvezi kafrski bivol divje afriško govedo z debelimi, na čelu sploščenimi rogovi, Syncerus caffer

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kláti kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) 
  1. 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto
  2. 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati
    // ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja
  3. 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti
    ● 
    ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

klétka -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. navadno s kovinskimi palicami ograjen prostor za (divje) živali: zver so zaprli v kletko; levja kletka; kletka za tigre; tu je tesno kot v kletki; pren., knjiž. ujet sem v kletko velemesta
    // navadno v zvezi ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice: na oknu visi ptičja kletka; kupil je kletko za kanarčka
  2. 2. evfem. zapor, ječa: po nekaj letih so ga izpustili iz kletke / če bo kradla, bo prišla v kletko
    ● 
    ekspr. še dva koraka in že sva se znašla v kletki v zasedi, v pasti
    ♦ 
    elektr. motor s kletko asinhronski motor z navitjem v obliki valjasto razporejenih palic; mont. kletka košu podobna kabina dvigala pri rudniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

klìn tudi klín klína (ȉ í; ȋ ī) 
  1. 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo
    // temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin
  2. 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma
  3. 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
  4. 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu
  5. 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini
    ● 
    ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
    ♦ 
    alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kokóš -i ž (ọ̑) velika domača ptica s kratkim vratom in močnim telesom: krmila je kokoši; zaklati kokoš; bela, grahasta kokoš; jata kokoši / kokoši dobro, slabo nesejo / golovrata kokoš; štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc
// domača kokoš / danes smo jedli kokoš / šalj., kot podkrepitev pri moji kokoši, tega mi je pa že dovolj
 
ekspr. hoditi s kokošmi spat zelo zgodaj; ekspr. po tistem dogodku se je vedel kot mokra kokoš zelo ponižno, boječe
 
zool. bankivska kokoš zarodnica domače kokoši, Gallus gallus
// samica nekaterih, navadno na tleh živečih ptic: v fazanji jati je več kokoši kot fazanov / divje kokoši; prim. primojkokoš, prmejkokoš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kosmúlja -e ž (ú) gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami: na vrtu imajo ribez in kosmuljo / jesti kosmulje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kričánje -a (ȃ) glagolnik od kričati: slišalo se je kričanje otrok / divje, srdito kričanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kričáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču; pijanec je kričal in mahal; vse križem je kričalo; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo
    // ekspr. vran kriči nad poljem
    // izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
    // ekspr., redko glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin
  2. 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
     
    ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
    // pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši
  3. 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

krížati -am nedov. in dov. (ī) 
  1. 1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa
  2. 2. nedov., rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze
  3. 3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko; poti se križata
    // nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest
  4. 4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / redko pešec križa cesto prečka; pren., ekspr. ne križaj mu poti
     
    ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti
  5. 5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
    // ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče
  6. 6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje; križati osla in konja / križati osla s kobilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

krotílec -lca [lc in u̯c(ȋ) kdor kroti navadno (divje) živali: krotilec kač, levov / krotilec konj / slabš. bil je krotilec, ne pa vzgojitelj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

krotílnica -e ž (ȋ) prostor, kjer se krotijo navadno (divje) živali: krotilnica zveri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kúra1 -e ž (ú) velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom; kokoš: kura je znesla jajce; rediti kure; grahasta kura; zbegan kot kura / jesti kuro
 
ekspr. hoditi s kurami spat zelo zgodaj; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
 
zool. divje kure v gozdovih, na travnikih živeče velike ptice, katerih samci nimajo ostrog, Tetraonidae

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

kúzla -e ž (ȗ) nizko psica: kuzla je divje lajala / kot psovka kuzla stara

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

lájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali
    // s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
     
    preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega
  2. 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze
    // s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas
    // nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh)
  3. 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo
  4. 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj)
  5. 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

lásec -sca (ā) nav. mn., star. lasek: pobožati otroka po lascih; kodrasti lasci; dekle z zlatimi lasci
● 
star. znojil se je, da je imel vsak lasec svojo kapljico zelo se je znojil; nar. marijini lasci venerini lasci
♦ 
bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

lèt léta (ȅ ẹ̄) 
  1. 1. glagolnik od leteti ali letati: let je naravno gibanje ptičev; opazovati ptice med letom; ptičji let; lahkoten let metuljev; let sove je tih / let bombnikov; letalo z nenavadno hitrim letom / let puščice; dolžina leta granate / v letu ptica je v letu lovila mušice; ustreliti ptico v letu; divje gosi v letu / z oslabljenim pomenom spustiti se v neslišnem letu na tla
     
    žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu
  2. 2. krajevno, časovno omejeno letenje; polet: odpovedati let
    ♦ 
    aer. brezmotorni let z izključenim motorjem ali z odvzetim plinom; drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; letalo leti v nizkem letu; navt. let pot, ki jo napravi jadrnica med dvema obratoma pri križarjenju; šport. let del skoka, ko se telo giblje po zraku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

letéti -ím nedov., lêtel (ẹ́ í) 
  1. 1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
     
    igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke
  2. 2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / žarg. letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
    // voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / žarg.: pilot leti vsak teden na progi Beograd—Pariz; pilot je letel že nad 5.000 km ima nad 5.000 km vožnje
    // publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje
  3. 3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
  4. 4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
    // pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo
  5. 5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
  6. 6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
  7. 7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
    ● 
    ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

maríjin -a -o prid. (ȋ) v zvezah: poljud. marijini čeveljčki zaščitena gozdna kukavica, strok. lepi čeveljc; nar. marijini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi; venerini lasci; poljud. marijini laski ali marijina trava trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, strok. migalica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

mesáriti -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja trgal na kose
    // množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo: naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico; medved, volk mesari med ovcami
  2. 2. ekspr. očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati: kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih
  3. 3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov: v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas
    ● 
    žarg., šol. učitelj je celo uro mesaril veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

mesó -á (ọ̑) 
  1. 1. navadno rjavkasto rdeče tkivo živalskega telesa, zlasti mišičje, kot hrana: gristi, rezati, sušiti meso; mastnega mesa ne je; kilogram mesa / goveje, konjsko, svinjsko, telečje meso; kuhano, pečeno meso; postregla jim je s prekajenim mesom; meso na žaru
  2. 2. navadno rjavkasto rdeče tkivo človeškega ali živalskega telesa, zlasti mišičje: krogla mu je ranila meso, kosti pa ni poškodovala; vezi so se mu zarezale globoko v meso; ekspr. ta konj res nima dosti mesa, vendar je močen in vzdržljiv je suh; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro je hujšal
  3. 3. knjiž., ekspr. človeško telo: to pravico ima, saj je otrok rojen iz njenega mesa / meso, pokorno duhu / slabosti mesa čutnost, telesnost
    // nav. slabš., s prilastkom ljudje (brez pravic, svobode): meso v taborišču se je uprlo / trgovanje s človeškim mesom
  4. 4. sočni, mehkejši del sadu, gomolja: ločiti lupino od mesa; meso jabolk, lubenic; krompir z belim, rumenim mesom / meso pri jurčku je belo
    ● 
    bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. vsak človek je iz mesa ima slabosti, napake; pog. zrele ženske mu niso všeč, rad ima mlado meso mlade ženske; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; ekspr. ženske na plaži so kazale preveč mesa bile so pomanjkljivo oblečene; meso in kri ekspr. šele tedaj je volilna pravica postala meso in kri se je uveljavila; ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. ta lik je človek iz mesa in krvi prepričljiv, verjeten, živ človek
    ♦ 
    gastr. belo meso kokošje, telečje meso; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

mlínarica -e ž (ȋ) 
  1. 1. žena lastnika mlina (za žito): mlinarica mu je dala kos kruha
  2. 2. nar. palica (za opiranje): mahoma je segel z desnico pod nizko hišno streho, potegnil izpod trama krepko gabrovo mlinarico in divje zamahnil proti ženi (Prežihov)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

múčiti -im nedov. (ú ȗ) 
  1. 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
  2. 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
  3. 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
    // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
    ● 
    ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

nasélje -a s, rod. mn. nasélij tudi nasélj (ẹ̑) del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: to naselje ima dvesto, pet tisoč prebivalcev; naselje se naglo razvija, širi; elektrificirati naselje; hribovsko, primorsko, srednjeveško naselje; raztreseno, strnjeno naselje / skozi naselje je vozil počasneje; hoditi po naselju; ceste, ulice v naselju / mestno, vaško naselje / mesta in naselja / ekspr. celo naselje že govori o tem vsi prebivalci naselja
// navadno s prilastkom skupina zgradb v takem delu glede na določeno značilnost: barakarsko, cigansko, divje, industrijsko, olimpijsko, stanovanjsko naselje / Savsko, študentsko naselje (v Ljubljani)
♦ 
arheol. koliščarsko ali mostiščarsko naselje koliščarska ali mostiščarska naselbina; rib. ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; urb. spalno naselje naselje, katerega prebivalci so večinoma zaposleni zunaj kraja bivanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

nékšen -šna -o zaim. (ẹ̄) nar. nekak, nekakšen: nekšno divje veselje ga je obšlo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla
  2. 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
  3. 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
    // kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
    // v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
    // v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo
  4. 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
    // zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
    ● 
    ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

oskóruš in oskorúš -a (ọ̑; ú) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš: glog in oskoruš / jesti oskoruše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

otépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati
    // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh
  2. 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito
  3. 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal
  4. 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance
    ● 
    ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

otrésati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje
  2. 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal
    ● 
    pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ovíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu
  2. 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle
    // dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu
  3. 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb
  5. 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo
    ● 
    ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pásjica -e ž (á) knjiž. pasja hišica, pasja uta: pes je stal pred pasjico in divje lajal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

perjád -i ž (ȃ) večje domače ali divje ptice, navadno z užitnim mesom: loviti, streljati perjad; skrbeti za perjad; otroci so se razbežali kakor perjad / povečati število perjadi / divja perjad
 
lov. poljska perjad fazani, prepelice; vodna perjad race, gosi
// redko perutnina: gojiti, klati perjad; doma ima veliko perjadi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

perúta -e ž (ȗ) nav. mn., zastar. perut, perutnica: petelin je divje mahal s perutami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

píkati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. z zasajanjem žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročati bolečino ali ogrožati zdravje: čebele so divje pikale; te kače pikajo / rdeče mravlje močno pikajo
  2. 2. z zasajanjem sesala v kožo povzročati boleč, srbeč občutek: bolhe so ga začele pikati; komarji so na večer pikali; soparno je in obadi pikajo
  3. 3. ekspr. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino; bosti: pesek ga je pikal v podplate; štrleča slama pika; trnje ga pika
  4. 4. pog. zbadati: pikati z buciko / pikati z besedami
    // prizadevati, žaliti: žena ga pika, kadar le more; pogosto se pikata med seboj
  5. 5. ekspr. dajati odsekane, visoke glasove: po oknu so pikale kaplje / dež pika
    ● 
    ekspr. kokoši pikajo zrnje zobljejo; ekspr. sonce močno pika žge; ekspr. iz zemlje že pika žito kali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

plêsti plêtem nedov., plêtel in plétel plêtla, stil. plèl plêla (é) 
  1. 1. delati tekstilne izdelke s pletilkami, pletilnim strojem: plesti jopico, nogavice; plesti z debelimi, drobnimi pletilkami; šivati in plesti / kvačkati zna, plesti pa ne; ročno, strojno plesti / plesti vzorec
     
    obrt. plesti leve petlje
  2. 2. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta pletejo vence; plesti jermen za bič; plesti kite, mrežo; plesti ograjo iz protja, šibja / plesti lase v kito / čez zimo plete košare / ptiči pletejo gnezda
  3. 3. ekspr. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu plete; kaj pleteš proti njemu; za mojim hrbtom ne pleti ničesar; proti tebi se plete zarota
    // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: pletel je ljubezen, prijateljstvo z njo; na vse strani plete spletke
  4. 4. ekspr. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjemi mu vsega, kar plete; spet je nekaj pletel o tebi / okrog nas so pletli laži in obrekovanja / plesti besede, pogovor o čem govoriti, pogovarjati se
  5. 5. ekspr. delati, snovati: v glavi že plete nov načrt; zmeraj kaj plete / ljudstvo je pletlo o tem nenavadne legende ustvarjalo
    ● 
    ekspr. samo da se ne boš kesal, je pletel dalje govoril; knjiž., ekspr. plesti hvalnice komu hvaliti, slaviti ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

podivjáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. začeti živeti svobodno v naravi: pes mu je ušel in podivjal / kulturne rastline lahko podivjajo
  2. 2. postati nekultiviran, neciviliziran: zaradi življenja v samoti je popolnoma podivjal
    // postati neobdelan, nenegovan: ni zmogel dela in vinograd mu je podivjal; vrt hitro podivja
    // ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: trte ni obrezal, zato je podivjala / živa meja je podivjala / nekatere vrtnice preveč podivjajo, če niso dovolj obrezane se preveč bujno razrastejo; pren. gospodarstvo je po vojni podivjalo
  3. 3. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: otroci so ob pogledu na žogo podivjali; ko je psa izpustil z vrvice, je podivjal; splašena žival je podivjala
    // ekspr. začeti se zelo hitro premikati: avtomobil je na ravni cesti podivjal
  4. 4. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: namesto da bi se poboljšal, je še bolj podivjal; med vojno so nekateri ljudje popolnoma podivjali / slaba družba ga je podivjala
    // začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: ni se mogel več premagovati in je podivjal; pri kartah je naravnost podivjal / podivjati od jeze
    // postati neukrotljiv, nediscipliniran: otroci so med počitnicami podivjali; pes mu je v naravi podivjal / letalo je zaradi nevihte podivjalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pogòn -ôna (ȍ ó) 
  1. 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket
  2. 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona
    // naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa
  3. 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati
  4. 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov
  5. 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda
  6. 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko
    // antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja
  7. 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce
    ● 
    redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek
    ♦ 
    fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pokláti -kóljem dov., pokôlji pokoljíte (á ọ́) 
  1. 1. drugega za drugim zaklati: poklati prašiče; poklala in razprodala je vso živino
  2. 2. ekspr. pobiti, pomoriti, navadno divje, surovo: poklati ujetnike; poklali so se zaradi denarja / polovico ovc je poklal medved

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ponoréti -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu
  2. 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja
  3. 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel
  4. 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja
    ● 
    ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

precépljati -am nedov. (ẹ́) večkrat precepiti, cepiti: spomladi je prihajal v sadovnjak in precepljal posamezna drevesa; pren., knjiž. gojitelji slovenske besede so precepljali divje veje z novimi cepiči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

pregradíti -ím dov., pregrádil (ī í) 
  1. 1. s kako napravo ločiti
    1. a) prostor: pregraditi hodnik; pregraditi z omarami, zidom / pregraditi prostor v več enot / pregraditi cev, korito
    2. b) koga, kaj v prostoru: pregraditi divje živali
  2. 2. namestiti napravo, ki onemogoča, ovira prehod: pregraditi cesto
    // namestiti napravo prečno na tok vode: pregraditi reko
  3. 3. publ. preurediti, predelati: pregraditi letalo za prevoz rakete / pregraditi na električni pogon

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

prekrížati -am dov. (ī) 
  1. 1. položiti kaj navzkriž: prekrižati roke na prsih; prekrižati noge visoko, v kolenih; prekrižati žice / ekspr. divje sta prekrižala meča spopadla se z mečema
  2. 2. nav. ekspr. narediti, da je kaj speljano, vodi, navadno pravokotno čez kaj drugega: dolino so prekrižali s cestami
  3. 3. navadno z dajalnikom priti, pojaviti se kje, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: velika ladja jim je prekrižala pot / redko prekrižala sta nekaj cest prečkala
    // ekspr. preprečiti, onemogočiti: ta človek mu je prekrižal vse načrte; slabo vreme jim je prekrižalo račune o izletu
  4. 4. nar. pokrižati: prekrižala ga je z blagoslovljeno vodo; pred jedjo se je prekrižal / od začudenja se je prekrižal
    ● 
    ekspr. (črna) mačka mi je prekrižala pot po ljudskem verovanju danes bom imel nesrečo; danes bom doživel kaj slabega; ekspr. pazi, da mi še kdaj ne prekrižaš poti da se še kdaj ne srečava, prideva skupaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

preráščanje -a (á) glagolnik od preraščati: preprečiti divje preraščanje njiv; preraščanje obdelovalne zemlje z gozdovi / človekova želja po preraščanju samega sebe / preraščanje kapitalizma v socializem; preraščanje partizanskih odredov v redno vojsko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

psè pséta (ȅ ẹ́) star. psiček, pes: pseta divje lajajo; še mleka nima, da bi ga dal psetu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ráca -e ž (á) 
  1. 1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca
    // račja samica: race in racman
  2. 2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca
    ● 
    star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje
    ♦ 
    zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rastlína -e ž (í) organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo; vse na novo posajene rastline so se prijele; okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline; deli, organi rastlin; rastline in živali / divje, gojene rastline; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline; grmičaste, zimzelene rastline; industrijske, krmne, oljne rastline; lončne, parkovne, sobne rastline; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka; plevelna rastlina plevel
♦ 
agr. rastlina se osemeni; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst; varovalne rastline; biol. enocelične, mnogocelične rastline; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo; brezcvetne rastline; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista; dvoletna rastlina; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo; moška rastlina z moškimi cveti; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

razbíjati -am nedov., stil. razbijála (í) 
  1. 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
     
    fiz. razbijati atome
    // nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
    // delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
    1. a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
    2. b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
  2. 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
    // nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
  3. 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
  4. 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
  5. 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
    // delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost
  6. 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
    ● 
    ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

razorávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razoravati njivo, ogon
  2. 2. ekspr. delati brazdi podobne zareze: divje svinje razoravajo polje / skrbi ji razoravajo čelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

renčáti -ím nedov., rênči in rénči; rênčal in rénčal (á í) 
  1. 1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči; divje, močno renčati / grozeče renčati
  2. 2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči; nekaj je godrnjal in renčal predse
    // s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

révskanje tudi rêvskanje -a (ẹ̑; ȇ) glagolnik od revskati: divje revskanje psov / naveličal se je njenega revskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

ribárjenje -a (á) glagolnik od ribariti: ribarjenje ga veseli; pravica do ribarjenja; priprava za ribarjenje / divje ribarjenje; ribarjenje s trnkom
 
ekspr. ribarjenje v kalnem izrabljanje neurejenih razmer za dosego cilja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

rútica2 -e ž (ú) bot., v zvezah: pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria; vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

skórš -a (ọ̑) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi, Sorbus domestica: plodovi skorša so trpkega okusa; dren, glog in skorš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

smejáti se sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 
  1. 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko
    // otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo
    // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi
  2. 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca
    // kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo
    // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala
    ● 
    nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

sopíhniti -em dov. (í ȋ) močno, sunkovito, glasno dihniti: divje je pogledal po ljudeh in težko sopihnil
 
ekspr. pomagaj mi nesti, je sopihnila sopihajoč rekla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

sovráštvo -a (ȃ) 
  1. 1. močno čustvo nenaklonjenosti, odpora do koga, navadno združeno z željo škodovati mu: v njegovih besedah, dejanjih se kaže sovraštvo; zaradi tega se je sovraštvo med njima še povečalo; čutiti sovraštvo do koga; ekspr. divje, smrtno, zagrizeno sovraštvo; ekspr. izbruh, razpihovanje sovraštva; ljubezen in sovraštvo / rasno, versko sovraštvo; sovraštvo med narodi / sovraštvo med psom in mačko / v njenih očeh je opazil sovraštvo sovražen izraz
    // to je storil iz sovraštva; biti v sovraštvu s kom sovražiti se; ločiti se v sovraštvu; gledati s sovraštvom
    // kar je posledica takega čustva: pogosto je čutil njihovo sovraštvo; ekspr. vse sovraštvo bo padlo nanj
  2. 2. v zvezi z do močen negativen odnos do česa: sovraštvo do mačk / sovraštvo do matematike, reda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

sovražíti in sovrážiti -im, in sovrážiti -im nedov. (ī á ȃ; ā ȃ) čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda; ekspr. divje, smrtno sovražiti; ekspr. iz dna duše, srca sovražiti; ljubiti in sovražiti; sovražiti koga kot kugo, psa; sovražita se kot pes in mačka zelo
// čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je rad

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

spáčnik -a (ȃ) lov. ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; srednji petelin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

srédnji -a -e prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod; srednja črka v besedi; srednja miza, vrsta; srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji
    // srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika
  2. 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline; soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost
  3. 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža; izračunati srednjo hitrost; srednja letna temperatura
  4. 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba
    // v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli
  5. 5. v razredni družbi ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
    ● 
    srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
    ♦ 
    agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; lingv. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1.500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje fevdalizma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

stépen -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na stepo: jahati divje stepne konje; stepna trava / stepni požar; stepni veter
 
zool. stepni lunj lunj, ki živi v pustinjah vzhodne Evrope in srednje Azije, Circus macrurus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

tibetánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Tibetance ali Tibet: tibetanski pastir / tibetanski jezik
 
zool. tibetanski vol dolgodlako divje ali udomačeno govedo, ki živi v Tibetu; jak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

tŕkanje -a () glagolnik od trkati: zaslišati trkanje na vrata; vstopiti brez trkanja; oglasiti se na trkanje / trkanje s kozarci in nazdravljanje / divje trkanje ovnov / trkanje na prsi, po prsih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

tulíti in túliti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel
    // ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine
    // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami
    // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm
  2. 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica; začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali
  3. 3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati; tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal
  4. 4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov; zunaj je tulil veter, vihar; pren. groza ji je tulila v srcu
    ● 
    kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

túr2 -a (ȗ) zool. izumrlo divje govedo, prednik današnjega domačega goveda, Bos primigenius

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

udomáčenje -a (ȃ) glagolnik od udomačiti: udomačenje divje živali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

udomáčenost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost udomačenega: popolna udomačenost divje živali / ekspr. udomačenost besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

udomačeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da postane kaka divja žival domača: lisico smo udomačevali / človek je udomačeval divje živali / ekspr. udomačevati okrasne rastline
  2. 2. ekspr. delati, da se kdo prilagodi novemu okolju: bivanje med njimi ga je udomačevalo / pesnik je udomačeval tuje umetnostne novosti
    ● 
    knjiž. blaga svetloba je udomačevala prostor ga delala domačega, prijetnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

usékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati
    // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem
  2. 2. s sekanjem narediti: usekati prehod
  3. 3. star. odsekati: usekati vejo
  4. 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil
    // zobje so usekali v prazno
  5. 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku
  6. 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli
  7. 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj
  8. 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo
  9. 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno
    ● 
    ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vénerin -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: anat. venerin griček rahlo izbočeni predel nad zunanjim ženskim spolovilom; bot. venerini lasci divje rastoča ali okrasna praprot s pernatimi listi, Adiantum capillus-veneris; zool. venerin pas morska žival s prozornim trakastim telesom in svetlikajočimi se veslalnimi ploščicami, Cestus veneris

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vijólica -e ž (ọ̑) divje rastoča ali vrtna rastlina s somernimi vijoličastimi, belimi, modrimi cveti: trgati vijolice; podariti šopek vijolic; skromna kot vijolica
 
bot. dišeča vijolica vrtna rastlina z navadno temno vijoličastimi, močno dišečimi cveti, Viola odorata; divja vijolica rastlina z rumenkasto belimi ali vijoličasto pisanimi cveti, Viola tricolor; dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora; vrtn. afriška vijolica sanpavlija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vínski -a -o prid. (í) 
  1. 1. nanašajoč se na vino: vinski pridelek / vinski madež; vinska omama / vinski duh / vinski kis; vinsko žganje / vinska omaka / vinski kozarec; vinska klet / vinski trgovci / vinski okoliš; vinske gorice / vinski list seznam vin, ki se dobijo v določenem gostinskem lokalu; vinski mošt grozdni mošt v vrenju, ki še ni ločen od lastnih droži; vinski sejem; pog. vinska kapljica vino; vinske sorte grozdja sorte grozdja, ki so primerne za predelavo v vino; vinska trta kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina
    // redko vinoroden, vinogradniški: vinski griči, kraji
    // ekspr. pivski: vinski tovariš; vinska družba
     
    šalj. vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; star. vinske mušice vinski bratci
  2. 2. ekspr. vinjen, opit: vinski človek; biti malo, precej, ves vinski / vprašati z vinskim glasom
    ♦ 
    agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinska kislina kislina, ki je zlasti v grozdnem soku; vinska posoda sodi, cisterne, steklenice; biol. vinske kvasovke kvasovke, ki povzročajo spremembo mošta v vino; bot. vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; gastr. vinsko zelje rdeče zelje, dušeno z dodatkom vina in naribanih jabolk; tur. vinska cesta turistično urejena cesta skozi vinorodne kraje, ob kateri so vinotoči; zool. vinske mušice mušice, katerih ličinka živi v sadju, v katerem je alkoholno vrenje, Drosophila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vólk -a [u̯km, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 
  1. 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
    // volčji samec: volk in volkulja
  2. 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov
    // človeški volkovi
  3. 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
  4. 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
  5. 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
    // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
  6. 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
  7. 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
  8. 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
    ● 
    ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
    ♦ 
    bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vriščáti -ím nedov. (á í) star. vreščati: hijene so grdo vriščale / vriščala je in se otepala vsiljivca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vzigrávati -am nedov. (ȃknjiž.  
  1. 1. nehoteno se krčiti: mišice mu vzigravajo / srce mu burno vzigrava bije
  2. 2. pojavljati se: na obrazu mu vzigrava posmeh
  3. 3. razvnemati: take slike mu vzigravajo domišljijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

vzletéti -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í) ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zagágati -am dov. (ā) oglasiti se z glasom ga: divje gosi so zagagale
// nizko reči, povedati: ona je kriva, so zagagale ženske
● 
ekspr. če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali zelo slabo zaživeli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zakipéti -ím dov., zakípel (ẹ́ í) 
  1. 1. zaradi močnega vretja se dvigniti: juha, mleko zakipi; brezoseb. v loncu je zakipelo
  2. 2. ekspr. zaradi določene sile se strmo dvigniti, pri čemer nastane vretju podobno gibanje: ob eksploziji voda zakipi / valovi zakipijo
    // strmo se dvigniti, vzpeti: v daljavi zakipijo v nebo stolpnice / gozdovi zakipijo do zasneženih grebenov
  3. 3. ekspr. nahitro pojaviti se v veliki meri: na travnikih je zakipela pomlad / v njem je zakipelo divje sovraštvo
    // doseči zelo visoko stopnjo določenega duševnega stanja: od razburjenja je zakipel / v meni je zakipela kri / srce ji zakipi v močni ljubezni
  4. 4. ekspr. razjeziti se, razburiti se: ni zakipel, le užaljeno je molčal / tako ne gre, je zakipel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zasvetíti in zasvétiti -im dov. (ī ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice
 
ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo
// sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel
    // ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze
    // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate
    // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm
  2. 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje
  3. 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile
  4. 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zdivjáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
    // ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo
  2. 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
    // ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi
  3. 3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
    // začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi
  4. 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zóber -bra (ọ́) zool. evropsko divje govedo svetlo rjave barve z močnim oprsjem, Bison bonasus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 
  1. 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
    // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
    // ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver
  2. 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna
  3. 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
    ● 
    ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zverína -e ž (í) 
  1. 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina
    // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad
  2. 2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino; ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca
  3. 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina; pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zverínica -e ž (í) 
  1. 1. manjšalnica od zverina: podlasica je manjša zverinica; plašno se je oziral okrog kot ujeta zverinica / ekspr. zverinice v gozdu divje živali
  2. 2. ekspr. izzivalna, erotično privlačna mlada ženska: pri filmu so iz nje naredili ljubko zverinico; gleda za mladimi zverinicami
    // neugnan otrok: težko je ukrotil malo zverinico / kot nagovor o ti zverinica, tepen boš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

zverinják -a (á) prostor, v katerem so zaprte zveri, divje živali: dati ujeto žival v zverinjak; v razredu je kot v zverinjaku / zastar. iti na sprehod v zverinjak živalski vrt; zapreti leva v zverinjak kletko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

živál -i [au̯ž (ȃ) 
  1. 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo
    // divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev
    // v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali
    // človek je žival, ki misli in govori
     
    agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival
    // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč
  2. 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike
  3. 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo
    // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali
    // moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna
  4. 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil
  5. 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš
  6. 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

Število zadetkov: 124