dláčica, f. dem. dlaka, das Härchen.
dláka,* f. das (thierische) Haar; dlako cepiti, haarspalten; do dlake vse povedati, alles haarklein erzählen, ZgD.; ni za dlako udati se, Jurč.; — coll. das Haar; ozimna d., das Winterhaar, Jan.; dlako puščati, Haare verlieren; mišja d., der Flaum junger Vögel, Zv.; po žabje dlake poslati = in den April schicken, Cig.; — die Art: take dlake ljudje, Z., ZgD.; on je tudi tvoje dlake, Cig.*; — v kletvicah: pasja dlaka! = Hund!
dláka (dodatek k slovarju), dodaj v predzadnji vrsti: po dlaki (= po volji) biti komu, DSv.
goláčina, f. 1) dlaka, katera gre od živali, kadar se goli, Ip.-Erj. (Torb.); — 2) zrnja prazna mesta na koruznej latici, Ip.-Erj. (Torb.).
mȋšji, adj. Maus-, Mäuse-; mišji rep; mišja dlaka, die Flaumfedern, Zv.
mŕščiti, -im, vb. impf. 1) runzeln: čelo m., Cig.; m. se, runzelig werden, Cig., Jan.; — 2) m. se, sich sträuben: bolnemu živinčetu se mršči dlaka, Cig.; — 3) m. se, ein finsteres Gesicht machen, vzhŠt.-C.; — prim. hs. mrska, die Runzel.
olẹvíti se, -ím se, vb. pf. sich häuten, Mur., Cig., Jan.; das Haar verlieren, M.; (volkodlak) olevi se, rekše, dlaka mu odpade, LjZv.
ozímən, -mna, adj. Winter-, Jarn., Cig., Jan., Notr.; ozȋmna pšenica, o. dlaka, Jan.
pádən, -dna, adj. 1) Falls-: pȃdna mer, die Fallsrichtung, die verticale Richtung, Žnid.; — 2) ausfallend: padna dlaka, das bei der Mauße herabfallende Haar, das Maußehaar, V.-Cig.
pásji, adj. Hunds-, Hunde-, hündisch; po pasje živeti, wie ein Hund leben; p. rog, das Rüdenhorn, V.-Cig.; p. zob, der Augenzahn, der Hundszahn, Cig., Jan.; pasji dnevi, die Hundstage; — v kletvicah: pasja para! p. noga! p. vera! p. dlaka!
pódlanka, f. spodnja, mečja in manjša dlaka na živalski koži, das Grundhaar, (morda nam. "podvlanka, podvolnka"), Lašče-Erj. (Torb.), Erj. (Som.).
potrẹbúšən, -šna, adj. am Bauch befindlich, Bauch-, Cig. (T.); potrebȗšna dlaka, das Bauchhaar, Cig.
rę́sast, adj. mit Grannen versehen; resasta pšenica; — grannenartig, Cig.; rauh: resasti lasje, resasta dlaka, resasto pero, resasta brada, Cig.; r. papir, Jan.; resasta krava, ki se ji dlaka ježi, Mik.; resasto gledati, feindselig, misstrauisch blicken, Z.; resast biti, unfreundlich sein, Levst. (Zb. sp.).
srtẹ́ti, -ím, vb. impf. sich sträuben: dlaka srti, vzhŠt.-C.; — scharf, rauh sein: predivo srti, C., Z.; — srteč, struppig, C.; rauh, spießig, Cig.
stremę́nast, adj. faserig: stremenasta dlaka, C.
tŕšast, adj. 1) stämmig, untersetzt, Cig., M., Svet. (Rok.), GBrda; — 2) buschig: tršasto drevo, M.; — struppig: tršasta živina, kadar ji dlaka po koncu stoji, Svet. (Rok.).
vǫ́ljən, -ljna, adj. 1) willig, bereit; za vse v., zu allem bereit, M.; = vsega v., Ravn.-Mik.; deklica ga (mladeniča) ni voljna, t. j. mladenič ji ni po volji, BlKr.-Let.; duh je v., a meso je slabo; voljno potrpljenje; — 2) sanft, sanftmüthig, nachgiebig; v. človek, Cig., Dol., Gor.; — mild, gelind; v. dež, Cig., Dol.; v. zrak, Cig., Dol.; voljna sapa, Cig., Dol.; v. vetrc, Cig. (T.), Dol.; voljno vreme, C., Dol.; — voljno vino, milder Wein, Dol.; voljna voda, (ne trda, n. pr. deževnica), Dol.; — mürbe, weich; v. kruh, (ne suh in pust); — geschmeidig, weich; voljno sukno, usnje; voljni lasje, voljna dlaka, trava; — 3) moralisch frei, V.-Cig.; freiwillig: v. dar, voljne obljube, Dalm.; — 4) ves vọ̑ljni svet, die ganze uns offene Welt, Alas., Krelj, Dalm., Schönl., Npes.-Mik.; po vsem voljnem svetu, Trub., Jap. (Prid.).
vołkodlàk, -dláka, m. 1) der Werwolf, Rib., Notr.-Erj. (Torb.); volkodlaki so prekleti ljudje, katerim je biti volkovom, dokler jih kdo ne osvobodi, LjZv.; — 2) = pes, kateremu je volčica mati, Lašče-Erj. (Torb.); — 3) der Fresser, der Schlemmer, der Wollüstling, Meg.-Mik.
zȃjčji, adj. Hasen-; zajčja dlaka, koža.
zmŕščiti, -im, vb. pf. runzelig machen, Cig.; (po rus.); zmršči se bolnemu živinčetu dlaka, (das Haar wird rauh), V.-Cig.