1. 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
   // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti
2. 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
   // ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
   // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
3. 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
   ● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
   ♦ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na človek 1—2:
   1. a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
   2. b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
   // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
   ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
   ♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus

človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

dehumanizíran -a -o: dehumanizirana civilizacija; dehumanizirano življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: barve izložbenega dekora; ločevanje dekora od arhitekture; nagrada za najlepši dekor / prikupen dekor za na mizo / ekspr. film je poln operetnega dekora
2. 2. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu: filmski, gledališki, odrski dekor; film je posnet na ulicah, brez ateljejskega dekora
3. 3. knjiž., redko ugled, čast, dostojanstvo: njun zakon ni bil srečen, a varovala sta dekor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. dostojanstveno vedenje, ravnanje: v vsaki situaciji je znal ohraniti svoje dostojanstvo
   // čast, ponos: teptati, žaliti človeško dostojanstvo; dostojanstvo osebnosti
2. 2. visok družbeni položaj: odložil je znamenja rektorskega dostojanstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

očákovsko prisl.: živi očakovsko preprosto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
2. 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
   // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah
3. 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
   // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano
4. 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
   1. a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
   2. b) osebna morala; osebno in javno mnenje
5. 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
6. 6. namenjen uporabi za posameznike:
   1. a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
   2. b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
7. 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
   // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost
8. 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
9. 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
   ♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca

osébno 
1. 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
2. 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno
   // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo

osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

razčlovečujóč -a -e: razčlovečujoče posledice potrošniške miselnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

razčlovéčen -a -o: razčlovečen človek; razčlovečena družba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

razžáljen -a -o: bil je razžaljen; razžaljena ljubezen; sam.: usoda trpečih in razžaljenih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. s hojo, udarci nog
   1. a) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
   2. b) delati, urejati: teptati pot, smučišče
   3. c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti
2. 2. s hojo, udarci nog
   1. a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo; konji so teptali žito
   2. b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla
3. 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
4. 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
   // kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
   ● evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tla

teptajóč -a -e: padle vojake teptajoči konji

teptán -a -o: teptane pravice; smučišča so redno teptana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.