duhamóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: duhamorno pisarniško delo;
duhamorno dolgočasje;
neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
káča káče samostalnik ženskega spola [káča] 1. plazilec brez nog in z dolgim valjastim telesom; primerjaj lat. Serpentes 1.1. meso te živali kot hrana, jed
2. mitološko bitje z dolgim kačjim trupom in glavo, pogosto upodobljeno v templjih, svetiščih
3. ozek, podolgovat predmet iz mehkega materiala
4. ekspresivno dolga vijugasta vrsta česa, kar se počasi premika
5. znamenje kitajskega horoskopa med zmajem in konjem5.1. kdor je rojen v tem znamenju
6. slabšalno kdor je hudoben, nesramen ali se mu to pripisuje
STALNE ZVEZE: mlečna kača, morska kača, pernata kača FRAZEOLOGIJA: asfaltna kača, dolg kot jara kača, imeti kačo v žepu, jara kača, kača v žepu, kot bi koga pičila kača, povest o jari kači, rediti kačo na prsih, sikati kot kača, skrivati koga, kaj kot kača noge, viti se kot kača, vleči se kot jara kača, zgodba o jari kači, zvijati se kot kača, zvit kot kača, železna kača, Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. ETIMOLOGIJA: = hrv. nar. kȁča, prvotneje morda ‛modras’, iz *kačiti ‛dvigati se, skakati’ (sorodno s ↑skakati), prvotno torej ‛skakač’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.