Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
dvómen -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo;
vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.:
vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče
dvómiti -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh;
dvomim, če bo prišla;
še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem;
ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e:
vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal
Število zadetkov: 2