Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

ábotnost -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave
àlo tudi aló medm. (ȁ; ọ̑) izraža ukaz, spodbudo: alo, vstani, pri nas ne spimo! alo, dajmo, hitro! alo, udarite no! alo, brž! alo ven, vsi ven!
// pri nagovoru izraža opozorilo: alo, fant, kdaj si pa prišel?
ambícija -e ž (í) nav. mn. močno hotenje, želja po uspehu, po uveljavitvi: nobenih ambicij nimam, samo delati si želim; tu ni prostora za osebne ambicije; literarne, znanstvene ambicije / knjiga je pisana brez posebnih ambicij brez namena, da bi bila umetniško, znanstveno delo
// ed. ambicioznost: njegova bolna ambicija; fant z zdravo ambicijo
atlétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na atlete ali atletiko: atletski klub; atletsko tekmovanje / uredili so atletsko stezo s sedmimi progami; atletsko orodje / atletski tip; ima atletsko postavo; atletska ramena
baháriti -im in baháriti se -im se nedov. (á ȃ) ekspr. bahati se: fant je baharil, kako je močen / pav se bahari po dvorišču
báti se bojím se nedov., bój se bójte se; bál se (á í) 
  1. 1. čutiti strah, biti v strahu: ponoči in v gozdu se otrok boji; nič se ne boj; hudo, močno, zelo se bati; na smrt se bojim; preh. bati se sovražnika; boji se ga kot hudič križa, kot živega vraga zelo
    // elipt.: nič se bati! pog. nič bati!
    // čutiti spoštljiv strah: fant se boji samo očeta; boga se bati; celo šefa se ne boji
  2. 2. preh. s strahom pričakovati kaj neprijetnega: bati se kazni, smrti, toče, trpljenja / lakote se jim ni bati; tako oblečen se ne bojim mraza
    // ne želeti si, ne marati: bati se odgovornosti, stroškov, zamere; teh razgrajačev se vse boji / bojijo se njenega strupenega jezika
  3. 3. z nedoločnikom kot predmetom ne imeti dovolj poguma, ant. upati si: vsako stvar se boji začeti; boji se jim zameriti; bal se je zaplavati; fantje so se bali (iti) k vojakom; boji se (iti) domov / ta se boji deklet se jih plašno izogiba
  4. 4. biti v skrbeh za koga ali za kaj: starši se boje za otroke; boji se za njegovo srečo, zdravje / bati se za imetje, zaslužek / ne boj se, vse bo dobro; bal sem se, da me bodo napak razumeli; boji se, kaj bo / Janez se boji, da bo brat umrl; s pleonastično nikalnico boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
  5. 5. ekspr. domnevati, meniti, misliti: bojim se, da ni tako, kot mislite; slišal se je krohot, da sem se bal, da bo sobo razneslo; bojim se, da se motiš; bojim se, da se ne motiš da imaš prav; ne boš mi ušel, ne boj se nikar ne misli
    // bojim se, da vas motim
    ●     ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. ali se ne bojiš boga kako si upaš kaj takega storiti; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pri tem delu se ga ne bojim upam se meriti z njim; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
beatles in beatle -a [bítls; bítl] m (ȋ; ī) nav. slabš. mlad fant z dolgimi lasmi, ki se vpadljivo oblači in vede: v orkestru so sami beatlesi; zakaj si tak beatles? neskl. pril.: ima beatles frizuro
belolás in belolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima bele, sive lase: belolas starec / bil je tršat, belolas fant svetlolas
belozób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima bele zobe: bil je črnolas in belozob fant; belozob merjasec
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 
  1. 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
    // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo
  2. 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
    // kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede!
  3. 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
    // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko
  4. 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
    // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora
  5. 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
    // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede
  6. 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
  7. 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
    // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda
  8. 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
  9. 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
    // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
    ●     beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
    ♦     lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
bi členek, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša  
  1. 1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
  2. 2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
    // v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
    // navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res
  3. 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
    ●     pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
bíster -tra -o prid., bístrejši in bistréjši (í ī) 
  1. 1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti: bistra tekočina; voda v potoku je bistra in mrzla; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr. bistra popoldanska svetloba
  2. 2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bister človek, učenec; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave, pog. ima bistro glavo je bister, nadarjen
  3. 3. hiter, uren, živahen: bistri potoki; knjiž. bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister nezaspan, svež
    ●     čeprav je pil, je imel bistro glavo je mogel misliti, presojati; nič ni ušlo njenim bistrim očem vse je opazila
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) 
  1. I. v osebni rabi
    1. 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
    2. 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
      // tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani
    3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
      1. a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
      2. b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
      3. c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
        // to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame
      4. č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
      5. d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
        // izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
  2. II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
    1. a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
    2. b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
      // njej je bilo dvajset let bila je stara
      // ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo
    3. c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
    4. č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
    5. d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
    6. e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
  3. III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
  4. IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
    1. a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
    2. b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
      // v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
  5. V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
    ●     ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
blízek -zka -o prid. (í) knjiž. čustveno, duhovno soroden: blizek in prijateljski narod; fant mu je blizek in drag; domača zemlja mu je postajala spet blizka
// soroden, podoben: ta humoreska je blizka groteski; prim. bližji
bódi -te in -íte velelni naklon od biti sem (ọ́) z oslabljenim pomenom  
  1. 1. knjiž., v medmetni rabi izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo: praviš, da si se me naveličal. Bodi!
  2. 2. redko, v medmetni rabi, navadno v zvezi z no izraža začudenje, zavrnitev; beži, daj: bodi no, bodi, tega ti ne verjamem; bodite no, da se je omožila / bodi no pametna, tega ti ni mogel obljubiti
  3. 3. knjiž., v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; naj bo, čeprav: naprej moramo, pa bodi še tako nevarno; bodite z njim prijazni ali osorni, odgovora ne dobite / bodi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka
    ●     ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno; knjiž. s tem pa ne bodi rečeno, da je povest zanič ne trdim; prim. biti sem
bodóčnost -i ž (ọ́) 
  1. 1. čas, ki bo prišel: to bodo dognali šele v bodočnosti; v bližnji bodočnosti nas čaka še veliko dela; načrti za bodočnost
  2. 2. obstoj, stanje česa v tem času: od tega je odvisna bodočnost človeštva / to mu bo uničilo bodočnost / prerokovala mu je bodočnost kaj bo doživel v bodočnosti; boljša, lepša bodočnost
    ●     ta fant ima še bodočnost dosegel bo velike uspehe; knjiž. vse to je še pesem bodočnosti se še ne bo kmalu uresničilo
bolnoglàv in bolnogláv -áva -o [u̯n] prid. (ȁ á; ȃ) zastar. ki ga boli glava: fant je zmeraj bolnoglav
bós bôsa -o tudi -ó prid. (ọ̑ ó) 
  1. 1. ki ni obut: poleti je navadno bos; iti, hoditi bos; otroci tekajo bosi okrog hiše / obuti čevelj na boso nogo golo, brez nogavic; star. fant je bil bosih nog
  2. 2. ki je brez podkev, nepodkovan: voziti z bosim konjem / star. bos voz neokovan
  3. 3. ekspr. neosnovan, neresničen: taka trditev je bosa
    ●     ekspr. otroci so že skoraj bosi imajo slabe čevlje, potrebni so novih; ekspr. ta je pa bosa to ni res, to je izmišljeno; preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto
bŕdek -dka -o stil. brdèk -dkà -ò prid. (ŕ; ə̏ ȁ) star. brhek: brdek in zal fant; deklica je za čuda brdka
bŕhek tudi brhèk bŕhka -o in -ó, stil. brhèk -hkà -ò prid., brhkéjši in bŕhkejši (ŕ ə̏ ŕ; ə̏ ȁ) raba peša lep, čeden, postaven: brhek mlad fant; dekle je živo in brhko
// zastar. hiter, uren: prijezdil je na brhkem vrancu
bríhtati -am nedov. (í) star. spravljati k zavesti, buditi: bolnika brihtajo iz omame
bríhten -tna -o prid., bríhtnejši (í ī) pog. bistroumen, pameten: fant ni kdove kako brihten; ima zdrave, brihtne otroke; zelo brihtne glave je / ekspr. to je brihtna glavica
búbec -bca m (ȗ) nar. primorsko doraščajoča oseba moškega spola; fant: takšen bubec, pa se še podi z otroki
búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove
// kot nagovor umaknite se, bučmani
// slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
budálast -a -o prid. (á) ekspr. omejen, nespameten, neumen: fant je videti zelo budalast / budalo budalasto
budálo -a s (á) ekspr. omejen, neumen človek: fant je pravo budalo / kot psovka ti budalo budalasto
búdati -am nedov. (ȗ) star. buljiti: fant buda v tla
● star. zmeraj buda v knjige veliko bere, študira
bújen -jna -o prid., bújnejši (ū) 
  1. 1. ki lepo in obilno raste: bujna trava; bujno cvetje, zelenje / bujni lasje; pesn. bujna pomlad
  2. 2. ekspr. močno in lepo razvit: bujna ženska; dekle bujnih oblik / bujna rast
  3. 3. ki obstaja v zelo veliki meri: naš fant ima bujno domišljijo; to izvira iz njegove bujne fantazije / bujne barve jeseni
búkov -a -o prid. (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na bukev: bukov les; bukov žir; bukovo listje / bukov gozd / bukov parket; kuriti z bukovimi drvmi; bukovo pohištvo / bukova goba kresilna goba; zabit kot bukov štor zelo
  2. 2. ekspr. neroden, okoren: fant je še ves bukov in boječ; kako si bukov!
  3. 3. nar. zahodno ki je iz grobega blaga: bukov jopič
bútast -a -o prid. (ú) slabš. omejen, neumen, nespameten: fant je čisto butast; ne bodi butast; delati se butastega; butec butasti / ima tako butast obraz
butíčast -a -o prid. (í) 
  1. 1. ekspr. ki ima debelo glavo: velik, butičast fant
  2. 2. star. ki ima (velik) glavič, betiček: butičasta palica
buzarónski -a -o prid. (ọ̑) star. ki vzbuja jezo, nevoljo, odpor: buzaronski fant, kaj pa počneš!
capín -a m (ȋ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ta fant je pa res capin; ogoljufal me je ta capin / kot psovka ti capin nesramni
// postopač, potepuh, berač: ušiv capin; tak je kot kak capin / preobleci se, da ne boš tak capin
cigánski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na cigane: ciganski jezik; ciganski otrok; ciganski tabor; ciganska godba / na občini so reševali cigansko vprašanje / ekspr. ima ciganske oči črne, žive
  2. 2. ekspr. nestalen, nemiren: fant je ciganske narave
    ♦     gastr. ciganski golaž golaž iz dveh vrst mesa, slanine, krompirja in paprike
cvetéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti
  2. 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel
  3. 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela
    // obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima
  4. 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti
    ●     ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči
čèh čêha m (ȅ é) nar. vzhodno fant, deček: puže in čehi se že zbirajo
čelàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima široko, veliko čelo: čelat, dolgolas in suh fant; čelata glava
čeljústnik -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par
čeméren tudi čméren -rna -o [prva oblika čəm in čem] prid., čemérnejši tudi čmérnejši (ẹ́ ẹ̄) ki je (navadno) slabe volje: čemeren človek; fant je čemeren in zadirčen; postajal je vedno bolj čemeren; čemerna starikava ženica / čemeren obraz / čemeren jesenski dan; čemerno vreme neprijetno, pusto
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
    1. a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
    2. b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
    3. c) po površini: smeh se razlije čez obraz
    4. č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
      // čez pol preklati; čez sredo prerezati
    5. d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
      // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
  2. 2. za izražanje časa
    1. a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
    2. b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
  3. 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
    // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge
  4. 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
    ●     ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     šport. tek čez drn in strn
da vez.  
  1. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
    1. a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
    2. b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
    3. c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
      // navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
  2. 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
  3. 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
    // s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila
  4. 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
  5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
  6. 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
  7. 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
  8. 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
  9. 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil
    // minila so leta, da nisem bil doma (od)kar
    // ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
  10. 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje
    1. a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
    2. b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
    3. c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
    4. č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
    5. d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
  11. 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
  12. 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
    ●     kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
debeloglàv in debelogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima debelo, veliko glavo: debeloglav fant / debeloglavi kalini
dečák -a m (á) nav. ekspr., raba peša večji deček, fant: po travi so se pripodili bosi dečaki; njegov sin je sedemnajstleten dečak; učil je dečake nižje gimnazije
déčva -e ž (ẹ̑) nar. koroško  
  1. 1. dekle: vaške dečve / fant in njegova dečva
  2. 2. ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši; dirndl: križasta, živo pisana dečva
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
    // navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
    // navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo
  2. 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
    // imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi
  3. 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
    // dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
    // proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
    // pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja
  4. 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
    // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine
  5. 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
    // dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
    // pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti
  6. 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
    // za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
    // pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati
  7. 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
    ●     delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
    ♦     fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
dioptríja -e ž (ȋ) fiz. enota za merjenje lomnosti očalnih leč: meriti dioptrije leče / velika dioptrija; dioptrija njegovih očal je plus dve / pog. fant ima močno dioptrijo stanje njegovih oči je tako, da potrebuje očala z veliko dioptrijo
dirékten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt; direkten vpliv; pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev
// ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved
● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna
♦ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej
dirjástiti -im nedov. (á ȃ) ekspr. divje, vihravo teči: fant je dirjastil skozi gozd, kolikor se je dalo; pes je dirjastil za kokošmi
dlêsno -a s (é) nav. mn. dlesen: dlesna so mu otekla; fant ima zdrava dlesna
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) 
  1. 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
    // ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
    // knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
    // kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
    // ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
    // glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek
  3. 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
    // precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk
  4. 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
    // ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo
  5. 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
  6. 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
  7. 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
  8. 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
  9. 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
    1. a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
    2. b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
    3. c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
      ●       igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
      ♦       bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dodátek -tka m (ȃ) 
  1. 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu: izboljšati jed z dodatki; kavni dodatek; pecivo z dodatkom cimeta / fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek
    ♦     obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
    // kar se doda k rednim prejemkom, k plači: prejemati dodatek / otroški dodatek izplačan upravičenim zavarovancem za otroke; položajni dodatek uslužbencem na določenem položaju; terenski dodatek za delo na terenu; varstveni dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
  2. 2. kar se da (k) čemu na koncu, pristavek: dodatek k razlagi, k zapisniku
dodelíti -ím dov., dodélil (ī í) 
  1. 1. z odločbo izročiti v uporabo: dodelili so mu novo stanovanje
    // z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj: otroka je sodišče dodelilo materi
  2. 2. star. dati, podeliti: usoda mu ni dodelila sreče
    ♦     num. dodeliti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) 
  1. 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
    ♦     jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo
  2. 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
  3. 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
    ●     star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je
  4. 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dojémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno
  2. 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal
dojemljívost -i ž (í) lastnost, značilnost dojemljivega človeka: fant je obdarjen z izredno dojemljivostjo; pri pisanju je treba upoštevati otroško dojemljivost; dojemljivost učencev / to presega okvir normalne človeške dojemljivosti
// knjiž., navadno v zvezi z za dovzetnost, sprejemljivost: preseneča nas velika dojemljivost obiskovalcev za moderna gledališka dela
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
    // dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
    // žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
    // obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo
  2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
  3. 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
    // s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let
  4. 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
    ●     slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
    ♦     lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dolgočásen -sna -o [u̯g] prid., dolgočásnejši (á ā) ki povzroča, ustvarja dolgočasje: dolgočasen članek, film; dolgočasen jesenski dan; ta kraj je dolgočasen; njegovo delo je zelo dolgočasno; življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno / dolgočasen človek / fant z dolgočasnim obrazom
dolgogrív -a -o [u̯g] prid. (ȋ ī) ki ima dolgo grivo: dolgogriv konj, lev / dolgogriva glava / slabš. visok in dolgogriv fant dolgolas
dolgolás in dolgolàs -ása -o [u̯g] prid. (ȃ; ȁ á) ki ima dolge lase: mlad, dolgolas fant / dolgolasa glava
dolgonóg -a -o [u̯g] prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima dolge noge: fant je suh in dolgonog; dolgonoga ženska / dolgonoga žirafa
♦ zool. dolgonogi pajek pajek z dolgimi nogami, ki živi v hišah, Pholcus phalangoides
dolgopŕsten -tna -o [u̯g] prid. (ȓ) 
  1. 1. ki ima dolge prste: dolgoprstne roke
  2. 2. evfem. kradljiv, tatinski: dolgoprstni fant
dolgorók -a -o [u̯g] prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima dolge roke: fant je dolgonog in dolgorok
dolgovéziti -im [u̯g] nedov. (ẹ́ ẹ̑) slabš. zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripovedovati, obravnavati: fant je nekaj dolgovezil; kaj bi dolgovezil, saj nas ne zanima
dolgovrát in dolgovràt -áta -o [u̯g] prid. (ȃ; ȁ á) ki ima dolg vrat: visok, dolgovrat fant / dolgovrata žirafa / dolgovrat vrč
domíslek -a [lək] m (ȋ) izvirna izpeljava, rešitev česa: njegovo delo kaže številne lastne domisleke; film je poln posrečenih domislekov / vsi so hvalili njen domislek, da jim nastavijo past idejo, predlog
// izvirna, duhovita misel: fant je kar sipal domisleke
domíšljati -am nedov. (í) 
  1. 1. knjiž. prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domišljal je svoj odnos do umetnosti
  2. 2. opozarjati na kaj, spominjati: ne maram, da me kdo domišlja na plačilo
domišljávec -vca m (ȃ) domišljav človek: domišljavec je mislil, da ga vsi občudujejo; fant je v resnici domišljavec; nadut domišljavec
domotóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na domotožje: domotožne misli; v njem se je vedno bolj oglašalo domotožno koprnenje / fant je že domotožen
domotóžje -a s (ọ̑) hrepenenje po domu, domovini: v tujini ga je mučilo, razjedalo domotožje / fant ima domotožje toži se mu po domu, po domačih
// prevzelo ga je domotožje po domačih hribih
dopásti se -pádem se nedov. in dov., stil. dopàl se dopála se (á ā) pog., z dajalnikom biti všeč, ugajati: njena odločnost in natančnost se mi je zelo dopadla; dopadel se ji je na prvi pogled; sam sebi se dopade; zastar. fant mi ni dopadel, ker je kadil
dopočéti -čnèm nedov., dopočél; nam. dopočét in dopočèt (ẹ́ ȅ) nar., ekspr. delati, početi: fant táko dopočne, da ga ne morem prenašati; strašno, kakšno so dopočeli vso noč
dorásti -rástem in -rásem dov. (á) 
  1. 1. doseči končno stopnjo rasti: zgodaj je dorastel, že pri sedemnajstih letih / ta vrsta trave hitro doraste; drevo je dorastlo v nekaj letih
    // postati nekoliko večji, starejši: z otroki so skrbi, ko so majhni in ko dorastejo / mladiči so dorastli in zapustili gnezdo
    // navadno v zvezi z za postati sposoben, primeren za kaj: ko so sinovi dorastli za delo, je bilo lažje; komaj je dorastel za pastirja, je moral z doma
  2. 2. z rastjo doseči: sin je že dorastel očeta / drevo je dorastlo do strehe
    // dobiti dokončno podobo, razviti se: dorastla je v lepo dekle / fant doraste v moža
    ●     fant je dorastel med glasbeniki ves čas svojega doraščanja je živel med njimi; star. še ni vrha dorastel še ni dorastel, postal mož
doráščati -am nedov. (á) približevati se končni stopnji rasti: njegovi otroci že doraščajo / mladina dorašča v novih razmerah; pisatelj je doraščal v razgibanem času
// dobivati dokončno podobo, razvijati se: fant dorašča v moža
doslédnež -a m (ẹ̑) ekspr. dosleden človek: fant je doslednež
dostójen -jna -o prid., dostójnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: dostojen človek; fant je dostojen; bodite dostojni! / dostojna družba; dostojno vedenje
  2. 2. nav. ekspr. ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku; izvedba dela je bila dostojna / razprava je bila na dostojni višini / nimam dostojne obleke za tako slavnost; dostojno stanovanje
    // neprav., z rodilnikom vreden: tak sin je dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje
doštudírati -am dov. (ȋ) končati študij: dolgo je študirala, zdaj je le doštudirala; fant je hitro doštudiral; doštudiral je pravo; doštudiral je na tehniški fakulteti / ekspr. izključili so me iz gimnazije in tako sem doštudiral nehal študirati
// preh. omogočiti komu, da konča študij: vse otroke je doštudiral s svojo skromno plačo
dóta -e ž (ọ́) denar, premoženje, ki ga prinese žena v zakon: dati, obljubiti doto hčeri; ima veliko doto; za doto je dobila hišo; imela je pol milijona dote
// zlasti v kmečkem okolju delež, ki ga starši namenijo, določijo vsakemu otroku: drugemu sinu je izgovoril lepo doto; fant je svojo doto porabil za študij
dotakníti se in dotákniti se -em se dov. (ī á) 
  1. 1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; nalahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila
    // ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
    ●     ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade
  2. 2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
  3. 3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti
dovečérjati -am dov. (ẹ̑) povečerjati: fant je hitro dovečerjal
dozoréti -ím dov., dozôrel in dozorèl in dozorél (ẹ́ í) 
  1. 1. z rastjo, zorenjem priti do zrelosti: pšenica je dozorela; to sadje zgodaj dozori; seme je že dozorelo / smreke so dozorele za sečnjo; pren. njegov sklep je dozorel; misel je dozorela v njem
    ●     knjiž. pridem, ko bo čas dozorel ko bo ugoden, primeren čas za to
    // doseči potrebno, ustrezno kakovost: sir je dozorel; salama dozori na zraku šele po kakem mesecu
  2. 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: fant je dozorel v moža; duševno, spolno, telesno dozoreti; kulturno dozoreti / knjiž. stvar je dozorela do vrhunca / dekle je v trpljenju dozorelo
    // navadno v zvezi z za postati sposoben, pripravljen za kaj: ta človek še ni dozorel za življenje / spor je končno dozorel za razsodbo
    ♦     čeb. med dozori izgubi odvečno vodo
dozorévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. z rastjo, zorenjem prihajati do zrelosti: grozdje, sadje dozoreva; ječmen je že začel dozorevati; pren. sklep je dolgo dozoreval v njem; misel na beg je vse bolj dozorevala
  2. 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: telesno dozorevati; kulturno, osebnostno dozorevati / knjiž. v takih razmerah je dozorevala revolucija / človek dozoreva v trpljenju
dréti2 dêrem tudi drèm nedov., tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl (ẹ́ é, ȅ) 
  1. 1. odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: dreti konja, prašiča, zajca; z nožem dreti; fant je vpil, kakor bi ga živega drli / zgaga me dere peče; dreti zobe izdirati, ruvati
    ●     kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki; dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
  2. 2. ekspr. izkoriščati, odirati: dreti z davki; gosposka je kmete neusmiljeno drla
drvén -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. redko lesen: drven podstavek; obstali so kakor drveni / noge so mu bile od mraza čisto drvene negibne, toge
  2. 2. ekspr. neroden, okoren: to ti je drven fant; ne bodi no tako drvena / drvena drža
dŕzen -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) 
  1. 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja
    // ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči
  2. 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)?
  3. 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih
držáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
    // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
    // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
  2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
  3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
    // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
    1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
    2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
    3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
    4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
    // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
    // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
  6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
    // držati blago na zalogi
  7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
  8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
  9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
  10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
  11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
  12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
  13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
  14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
  15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ●     ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦     lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
dúcat -a m (ū) raba peša skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari: kupil ji je ducat belih žepnih robcev; dva ducata gumbov / ekspr. na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja veliko
● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
♦ trg. veliki ducat skupina 144 istovrstnih kosov; gros
duhovít -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 
  1. 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala
  2. 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem
dvánajst in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst
  1. a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h
  2. b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev
    // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst
    ●     ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
eléktroinštalatêr in eléktroinstalatêr -ja m (ẹ̑-ȇ) kdor se poklicno ukvarja z inštalacijo električnih napeljav in naprav: fant se uči za elektroinštalaterja
fànt fánta m, im. mn. fántje stil. fánti (ȁ á) 
  1. 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi; lep, mlad, postaven fant; vaški fantje; fantje in možje; pravice fantov; vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant
    // ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant
    // ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta
  2. 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet; golobrad fant; petnajstleten fant
    // pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante
    // pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta
  3. 3. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta: fant jo je pustil; tako mlada, pa ima že fanta; to je njen fant
  4. 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh
    // kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo
  5. 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant
  6. 6. pog., v medmetni rabi izraža
    1. a) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo; fant, medalja mu ne uide
    2. b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna; fant, sem ga polomil
      ●       ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
fantalín -a m (ȋ) ekspr. razposajen, objesten, nedorasel fant: fantalini razgrajajo po mestu; vaški fantalini; za njim se je podila gruča fantalinov; obnašaš se kot kak fantalin / kot psovka fantalin grdi / spomnil se je na čas, ko je bil še fantalin deček
fantè -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. nedorasel fant: kurir je bil dolg, suh fante; prevrača kozolce kot desetleten fante / slabš. kdo bo poslušal takega fanteta
fantè -éta s (ȅ ẹ́) slabš. nedorasel fant: harmoniko je vleklo drobno fante; gosposko, negodno fante; na pol odraslo fante / glej ga, fanteta predrznega, še odgovarjalo bi mi
fántek -tka m (ȃ) 
  1. 1. deček, zlasti predšolski: fantki in deklice se igrajo na pesku; prosim jopico za petletnega fantka / kot nagovor fantek, je kdo doma? / ekspr. ima dva zdrava fantka majhna sinova
    // šalj. mamin fantek sin, kateremu posvečajo starši pretirano skrb, nego
  2. 2. ekspr. droben, majhen fant: takega fantka se menda ne boš bal
fantìč -íča stil. fántič -a m (ȉ í; ȃ) 
  1. 1. deček, zlasti predšolski: skupina vaških fantičev se je igrala na poti; nagajiv, poreden fantič; petleten fantič / kot nagovor fantič, kam pa bežiš / ekspr. rodil se jima je lep fantič sin
  2. 2. ekspr. fant: fantiči in dekliči so se zbirali na trgu pred cerkvijo; sentimentalen je kot zaljubljen fantič / čakala je svojega fantiča
fantín -a m (ȋ) nav. ekspr. doraščajoča oseba moškega spola; fant: tedaj sem bil še fantin pri sedemnajstih letih; dobil jih bo, so se junačili fantini; mlad, neotesan fantin
// zastar. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: dekleta in fantini so se zbirali na vasi
fantína -a tudi -e m (í) nar. zahodno, ekspr. doraščajoča oseba moškega spola; fant: postal je krepek fantina
fantínec -nca m (ȋ) nar. zahodno, ekspr. doraščajoča oseba moškega spola; fant: nič se mi ne smej, fantinec
fántov -a -o (á) svojilni pridevnik od fant: fantova moč ga je presenetila; zapisal je fantovo ime
fántovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na fante: fantovski prepir; fantovska čast; zvečer se je oglasila fantovska pesem; fantovsko življenje / fantovski stan; fantovska leta / dekliške in fantovske sobe / je premalo fantovski nima za fanta značilnega vedenja ali videza; nav., ekspr. preveč je fantovska rada se druži, ima opravka s fanti; se vede kot fant
● ekspr. fantovsko sonce luna
fántovščina -e ž (á) 
  1. 1. pogostitev, na katero povabi ženin pred poroko svoje prijatelje: prirediti fantovščino; povabiti na fantovščino
  2. 2. družba fantov, navadno vaških: sprejeti koga v fantovščino
    // znesek, ki ga plača fant tovarišem za pijačo, ko ga sprejmejo v svojo družbo: plačati fantovščino; dati za fantovščino
fára -e ž, rod. mn. stil. fará (á) najmanjša upravna enota katoliške cerkve; župnija: spadata pod eno, v eno faro; naša, sosednja fara / največja hiša v fari / ekspr. vsa fara je zbrana vsi ljudje iz fare
// kraj, kjer je sedež te enote: iti k fari / pri fari zvoni v farni cerkvi; nikoli ni prestopil meje domače fare ozemlja, ki ga obsega fara
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. petje se je razlegalo čez devet fara zelo daleč; ekspr. na žegnanje so prišli iz sedmih fara od vsepovsod, od daleč
féjst in fést prid. neskl. (ẹ̑) pog.  
  1. 1. ki ima pozitivne lastnosti v precejšnji meri: tukaj so sami fejst ljudje; ekspr. kaj ni tale naš kolega fejst dečko / fejst gospodinja je pridna, skrbna
    // ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri; dober: tu je pa res fejst zrak / fejst avto ima
  2. 2. postaven, lep: fejst fant; ekspr. fejst baba, ne
fígar -ja m (ȋ) pog., ekspr. strahopeten, bojazljiv človek: prav je, da te tepe, ko si tak figar; ali se bojite, figarji?
// neodločen, nezanesljiv človek: fant ni figar, lahko se zaneseš nanj
fírma -e ž (ȋ) 
  1. 1. podjetje: trgovati z domačimi firmami; izvozna firma; stara firma; zastopstvo tujih firm
  2. 2. ime (podjetja): vsako podjetje ima svojo firmo; spremeniti firmo; določbe o firmi
    ●     pog. ta fant je solidna, nesolidna firma nanj se lahko zaneseš, se ne moreš zanesti; publ. hoteli so izključiti možnost, da bi se pod firmo svobode skrivale anarhistične tendence videzom, krinko
frájer -ja m (á) pog. moški, navadno mlajši, ki se vpadljivo vede in oblači: mestni frajerji; večji frajer je, kot sem mislil; skušal je biti frajer
// nižje pog. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: našla si je drugega frajerja; s svojim frajerjem je bila v kinu
fŕkavec tudi fŕkovec -vca m (ŕ) ekspr. nekoliko predrzen nedorasel fant: frkavci so mu ukradli avto; druži se z ničvrednimi frkavci / kot nagovor boš tiho, frkavec
// nedorasel fant sploh: nisem več frkavec, da bi mi ukazovali; takega frkavca se ne bojim; govori z menoj kakor s kakim frkavcem / slabš. takle frkavec zapoveduje desetim možem
frkolín -a m (ȋ) ekspr. nekoliko predrzen nedorasel fant: frkolini ga zmerjajo / kot nagovor nisi držal besede, frkolin
// nedorasel fant sploh: bil sem še frkolin in nisem ničesar razumel; na cesti je stala skupina frkolinov / ima dva zdrava frkolina sina
// slabš. ta frkolin bi mi rad pamet solil
gárjav tudi gárjev -a -o prid. (á) 
  1. 1. ki ima garje: garjav človek; garjava mačka; nagnal ga je kot garjavega psa; beži od njega, ko da je garjav / kot psovka: ti garjavi pes; duša ti garjava
  2. 2. slabš., v zvezi garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico: ta fant je garjava ovca v razredu; ogibaj se te garjave ovce
gíbčen -čna -o prid., gíbčnejši (í ī) 
  1. 1. ki se z lahkoto giblje, premika: gibčen telovadec; zadnje čase postaja fant gibčnejši; gibčen kot vrtavka / gibčni prsti; bila je visoke, gibčne postave; gibčno telo
    ●     ekspr. bila je nenavadno gibčnega jezika klepetava, gostobesedna
    // redko razgiban, živahen: gibčni ritem valčka
  2. 2. sposoben se prilagajati času, razmeram: bil je gibčnega duha; uporabljati gibčno in pametno taktiko / gibčen repertoar drame / gibčen predpis
gíbek -bka -o prid., gíbkejši in gibkéjši (í) knjiž.  
  1. 1. ki se z lahkoto giblje, premika; gibčen: mlad, gibek fant; zagorela, gibka dekleta / bila je nežne in gibke postave; gibka roka / pesn. gibka voda
    // ki se da upogibati, pregibati; gibljiv: rogačeva glava je gibka
    ♦     teh. gibka cev cev iz vijačno zavitega kovinskega traku, ki se da pregibati
  2. 2. razgiban, živahen: gibka domišljija; ritem in melodija sta postala gibka in igriva / lahkotni, gibki verzi
gizdalínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gizdaline: nosil je tesno gizdalinsko obleko; gizdalinsko vedenje / gizdalinski častniki
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
    // njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
    // bil je za glavo višji od drugih za višino glave
    // kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju
    1. a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
    2. b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
    3. c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
    4. č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
    5. d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
      // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
  2. 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
    // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave
  3. 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
  4. 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
    1. a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
    2. b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
    3. c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
      // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
      // daj mi glavo čebule (eno) čebulo
      // knjiž. roža je nagnila glavo cvet
  5. 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
    // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
    ♦     adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 
  1. 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
  2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
  3. 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
    // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
    // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina
  4. 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
  5. 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
  6. 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo
    // gluha zemlja nerodovitna
    ●     pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
    ♦     čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge
gnilôba -e ž (ó) 
  1. 1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba
    // gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče
  2. 2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju
    // zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila
    ♦     čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba
golobrád in golobràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima golo, neporaščeno brado: golobrad moški; fant je še golobrad / ekspr. tebe že ne bom poslušal, si še preveč golobrad
gósti gódem nedov. (ọ́) 
  1. 1. star. igrati, zlasti na godalo: lepo zna gosti; harmonike so godle celo noč / gosti na gosli; pren. veter je godel okrog hiše
  2. 2. ekspr. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: ljudje so se razhajali in jezno godli; vso pot je godla sama pri sebi / že spet gode nad možem / slabš. vedno gode eno in isto govori, ponavlja; nekaj so godli o strožjem hišnem redu govorili, pravili
  3. 3. oglašati se z zadovoljnim, brundanju podobnim glasom: v kotu je čepel maček in godel / ekspr. fant je kar godel od zadovoljstva
  4. 4. ekspr., z dajalnikom povzročati težave z neprimernim vedenjem ali ravnanjem: sin ji je hude godel; obljubila je očetu, da mu jih ne bo več godla
    ●     ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel
govédo -a s (ẹ̑) 
  1. 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved
    ♦     zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
    // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo
  2. 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í) 
  1. 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
    // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
    // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
  2. 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
    // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
  3. 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
  4. 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
  5. 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
  6. 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
    // ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
    // kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
  7. 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
  8. 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
    ●     fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
govorljív -a -o prid. (ī í) ki se da (gladko) govoriti: dialog njegove drame je neprisiljen, govorljiv in duhovit
// redko zgovoren: fant po naravi ni preveč govorljiv
gríva -e ž (í) 
  1. 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov
    // ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las
  2. 2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov
  3. 3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi
    // travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
    // nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
    ♦     bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava
grobijánski -a -o prid. (ȃ) ekspr. grob: fant je zelo grobijanski
hécen -cna -o prid. (ẹ́ ẹ̑) nižje pog.  
  1. 1. šaljiv: hecen fant
  2. 2. smešen: bil je zelo hecen / o tem imajo precej hecno mnenje
hlopéti -ím nedov. (ẹ́ í) nar. hropsti, sopsti: fant je hlopel in odrival napadalca
hudôba -e ž (ó) 
  1. 1. star. hudobija, hudobnost: lagati iz hudobe / v svoji hudobi se ni zmenil za nikogar
  2. 2. ekspr. hudoben človek: najraje bi to hudobo pošteno pretepel / kaj moreš za to, če je fant taka hudoba / kot psovka: ti hudoba ti; kako moreš, hudoba, kaj takega reči
  3. 3. evfem., star. hudič: hudoba jo je zapeljevala / ekspr. peklenska hudoba
ideálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile
  2. 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi
  3. 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država
    ♦     fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno
in vez.  
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve, ali in kdaj naj pride; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma pred in po uporabi pred uporabo in po njej
      // ekspr. ti si spletkar in nič drugega
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: rdeče, modre in zelene barve
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni
      // ekspr., redko, v zvezi in — in tako — kakor: ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: čast in slava mu; strah in trepet vse okolice; hrušč in trušč; zna brati in pisati; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tisoči in tisoči slavijo zmago; trajalo bo leta in leta; dnevi so daljši in daljši; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez čezinčez; krog in krog kroginkrog
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: ena in tri je štiri [1+3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr. tisoč in več
      // navadno okrepljen za dodajanje: lačna je in žejna tudi; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]; in tako naprej [itn.]
    5. 5. ekspr., navadno okrepljen za stopnjevanje: ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih; to ne briga nikogar in vas najmanj; pozdrav vsem in posebno tebi
    6. 6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta in ta dan; človek s tako in tako preteklostjo; treba bo še toliko in toliko denarja / tovariš ta in ta
    7. 7. ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz — in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč
    8. 8. z vejico, v zvezi in sicer, in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka
      ●       ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. prigovarjajo mu, on pa ne in ne trdovratno se upira, noče; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh
  2. II. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost: otroci se tiščijo peči in se grejejo; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz; popil je in vstal; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: to ga grize in peče; pomagaj si, kakor veš in znaš
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka in spet čaka; trkam in trkam, pa se ne odpre; ni in ni hotel odnehati; pog. otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj kar naprej denarno podpiraj, plačuj; star. po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo
    4. 4. za izražanje namena: pojdi in zapri vrata; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo
    5. 5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen; ti odhajaš, in jaz ostanem sam
      // za izražanje nepričakovanega: obljubil je vse, in potem ni dal nič; ni minilo pol ure, in že se je mračilo
      // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko
    6. 6. navadno z vejico za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla
    7. 7. ekspr., navadno okrepljen čeprav, četudi: trden ostani, in naj se svet podre; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat
  3. III. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4—7:
      1. a) ekspr.: bodite mirni. In nobenega šepetanja; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl. In rekel je: Hodi za menoj
      2. b) navadno okrepljen: rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo
      3. c) miličnik ga je ustavil. In je moral plačati kazen
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. In ti; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No - in? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: In še to. Ali ne pogrešate sonca?
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: In da se mi kaj takega ne ponovi več; In temu naj bi se reklo vestno delo; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel
iz predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje premikanja iz notranjosti predmeta ali prostora navzven: skočiti iz grmovja; stopiti iz hiše; piti iz kozarca; prenos iz gledališča; ropot iz kuhinje / priti iz Kranja, Nemčije; priti iz Gorenjske z Gorenjskega
    // iz megle je rosilo; priti iz vode / z drugimi predlogi peljati se iz mesta na deželo, pod Gorjance, v vas / izgnati iz dežele; izpustiti iz rok; pren. rešiti se iz nevarnosti; buditi iz spanja
    // za izražanje usmerjenosti, izstopanja: kamen štrli iz tal; pogled iz sobe
  2. 2. za izražanje
    1. a) izhodišča, izvora: izhajati iz kmečkega rodu; sin iz drugega zakona / drobiž iz stotaka / streli iz puške / iz njenega govorjenja je dognal resnico
    2. b) pripadnosti, okolja: kava iz Brazilije; žuželka iz družine murnov; publ. blago iz uvoza uvoženo blago
      // arija iz opere; odlomek iz Cankarja iz Cankarjevih del
      // publ., v naslovih iz listnice uredništva
  3. 3. za izražanje prehajanja, spreminjanja: iz teh celic so nastale krvničke; iz otroka zraste mož; kaj boš naredil iz tega? / navadno v zvezi z v: napredovati iz asistenta v docenta; iz kmetice se je spremenila v gospo; prevajati iz nemščine v slovenščino
  4. 4. s pomožnim glagolom za izražanje stanja zunaj česa: moštvo je precej iz forme / ta obleka je že iz mode ni več moderna; pog.: že teden dni ni bila iz hiše je ni zapustila; fant je že iz šole je končal šolanje
    // bolnik je že iz nevarnosti
  5. 5. za izražanje časovnega izhodišča: poznam ga iz šolskih let; spomini iz mladosti; utopija iz leta dva tisoč / kmeta pozna iz službovanja na deželi / redko iz mladega od mladega, od mladih let
  6. 6. za izražanje
    1. a) iz katere snovi je kaj: izdelati kipec iz brona; izrezati iz lesa; zid iz rezanega kamna; rjuha iz domačega platna / trnek iz bucike / naloga iz geometrije; izpit iz matematike
    2. b) iz katerih enot kaj sestoji: priprava je iz več delov; moštvo je sestavljeno iz igralcev treh klubov
  7. 7. za izražanje nagiba ali vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: storiti kaj iz nagajivosti, strahu, usmiljenja; oditi iz protesta; vprašati iz radovednosti / tat iz navade / odkloniti iz več vzrokov
    // za izražanje odnosa do koga: briti norce iz njega / norčevati se iz njegove revščine
  8. 8. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: prerokovati iz kart; pogled iz ptičje perspektive; ekspr.: iz dna duše hvaležen; iz srca rad / cev iz celega ki ni varjena
    ●     ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno; bolnik je iz dneva v dan slabši vedno slabši; zastar. doma je iz Lahov iz Italije; iz rok dati prepustiti, izročiti; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; zastar. priti iz vojakov od
izbránec -nca m (á) nav. ekspr. kdor je izbran, določen za kaj: izbranci za kongres / romunska reprezentanca je premagala naše izbrance
// nav. mn. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti: premiere so se udeležili le izbranci / pesniki, izbranci človeštva; ti ne spadaš med izbrance med elito
// knjiž. izbranec njenega srca fant
● ekspr. le nekaj redkih izbrancev je bilo sposobnih za to ljudi, oseb
izbrísati -bríšem tudi zbrísati zbríšem dov., tudi izbrisála tudi zbrisála (í ȋ) 
  1. 1. odstraniti z drgnjenjem, zlasti s tkanino: izbrisati gnoj iz rane; izbrisati pomožne črte z radirko; izbrisati si pot, solze
  2. 2. povzročiti, napraviti, da kaj ne obstaja več: dež je izbrisal napis; kar je napisano s svinčnikom, se kmalu izbriše / izbrisati magnetofonski zapis / ekspr.: okupator je hotel izbrisati naš narod s sveta; potres je izbrisal skoraj celo mesto porušil, uničil; pren. s tem se krivda ne da izbrisati
    // s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: izbrisati ime iz seznama / izbrisati dolg
  3. 3. napraviti nevidno: izbrisati sled v snegu / izbrisati razlike v vzgoji
    ●     ekspr. prestane ječe še ne morem izbrisati še mislim nanjo, sem pod njenim vtisom; star. temeljito so mi izbrisali oči povzročili, da imam drugačen, realen odnos do stvari; ekspr. to željo si boš moral izbrisati iz glave jo opustiti; ekspr. izbrisati koga iz spomina, srca ga pozabiti; redko čas vse izbriše sčasoma se vse pozabi
izgíniti -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom
    // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo
    // pot je izginila v grmovju
  2. 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja
    // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa
  3. 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano
    // izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš
  4. 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil
  5. 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni
    ●     ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul
izglédati -am tudi zglédati -am nedov., izgléj in izglèj izgléjte, stil. izglédi izglédite, tudi zgléj in zglèj zgléjte, stil. zglédi zglédite (ẹ́ ẹ̑) pog. delati, ustvarjati videz, vtis česa: izgleda bolan; dobro, slabo izgledati; nisem tako star, kakor izgledam / v tej obleki izgleda kot pustna šema je (videti)
// fant izgleda pameten in pošten se zdi; cesta izgleda ožja, kot je v resnici / z oslabljenim pomenom: v resnici izgleda to precej drugače je; organizacija dela bi izgledala približno tako bi bila taka; kako pa izgledaš kakšen pa si
// brezoseb. kazati, zdeti se: izgleda, da bo lepo vreme; izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja; za resno delo, kot izgleda, ni
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
    1. a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
    2. b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
    3. c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
      // izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
    4. č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
  3. 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
    ●     ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
izgubljênček tudi zgubljênček -čka m (é) ekspr. kdor se je izgubil, navadno otrok: iskati izgubljenčka; fant se mu je zdel kot kak sinček izgubljenček
izmázati -mážem tudi zmázati zmážem dov., izmázala in izmazála tudi zmázala in zmazála (á ȃ) pog., ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: na sodišču ga je izmazal; on se bo že izmazal; izmazal se je brez kazni; izmazati se iz zadrege; dobro, poceni, srečno se izmazati / pri padcu se je izmazal samo z nekaj praskami dobil je samo nekaj prask
iznajdljív tudi znajdljív -a -o prid. (ī í) ki hitro najde ustrezno, domiselno rešitev: bister in iznajdljiv fant; okoliščine so jih prisilile, da so postali bolj iznajdljivi / iznajdljiv duh
izpodrépiti -im tudi spodrépiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nagnati, spoditi koga, tako da se za njim kaj vrže: izpodrepiti psa s krepelcem / ekspr.: naj le pride, ga bom že izpodrepil; ne hodi tja, te bodo domači fantje izpodrepili / nar. gorenjsko dekle ga je izpodrepilo
● nar. gorenjsko ti me že ne boš učil, ga je izpodrepil fant zavrnil; nar. gorenjsko izpodrepiti koga pri dekletu izpodriniti
♦ vet. izpodrepiti konja z zavezanjem, zavozlanjem skrajšati mu rep
izprídenec -nca m (ȋ) redko izprijenec: fant je izpridenec
izpuhtéti -ím tudi spuhtéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. izhlapeti, izpareti: tekočina je izpuhtela; vino je izpuhtelo iz posode
// izginiti, miniti: napetost je kmalu izpuhtela; sanje so nenadoma izpuhtele (v nič); počasi ji je izpuhtela žalost iz srca / sneg je že drugi dan izpuhtel skopnel
● ekspr. počakaj, naj mu pijača izpuhti naj se strezni; ekspr. to mi je že zdavnaj izpuhtelo iz glave, spomina sem že pozabil; redko kam je fant že spet izpuhtel izginil
izrazít -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 
  1. 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita
    // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent
  2. 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen
    // branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno
  3. 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju
izrážati -am nedov. (á) 
  1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
  2. 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
    // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
  3. 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
    // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
  4. 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
  5. 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
izrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem odstraniti iz česa: izrezati nagniti del jabolka; izrezati kite iz mesa / izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo / izrezati nezaželene prizore iz filma
    ♦     med. izrezati otroka iz maternice
    // z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa: izrezati članek, sliko; izrezati iz časopisa
  2. 2. z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj: izrezati bučo, papriko, repo / izrezati obleko narediti izrez pri obleki
  3. 3. z rezanjem narediti, izoblikovati: izrezati figuro, šablono; izrezati kip iz lesa; izrezati kvadrate iz pločevine / izrezati okroglo odprtino
  4. 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: imenitno ga je izrezal; izrezati koga iz zagate; na sodišču se je dobro izrezal
izštudírati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. omogočiti komu, da konča šolo, študij; izšolati: vse otroke je izštudiral
  2. 2. redko doštudirati: ko bo fant izštudiral, bo bolje
iztíriti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. povzročiti, da vozilo ni več na tiru: diverzanti so iztirili vlak; sunek je iztiril tri vagone; zaradi plazu (se) je lokomotiva iztirila / rolete so iztirile; pren. ta dogodek ga je iztiril iz vsakdanjosti
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kdo ni več sposoben navadno, normalno reagirati, živeti: vojna je marsikoga iztirila; otrokova smrt jo je duševno iztirila / nepreh. fant je čisto iztiril
izučíti -ím dov., izúčil (ī í) 
  1. 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov
  2. 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil
  3. 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je
  4. 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig
  5. 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine
izvóljenec -nca m (ọ́) 
  1. 1. redko kdor je izvoljen: volivci in izvoljenci
  2. 2. nav. mn., nav. ekspr. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti: omogočiti delo vsakomur in ne le izvoljencem
    // star. fant, zaročenec: prišla je na ples s svojim izvoljencem
    ●     knjiž., ekspr. razen redkih izvoljencev ni nihče uspel ljudi, oseb; star. biti prištet med izvoljence božje svetnike, blažene; ekspr. on je izvoljenec bogov zelo srečen človek
izvŕsten -tna -o prid. (r̄) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid
    // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja
    // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel
  2. 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati
izziválen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki izziva: fant je nesramen in izzivalen / izzivalen glas, smeh / izzivalna predrznost; izzivalno vedenje / izzivalno premikanje čet ob meji
  2. 2. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: nosila je izzivalno obleko
izzoréti -ím dov., izzôrel in izzorèl in izzorél (ẹ́ í) knjiž., redko dozoreti, razviti se: fant je izzorel v moža / v trpljenju je izzorelo njeno junaštvo
jánez -a m (á) ekspr. nekoliko okoren, neiznajdljiv, preprost fant: vidiš ga janeza, spet si ga polomil / kot nagovor o ti janez janezasti
Jánez -a m (á) šalj., navadno v zvezi kranjski Janez slovenski fant, Slovenec: zbrali so se sami kranjski Janezi
// ekspr., v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka: odhod kranjskih Janezov na fronto; upor kranjskih Janezov v Judenburgu
● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
jéder in jêder -dra -o prid. (ẹ́; é) knjiž.  
  1. 1. čvrst, krepek: jedri boki; jedre prsi / jeder fant; zdrava jedra dekleta / jeder sadež
    ♦     les. jeder les
  2. 2. nazoren, sočen: jeder jezik / jedri izrazi
jéšč -a -e prid., tudi neskl. (ẹ̑ ẹ́) ki rad jé: ješči otroci; fant je ješč; ješča žival
Júrij -a m (ú) etn., v zvezi zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini: sprevod zelenega Jurija
kàj in kaj prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža manjšo količino ali mero: gotovo ima kaj dolga; prinesi čaja pa še kaj prigrizka / fant rad kaj pomaga pri hiši; najbrž sta se kaj sprla / ekspr. bolnik komaj kaj spi / ekspr. pa nikar kaj ne zamerite
  2. 2. v vprašalnih ali odvisnih stavkih izraža nedoločeno količino ali mero: ali ima kaj dolga? ali je bilo pri vas kaj več dežja? ali me imaš kaj rada? / ekspr. če si kaj pameten, boš prišel / ali se kaj spozna na avto?
  3. 3. ekspr. izraža precejšnjo mero ali stopnjo: življenje je kaj žalostno; vročina je kaj kmalu padla / požirek brinovca bi se mu kaj prilegel
    // v nikalnih stavkih, navadno v zvezi z nič omejuje zanikanje: delati se mu nič kaj ne ljubi; nič kaj dobro nisem spal / letos ne bo kaj prida pridelka
  4. 4. v vprašalnih stavkih posplošuje vprašanje: kako je kaj doma? kakšni ljudje so kaj to? / poglejmo, kako kaj gospodarijo / elipt.: kaj pa kaj mati, ali je zdrava? pog., kot nagovor pri srečanju kako ste kaj? kako (je) kaj (z vami)?
    ●     ekspr. fant je neroden kot le kaj, da je kaj zelo; ne vem, ali bo kaj z njim, s tem izraža dvom o uspešnosti tega, kar določa sobesedilo; ekspr. udari, če te je kaj če si upaš; ekspr. vas ni daleč, pol ure nimate kaj hoditi hoje ni niti za pol ure; ekspr. daj mu denar. Še kaj, da ga bo zapravil izraža močno zanikanje; ekspr. ne more si kaj, da se ne bi smejal mora se smejati; ne more se zdržati smeha; ekspr. ali sem kaj preveč rekel kaj neprimernega, žaljivega; pog. vrne se čez leto dni ali kaj približno čez eno leto
kájsi prisl. (ā) star., navadno v nikalnih stavkih posebno, preveč: fant ni bil kajsi spreten; starec se ni kajsi vznemiril
kàkor vez. (ȁ) 
  1. I. med členi v stavku
    1. 1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako velik kakor oče; toplo je kakor poleti / igralci so isti kakor lani / program je trajal toliko časa kakor včeraj; dohodkov je toliko kakor izdatkov kolikor
    2. 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: sin je že večji kakor oče; premer cevi je manjši kakor meter / ni tako priden kakor sestra / blago nima več tolikšne cene kakor prej
    3. 3. za izražanje podobnosti: ukazuje kakor diktator; povsod se vede kakor doma / bled kakor zid; naglo kakor blisk; podobna sta si kakor jajce jajcu zelo
    4. 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: srečala sta se kakor po naključju; fanta imajo kakor za svojega / mož se je kakor prebudil; redko zdaj se mu kakor ne ljubi delati nekako, nekam
    5. 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: ne kaže drugega kakor molčati; nobeden ji ni rekel drugače kakor mati / kdo drug je kriv nesreče kakor ti
    6. 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki; enako je oblečen pozimi kakor poleti / kakor v hvali pretirava tudi v graji; publ. predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico in
    7. 7. star. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar; kot: jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko; kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist
  2. II. v odvisnih stavkih
    1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
      1. a) fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih; ona dela tako, kakor delajo druge / pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev / predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil; izdali smo prav toliko, kakor smo si namenili kolikor
      2. b) imela bo manjšo doto, kakor se misli / ni vse tako, kakor je bilo / plačal je več, kakor sem zahteval
      3. c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: maha z rokami, kakor bi orehe klatil; zdi se, kakor da ni rešitve; dela se, kakor da me ne bi poznal
      4. č) ne kaže drugega, kakor da potrpimo; v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid
      5. d) kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila
        // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala; vstopajo, kakor kdo pride; publ. kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov / s širokim pomenskim obsegom: kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina; kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena / vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv ker, saj; pošten kakor je, ni zahteval potrdila
        // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: ostani ali pojdi, kakor že hočeš; kakor je videti, še ne bo miru; uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame / kakor sem rekel: ne dam pa ne dam; kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim / »ostal boš doma!« »Kakor ukazujete«
    2. 2. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi kakor hitro za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot; vprašam ga, kakor hitro se vrne; kakor je ura devet, že sedi v krčmi
    3. 3. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe; kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil
    4. 4. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil; kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati če ga ima še tako rad
      // star. hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla čeprav
    5. 5. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede; človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi, samoobramba, spolni nagon itd.
    6. 6. nav. elipt., pog., z nedoločnim zaimkom ali prislovom za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine: »kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor je kakšna«; hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje; bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje
      ●       pog. kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši saj nisi nič boljši; to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali samoumevno, gotovo; pog. monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro drugo jutro; ekspr. otrok je trmast kakor le kaj zelo; »ne bom se uklonil.« »Kakor misliš« izraža obzirno zavrnitev povedanega; pog. dosegel je toliko kakor nič prav nič; star. vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel ki je šel
kákšen -šna -o zaim. (ā) 
  1. 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako
    // v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
  2. 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero
  3. 3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost
  4. 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
    // izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples
kàm prisl. (ȁ) izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja: ali boš kam odpotoval? le redko ga kam povabijo; pojdi v Ljubljano ali kam drugam; skril se bom kam, kjer me ne poznajo, v hribe kam / dospeti, priti kam; elipt. fant mora kam proč / mislili smo, da si kam šel; pridelka je toliko, da ga ne bodo imeli kam spraviti
● ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; nar. pojdi kam, da se res ženi beži no, beži; saj ni mogoče; prim. malokam, marsikam, redkokam
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 
  1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
    // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
    // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
  2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
    // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
  3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
  4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
    // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
  5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
    // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
  6. 6. delati vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
    2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
    3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
  7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
    // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
    ●     ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázen -zna -o prid. (á) 
  1. 1. star. ki obeta uspeh; obetajoč, uspešen: kazen učenec; tak začetek ni kazen / žito je letos kazno
  2. 2. zastar. lep, postaven: bil je prav kazen fant; bila je kazno dekletce
kljuboválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor (rad) kljubuje: fant je velik kljubovalec / ekspr. orel, ta kljubovalec viharjev
kljubováti -újem nedov. (á ȗ) z dajalnikom  
  1. 1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu
  2. 2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem
    // uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti
klôbec -bca tudi klôpec -pca m (ó) nar. klobčič: pletilke je zataknila v klobec / klobec volne / fant se je zvil v klobec
klòp klôpa m (ȍ ó) majhen zajedavec na koži človeka in nekaterih živali, s trdim, nazobčanim sesalom: izdreti klopa; fant se me drži ko klop
♦ zool. golobji klop
ko vez.  
  1. I. v odvisnih stavkih
    1. 1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
      1. a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
      2. b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu; pokliči me, takoj ko se vrneš
      3. c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
        // navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
    2. 2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna; kaj bi tajil, ko pa je res; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
    3. 3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če: prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
      // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
    4. 4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: ko bi tudi imel, tebi ne bi dal; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
    5. 5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor, kot: pregiba ustnice, ko da moli; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
    6. 6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
  2. II. pog., med členi v stavku kakor, kot:
    1. a) dela ko v prejšnjih časih
    2. b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
    3. c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop; krade ko sraka; molči ko grob; bled ko zid; lačen ko volk; star ko zemlja; tema je ko v rogu
    4. č) tega ne povej drugemu ko njemu
      ●       nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž, prejkoprej, slejkoprej
kocínica -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od kocina: fant si je vsako kocinico sproti obril
kodrolás in kodrolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima kodraste lase: visok kodrolas fant / kodrolasa glava
kolár1 -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem lesenih delov vozov: polomljeno kolo odnesi h kolarju / fant se uči za kolarja
kôlast -a -o prid. (ó) ekspr. podoben kolu: kolaste črke / visok kolast fant
koláš -a m (á) nar. belokranjsko plesalec kola: fant se je takoj pridružil kolašem
kólca kólc s mn. (ọ̄) 
  1. 1. priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug pri oranju: kolca so cvilila; naložila sta plug, kolca in brano na voz; fant je potiskal kolca v brazdo / plužna kolca
  2. 2. nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: ves krompir je na kolcih zvozil domov
kolébav -a -o prid. (ẹ́ ẹ̄) raba peša ki koleba: kolebave cene / kolebava hoja / fant je bil zmeraj zelo kolebav
kolovráten -tna -o prid. (á ā) ekspr., redko ki (rad) hodi brez cilja: kolovraten fant / kolovratno popotovanje
komatáti -ám nedov. (á ȃ) dajati komat na žival, navadno na konja: težko je komatal / ekspr. fant je komatal konje napregal
komedijánt in komedijànt -ánta m (ā á; ȁ á) 
  1. 1. kdor poklicno zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom: komedijant s čašo in kockami; čarovnije komedijantov / ekspr. ta fant je pa res pravi komedijant
  2. 2. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: kakšnega komedijanta pa igraš pred ljudmi / bil je spreten politični komedijant
  3. 3. zastar. igralec, ki igra komične vloge; komik: gledališče ima dobrega komedijanta
    // (gledališki) igralec sploh: postal je komedijant / potujoči komedijanti
končáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja
    1. a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati
      // nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali
      // elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik
    2. b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati
      // neustalj. predstava konča ob desetih se konča
      // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži
    // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču
  4. 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor
    // odpelji ju in končaj z njima
    // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal
    ●     ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več
kônčno prisl. (ó) 
  1. 1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe
    // izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje: po dolgem omahovanju se je končno odločil / ekspr. končno smo le dočakali rešitev / v medmetni rabi prišli so. Končno!
  2. 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči
kônec1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 
  1. 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
    1. a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
    2. b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
  2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
  4. 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
    1. a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
      // šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
    2. b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
    3. c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda
      // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
    4. a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec
      // ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
    5. b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več
      // ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica
      // gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka
      // ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel
      // kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
    6. c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
      // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo
      // s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada
      // z njim gre h koncu umrl bo
  5. 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
  6. 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali
    // na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen
    // star. storiti hud konec umreti nasilne smrti
    // v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec
  7. 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
  8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
  9. 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto
    // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
  10. 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
  11. 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
  12. 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
  13. 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
    // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
    ●     ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca
koníčiti -im nedov. (í ȋ) ekspr., redko šiliti, ožiti: fant je koničil palico
kopítniti -em dov. (í ȋ) nav. ekspr. udariti, suniti s (konjskim) kopitom: kmalu bi ga konj kopitnil
// slabš. brcniti: fant ga je pošteno kopitnil
korísten -tna -o prid., korístnejši (ī) 
  1. 1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj
  2. 2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti
    ♦     grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje; koristni tovor tovor brez embalaže; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili
kosmàt -áta -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival
    // nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu
  2. 2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel
  3. 3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
  4. 4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal
    ●     ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
    ♦     bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
kózji tudi kôzji -a -e prid. (ọ̄; ȏ) 
  1. 1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki; kozja dlaka, koža; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma
  2. 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: porasel s kozjimi parkeljci
    ●     ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; fant je zvit kot kozji rog zelo; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
    ♦     bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje
kránjski -a -o prid. (á) 
  1. 1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak
  2. 2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
    ●     ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
    ♦     bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb
krásen -sna -o prid., m. spol stil. krasán, ž. spol stil. krasnà; krasnéjši (ȃ) nav. ekspr. zelo lep: imela je krasen obraz; zdela se mu je krasna; krasna dekleta / v rokah je držala krasen šopek; krasna stara cerkev / dajal mu je krasen zgled / imel je krasen tenor / naredil se je krasen dan / od tod je krasen razgled; najkrasnejšo senco je dajala lipa / spomin na krasen čas / iron. to je pa res krasna druščina
// zelo dober, pošten: to so krasni ljudje; je pa res krasen fant
kratkohláčen -čna -o prid. (ȃ) ekspr. ki nosi kratke hlače: kratkohlačni in od sonca zagoreli fant / rad se je spominjal svojih kratkohlačnih let
krêpek in krepák krêpka -o tudi -ó prid., krepkéjši (é ȃ é) 
  1. 1. nav. ekspr. sposoben opravljati naporno fizično delo; močen: krepek mož; gospodarna in krepka žena; postal je zelo krepek / bil je visok in krepek človek
  2. 2. nav. ekspr. opravljen z veliko močjo, silo: krepek odriv; krepek sunek, udarec; s krepkim zamahom se je pognal naprej
  3. 3. ekspr. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: beli in krepki zobje / ima krepke prsi / krepke veje drevesa
  4. 4. nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti presega navadno stopnjo: krepek fant; krepka postava se je komaj prerinila skozi vrata / bila je krepka v telo
  5. 5. ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: kuhala je samo krepko hrano / dobili so krepek zajtrk / krepka juha
  6. 6. nav. ekspr. ki presega navadno, običajno stopnjo
    1. a) glede na obseg, količino: naredil je krepek požirek / krepka disharmonija / pogrezniti se v krepek spanec
    2. b) glede na čutno zaznavnost: krepek vonj šmarnic / krepke barve / krepek glas, smeh
  7. 7. ekspr. jedrnat, jasen: v svojem delu se je dokopal do krepkega izraza; pisal je v krepkem in sočnem jeziku / krepek humor
    // evfem. grob, žaljiv: krepki izrazi / krepka kletev, psovka / preganjal je krepko govorico
    ●     ekspr. bil je mož krepkega duha, krepke volje odločen, stanoviten; ekspr. plačati bo moral krepek milijon več kot milijon; zelo veliko; ekspr. krepka laž velika, očitna; ekspr. krepke poteze obraza zelo vidne, izrazite
    ♦     tisk. krepka črka črka z debelimi potezami
krúljav -a -o prid. (ú) ekspr. šepast, šepav: kruljav fant; ostal je kruljav vse življenje
kúštrav -a -o prid. (ū) ekspr.  
  1. 1. ki ima zelo goste, navadno kodraste lase: kuštrav fant / skozi okno je pomolil kuštravo glavo / kuštravi lasje
  2. 2. razmršen: bil je kuštrav in neobrit
lagáti lážem tudi lagáti se lážem se nedov. (á á) 
  1. 1. zavestno izjavljati, govoriti kaj neresničnega z namenom zavajati v zmoto: na obrazu se mu je videlo, da laže; lagal jim je, da ga ni videl; ne vem, kje je, je lagala; lagati o kom; on nikoli ne laže; ta ženska rada laže; ekspr. debelo, nesramno, predrzno lagati; ekspr. lažeš, je jezno zavpil; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto
    // ekspr. govoriti, pripovedovati kaj, kar ne ustreza resnici: zakaj bi vam lagala; lagal je, kako se mu tam dobro godi; lagal je o lepih nekdanjih časih; obljubljali so vse mogoče, eden je bolj lagal kot drugi / trdil je, da časopisi lažejo; pren., ekspr. oči so lagale; srce ne laže
  2. 2. ekspr. biti neresničen, napačen, varljiv: te številke lažejo / hočejo se prepričati, če govorica o njegovem uspehu ne laže
    ●     ekspr. lagal bi, če bi rekel, da se mi slabo godi dobro se mi godi; star. fant je dekletu lagal izjavljal je, da jo ljubi, a je ni ljubil; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. v obraz mu laže predrzno, nesramno; ekspr. laže, da je grdo, da se kar kadi, da sam sebi verjame zelo; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
lahkožíven -vna -o prid. (ȋ) star. lahkoživ: lahkoživna in razuzdana ženska / fant je bil nadarjen, a len in lahkoživen
lasàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima (dolge, goste) lase: bradat in lasat fant / lasata glava
léctarica -e ž (ẹ̄) izdelovalka ali prodajalka lecta: fant ji je pri lectarici kupil veliko srce z napisom
lén tudi lèn léna -o stil. -ó prid. (ẹ̑ ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki ne dela rad: len človek; učenec je len; len kot gnoj zelo; ekspr. len, da smrdi / kot psovka ali spet ležiš, lenoba lena
    // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki nima želje, volje za kako opravilo: ti si len za hojo, pisanje / knjiž. on je len pisati; ekspr. zelo sem lena, kar se pisanja tiče
    // ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti: sonce me je prevzelo, da sem čisto len / leni maček leži za pečjo / pretegovati lene ude; leno telo / ekspr. lena kri
    // ki zaradi počasnosti izraža lenost, lenobo: lena hoja, kretnja / leno pohajkovanje
  2. 2. ekspr. ki se počasi premika: leni oblaki; lene megle se vlačijo po dolini; lena reka
    // ki počasi, enolično poteka: len čas / utapljati se v lenem miru
  3. 3. ki ne dojema hitro, ne misli prodorno: njegov duh je len / leni možgani / leno mišljenje
    ●     ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno
    ♦     agr. leno mleko mleko, ki se težko usiri; med. leno črevo črevo, ki hrano zelo počasi potiska naprej
létavec -vca m (ẹ́) ekspr., redko fant, ki se udeležuje družabnega življenja fantov: ni več rumenokljunec, pa tudi letavec še ne: tako na vagi je, med dečkom in možem (W. Shakespeare - O. Župančič)
lízati tudi lizáti lížem nedov. (í á í) 
  1. 1. premikati jezik po čem: krava liže telička po glavi; mačka liže mladiče; pes liže roko gospodarju; vol se liže; žival si liže dlako; lizati si suhe ustnice / pes si liže rano z lizanjem si jo zdravi; pren., ekspr. lizati s pogledi
    // ližoč jesti: žival liže kri; lizati sladoled / otroci radi ližejo bonbone, med / žival liže kri z dlake; lizati maščobo s prstov
  2. 2. pog., slabš. poljubljati: mene že ne boš lizal, grdoba; kar na ulici se ližeta
  3. 3. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: ogenj že liže streho; plameni ližejo kotel, polena; valovi ližejo kamenje / bliski ližejo nebo
  4. 4. nepreh., knjiž., redko švigati, plapolati: plamen liže iz špranj, do stropa, ob steni / bič je lizal po golih telesih
    ●     ekspr. sonce liže še zadnje krpe snega taja; slabš. lizati pete, roke komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; pog., ekspr. pošteno jih je dobil in zdaj se doma liže zdravi; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka
ljúbček -čka m (ȗ) 
  1. 1. nav. ekspr. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: njegova žena ima ljubčka
  2. 2. star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: njen ljubček je šel na vojsko; nezvest ljubček
  3. 3. redko ljubljenec: zaradi svoje pridnosti je bil ljubček vseh učiteljic / ljubček srca / naš mali ljubček je bolan / kot nagovor: priden bodi, ljubček; iron. ljubčki moji, tako pa ne bo šlo
  4. 4. otr. poljub: daj mi ljubčka
ljubezníčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž. ljubimkati, flirtati: fant ljubezniči s sosedovo hčerjo; na plesu je ljubezničil s svojo plesalko
ljubeznív -a -o prid., ljubeznívejši (ī í) 
  1. 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal
    // ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu
    // ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim
  2. 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice
  3. 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja
  4. 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke
ljúbi -ega m (ȗ) star. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: ali je to tvoj ljubi; dekle že ima ljubega; koga ima za ljubega; nezvest ljubi; prim. ljub
ljúbica -e ž (ȗ) 
  1. 1. nav. ekspr. ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim: postala je njegova ljubica; njen mož ima ljubico; vzdrževati ljubico / za ženo je ne mara, ima jo samo za ljubico
  2. 2. star. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta; dekle: njegova ljubica se je omožila; fant ima že ljubico; priti k ljubici pod okno; nezvesta, prevarana ljubica
  3. 3. s prilastkom ženska, ki uživa posebno naklonjenost koga; ljubljenka: to je naša najmlajša, naša ljubica; pren. Kak tvoje je bilo srce goreče za čast .. Ljubljane, ljubice nebes in sreče (F. Prešeren)
    // ekspr. ljubljena ženska: naša ljubica je zbolela / kot nagovor kje si bila, ljubica
    // ekspr. kar je komu ljubo, drago sploh: lovec se ne more ločiti od svoje jeklene ljubice
    ●     knjiž., redko ljubica vijolica
ljubímec -mca m (ȋ) 
  1. 1. moški, ki ima spolno razmerje s poročeno žensko: to je njen ljubimec; mož je našel pri ženi ljubimca
  2. 2. zastar. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: dekletovega ljubimca so vzeli k vojakom
    ●     zastar. ljubimca sta se dogovorila za prvi sestanek zaljubljenca; knjiž., redko ljubimec slave ljubljenec
    ♦     gled. igralec, ki igra vloge zelo ljubečih, zaljubljenih moških oseb
ljúbka -e ž (ȗ) zastar. ljubljenka: ta mačica je njegova posebna ljubka / fant in njegova ljubka / kot nagovor mislil sem nate, ljubka
lútka -e ž (ȗ) 
  1. 1. majhna figura, ki predstavlja človeka, žival, za uprizarjanje iger: gledališče je dobilo nove lutke; igrati z lutkami; hodi, premika se kot lesena lutka / gledališče ročnih lutk / pog. gledati lutke lutkovno predstavo
    // slabš. kdor v svojem ravnanju, delu, zlasti političnem, ni samostojen in dela za tuje koristi: on je v tej igri samo lutka; okupatorjeve lutke; vlada lutk
  2. 2. figura, ki predstavlja človeka zlasti v naravni velikosti: lutka v izložbi, trgovini / moška, ženska lutka / demonstranti so zažgali lutko / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti
  3. 3. redko igrača, ki predstavlja deklico; punčka: šivala je oblekico za svojo lutko; igrati se z lutko; lutka iz celuloida, gumija / kupiti lutko v narodni noši / obraz kot lutka lep, okrogel, toda brezizrazen; pren., ekspr. dekle je njegova lutka, igračka za kratek čas
    ●     slabš. biti lutka v diktatorjevih rokah ravnati, delati po njegovih zahtevah; slabš. dekle, fant je prava modna lutka se zelo moderno, nenavadno oblači
    ♦     nav. mn., geol. lutka različno oblikovan apnenčast skupek v puhlici; gled. animirati lutko; filmska lutka ki nastopa v lutkovnih filmih; ročna lutka ki se natakne na prste roke; senčna lutka od katere je vidna samo senca na platnu, steklu; viseča lutka ali lutka na nitkah ki se premika z nitmi; marioneta; obrt. (krojaška) lutka model človeškega trupa za pomerjanje oblačil
mája -e ž (á) 
  1. 1. del spodnjega perila, ki pokriva gornji del telesa: obleči majo; fant v beli maji / maja brez rokavov, z dolgimi rokavi
  2. 2. nar. (pletena) jopica, pulover: vedno je nosil vijoličasto volneno majo
májica -e ž (á) del spodnjega perila, ki pokriva gornji del telesa: obleči majico; majico bo treba oprati; fant v beli, modri majici / majica brez rokavov, z dolgimi rokavi
// temu podobno vrhnje oblačilo za h krilu ali hlačam: najraje nosi črtasto majico in hlače; majica z okroglim, ovalnim izrezom / mornarska majica
● publ. rumena majica na etapnem tekmovanju vodeči kolesar
♦ šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi na etapnem tekmovanju vodeči kolesar
málokàk -a -o zaim. (á-ȁ) star. malokateri: malokak fant njegovih let je bil tako pogumen
mámin -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mamo: mamin brat; mamini čevlji / mamin smehljaj / mamina smrt
● otr. sinek, si kaj mamin ali imaš rad mamo; iron. mamin ljubljenček, sinček razvajen, nesamostojen, zelo zahteven otrok, fant
mándeljc -a [dəl] m (ȃ) 
  1. 1. raba peša (živalski) samec, navadno zajec: k zajklji so spustili mandeljca / ekspr. ali je mandeljc ali babica
  2. 2. nav. mn., pog., slabš. mož, fant: te tri mandeljce bomo pa že ugnali
medlúšen -šna -o [med in məd] prid. (ū) ekspr., redko nekoliko medel: medlušen fant
mehkočúten -tna -o prid. (ū) knjiž.  
  1. 1. obziren, popustljiv, prizanesljiv: je dober, mehkočuten fant / mehkočutni izrazi
  2. 2. ekspr. občutljiv, hitro ganjen: mehkočuten sanjač; ne posmehuj se mu, ko je tako mehkočuten
mehníca -e ž (í) nar.  
  1. 1. medna hruška: v vrhu se je odtrgala tepka .. in se naposled razčesnila pred Žefovimi nogami. Žef se je sklonil, pobral mehnico .. in snedel (C. Kosmač)
  2. 2. neodločen, bojazljiv človek: kakšen fant neki, prava mehnica je
mendráti -ám [mən] nedov. (á ȃ) 
  1. 1. hoditi po čem, da se pritisne k tlom, navzdol in se pri tem poškoduje ali uniči: konji, lovci mendrajo travo, žito / mendrati po ajdi, travi / mendrati gredo, polje / od jeze je mendral klobuk na tleh
    // ekspr. hoditi po kom in mu pri tem povzročati (hude) telesne poškodbe: ujetnika so podrli na tla, ga suvali in mendrali; konji so mendrali po ljudeh
  2. 2. ekspr. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z nogami; mencati: deklica ob mizi je ves čas mendrala
    // hoditi s kratkimi koraki: mendral je okoli očeta in ga pregovarjal; od veselja je mendral po hiši / pri hoji mendra
    // hoditi sploh: ves dan je mendral po mestu; ni mogel spati, pa je mendral okoli / fant že dolgo mendra za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost
  3. 3. ekspr. omahovati, pomišljati se: mož ne mendra, kadar se mora odločiti / mogoče, najbrž, je mendral
mésto -a s (ẹ́) 
  1. 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta
    // novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim
    // Novo mesto
    // pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
    // v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto
  2. 2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek
    // izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu
  3. 3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto
  4. 4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo
    // del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu
  5. 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto
    // kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v internatu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora
  6. 6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta
  7. 7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka
    // pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto
  8. 8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
    // publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu
  9. 9. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
    // brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
    ●     publ. samo skupščina je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija; biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi; publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
    ♦     lingv. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo
metáti méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) 
  1. 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
    // ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
    // pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
    // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
    // razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
    // metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
    // ta stroj kar meče podatke iz sebe
  2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
    // ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
  5. 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
    // besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
    // metati nasmeške, poklone na levo in desno
    // v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati
  7. 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
    // publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
    ●     bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
    ♦     šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš
mežíkav -a -o tudi mežikàv -áva -o [məž in mež] prid. (í; ȁ á) ki rad mežika: pegast, mežikav fant / mežikave oči / mežikava luč
mígalica -e ž (ī) 
  1. 1. bot. trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, Briza: srednja migalica
  2. 2. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: fant je grozna migalica, niti pet minut ni pri miru
mígniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. narediti gib z delom telesa: migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila
  2. 2. z gibom izraziti kaj: sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr. fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil zmignil, skomignil
    // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim
  3. 3. ekspr. steči, švigniti: privezal je konja in mignil v šotor; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška
    // v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil izraža veliko hitrost dejanja: kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec; dopust mine, kot bi mignil; vrnem se, kot bi mignil
    ●     ekspr. samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo brez težav lahko to dosežem; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal
mísliti -im nedov. (í ȋ) 
  1. 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati
    // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala
  2. 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede
  3. 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem
    // imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo
  4. 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža
    1. a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš
    2. b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
      // pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
  5. 5. v zvezi z reči uvaja
    1. a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice
    2. b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res
  6. 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
  7. 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža
    1. a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si
    2. b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
      ●       pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal
míšičav -a -o prid. (ȋ) mišičast: mišičav in plečat fant; mišičavo telo
mládec -dca m (ȃ) 
  1. 1. star. mladenič, fant: tudi tega mladca ne mara; četa krepkih mladcev; premeril jo je od nog do glave kakor mladec
  2. 2. pred drugo svetovno vojno član skupine skrajno desno usmerjenih dijakov in študentov: stražarji in mladci
mladénec -nca m (ẹ̄) zastar. mladenič, fant: lep in delaven mladenec
mladíkavec -vca m (í) slabš. mlad fant: po teh besedah je mladikavec samozavestno odkorakal; negoden mladikavec s kozjo bradico
mladín -a m (ȋ) 
  1. 1. zastar. mladenič, fant: stari so se jezili na lahkomiselne mladine
  2. 2. ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja pripadnik naprednejšega, navadno mlajšega rodu: nasprotja med mladini in starini v slovenskih strankah
mladínec -nca m (ȋ) 
  1. 1. član mladinske organizacije: progo so gradili mladinci; kongresa so se udeležili mladinci iz vse republike; v akciji sodelujejo pionirji in mladinci
  2. 2. šport. kdor je vključen v športno društvo in je star približno od štirinajst do osemnajst let: nastop članov in mladincev
  3. 3. publ. mladenič, fant: mladinci se želijo čimprej osamosvojiti
móden -dna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na modo:
  1. a) modni artikel, klobuk; modni kroji, vzorci; modna tkanina; modno oblačilo / modna barva, linija, oblika; modna novost
  2. b) modni krojač, ustvarjalec; modna risarka / modna industrija, trgovina
  3. c) ta pisatelj, ples je moden; modna beseda, fraza; modno geslo / publ. modna bolezen ne huda, a pogostna v kakem času
    ●     publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode; slabš. dekle, fant je prava modna lutka se zelo moderno, nenavadno oblači; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost
    ♦     obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo; modni salon delavnica, kjer se izdelujejo oblačila po modi; modna brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni; modna revija prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil
mój môja -e zaim. (ọ́ ó) 
  1. 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik; moja hiša; vse to je moje / moja roka; moja usta
  2. 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen; moje misli, želje; moja skrb, sodba; moje mnenje, prepričanje
    // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj; moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev
  4. 4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju; moj nasvet, pozdrav; moja pomoč; moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih; spet me muči moja migrena; moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura
  6. 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj; sin moj; draga moja; srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi
  7. 7. v nekaterih deželah, v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod; moj lord
  8. 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne; pog. pri moji duši da ne dam
    // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si
    ●     pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.: pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš
molčáti -ím [u̯č] nedov., mólči; mólčal (á í) 
  1. 1. ne govoriti: molčala je in se neprijazno držala; vsi v sobi so molčali; pri pogovorih je molčal; dolgo, nekaj časa, nekaj trenutkov je molčal, nato je le spregovoril; vso pot sta molčala / pevcem recite, naj molčijo
    // ekspr. ne oddajati glasov, šumov: v zgodnjem jutru so ptice molčale / bilo je brez vetra in drevesa so molčala / muzika molči ni muzike
    // pred njim je molčal gozd se tiho razprostiral, ležal
    // ekspr. ne opravljati dejavnosti, ki povzroča šume, zvoke: mlini ob vodah že dolgo molčijo; topovi že tri dni molčijo ne streljajo
  2. 2. ekspr. ne izražati svojega mnenja: vprašal jih je, če so s predlogom zadovoljni, pa so molčali; tisti, ki bi lahko stvari razložili, molčijo; molči kot grob, kamen, zid / kot ukaz molči, tepec, saj nič ne veš / obtoženka je na vsa vprašanja molčala ni odgovarjala
    // ne pripovedovati zaupanih, zaupnih stvari: zdaj vse veš, vendar te prosim, da molči; upam, da boste molčali; njemu lahko poveš, ker zna molčati; molči še nekaj časa / tega ne morem več molčati
  3. 3. knjiž., ekspr. ne objavljati literarnih del: po prvem nastopu je pesnik nekaj let molčal / ta pokrajina literarno že dolgo molči
    ●     ekspr. molčal sem, zdaj mi je pa vsega dovolj nisem se pritoževal, ugovarjal; ekspr. ne bom ti več molčal ne bom več dovolil, da z menoj svojevoljno ravnaš; ekspr. želodec mu ni hotel nikoli molčati zmeraj je bil lačen; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati
molčéčen -čna -o [u̯č] prid. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki rad molči: visok in molčečen fant; pri delu je bil molčečen; bil je precej molčečen mož
  2. 2. ki ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: imeti molčečne sodelavce; jetniki so bili do kraja molčečni
mŕda -e ž (r̄) 
  1. 1. ekspr. nenaravne, spačene gube, poteze obraza, zlasti okrog ust in nosu: kaj pomeni ta mrda; delati mrdo; obraz je spremenil v jezno, neprijetno mrdo / fant je potegnil mrdo del obraza okrog ust
    // pooseb. prav težko ga gledam, to kislo mrdo
  2. 2. nizko del živalske zadnjice okrog odprtine zadnjega črevesa: kurja mrda
    // vulg. zadnjica: dali so mu jih po mrdi
mrkogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) 
  1. 1. ki mrko, neprijazno gleda: bledikav mrkogled fant; mrkogledi stražniki
  2. 2. redko črnogled: mrkogledi pisatelji; ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna
múha -e ž (ú) 
  1. 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo
    // kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
    // nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo
  2. 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj
  3. 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški
  4. 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
  5. 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober
    // cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen
    ●     ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
    ♦     friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria
mulác -a m (ȃ) nar. zahodno razposajen, objesten nedorasel fant, deček: mulaci so dražili otroke / kot nagovor ti presneti mulac, si se spet potepal
múlec -lca m (ȗ) 
  1. 1. pog. razposajen, objesten nedorasel fant, deček: mulci so mu poškodovali nov avto; bodo že ukrotili mulca, samo da jim pride v roke / kot nagovor kod si se potepal, mulec
    // ekspr. nedorasel fant, deček sploh: bil je še mulec, pa je že moral nositi puško; nagnal ga je kot mulca / moža ni nikoli doma, pa mora sama krotiti mulce otroke; ima hčer in dva mulca sinova
  2. 2. redko mulji samec: mulci in mule
  3. 3. slabš., redko neprijazen, nepriljuden moški: tak mulec je, da mu nobena družba ni po volji
múlo -ta m (ȗ) nar. zahodno nedorasel fant, deček: mulo je že spet nekam izginil
músati se -am se nedov. (ȗ) nar. dolenjsko  
  1. 1. goliti se: kokoši se musajo
  2. 2. biti v ljubezenskem odnosu: Fant se mi musa z revnim dekletom — še krilo ji bo moral kupiti (I. Zorec)
nabrít -a -o prid. (ȋ) ekspr., navadno v povedni rabi ki zna z iznajdljivostjo, duhovitostjo presenetiti, prevarati: ta učenec je zelo nabrit; fant je preveč nabrit, da bi govoril tako nespametno / kot nagovor kaj pa spet počneš, fantalin nabriti
načítanost -i ž (ī) razgledanost, izobraženost, pridobljena z branjem knjig: njegova načitanost in delavnost presenečata; fant kaže veliko načitanost
naíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki (rad) verjame, zaupa zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti: izkoriščati, varati naivne ljudi; naivna šestnajstletnica, študentka / fant je preveč naiven, da bi mislil na lastno korist / ekspr. ne bodi naiven. S takimi dokazi me ne boš prepričal / otroško naiven
    // nav. ekspr. ki izraža tako vero, zaupanje: vprašati z naivnim glasom / narediti nedolžen, naiven obraz / naivna odkritosrčnost, zaupljivost
  2. 2. nav. ekspr. ki temelji na površnem, premajhnem poznavanju (slabih, negativnih strani) življenja, resničnosti: ta nauk je naiven; naivna predstava, trditev / zgodbe o bogovih so se jim zdele naivne / naivna zvijača
    ♦     filoz. naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti; ped. naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom; um. naivni slikar, umetnik slikar, umetnik, navadno brez akademske izobrazbe, ki ne upošteva realnih, razumskih razmerij med likovnimi sestavinami; naivna umetnost umetnost, ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami
nájstnik -a m (ā) publ. od enajst, dvanajst do osemnajst, devetnajst let star fant: najstnik vznemirja starše; glasba, moda, zabave najstnikov; izzivalno vedenje najstnikov
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) 
  1. 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
    // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
    // najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
    1. a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
    2. b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
  3. 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
    1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
    2. b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
    3. c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
  4. 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
    // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
    // ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
    // publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
    ●     ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nàk [-k izgovorjen v grlu ] medm. (ȁ) 
  1. 1. izraža močno zanikanje, zavrnitev: nak, to pa ne gre; da bi njega poslušal — nak; ne boš ga tepel. Nak / mornarski poklic, nak, to ni zame
  2. 2. izraža nejevoljo: stokrat ji ukaži, naj pobriše, nak, stokrat ti pozabi; nak, tak fant, pa tako otročji
  3. 3. izraža podkrepitev trditve: nak, take svatbe pa še ni bilo
namèn -éna m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten
    // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje
  2. 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo
    // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene
    ●     namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. izraža namen osebka
    1. a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
    2. b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
  2. 2. skleniti, odločiti
    1. a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
    2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
    3. c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
  3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
    ●     knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 
  1. 1. ki ni v skladu
    1. a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
    2. b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
    3. c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
      // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
  2. 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
    ●     ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
nápak prisl. (ȃ) raba peša izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; narobe, napačno: napak meriti, zapisati; dobro pleza, nikoli ne stopi napak; napak je storil, ko je odgovarjal / če je kaj napak, popravi
// v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ta misel ni napak; ne bi bilo napak zate, če bi to storil
● ekspr. fant ni napak ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri; ekspr. ne godi se mu napak godi se mu dobro; pog. napak mu hodi, ker nima šol povzroča težave; neskl. pril.: star. staviti na napak karte
napomének -nka m (ẹ̑) zastar. pripomba, omemba: preslišal je napomenek, da je fant že odpotoval
napráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
    // napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
    // iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
    // napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
    // napraviti balkonu streho
    // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
    // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost
  2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
    1. a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
    2. b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
  3. 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
  4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
    // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo
  5. 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
  6. 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
    ●     ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
    ♦     lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
narásti -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) 
  1. 1. postati večji po
    1. a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
    2. b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
  2. 2. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
      // šum je narasel v hrup
    2. b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
    3. c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
  3. 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
    ●     zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel
naredíti -ím dov., narédil (ī í) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
    // narediti šotor postaviti
    // iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
    // narediti stopnicam ograjo
    // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
    // deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
    // toča je naredila dosti škode
    // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
    // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili
  2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
    1. a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
    2. b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
  3. 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
  4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
    // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
    ●     nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
    ♦     gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
nasúkati -am in -súčem dov., tudi nasukájte; tudi nasukála (ú) 
  1. 1. s sukanjem spraviti na kaj: nasukati malo vate na paličico
    // ekspr. nakodrati, naviti: nasukati brke, lase
  2. 2. ekspr. ogoljufati, prevarati: pošteno so te nasukali; nasukali so ga za dediščino
natánčnež -a m (ȃ) ekspr. natančen človek: natančnež bi odkril še kako pomanjkljivost; fant je pretiran natančnež
natépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr.  
  1. 1. jesti: fant je natepal kruh / pol leta so natepali samo krompir in polento
  2. 2. redko tepsti, pretepati: natepal ga je z debelo palico
    ●     ekspr. ves dan so natepali prašno cesto ves dan so hodili
natólči -tólčem [ou̯] dov., natólci natólcite in natolcíte; natólkel natólkla (ọ́) 
  1. 1. s tolčenjem, udarjanjem priti do določene količine česa: natolkli so orehe za potico / natolkel je pet jajc v ponev ubil
  2. 2. ekspr. natepsti, pretepsti: sosedov fant ga je spet natolkel / domači klub je natolkel gostujoče moštvo premagal
  3. 3. redko nabiti, natlačiti: na podlago so natolkli plast gline
navdúšenje -a s (ȗ) 
  1. 1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem
  2. 2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje
    // izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju
    ●     ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč
navelíčati se -am se dov. (ȋ) 
  1. 1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo
    1. a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več; se te žena še ni naveličala
    2. b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal
    3. c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme
  2. 2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje; otroci so se že naveličali igre; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela
navíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. narediti, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa: naviti nit, prejo; naviti žico na tuljavo / navili so deset klobčičev volne / naviti lase na navijalke; pog. danes si se pa lepo navila imaš lepe kodre, lepo pričesko
  2. 2. napraviti prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem ključa: naviti pero, vzmet / naviti strune
    // dati s tem določeni pripravi energijo za delovanje: naviti budilko; igrača, ki se navije
  3. 3. pog. naravnati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost: naviti radio do konca / navijejo gramofon in plešejo
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi s cena zvišati, dvigniti: trgovci so izkoristili pomanjkanje surovin in navili cene / naviti davke
  5. 5. ekspr. prisiliti, pregovoriti koga: starca je končno le navil, da mu je izročil ključe; naviti koga za denar
    ●     ekspr. moža si je navila okrog prsta popolnoma si ga je podredila; ekspr. naviti komu uro, ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. le pazi, da te spet ne navije ogoljufa, prevara
nazádnje prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja: po dolgem omahovanju se je nazadnje odločil; luč pojema, nazadnje ugasne / ekspr. nazadnje smo le dočakali rešitev / ekspr. še celice se nazadnje privadiš
    // izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in nazadnje še jaz; grozil je, da bo ubil vse, nazadnje pa še sebe
  2. 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: hiša je nazadnje le hiša, če je še tako majhna; fant je nazadnje zadosti star, da se odloči / v medmetni rabi nazadnje, kaj se nas to tiče izraža malomarno zavrnitev
    ●     ekspr. nazadnje bo še mislil, da ga ne maramo izraža možnost uresničitve; ekspr. skladba preseneča zaradi iznajdljivosti in ne nazadnje zaradi neposrednosti poudarja pomembnost povedanega; nazadnje sem ga videl včeraj zadnjikrat; ekspr. smrt in žalost, to je za nazadnje na to zdaj ni treba misliti
nazáj prisl. (á) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku
    // nazaj zaviti rogovi
    ♦     šport. premet nazaj
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj
    2. b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
  2. 2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec
    // brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj
    // pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala
  3. 3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
  4. 4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
  5. 5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal
    ●     nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; žarg., šol. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje
nè prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) 
  1. I. 
    1. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je
      1. a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok
      2. b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti
      3. c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč
        // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar
        // pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti
        // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride
    2. 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil
    3. 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno
    4. 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri
      // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil
    5. 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep
      // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda
      // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho
      // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
      // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene
  2. II. elipt.
    1. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res
    2. 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne
      // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more
  3. III. 
    1. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja
      // pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne
    2. 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
      // malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil
      // počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride
      // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
  4. IV. v vezniški rabi
    1. 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo
    2. 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico
    3. 3. za izvzemanje
      1. a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba
      2. b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on
        // stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne
    4. 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ...
  5. V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil
    ●     ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti
nèdokončán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni dokončan: v ateljeju je imel več nedokončanih portretov; članek je ostal nedokončan; nedokončane partije šaha / nedokončana srednja šola / pog. nedokončan gimnazijec dijak, ki ni dokončal gimnazije
♦ ekon. nedokončana proizvodnja proizvodi v nastajanju
// ekspr. nedozorel, nezrel: fant je še precej neokleščen in nedokončan
nèdomíseln -a -o [səl] prid. (ȅ-ȋ) ki mu manjka domiselnosti, izvirnosti: nedomiseln režiser; fant je nedomiseln / nedomiselna oprema knjige
nèglobòk -ôka -o prid. (ȅ-ȍ ȅ-ó) ki ni zelo globok: hiša je stala na robu negloboke grape; negloboka vdolbina / neglobok, površen fant je / negloboka modrost
nèiznajdljív tudi nèznajdljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki mu manjka iznajdljivosti: neiznajdljiv, plašen fant; pri urejanju izložbe so bili zelo neiznajdljivi
nèjéšč -a -e prid., tudi neskl. (ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́) ki ni ješč: neješči otroci; fant je zelo neješč; neješča žival
nekdánji -a -e prid. (ā) ki je bil v preteklosti: pogovarjala sta se o nekdanjih časih; ostanki nekdanjega parka; nekdanje bolečine so že pozabljene; spet je začutil nekdanjo moč; nekdanje navade; čevlji so že izgubili svojo nekdanjo obliko
// nanašajoč se na osebo, ki je bila v kakem stanu, poklicu, funkciji, pa ni več: srečali so se nekdanji sošolci; to je njegovo nekdanje dekle / nekdanji veletrgovec
● ekspr. spet je bila vsa nekdanja taka kot nekdaj; sam.: pog. ali ti tvoj nekdanji kdaj piše nekdanji fant
nemáren -rna -o prid., nemárnejši (á ā) 
  1. 1. neskrben, malomaren, neprizadeven: biti nemaren delavec / nemarno opravljanje službe
    // ekspr. ki ne dela rad; len: nemaren človek; fant je zelo nemaren
    // nar. lenoben, mlahav: postajati zaspan in nemaren
  2. 2. slabš. umazan, zanemarjen: zagledala je staro in nemarno žensko / nemarna frizura, obleka neurejena
    // kot psovka kakšen pa si, umazanec nemarni
  3. 3. slabš. malovreden, ničvreden: on je nemaren človek; izogibal se je nemarnih žensk / imel je nemarne navade / govoriti nemarne besede nespodobne
    // kot psovka falot nemarni
nèmôški -a -o prid. (ȅ-ó) nasproten, drugačen od moškega: fant šibke, nemoške postave / ekspr.: nemoški beg, strah; nemoške solze; postalo ga je sram nemoških čustev / ekspr. neodločen, nemoški odgovor
nèmožàt -áta -o prid. (ȅ-ȁ ȅ-ā) 
  1. 1. nav. ekspr. ki ni možat: neodločen in nemožat človek / nemožata poteza / fant nemožate zunanjosti nemoške
  2. 2. zastar. neporočen: nemožate ženske
nèobrúšen -a -o prid. (ȅ-ú) ki ni obrušen: neobrušen biser; neobrušen kamen / neobrušena peščena zrna / ekspr. fant je še neobrušen / neobrušeni gibi; neobrušeno vedenje
nèobtesán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni obtesan: neobtesan les; kup neobtesanih debel / zastar. surov, neobtesan fant neolikan, neotesan
nèobvladljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da obvladati: živahen, neobvladljiv fant; je zelo neobvladljive narave / neobvladljiva jeza, strast / ekspr. neobvladljiv odpor zelo velik
nèodrásel -sla -o tudi nèodrástel -tla -o [əu̯] prid. (ȅ-ā ȅ-á) ki ni odrasel: neodrasel fant; neodrasla žival
nèokléščen -a -o prid. (ȅ-ẹ̄) ki ni okleščen: neokleščeno drevo / neokleščena veja; pren., ekspr. fant je še precej neokleščen
nèpodjéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ki mu manjka podjetnosti: nepodjeten gospodar / ekspr. tak mlad fant, pa tako nepodjeten
nèpogúmen -mna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka poguma, odločnosti: fant je preveč nepogumen / knjiž. do tega problema imajo nepogumen odnos
neróden -dna -o prid., neródnejši (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. ki pri gibanju, hoji, opravljanju zlasti fizičnega dela ne ravna tako, kot se pričakuje: nerodna je in vse pokvari, razbije; kako si neroden; fant ni za ta poklic, je preveč neroden; ne bodi tako neroden; pri telovadbi je zelo neroden; neroden je kot štor; tako je nerodna, da še gumba ne zna prav prišiti / neroden plesalec
    // ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: fant je še neroden; pri predstavljanju je bil preveč neroden; v ženski družbi je precej neroden / ekspr. pripovedovati nerodne šale neprimerne, neumestne
  2. 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
    1. a) dobro namenu: nerodni čevlji; nerodni stoli; nerodno ležišče
    2. b) estetskemu videzu: velik, neroden človek / spoznal ga je po nerodni hoji / z nerodnimi črkami je napisal svoje ime
  3. 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki povzroča neprijetnosti, težave: to je res nerodna zadeva; nerodno dejanje, vprašanje / pot je strma in nerodna slaba
    // nenadoma se je znašel v zelo nerodnem položaju mučnem, zoprnem
    ●     ekspr. takrat smo preživljali nerodne čase hude, težke; star. fant ni nerodne glave je bister, pameten; ekspr. potrpi z njim, je pač v nerodnih letih v puberteti
nèsolíden -dna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī) ki ni soliden: nesoliden trgovec; ta človek je nesoliden / nesolidni izdelki / nesoliden temelj premalo trden; nesolidno znanje nezadostno, pomanjkljivo
● pog. ta fant je nesolidna firma nanj se ne moreš zanesti
nèspoštljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki mu manjka spoštljivosti, vljudnosti: fant je precej nespoštljiv / nespoštljiv odnos do sodelavcev / nespoštljiva beseda, kritika
nesrámen -mna -o prid., nesrámnejši (á ā) 
  1. 1. ki ne dela, ne ravna po moralnih načelih: fant je precej nesramen; do žensk je nesramen / nesramni pogledi; nesramno govorjenje / kot psovka nesramnež nesramni
  2. 2. ekspr. ki na zelo žaljiv način obravnava človekove lastnosti, dejanja: tvoj prijatelj je nesramen; glej, da ne boš še bolj nesramen, kot si že / poslal mu je nesramen dopis; postavil mu je nesramno vprašanje
    ●     pog. ima nesramen jezik obrekuje; nedostojno govori
    // brezobziren, brezvesten: ne kupuj pri tem nesramnem trgovcu / nesramno izkoriščanje ljudi
  3. 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nesramna laž, predrznost / ima nesramno srečo
nesréčen -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
    // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba
  2. 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
    ●     ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega
nètákten -tna -o prid. (ȅ-ā) ki mu manjka takta, olike: netakten človek; ekspr. fant je nekoliko netakten / netaktno namigovanje, vedenje
nètováriški -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni tovariški: fant je precej netovariški / netovariški odnosi / netovariško dejanje, vedenje
nèuglájen -a -o tudi nèuglajèn -êna -o prid. (ȅ-ȃ; ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni uglajen, ni olikan: fant je še precej neuglajen / neuglajeno vedenje
neukréten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. okoren, neroden: neukreten fant / težka, neukretna hoja
nèumirljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da umiriti: neumirljiv fant / ekspr. neumirljivo iskanje resnice
nèurejèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni urejen: nepospravljena, neurejena soba / prostor okoli blokov je še neurejen / neurejena množica, skupina / duševno, notranje neurejen človek neuravnovešen
// živi v slabih, neurejenih razmerah / ima neurejeno prebavo / neurejena obleka / fant neurejene zunanjosti
neváren -rna -o prid., nevárnejši (á ā) 
  1. 1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo
    // to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada
  2. 2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer
    ♦     med. nevarna novotvorba
  3. 3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren
  4. 4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna
    ●     ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti
nevárnost -i ž (á) 
  1. 1. možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nevarnost mu grozi; nevarnost je minila; ni se zavedal nevarnosti; izpostavljati se nevarnosti; čutiti, slutiti nevarnost; naznanjati, opozarjati na nevarnost; pravočasno odkriti, odvrniti nevarnost; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; rešil ga je iz nevarnosti; ekspr. fant kar sili v nevarnost; spravljati, spuščati se v nevarnost; umikati se pred nevarnostjo; huda, velika nevarnost; ušel je smrtni nevarnosti
    // v povedni rabi stanje, nastalo zaradi take možnosti: bili so v veliki nevarnosti; niti vedeli niso, da so v življenjski nevarnosti smrtni nevarnosti; publ. bolnik je že izven nevarnosti iz nevarnosti
  2. 2. navadno z rodilnikom razmere, okoliščine, zaradi katerih lahko pride do nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega sploh: nastopila je nevarnost plazov; nevarnost požara, vojne, za vojno / skupna, splošna nevarnost ki zadeva več ljudi, skupin
  3. 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarnost je, da se hiša podre / iron. ni nevarnosti, da bi se poboljšal ne bo se poboljšal
  4. 4. publ. odgovornost, tveganje: blago so poslali na njihov račun in na njihovo nevarnost
  5. 5. lastnost, značilnost nevarnega: zavedajo se nevarnosti poskusa; opozorili so ga na nevarnost njegove odločitve
    ●     ekspr. pogumno je gledal nevarnosti v obraz ni se ji izognil, ni se umaknil pred njo; ekspr. s tem spravlja v nevarnost svoje dobro ime daje možnost za zmanjšanje spoštovanja; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase
    ♦     avt. znaki za nevarnost; jur. nevarnost možnost, da se zavarovana oseba, zavarovani predmet poškoduje, uniči
nèvzgojljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da vzgojiti: otroci iz takih družin so pogosto nevzgojljivi / ekspr. ta fant je pa res nevzgojljiv težko vzgojljiv
nízek -zka -o prid., nížji (í) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo
    // nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto
    // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
  2. 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa
  3. 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna
    // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki
  4. 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje
    // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba
  5. 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva
    // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela
  6. 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah
  7. 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji
    ●     star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
    ♦     bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu
norčeváti se -újem se nedov. (á ȗ) navadno v zvezi z iz navadno z besedami izražati neresen, nespoštljiv odnos do koga: norčevati se iz brata; norčuje se iz njega, star. z njim
// imeti neresen, nespoštljiv odnos do česa: s tem se norčuje iz njegove revščine; norčevati se iz vsega
● ekspr. zdelo se ji je, da se fant samo norčuje da se noče, ne želi poročiti z njo; ekspr. ali se norčuješ šališ
núcati -am nedov. (ú) nižje pog.  
  1. 1. potrebovati, rabiti: nucati denar za kaj / le pojdi, zdaj te res ne nucamo
  2. 2. koristiti, pomagati: zdravila so nucala / kaj mi nuca puška, če ne smem streljati
    ●     nižje pog. kaj bi si jezik nucal, saj ga ne prepričaš kaj bi govoril, si z govorjenjem prizadeval doseči; nižje pog. fant, pamet nucaj, da ne bo narobe ravnaj, misli pametno, preudarno
oblétati1 -am nedov. (ẹ̑) star. obletavati: lastovke obletajo hišo / obletajo ga čudne misli / fant obleta sosedovo hčer / drevje se obleta / cvetje se obleta se osipa
obletávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo
  2. 2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče
  3. 3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje
  5. 5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle
    ●     obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval
obletováti -újem nedov. (á ȗ) obletavati: čebele obletujejo čebelnjak / obletovati prijatelje / fant vztrajno obletuje dekle / obletovati koga v mislih
oblízniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico
    // ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled
  2. 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo
    ●     ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen
obókati -am dov. (ọ̄ ọ̑) 
  1. 1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali; obokati hlev, klet
  2. 2. redko izbočiti: fant je obokal obrvi
obotávljati se -am se nedov., tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se (á) biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja; obotavljati se z odgovorom; obotavlja se iti k zdravniku; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja
obráčati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče
    // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli
    // veter se obrača
  2. 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo
    // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja
  3. 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi
  4. 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost
    ●     ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
    ♦     ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
    // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel
  2. 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
  3. 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
    // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
  4. 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
    // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje
  5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
    ●     pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
    ♦     ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
očakováti -újem nedov. (á ȗ) nar. čakati, pričakovati: gremo, da nas ne bodo očakovali; očakovati koga pred hišo; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti
očála očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal
// črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala
● bere še brez očal dobro vidi
♦ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali
ôče -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 
  1. 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno
    // po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče
    // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo
    // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
  2. 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta
    // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov
  3. 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan
  4. 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin
    // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik
  5. 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji
    // duhovni oče vstaje
    ●     ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež
očéditi -im dov. (ẹ́ ẹ̄) raba peša očistiti, osnažiti: očediti konja; očediti mizo; za obisk se je očedil; očediti si čevlje / očediti gmajno otrebiti
od predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje premikanja iz položaja
    1. a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
    2. b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
      // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
      // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
  2. 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo
    // vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965
  3. 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor
    // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
  4. 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
    1. a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
    2. b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
    3. c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
  5. 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna
    // publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
    // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
    // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti
  6. 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
  7. 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
    // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
    // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata
  8. 8. za izražanje pripadnosti
    1. a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
    2. b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
      // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina
      // vzel je vdovo od brata po bratu
  9. 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani
    // to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov
  10. 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli
    // od njega imam samo škodo
  11. 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
  12. 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
    // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo
  13. 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
    ●     publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
    ♦     lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
odgnáti -žênem dov., stil. odženó (á é) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: odgnati krave iz hleva; živino so že odgnali v planino / ekspr. vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor: odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše spodili; fant se ni pustil odgnati odpraviti
    // ekspr. visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev zaradi visoke vstopnine so odšli
    // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi
  3. 3. ekspr. odvrniti, odbiti: s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste
  4. 4. narediti poganjke: ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že odgnala mačice
odigráti -ám dov. (á ȃ) končati igranje, igro: prvo dejanje so odigrali brez težav / pianist je odigral in se priklonil / partijo šaha sta hitro odigrala
// poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
  1. a) dramski tekst: odigrati več prizorov iz drame; izvrstno je odigral vlogo Jermana / glavno vlogo je odigral Stane Sever igral
    // publ. v narodnoosvobodilnem gibanju je odigral pomembno vlogo je bil pomemben
  2. b) glasbeno delo: odigral je nekaj valčkov; sonato je odigrala z odlično tehniko
    // z igranjem uresničiti: odigrali so še nekaj partij taroka; naša reprezentanca je odigrala pet tekem
    ●     ekspr. fant je odigral ne more več upati na uspeh; ekspr. ta predmet je v šoli odigral se ne bo več poučeval; ekspr. imenitno je odigrala kratkovidnost se je naredila, kot da je kratkovidna
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. dati kaj v tak položaj
    1. a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
    2. b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
      // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
      // kot nagovor ljudje, odprite
  2. 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
    // s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
    // pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili
  3. 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
    // narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
    // narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo
  4. 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
    // na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
  5. 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
  6. 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
    // pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
    // odpreti novo delovno mesto
  7. 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
    // dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
    // narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
  8. 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
    // začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem
  9. 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
    // publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
  10. 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
    ●     ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
    ♦     fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odrezàv -áva -o prid. (ȁ á) ki nakratko, učinkovito odgovarja: odrezav fant; sčasoma je postal odrezav / odrezav odgovor; odrezave besede
odvráten -tna -o prid., odvrátnejši (ā) nav. ekspr. neprijeten, zoprn: odvraten človek; fant mu je bil od prvega dne odvraten / naložili so mu odvratno dolžnost; odvratna vsiljivost; odvratno vedenje; mrzlo, odvratno vreme
// ogaben, gnusen: odvratno dejanje
oglár -ja m (á) etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: zvečer so se pred hišo zbrali oglarji
ogláriti2 -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. nar. fantovati, vasovati: vse noči oglari; fant že dolgo oglari pod njenim oknom
  2. 2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so prišli oglarit
oglasíti se -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ī í; ī á) 
  1. 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati
    // ptič se je oglasil z ostrim glasom
    // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem
  2. 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili
  3. 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi
  4. 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest
  6. 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem
    ●     nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil
ogníti se ógnem se in ôgnem se dov. (ī ọ́, ó) 
  1. 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil
    // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila
  2. 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu
    // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu
  3. 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni
  4. 4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza
ognjén -a -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje
  2. 2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve
  3. 3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča
  4. 4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj
    // ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam; oglasila se je ognjena pesem
  5. 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega
    ●     ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je; ekspr. ognjena krogla sonce
    ♦     vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
ognjevít -a -o prid., ognjevítejši (ȋ) 
  1. 1. ki ima veliko življenjsko moč, silo: bil je ognjevit fant; ognjevita plesalka; zdravo, ognjevito dekle / zapreči par ognjevitih, konj / ognjevit ples
    // ki kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj: ognjevit govornik / navdušil jih je s svojimi ognjevitimi besedami; ognjevite pesmi o svobodi
  2. 2. ekspr. bleščeč, žareč: pogledal je v njene ognjevite oči
    ●     ekspr. ognjevito vino močno
óha medm. (ọ̑) 
  1. 1. izraža zadovoljnost, posmeh: oha, se je zasmejal od peči
  2. 2. pri nagovoru izraža opozorilo: oha, fant, ti me boš še prevrnil; oha, narobe voziš
  3. 3. klic vprežni živini stoj: oha, sivec
okó očésa s, v pomenu parni organ vida mn. očí ž (ọ̑ ẹ̑) 
  1. 1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk; oko in uho / oči ga bolijo; brisati si, drgniti, meti si oči; z roko si zasloniti oči pred svetlobo; zavezati komu oči; iz oči tečejo solze; potegniti si klobuk čez oči; škiliti na levo oko; zamižati na eno oko; gledati koga v oči; smet mu je padla v oko; po nesreči ga je sunil v oko; pomežikniti z desnim očesom; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči; ekspr. krvave oči / črne, sive oči s črno, sivo šarenico; ekspr. imeti mačje oči zelenkaste, podolgovate
    // negovati okolico oči; nebo je bilo jasno kot ribje oko; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa zelo
    // solze so ji prišle, stopile v oči začela je jokati; imeti solze v očeh jokati; s solzami v očeh ga je prosila jokajoč
    // ličiti si oči / na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan / kapljice za oči; pren., ekspr. noč z bleščečimi očmi; lokomotiva z velikimi očmi
    // to čutilo glede na svojo sposobnost: oči so mu oslabele; slep na eno oko; publ. v vojni je izgubil obe očesi je oslepel na obe očesi; ekspr.: imeti mačje oči dobro videti v temi; mrtve, ugasle oči / daljnovidne, kratkovidne oči
    // nav. ekspr., z glagolom izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: čutil je njene oči na sebi / njihove oči so počivale na domači hiši dalj časa so jo gledali; oči so ji uhajale proti oknu pogledovala je proti oknu; njegovo oko se je ustavilo na njej začel jo je gledati; sodnikove oči so se zapičile vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes ni imel očesa zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje neprestano jo je gledal; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; pasti oči na avtomobilu dalj časa ga poželjivo gledati; upreti oči v koga začeti ga gledati; spogledljivo je zavijala oči gledala, pogledovala; bliskala, streljala je z očmi jezno ali živahno pogledovala; ošiniti kaj z očmi nahitro pogledati; prebadati koga z očmi strogo, pozorno ga gledati
    // z oslabljenim pomenom: pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi jezno, prijazno, žalostno; na stvar gleda s treznimi očmi trezno, z očmi svojega časa kot večina sodobnikov
    // nav. ekspr. to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja: oči se kar bliskajo od jeze; oči so se jim smejale; iz oči je sijalo hrepenenje; hladne, ledene oči; preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči
  2. 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja: marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo; skrivali so se radovednim očem radovednim ljudem; bila je prijetna za moške oči za moške; žensko oko to razliko hitro opazi ženska; oko strokovnjaka, umetnika strokovnjak, umetnik
    // ubili so ga pred materinimi očmi vpričo matere
  3. 3. s prilastkom očesu podoben del česa: krompirjeva očesa; oko cepiča; oko pri trti / kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
    // na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
    ●     ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; ekspr. kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja vsenaokrog; ekspr. oči je ne ubogajo več ne vidi več dobro; ekspr. če me oko ne vara če se ne motim; star. mačeha ji ni dala dobrega očesa ni bila dobra z njo; pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči; ekspr. ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. ni mogla verjeti lastnim, svojim očem da je res; imeti oči ekspr. fant je imel oči na pecljih je zelo radovedno gledal; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala; ekspr. oči bi ji izkopala, izpraskala zelo sem jezna nanjo; pog. močna svetloba mu je jemala oči ga je slepila; ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli; ekspr. odpreti oči komu omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse oči nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom, resnico ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. zaprl, zatisnil je svoje trudne oči umrl je; ekspr. ko je umiral, sem mu zatisnil oči pokril oči z vekami; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; iz oči v oči ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost; izpred oči ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči z oddaljevanjem postal neviden; ekspr. izgini, poberi se mi izpred oči odidi; nočem te več videti; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. na oko ni napačna po videzu, zunanjosti; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; pomeriti na oko po videzu oceniti velikost česa; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. spanca ni mogla več priklicati na oči ni mogla več zaspati; na oko so razločevali vse rudnine takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali; ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; rumena barva bije, bode v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; ekspr. gledati smrti v oči biti v smrtni nevarnosti; metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; ekspr. to je lepo za oko, ni pa praktično na videz; ekspr. to je preveč na očeh vzbuja preveč pozornosti; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; ekspr. umiral je vsemu svetu na očeh vsi so ga videli, ko je umiral; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je bolj cenila, spoštovala; pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; bila je črna pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; imela je kolobarje pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. to imejte zmeraj pred očmi upoštevajte pri svojem delovanju; ekspr. ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi mislim nanj; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi neopazno; hkrati, obenem; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; preleteti z očmi stavek, rokopis nahitro pogledati, pregledati; nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem vse je opazila; zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi imam do tega drugačen, drug odnos; gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi intuitivno spoznavati kaj; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču); v njenih očeh je slabič po njenem mnenju, mišljenju; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; ekspr. pred izložbo so ga bile same oči zelo jo je gledal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani; ekspr. zagovarjati se pred očmi javnosti pred javnostjo; ekspr. oko postave, javnega reda miličnik, policist; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; več oči več vidi; takrat je veljalo: oko za oko če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; preg. daleč od oči, daleč od srca; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
    ♦     agr. oko gosto olistan poganjek; očesa v siru luknje; cepljenje na speče oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; meteor. orkansko oko središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra; min. mačje oko poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem; tigrovo oko poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem; rad. magično oko priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost; teh. oko luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje; zool. pikčasto oko preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne jamice; sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
okóren -rna -o prid., okórnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
    // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
  2. 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
    1. a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
    2. b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
      // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
  3. 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge
okrog predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: okrog gornje hiše teče lesen hodnik; družba je zbrana okrog mize; četa počiva okrog ognjev; ozreti se okrog sebe / ekspr. okrog in okrog obzidja so sovražniki / sij okrog lune; ruta okrog vratu
    // nav. ekspr. za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja: vse misli se mu vrtijo okrog jedi in pijače; pogovor se suka okrog veselice / publ.: hrup okrog previsokih zaslužkov; prizadevati si okrog zvišanja storilnosti; zapleti okrog gradnje cest ob gradnji; glede gradnje; razpravljanje okrog pokojnin o pokojninah
  2. 2. za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa: zavijte okrog tega bloka na desno; sedeti okrog peči; burja brije okrog oglov / tesno ji je okrog srca; smehljaj okrog ust
  3. 3. z izrazom količine za izražanje približnosti: pride okrog enajstih, enajste (ure); okrog novega leta; temperature okrog nič; elipt. fant okrog dvajsetih
    ●     pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; ekspr. sliniti se okrog direktorja prilizovati se mu; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; nar. govoriti okrog ogla ne naravnost; pog. povpraševati okrog sosedov pri (vseh) sosedih; pog. raznašati mleko okrog strank k (stalnim) strankam; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; ekspr. letati okrog zdravnikov pogosto iskati njihovo pomoč
omŕsiti se -im se dov. (ŕ r̄) zastar. kaj malega pojesti: danes se še nisem omrsil
● zastar. noben petek se ni omrsil ni jedel mesnih jedi; zastar. fant in dekle sta se omrsila spolno občevala
onegáv -a -o prid. (á) star. ki ima lastnost, značilnost, ki se noče, ne more imenovati: fant je ves skuštran, onegav / vaščani planejo iz spanja in vsi onegavi strmijo v požar omamljeni, zmedeni
// v zaimenski rabi: zunaj stoji onegavi Pepe; oženil se bo z onegavo Katico
oprávek -vka m (ȃ) 
  1. 1. kar kdo opravlja
    1. a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku
    2. b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da
    1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali
    2. b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja
  3. 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
  4. 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
    ●     kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval
opráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. uspešno končati
    1. a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
    2. b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
      // mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
  2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
    // opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
  3. 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
  4. 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
    // s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
    // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
    // revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
  5. 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
  6. 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
    1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
    2. b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
  7. 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
  8. 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
    ●     ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
    ♦     alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
oprézati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: potuhnila se je in oprezala; oprezala je, preden je vstopila; oprezati skozi okno / napeto je oprezal v dolino; cele dneve je oprezal, da bi ga našel
  2. 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezati za tatovi / oprezati za medvedom
    ●     ekspr. fant že opreza za dekleti se že zanima zanje
oprezováti -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 
  1. 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom
  2. 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo
    ●     ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje
oslepáriti -im dov. (á ȃ) ekspr. ogoljufati, prevarati: pazi, da te ne bo osleparil / oslepariti koga za dobiček, pri kupčiji / ta fant jo bo osleparil, kakor je že marsikatero dekle
osobít -a -o prid. (ȋ) zastar. poseben, nenavaden: osobita ljubezen do knjig; obleka iz osobitega blaga
ostáti ostánem dov. (á ȃ) 
  1. 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
    // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino
  2. 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
    // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen
    // akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju
    // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj
  3. 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
    // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
    // ne prenehati
    1. a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
    2. b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile
      // nekaj ljudskih šeg je ostalo
    3. c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
  5. 5. z dajalnikom ne prenehati biti
    1. a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
      // drevesu je ostalo le še nekaj listov
    2. b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
  6. 6. ne prenehati biti
    1. a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
    2. b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji
  7. 7. biti še
    1. a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
    2. b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
    3. c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
      // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane
  8. 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje
    // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal
  9. 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
  10. 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
    1. a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil
      // brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi
    2. b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
    3. c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
    4. č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
      // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
    5. a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama
    6. b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
    7. c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme
      ●       pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
      ♦       jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali
ostroúmen -mna -o prid. (ú ū) sposoben hitro dojemati in zelo prodorno misliti: ostroumen človek; fant je ostroumen in priden / ostroumne misli; ostroumna pripomba
ostroúmnost -i ž (ú) sposobnost ostrega dojemanja in zelo prodornega mišljenja: fant kaže veliko ostroumnost / s svojo ostroumnostjo bo še veliko dosegel
osupljív -a -o prid. (ī í) nav. ekspr. ki koga osupne: osupljiv prizor; osupljivi rezultati; osupljiva novica
// zelo velik: dosegel je osupljiv uspeh; njegova odkritost je naravnost osupljiva
osvajáč -a m (á) ekspr. osvajalec: nemški osvajači; boj proti osvajačem / fant se ima za osvajača
oštrigljáti -ám dov. (á ȃ) nar. očohati: oštrigljati konja / nizko fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati umiti
otročè -éta s (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ekspr. otrok, navadno droben, majhen: otroče v naročju je zajokalo; otročeta so bežala pred njim; obnašal se je kakor otroče osmih let
  2. 2. slabš. mladenič, fant: spravi svoj meč, otroče
ovohávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom; živali sta se prijazno ovohavali
  2. 2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / redko ovohavati smrad vohati, duhati
  3. 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli
    // s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali
    ●     ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti
ozírati se -am se nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali; ustavil se je in se oziral; ozirati se na levo in desno
    // gledati, pogledovati: ozira se proti hribom; ozirati se skozi okno; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval
  2. 2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom
  3. 3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji
    ●     knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj
ožéti ožmèm tudi ožámem dov., ožmì ožmíte in ožêmi ožemíte; ožél; nam. ožét in ožèt (ẹ́ ȅ, á) 
  1. 1. s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa: ožeti gobo, krpo, perilo; tako je bil premočen, da je obleko kar ožel / ožeti limono; kumare je treba rahlo ožeti; pren., ekspr. misel na ločitev mu je ožela oči
    // knjiž. stisniti: ožela je ustnice in umolknila
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: fant je očeta čisto ožel; turiste v sezoni kar dobro ožmejo / oželi so ga za precejšnjo vsoto
  3. 3. ekspr. izčrpati, oslabiti: ujetnike so do kraja oželi
    // izrabiti, izkoristiti: gospodar je hlapce pošteno ožel
oživéti -ím dov., ožível (ẹ́ í) 
  1. 1. postati (ponovno) živ: princeska v pravljici oživi / mrtvo oko spet oživi / spomladi narava oživi
    // začeti se gibati, premikati, kot da bi bil živ: lutke v njegovih rokah so oživele; sence na steni so oživele
  2. 2. postati živahen, dejaven: ob novici je vsa oživela; oživeti v pričakovanju dogodka / njen obraz je oživel
    // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: zvečer so ulice oživele; brezoseb. zunaj je naenkrat oživelo
  3. 3. ponovno se pojaviti, vzbuditi: v njem so oživeli spomini; sum je oživel v njegovi duši
pa vez.  
  1. I. navadno v protivnem priredju, z vejico
    1. 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim
      1. a) na čelu stavka: obljubil je bil, pa ni držal besede; rad bi šel v kino, pa ne sme / rekla je, da bi denar vrnila, pa da ga nima / če je tebi prav, pa meni ni; namesto da bi pazil, pa spi / okrepljen: rekel je, da ga ne bo, pa je le prišel; previden je, pa vendar odločen
      2. b) zapostavljen: obljubil je, besede pa ni držal; jaz delam, ti pa lenariš; morda je tebi prav, meni pa ni; eno tekmo so izgubili, tri pa dobili; avtobus je zamudil, peš je pa predaleč / govori iz zavisti, ne pa iz dobrote; res je med najboljšimi, ni pa prvi / elipt. praviš, da ni pridna. Kakšna pa / če misliš, da ti bomo verjeli, se (pa) motiš
        // za izražanje nepričakovanega: nihče ni mislil nanjo, pa je stopila v hišo; gledam skozi okno, pa priteče sosed / verjeli smo mu, on pa (gre in) nas pusti na cedilu / mlad, pa tako pokvarjen / jaz — pa v pokoj, kaj še; ti — pa junak
        // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, pa še ta težko
    2. 2. za izražanje rahlega nasprotja: po travi so pajčevine, na njih pa se blešči rosa; igrišče je majhno, razen tega pa blatno / vozijo po levi, to pa je prepovedano / dan se je nagibal, nebo se je pooblačilo, gozd pa je umolknil / v deželi je bil mir, ki pa ni bil mir
      // za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: večkrat se razjezi, pa ne brez vzroka; potrebno nam je znanje, pa resnično znanje / hladen, pa ne leden obkladek; grad stoji na vrhu strmega, pa ne previsokega hriba
      // za krepitev prislova, ki uvaja zadnji člen zaporedja: samo pozdravim jih, potem pa grem; gleda izpod čela, nazadnje pa zagrabi kol / dela v tovarni, hodi tudi na lov, pa še kmetuje pomalem / kot zaključek: drugače pa je vse v redu; pravzaprav pa je poštenjak / sicer pa še nismo končali
      // ekspr., med členi v stavku, navadno okrepljen za stopnjevanje: pozdrav vsem, posebno pa očetu; to utegne trajati tedne, pa cele mesece; tega ne privoščim nikomur, najmanj pa tebi / poznam ga, pa bolje kot ti; strahopetec je, pa večji kot drugi / taki krivici se bodo uprli, pa še kako se bodo
    3. 3. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: boji se, pa se skriva; dosti dela ima, pa rad pozabi; ni plačal davkov, pa so ga rubili; sedi v pisarni, pa misli, da je bogvekaj / dolgčas mu je, ko pa nima nobenih prijateljev
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: to je zanimiv primer, pa je prav, da si ga ogledamo; vemo, da je pridno delal, pa ga bomo nagradili / ekspr. pameti ne sme manjkati niti cestarju, pa je ne bi bilo treba pesniku
      3. c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: odmakni opornik, pa se bo vse zrušilo; plačaj, pa te ne bomo tožili; njo bi vzel, pa bi bilo drugače / ne bom ti več razlagal, pa bi bil poslušal / če ti ni všeč, pa pojdi; če nočeš, pa pusti
      4. č) ekspr. dejstva, kljub kateremu se dejanje prejšnjega stavka uresniči: Jože je odličnjak, pa nima inštruktorja kakor ti; takoj ga je spoznal, pa ga je videl samo enkrat
    4. 4. nav. ekspr., v prislovni rabi, z vezniki poudarja nasprotje: moja bo obveljala, pa če se na glavo postaviš; premagal ga bom, pa če je še tako močen / premalo premislimo, zato pa je vse narobe / nikar se ne izmikaj, če pa vem, kje si včeraj hodil; čemu ti bo toliko denarja, ko pa ne moreš vsega porabiti
  2. II. pog., med členi v stavku, brez vejice
    1. 1. za vezanje dveh istovrstnih členov; in: prinesi kruha pa sira; daj mi papir pa pero; jama je široka pa globoka; hodi počasi pa previdno; vonj po pečenki pa (po) klobasah; pospravi krožnike pa kar je še na mizi / elipt. vprašal ga je, kaj pa kako je opravil
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: šumenje macesnov, borovcev pa smrek
      // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: fant je še mlad pa norčav pa zaljubljen
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: ves vik pa krik je zaman; čast pa slava; sem pa tja sempatja; tu pa tam tupatam
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tam je sam pesek pa spet pesek; tako ne bo šlo, ne pa ne
    4. 4. za seštevanje, prištevanje: koliko je ena pa ena; dve pa dve; bilo jih je sto pa pet / star je pet let pa tri mesece
      // navadno okrepljen za dodajanje: povedala je samo materi pa (še) teti; žejna je pa lačna tudi; porabil je cel tisočak pa še nekaj
    5. 5. navadno v zvezi ta pa ta, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta pa ta dan; to pa to bi še bilo treba urediti; to se napravi tako pa tako / tovariš ta pa ta / to pa ono ti imam še povedati
  3. III. pog., v vezalnem priredju, brez vejice, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku
    1. 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost; in: jej pa pij; molči pa čaka; ves dan sedi v sobi pa bere; sam sem to slišal pa videl / izpil je pa vstal; poberi svoje stvari pa odidi / naročil je, da bo prišel v urad pa (da bo) sprejemal stranke / pri različnih osebkih tudi z vejico pred pa ne bo dolgo, pa pride noč
      // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: pili so, peli pa šale zbijali
      // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino pa gleda televizijo pa bere stripe
    2. 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: ves dan vpije pa razgraja; kar jokaj pa stokaj
    3. 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka pa čaka; ne dam pa ne dam; ne gre pa ne gre mu z učenjem; ni pa ni hotel odpreti; samo spal pa spal bi
    4. 4. za izražanje namena: pojdi pa zapri vrata; skoči k njim pa jim povej
  4. IV. za piko ali podpičjem
    1. 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod I, zlasti 3, in III
      1. a) ekspr.: bodite mirni. Pa nobenega šepetanja; preveč delaš. Pa ti je počitek potreben; za danes dovolj. Pa drugič spet; zbogom. Pa brez zamere; glejte no, se je začudil. Pa vam gre res po sreči; vsakdo mora delati. Pa to sam veš / lepo ženo ima. Pa še pridna je povrhu; bil je postaven fant. Pa si je tudi domišljal
      2. b) navadno okrepljen: zelo dobro šofira. Pa mu kljub temu ne dovolijo voziti; vem, da se norčuje. Pa mu vendar ne zamerim
      3. c) miličnik me je zapisal. Pa sem moral plačati kazen
      4. č) s podrednim veznikom: se bo že naveličal. Pa če se ne; zaspi! Pa če ne morem
    2. 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. Pa ti; pa bo res prišel; pa je to sploh mogoče / pa še kaj pridi, je dostavila / pa smo spet doma; pa naj bo po tvojem / No — pa? je vprašal in zazehal
    3. 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: pa še to. Včeraj mi je pisal Janez / ja, da ne pozabim. Pa brata pripelji na večerjo
    4. 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: pa da mi nikdar več ne greš tja; pa to naj bo pridnost; pravi, da nima denarja. Pa mu ti verjameš; pa delal, kdo bo / ti si pa priden nisi priden
      ●       pog. jurček je pa ja ena najboljših gob poudarja samoumevnost povedanega; pog. ali boš kozarček vina? Pa ja (da) izraža soglasje, pritrditev brez pridržka; ekspr. pomagati je treba, pa je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; pog., ekspr. kar bo, pa bo izraža vdanost v usodo; ekspr. da je bolan? Pa menda (ja) ne izraža zaskrbljenost; ekspr. ne dam, pa mir besedi nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. če nočeš z nami, pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; pog., ekspr. če ti nisi nor, pa nič nočem, pa nič ne rečem izraža prepričanje o resničnosti povedanega; pog. pa imaš, ko si tako nestrpen izraža zadovoljstvo, privoščljivost; pog. če noče, pa noče izraža sprijaznjenje z odločitvijo koga; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično; ekspr. pa še kako ga imam rad izraža veliko mero ali stopnjo povedanega; pog., ekspr. daj mi tisočak. Pa še kaj izraža močno zavrnitev; iron. junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; pog. pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene; pog. morda je res. Pa kaj zato izraža brezbrižnost; pog. no ja, sem pa mevža izraža sprijaznjenje z dano trditvijo; ekspr. smem v kino? Kaj pa še izraža močno zavrnitev; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih; ekspr. mislite, da so nas čakali? Kje pa izraža močno zanikanje, zavrnitev; pog., ekspr. včeraj smo ga pa (pili) precej vina smo popili; pog., ekspr. ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; ekspr. tam imajo denarja še pa še zelo veliko; ekspr. tako predstavo bi še pa še gledal večkrat in z velikim veseljem; ekspr. ta pà, ta — ta je res sposoben izraža pritrjevanje; ekspr. veseljak je, to pà, to izraža pritrjevanje; pog. zdaj pa imamo, ko smo tako dolgo čakali izraža nezadovoljstvo, razočaranje; prim. sempatja, tupatam, zdajpazdaj
páglavec -vca m (á) 
  1. 1. slabš. kdor (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno fant, deček: paglavci so ga dražili in zasmehovali; obnaša se kot paglavec
    // ekspr. fant, deček: kruh je razdelil med svoje tri paglavce; naš poredni paglavec
  2. 2. zool. žaba, močerad na razvojni stopnji med jajčecem in razvito žabo, močeradom: loviti paglavce v mlaki
pámet -i ž (á) 
  1. 1. sposobnost dojemati, razsojati, ravnati glede na izkustvo: otrok pri tej starosti še nima dovolj pameti za tako odločitev; ravnal je, kot bi bil brez pameti; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / ekspr.: to mu narekuje pamet; poslušati, ubogati pamet; zaradi nesreče je bil čisto ob pamet; sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; spraviti dekle k pameti; biti pri čisti, pravi, zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
    // ekspr.: zaradi starosti ga zapušča pamet razum; glej, da ti ne bo prevelika pamet v škodo bistrost, nadarjenost; premišljenost, preudarnost; ko bi imel boljšo pamet, bi si to zapomnil spomin; po njegovi pameti je prav po njegovem mnenju; star. do zadnjega je bil pri pameti zavesti; star. nisem več te pameti tega mnenja
    // kot opozorilo, svarilo ljudje, pamet
    // ekspr., s prilastkom človek glede na svoje dojemanje, razsojanje: prepričaj kmečko pamet o tem, če moreš; njena ženska pamet tega ne more odobravati
  2. 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po pameti, s pametjo premišljeno, razsodno: presojati, ravnati po pameti; delati s pametjo / piti po pameti zmerno
    ●     ekspr. to nam pove že preprosta pamet tega ni težko razumeti, spoznati; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. hoče mi soliti pamet vsiljevati svoje védenje, znanje; ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; ekspr. to mi ni padlo, prišlo na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; na pamet govoril je na pamet ne da bi si pomagal z vnaprej sestavljenim, napisanim besedilom; računal je na pamet ne da bi si računske operacije pisal, ne da bi uporabljal pripomočke; ekspr. to trdiš na pamet brez dokazov, ustreznih podatkov; učiti se na pamet tako, da se besedilo zapomni dobesedno; znati pesem na pamet tako, da jo je mogoče povedati dobesedno; ekspr. take povodnji človeška pamet ne pomni ljudje ne pomnijo; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ekspr. biti kurje pameti neinteligenten; pog. bolj počasne pameti je ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; ekspr. niti na konec, na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. imej pamet, fant, (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar vsakemu tisto, česar nima; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. pamet je boljša kot žamet boljše je biti pameten kot pa bogat
pámeten -tna -o prid., pámetnejši in pametnéjši (á) 
  1. 1. ki ravna v skladu z razumom, pametjo: pameten človek bi ravnal drugače; fant je pameten, lahko se zanesete nanj; premalo je še pameten, da bi mu zaupal sporočilo / bila je toliko pametna, da ni ubogala nasveta / pameten bodi, pa bo šlo / kot vzklik bodi no pameten, saj ni toliko vredno
    // ki izraža tako ravnanje: narediti pameten načrt; njegov nasvet se mu je zdel pameten; pametna beseda, poteza; voditi pametno politiko
  2. 2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci so zelo pametni; ni dovolj pameten, da bi to razrešil
    // ki vsebuje, izraža sposobnost za tako dojemanje, mišljenje: lep, pameten obraz; ima velike, pametne oči
  3. 3. nav. ekspr. čustveno uravnovešen, umirjen: dela naj, pa bo pameten; pri teh letih bi bil že lahko malo bolj pameten
  4. 4. ekspr. primeren, ustrezen: reševati kaj na pameten način; vse do pametne mere; priti ob pametni uri; daj ji kako pametno ime / prodati za pametno ceno
pár -a m (á) 
  1. 1. skupina dveh oseb: igralski par se je predstavil v novi drami; iz gledališča so prihajali mladi pari; bila sta prav čeden par / drsalni par; plesni pari so zaplesali četvorko; zakonski par mož in žena
    // fantje in dekleta so bili na pare; star. s kom si šel v par pri pogrebu kdo je bil s teboj v paru; biti v paru s kom; korakati v parih tako, da sta dva v vrsti; vojaki patruljirajo po parih, v parih po dva
    // ena od teh oseb: izbrati si par; bila je brez para
  2. 2. skupina dveh enot: popravil je dva para čevljev; par nogavic; kupila je nov par rokavic / žuželka s tremi pari nog
    // ena od teh enot: čevlju je našla par; nogavica brez para
  3. 3. s prilastkom dve istovrstni živali istega spola: kupil je dva para konj; vpreči v voz par volov
    // dve istovrstni živali nasprotnega spola: labodji par; siničji par si je spletel novo gnezdo
    ●     ekspr. je plavalec, ki mu ga ni para zelo dober; ekspr. pil je vino, ki mu ga ni bilo para zelo dobro; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven
    ♦     fiz. ionski par elektron in pozitivni ion, ki nastaneta pri ionizaciji atoma, molekule; par sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; lingv. zveneči in nezveneči pari glasov; šport. tekmovanje parov dveh igralcev proti dvema; voj. na pare preštej se kot povelje ob klicanju besed prvi, drugi se pripravi za nadaljnjo (drugačno) razvrstitev
paralélka -e ž (ẹ̑) oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki spadajo v isti razred, vzporednica: odpreti novo paralelko; ta fant je iz paralelke; hodila je v paralelko / četrti razred ima tri paralelke oddelke
partíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. družabna igra, zlasti šah, kot enkratna uresničitev: igrati dve partiji / dobiti, izgubiti, prekiniti partijo / šahovska partija; partija taroka, tenisa
    ♦     šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije; preigrati izgubljeno partijo ponoviti jo zlasti za vajo; konzultacijska partija pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj
  2. 2. v meščanskem okolju oseba glede na primernost, da postane zakonski tovariš koga: ta fant je bil primerna partija za hčer; bila je bogata in je veljala za dobro partijo
  3. 3. žarg. določena količina blaga, tovora, pošiljke: dve partiji kož sta se pokvarili; prvo partijo sadja so že dobili / raztovarjati po partijah
  4. 4. žarg. delovna skupina: bil je najmlajši v partiji; partija rudarjev / delavci so odhajali na delo v partijah
    ●     publ. na sliki je najbolj izrazita partija okoli oči del; žarg., muz. pevec je odpel svojo partijo vlogo; publ. hoja po težjih partijah ledenika delih, odsekih
pavlíhast -a -o prid. (í) ekspr. tak kot pri pavlihi: pavlihaste dogodivščine
// šaljiv, hudomušen: pavlihast fant; je pavlihast, da se mu vsi smejejo / pavlihasto vedenje
pázen -zna -o prid. (á ā) knjiž. pazljiv: pazen poslušalec, učenec; pri delu ni dovolj pazna / fant je pazen do drugih pozoren, uslužen
pazíti in páziti -im nedov. (ī á ȃ) 
  1. 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes pazi na dom; paziti na hišo
    // navadno z odvisnim stavkom delati, prizadevati si, da se ne zgodi kaj neprijetnega, nezaželenega: zelo je pazil nanj, pa se mu je vseeno v mestu izgubil; paziti moramo, da ne pride do nesreče; pazi, da ne padeš, se ne urežeš; pri kopanju je še posebno pazila, da se otrok ne bi prehladil; na prehodu za pešce zelo pazi; pazila je nanj kot na punčico svojega očesa zelo
    // on zna paziti nase; otrok se ne zna paziti
    // imeti v oskrbi, varstvu: dopoldne pazi sosedove otroke; trije otroci že hodijo v šolo, najmlajšega pa pazi babica
  2. 2. delati, prizadevati si, da se kaj ohrani: paziti na knjige, obleko / paziti na red / paziti na svojo čast; paziti na zdravje
  3. 3. biti zavestno (miselno) zbran: učenci premalo pazijo; ker ni pazil, se je zmotil pri seštevanju / paziti na vsebino in obliko pismenega izdelka / kot ukaz psu pazi
  4. 4. biti kje z namenom ugotoviti, zaznati kaj: pazil je pri oknu, kdaj bo patrulja odšla; pazil je, kdaj se bo mati vrnila; pazi, kdaj se bo oddaja začela / pazi na mleko glej, kdaj bo začelo vreti, da ne bo prekipelo
  5. 5. v medmetni rabi izraža opozorilo: pazi, prehod za pešce; pazite, vlak; pazi se, ta ti bo še kako zagodel
    ●     star. pazili so ga, da bi ga zasačili oprezali so za njim; vedno pazi na distanco nikoli ni preveč prijazen, domač; ekspr. pazi na svoj jezik pazi, kaj in kako govoriš; pazi na vsak korak previdno hodi, se premika
páž -a m (ȃ) 
  1. 1. zlasti v plemiškem okolju, nekdaj fant, navadno plemiškega rodu, ki streže vladarju, plemiču: kraljico so spremljali trije paži; kraljev, vitezov paž; hodil je za njo kot paž; pren., ekspr. ne bom več tvoj paž
  2. 2. v nekaterih deželah hotelski delavec, ki opravlja razna pomožna dela: paž mu je odnesel pismo na pošto
pečáti se -ám se nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ukvarjati se: peča se z lovom, s politiko / pečati se z mislijo, da bi odšel; peča se s slikarstvom slika
    // pečati se z mladino
    // družiti se: fant se je pečal s pijanci
  2. 2. slabš. imeti ljubezenske, spolne odnose: pečati se z moškimi; mati mu je branila pečati se s to žensko
  3. 3. zastar. zanimati se, meniti se: oče se je malo pečal za dejanja svojega sina; pečati se za gospodarstvo
pêta -e tudi -é ž (é) 
  1. 1. del stopala pod nartom: poškodovati si peto; zbodel se je v peto; nekaj časa hodi po prstih, nato po petah; brcniti žogo s peto; vso peto ima ožuljeno; gleženj, nart in peta / čepeti na petah; zasukala se je na peti in odšla / ekspr. nosi haljo do pet dolgo (do pet)
    // vojak je udaril s petami v pozdrav
    ●     teče, da ga pete komaj dohajajo zelo hitro; pog. igrajo tako poskočno, da vsakogar srbijo pete da si vsakdo želi plesati; ekspr. brusiti pete hitro hoditi, teči; nizko iztegniti pete umreti; slabš. lizati pete komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; ekspr. pete si lahko obrusiš, pa boljšega ne najdeš lahko zelo veliko prehodiš; ekspr. odmakniti, odnesti, pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. hitro zna sukati pete hoditi, plesati; ekspr. obesiti, prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. gori mu pod petami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. imeti koga pod peto ukazovati, gospodovati mu; ekspr. neprestano ji je za petami hodi za njo, jo zasleduje; ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; to je njegova Ahilova peta slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi proti njemu; ekspr. fant je hitrih, urnih pet lahko hitro hodi, teče; ekspr. samo hitre pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. junak, poštenjak je od pet do glave zelo je junaški, pošten; ekspr. biti nov od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. več ima v peti kakor ti v glavi neprimerno več ve kot ti; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
  2. 2. zadnji spodnji del obuvala: peta se ji je odlomila; gumijasta, lesena, usnjena peta / čevlji z nizko, visoko peto
    // del nogavice, ki pokriva peto: nogavico je spletla do pete; na peti imaš luknjo; lepo krojena, zaokrožena peta / trenirke s peto s hlačnicami, podaljšanimi čez peto
  3. 3. del kakega orodja, priprave, s katerim se ta na kaj naslanja, opira, pritrjuje: jambor se je prelomil nad peto; peta kose drsi po tleh široki del rezila ob ročaju; peta pluga del pluga, ki drsi po dnu brazde
    ♦     navt. peta krmila del krmila, vsajen v ležišče v gredlju
  4. 4. nar. kos kruha, odrezan ob strani hlebca: rad bi peto, ne pa sredice / peta kruha
petelínast -a -o prid. (í) ekspr.  
  1. 1. ki domišljavo, oblastno govori, se vede: mar mi je ta petelinasti fant / zelo je postal petelinast / petelinasta samozavest ga je zapustila
    // ki se hitro razburi, stepe: pomiriti, potolažiti petelinaste goste
  2. 2. redko raznobarven, zelo opazen: petelinasto oblačilo
pétnajstléten in petnájstléten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑; á-ẹ̑) 
  1. 1. star petnajst let: petnajstleten fant
  2. 2. ki traja petnajst let: petnajstletno obiskovanje šole
pétnajstlétnik in petnájstlétnik -a m (ẹ̑-ẹ̑; á-ẹ̑) petnajst let star fant: to vprašanje ga je zanimalo že kot petnajstletnika
plántati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. nižje pog. biti deležen česa neprijetnega, neugodnega: če se stroj pokvari, boš ti plantal / pri tem učitelju bo plantal bo imel težave; se bo moral veliko učiti
    ●     ekspr. zdaj bo pa knjiga plantala treba se bo učiti; ekspr. pri nas je v glavnem polenta plantala smo jedli v glavnem polento; ekspr. naš voz se je pokvaril, zdaj bo moral pa vaš plantati zdaj bo moral voziti vaš voz
  2. 2. nar. vzhodno šepati: fant malo planta
plántav -a -o prid. (ā) nar. vzhodno šepast, šepav: bil je plantav fant / plantava kobila
plàv1 in pláv pláva -o prid. (ȁ á; ȃ á) ki je svetle barve z rumenkastim odtenkom: ugajal ji je fant s plavimi lasmi / ekspr. bila je plavo dekle plavolaso
// v čredi so imeli plavega bika
pób -a m, im. mn. póbje in póbi (ọ̑) pog. fant: lep, postaven pob / je še pob / pobje igrajo nogomet / ima dva poba sina
// to je njen pob
póba -a m (ọ̑) pog. fant: mlad, postaven poba / je še poba / v razredu je več pobov kot deklet; petnajstleten poba / kot nagovor kam pa tako naglo, poba / njegov poba je že na univerzi sin
// mojster je poslal poba vajenca
pobalín -a m (ȋ) ekspr. razposajen, objesten nedorasel fant: pobalini so mu obrali češnje; mestni pobalini / kot nagovor zakaj se smejete, pobalini neumni
póbec -bca m (ọ̑) pog. fant, deček: pobci so razbili okno; kuštrav pobec / bil je še pobec, ko je moral že delati / svoja dva pobca komaj kroti sinova
počási prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža, da se za dejanje porabi razmeroma dosti časa: počasi študirati; megla se le počasi dviga / čas mineva zelo počasi
    // izraža, da se dejanje opravi z majhno hitrostjo: počasi govoriti; počasi in trudno stopati; prav počasi odpirati vrata
  2. 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah: spomin ga počasi zapušča; počasi obogateti; vojne grozote so počasi pozabili / pokrajina se proti jugu počasi znižuje
    ●     ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo; ekspr. fant, le počasi izraža poziv k previdnosti, zadržanosti; preg. hiti počasi delaj hitro, vendar s premislekom; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica
    ♦     muz. počasi označba za hitrost izvajanja adagio
podcenjeváti -újem nedov. (á ȗ) prisojati čemu manjšo vrednost, manjši pomen, kot ga ima v resnici: ne podcenjuje ga; fant se preveč podcenjuje / podcenjevati nevarnost
podjéten1 -tna -o prid., podjétnejši (ẹ́ ẹ̄) ki se pri svojem delu uspešno loteva več nalog, stvari: premožen in podjeten gospodar; postal je podjeten obrtnik / v trgovini je bil zelo podjeten
// ekspr. drzen, samozavesten: bil je zelo podjeten fant; postajal je vedno bolj podjeten
pofántiti -im dov. (á ȃ) ekspr. povzročiti, da kdo prevzame navade, lastnosti fantov: čisto so jo pofantili
poglèd -éda m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
    // nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
    // z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
    // nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
    1. a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
    2. b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
  2. 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
  3. 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
    1. a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
    2. b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
  4. 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
  5. 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
    // v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
  6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
    1. a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
    2. b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
      // v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
  7. 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
    ●     od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti
pogúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. drugega za drugim izgubljati: kar naprej pogublja ključe; pri njih se veliko stvari pogublja / potok se tam pogublja v zemljo izginja, ponika
  2. 2. ekspr. delati, povzročati, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: pijača ga pogublja; fant se zaradi nje pogublja
pohitéti -ím dov., pohítel (ẹ́ í) 
  1. 1. hitro iti, oditi: pohitela je domov; pohiteti nazaj, za kom; pohiteli so po zdravnika; mimo sosedove hiše je zelo pohitel
    // ekspr. iti sploh: v Beograd bo pohitel z letalom; pohiteli so mu čestitat; pren. njegova misel je večkrat pohitela v rojstni kraj
  2. 2. hitro narediti, opraviti kaj: pohiti, se že mudi; delavci so pohiteli, da so še isti dan končali; pohiteti z delom, z odgovorom; z nedoločnikom pohiteti narediti nalogo
    ●     ekspr. vsi sošolci hodijo plesat, je pohitel fant hitro rekel, povedal
pojmováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: ta izraz, to pooblastilo pojmujejo drugače; lepoto pojmujejo ljudje različno; hotel je povedati, kako on pojmuje življenje in svobodo / ta arhitekt pojmuje stavbo še precej tradicionalno
    // publ., v zvezi s kot imeti za, šteti za: tako dejanje pojmujejo kot nasilje, kot nečastno; pojmovati samoupravljanje kot eno od bistvenih oblik socialistične demokracije; to se more pojmovati kot priznanje
  2. 2. zastar. dojemati, razumeti: takega pesnika so mogli pojmovati samo redki sodobniki; kdor pojmuje veličino življenja, pojmuje tudi veličino smrti / fant je pojmoval lahko, zato je pri učenju hitro napredoval
    ●     publ. kaj pojmujete pod tem izrazom kaj vam ta izraz pomeni, izraža
pókavec tudi pókovec -vca m (ọ́) ekspr. nedorasel fant: ko sem bil še pokavec, sem večkrat spremljal očeta v mesto; ravna z menoj kakor s kakim pokavcem / vse bi storila za svoje pokavce otroke
♦ bot. mnogosemenski suhi plod, ki zrel razpade v več enosemenskih plodičev
poleníti -ím dov., tudi poléni; polénil (ī í) 
  1. 1. narediti koga lenega: lahko življenje ga je polenilo; fant se je zredil in se polenil; duševno se poleniti / poleniti se za pisanje / vroče sonce jih je polenilo / poleniti telo; sčasoma se mišice polenijo
  2. 2. ekspr. narediti, da se kaj počasi premika: polenil je korak; reka se v ravnini poleni
polétje -a s (ẹ̑) 
  1. 1. del leta med pomladjo in jesenjo: poletje je minilo, nastopila je jesen; do poletja so končali delo; vrniti se sredi poletja; suho, vroče poletje; ekspr. to je pravo tropsko poletje / ekspr.: vedno bolj vroče je, gremo že v poletje; pomlad se je nagnila v poletje / čez poletje je hodil delat k sosedu; star. potok v poletju skoraj presahne poleti; umrl je lansko poletje
    ♦     astr. astronomsko poletje doba od poletnega sončnega obrata do jesenskega enakonočja; etn. Martinovo poletje doba lepega vremena okoli 11. novembra; meteor. babje poletje doba lepega vremena v začetku jeseni; indijansko poletje na ameriškem severu babje poletje
    // za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bilo še poletje, v hribih pa že jesen; pozno poletje ga je navdalo z otožnostjo / zunaj je poletje poletno vreme; pren., knjiž. v njihovih srcih je poletje
  2. 2. ekspr., s prilastkom doba največje življenjske moči: njegovo poletje že mineva
    ●     ekspr. biti v poletju moči njegova moč se je razvila do največje mere; knjiž. fant s sedemnajstimi poletji star sedemnajst let
pólodrásel -sla -o tudi pólodrástel -tla -o [ou̯-əu̯] prid. (ọ̑-ā ọ̑-á) ki ni popolnoma odrasel: polodrasel fant; sam.: razlike med odraslimi in polodraslimi
polomíti -lómim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. drugega za drugim odlomiti, zlomiti: polomiti palice; polomiti drevesom vrhove / sneg je polomil veje
    // povzročiti, da ima kaj odlomljene, zlomljene dele: pri obiranju so drevo precej polomili / polomiti ograjo, stol / ekspr. polomiti ključavnico, uro pokvariti
  2. 2. ekspr. povzročiti komu zlome, poškodbe: tako ga je tepel, da ga je vsega polomil; ne hodi tja, da se ne polomiš; pri padcu se je ves polomil
  3. 3. pog., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga fant kaj polomi, se lepo pomenita; ekspr.: polomil si ga na celi črti; pošteno ga je polomil
    // narediti napako: igralec ga je na premieri polomil; polomil ga je pri izpitu / ekspr. polomil si jo, da jih nisi povabil
    ●     ekspr. ob izgovarjavi teh besed bi si kmalu jezike polomili zelo težko, nespretno so jih izgovarjali; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil kosti, rebra bi ga zelo pretepel; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan
pomágati -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) 
  1. 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec
    // pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam
  2. 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov
  3. 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj
  4. 4. delati, povzročati, da se komu izboljša
    1. a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala
    2. b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj
  5. 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj
    2. b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj
    3. c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj
      ●       igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
pomének -nka m (ẹ̑) prijazen, lahkoten pogovor: pomenek je hitro stekel; obrniti pomenek drugam; pomenek o vremenu / povabiti prijateljico na pomenek
// star. pogovor sploh: po pomenku s predstojnikom je bil razburjen / imela sem resen pomenek
● star. pred leti je imel pomenke s sosedovo hčerjo, pa se je razdrlo je bil njen fant, zaročenec; brati zaupne pomenke časopisno rubriko o spolnih problemih, družinskih težavah
pomeščániti -im dov. (á ȃ) prilagoditi meščanskemu načinu življenja in mišljenja: ženo je skušal pomeščaniti; v mestu se je hitro pomeščanila / pomeščaniti svoje navade
pomírjati -am nedov. (í) 
  1. 1. delovati, vplivati na koga tako, da se manj razburja, vznemirja: sin je pomirjal mater; pomirjati jeznega človeka, ponesrečenca
  2. 2. delovati, vplivati na koga tako, da svojega odklonilnega odnosa ne izraža, kaže v preveliki meri, preveč izraziti obliki: pomirjati sprte sosede / pomirjati demonstrante
  3. 3. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: čutil je, da ga njena bližina pomirja; glasba pomirja; duševno pomirjati / zeleni gozdovi pomirjajo oči
pomljív -a -o prid. (ī í) star. ki si (dobro) zapomni: fant je bister in pomljiv
pomúliti -im dov., pomulíla tudi pomúlila (ú ū) z gobcem potrgati in pojesti: travo je pomulila živina; pomuliti rastje ob poti
ponêsti -nêsem dov., ponésel ponêsla; ponesèn tudi ponešèn (é) nav. ekspr.  
  1. 1. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: raketa je ponesla satelit v vesolje / ladja jih je ponesla čez morje / knjiž.: ponesti roko pred obraz dati; ponesti si robec pred usta / ponesti venec na grob odnesti; knjiž. ponesi pismo na pošto nesi; pren. v Ameriko bo ponesel lep spomin na domače kraje
  2. 2. navadno v zvezi z ime, slava razširiti, razglasiti: taki ljudje so ponesli ime Jugoslavije po svetu; naši košarkarji so ponesli slavo jugoslovanskega športa v svet
  3. 3. povzročiti občutek obstajanja, nahajanja tam, kot izraža določilo: ta melodija ga vselej ponese v pomladno jutro na morju; spomini so ga ponesli v domači kraj
    ●     ekspr. šel bom, kamor me noge ponesejo brez naprej določenega cilja; nar. gorenjsko nikogar nima, da bi ji ponesel jerbas pomagal nesti; evfem. kmalu me ponesejo na pokopališče kmalu bom umrl
poskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) 
  1. 1. z odrivom se za hip oddaljiti od podlage: zavriskal je in poskočil; piščanec poskoči; na vsak tretji korak je poskočil na eni nogi; poskočil je kot žrebe / deklica je poskočila od veselja
    // skočiti z noge na nogo: nekajkrat je poskočil, da bi se ogrel
  2. 2. nav. ekspr. skočiti: poskočila je čez jarek; poskočil je z ladje na pomol
    // hitro se premakniti: ko je pritisnil na plin, je avtomobil poskočil / kazalec brzinomera je poskočil na stopetdeset
  3. 3. zaradi sunka se za hip oddaljiti od podlage: udaril je po mizi, da so kozarci kar poskočili / ledeno zrno je poskočilo od tal se odbilo
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi s srce močno udariti, utripniti: čutil je, kako mu je poskočilo srce ob pogledu na domačo hišo
  5. 5. ekspr. povečati se, narasti: število tatvin je poskočilo / prebivalstvo je zelo poskočilo / proti večeru je bolniku temperatura poskočila / zanimanje za nogomet je poskočilo / tabela kaže, da je proizvodnja poskočila / cena zlata, zlatu je poskočila / pog. les je poskočil se je podražil
    ●     ekspr. fant je poskočil po bregu navzdol zelo hitro odšel, stekel; pog. mesarji so poskočili s ceno, cenami povišali cene; ekspr. otroci naj le malo poskočijo kratek čas skačejo; ekspr. ves razburjen je poskočil izza mize hitro vstal; ekspr. srce mu je poskočilo od sreče zelo je bil srečen; ekspr. ob glasbi so malo poskočili zaplesali
posmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) potegniti sluz, zrak v nos: fant je posmrknil in odšel za njimi / na roko si je dal ščepec tobaka in posmrknil / ekspr. žena je zajokala in tudi sam je malo posmrknil pojokal
postáti -stánem dov. (á ȃ) z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
  1. a) s pregibno besedo: postati domišljav, grd, lačen, nemiren, pijan, razigran, žalosten; postati polnoleten, popularen, slaven; nenadoma je postal bled, jezen je prebledel, se ujezil
    // gneča postane hujša; država je postala neodvisna, samostojna; podjetje je postalo nerentabilno; problem postane zelo pereč; stvar je postala vprašljiva; po gnojenju je listje postalo temno zeleno / postal je bogataš, poštenjak, samotar; iz dečka je postal lep fant; postal je dober strelec / postala sta prijatelja, zaveznika; po tem pogovoru sta si postala bližja, domača; postali so pozorni nanj / posestvo je postalo last drugega; tako ravnanje je postalo njegova navada; postati ovira za kaj
  2. b) z nepregibno besedo: čutil je, da je postal odveč; obleka ji je postala prav; postala mu je všeč / s smiselnim osebkom: postalo mu je dolgčas; postalo ji je neprijetno, slabo; postalo ga je groza, strah; postalo ju je sram; žal mu ga je postalo; brezoseb.: zvečer postane hladno; postalo je jasno, očitno, kako je z njo; postalo je mraz; zunaj je postalo temno kot v rogu
    ●     bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; zamisel je postala dejstvo se je uresničila; že tretjič je postal oče dobil je tretjega otroka; knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; ekspr. postal je tarča njihovih napadov začeli so ga zelo napadati; zastar. spet je postal strašen molk nastal
    // izraža dosego
  3. a) določenega poklica: postal je krojač; rada bi postala zdravnica / sam ne ve, kaj bi hotel postati
  4. b) določenega položaja, funkcije: postal je general, ravnatelj / postal je član društva; postal je tabornik član taborniške organizacije
poštenjákovič -a m (á) 
  1. 1. ekspr. pošten človek: fant je poštenjakovič in mi rad pomaga / iron. takih poštenjakovičev se ne manjka
  2. 2. evfem. tat, kradljivec: poštenjakoviče so že prijeli
potepín -a m (ȋ) ekspr. kdor se (rad) potepa: fant je velik potepin / sin potepin / kot psovka boš že videl, potepin
● ekspr. nevarnega potepina so ujeli in zaprli potepuha
potêpsti se -têpem se dov., potépel se potêpla se (é) ekspr. iti, oditi se potepat: fant se je spet potepel; mačka se je nekam potepla
// iti (stran), oditi sploh: neznanec se je že zjutraj potepel iz mesta; sin se je potepel v Ameriko
potepúh -a m (ū) kdor hodi iz kraja v kraj in je brez zaposlitve: ujeli so potepuha; tatovi in potepuhi
// ekspr. kdor se (rad) potepa: fant je velik potepuh
potepúški -a -o prid. (ū) nanašajoč se na potepuhe ali potepuštvo: potepuški fant; potepuški otroci; ubili so potepuškega psa / potepuško življenje / v njem je precej potepuške krvi
pôtlej prisl. (ó) 
  1. I. 
    1. 1. izraža, da se dejanje zgodi
      1. a) po krajšem ali daljšem presledku; potem: ali mi boš zvesta tudi potlej / vsak mora umreti, ta prej, oni potlej
      2. b) po predhodnem dejanju: odšel je z doma, pa se je kmalu potlej vrnil
    2. 2. izraža vzročno-sklepalno razmerje: vse se draži, kako naj potlej kaj privarčujem
    3. 3. pog., z oslabljenim pomenom izraža nejevoljo, presenečenje, začudenje: doma ga ni. Kje pa je potlej; naj potlej jaz vse delam / elipt.: in kaj potlej; kdo pa potlej
    4. 4. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu
      1. a) v času: prej je bil eno leto pri vojakih, potlej je pa doštudiral; najprej je pomislil, potlej je spregovoril
      2. b) v kraju: pojdi naravnost, potlej pa na levo
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. pri naštevanju za izražanje obstajanja česa poleg že povedanega: vpitje in prepiri, potlej težave v službi, kako naj to zdržim
      // navadno okrepljen za dodajanje: mož je že star, potlej pa tudi malo naglušen
    2. 2. za izražanje
      1. a) vzročno-posledičnega razmerja: skoraj nič ne dela, potlej pa berači
      2. b) vzročno-sklepalnega razmerja: rad se uči, potlej bo že kaj iz njega; ali res nimaš ničesar povedati? Potlej pa zbogom
      3. c) navadno v podredju pogojno-posledičnega razmerja: če hočeš priti na vlak, potlej kar pohiti; če kdo zasluži nagrado, potlej jo on / plačaj, potlej te ne bom tožil / ekspr.: fant bo pobegnil od doma, potlej bomo pa imeli; kaj potlej, če je reven, da je le priden
        // ekspr. za izražanje nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, potlej pa res ne vem, če je res
potočíti -ím dov., potóčil (ī í) nar. zakotaliti: potočiti kolo, obroč po cesti; potočiti sodček; jabolko se je potočilo v jarek, po bregu; prstan se je potočil v travo / po licu se ji je potočila solza; žoga se daleč potoči
● nar. iz rane se je potočil curek krvi pocedil; nar. fant pograbi torbo in se potoči mimo hiše steče
potopíti -ím dov., potópil (ī í) 
  1. 1. narediti, da pride kaj pod (vodno) gladino: potopiti vedro v vodnjak / labod je potopil glavo / potopiti ladjo / zbirno jezero je potopilo del doline zalilo, poplavilo
  2. 2. utopiti: potopiti mladega mačka / potopiti v vinu svojo žalost
potróštati -am dov. (ọ̑) nižje pog. potolažiti: fant je potroštal dekle
povŕšnež -a m (ȓ) ekspr. površen človek: fant je velik površnež
povzéti -vzámem dov., povzêmi povzemíte; povzél; nam. povzét in povzèt (ẹ́ á) 
  1. 1. nakratko navesti, podati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzeti vsebino članka; povzeti zgodbo / povzeti glavne misli referata; z nekaj besedami je povzel, kar je bilo o problemu povedanega
  2. 2. začeti, navadno za kom
    1. a) peti: fant je zapel, drugi so povzeli; povzeti melodijo, pesem; povzeti v zboru; ekspr. vsa dvorana je povzela za njim
    2. b) govoriti: za predsednikom je povzel tajnik; kaj praviš, je povzel / povzeti besedo za kom / povzeti glas oglasiti se, spregovoriti; poveljnik je zaklical hura in četa je povzela vzklik za njim vzkliknila
  3. 3. knjiž. sprejeti, vzeti: scenarist je povzel avtorjevo besedilo; motiv za strop je povzel po neki grafični predlogi
    // v zvezi z iz ugotoviti, spoznati: iz pogovora je povzel, da je vdova; iz tega se lahko povzame, da je tudi sam kriv
    ●     star. povzel je hišo in hlev fotografiral; zastar. povzemimo za primer učiteljevo delo vzemimo; knjiž. obleko je morala v pasu povzeti zožiti
pozabljívec -vca m (ȋ) ekspr. kdor (rad) pozablja: fant je pozabljivec
požvižgávati -am nedov. (ȃ) večkrat žvižgati: fant je polglasno požvižgaval / požvižgavati popevko / požvižgavati za dekleti
// ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: sičniki so mu požvižgavali med zobmi / krogle so požvižgavale nad njihovimi glavami
prakticírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. navadno s prislovnim določilom delati v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: prakticirati na sodišču, v bolnici; po diplomi je eno leto prakticiral / fant še prakticira
    ●     star. že petnajst let prakticira zdravniški poklic opravlja
  2. 2. publ. uresničevati, izvajati: prakticirati demokracijo; prakticirati politiko miroljubne koeksistence / to se danes pogosto prakticira dela
    // z oslabljenim pomenom prakticirati gospodarsko sodelovanje z manj razvitimi državami gospodarsko sodelovati
práktičen -čna -o prid., práktičnejši (á) 
  1. 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje
    // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje
  2. 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
    // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna
  3. 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo
    // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo
  4. 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične
  5. 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja
    ♦     filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo
práščiti -im dov. (á ȃ) nar.  
  1. 1. steči, švigniti: fant je praščil iz hiše; zajec je praščil v gozd / mačka mu prašči za vrat skoči
  2. 2. v zvezi praščiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi so praščili v smeh
    ●     nar. praščil je papir v ogenj vrgel
právi -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ki ima potrebne, zaželene lastnosti, značilnosti: vijaki, ki si jih prinesel, niso pravi, pog. ta pravi; kip je šele na vrtu dobil pravo mesto / to so pravi čevlji za mokre jesenske dni / pravi človek je za to nalogo, saj je pogumen in iznajdljiv; ta družba ni prava za otroke / to je prava beseda zanj: sanjač; ekspr. nobena prava misel mu ni prišla na pamet
    // ki glede na okoliščine omogoča uresničitev določenega dejanja, namena: izbrali so si pravi trenutek: nikogar ni bilo v hiši / čas, ki si si ga izbral za delo, ni pravi / prišel si ravno na pravi dan, da boš pomagal pri žetvi / vse boste izvedeli ob pravem času, zastar. v pravi čas
  2. 2. ki je v skladu
    1. a) z resničnostjo, dejstvi: ne vem, če je to pravi naslov; podatke je sporočil prave; informacijo imaš pravo / razlika med pravo in približno vrednostjo
    2. b) z določenim ciljem, položajem: povleči pravo potezo; ta smer ni prava, morate se vrniti; pravi in napačen / ni sedel na pravi vlak
    3. c) z določenimi predstavami, normami: biti deležen prave vzgoje; njegova politična smer je prava / predstava o tem vprašanju ni prava
      // ki je tak, kot je v resnici: te besede, ta dejanja kažejo tebe pravega; spoznati pravo naravo, podobo koga / ta podpis ni pravi, ni njegov pristen, izviren
  3. 3. ki je isti z mišljenim, zahtevanim: nisi mi prinesel pravih čevljev, poglej še enkrat v omaro / ni vedel, če je mož pravi, zato ga je vprašal
  4. 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: šele tedaj je nastala prava država; ljudske pesmi v tem kraju so prave / pravih dokazov ni bilo, zato so ga izpustili / v njegovih pesmih je malo prave umetnosti / pravi in častni člani; v vasi so le še trije pravi kmetje / pravi element tega pesnika je luč bistven, tipičen
  5. 5. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti
    1. a) glede na nastanek, izvor: povlekel ga je za brado, da bi videl, če je prava; pravi in umeten / rad pije pravi čaj čaj iz listov čajevca; prava kava / pog. boste kozarec cvička, je ta pravi naraven, pristen
    2. b) glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: on je pravi Ljubljančan / po starših je pravi Čeh
    3. c) glede na krvno sorodnost: pravega očeta ni nikoli poznal; prava mati in mačeha / to je njegov pravi brat
      // pog., v povedni rabi, z nikalnico izraža normalno telesno, duševno stanje: po prometni nesreči dolgo časa ni bil pravi / noga še ni prava, le počivajte / on nikoli ni bil čisto pravi duševno zdrav, uravnovešen
  6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v nesreči spoznaš pravega prijatelja; pravi sosed ne bi tako ravnal / za pravega alpinista to plezanje ni težavno / bilo je bolj ljubimkanje kot prava ljubezen / on je pravo nasprotje svojega brata / vse, kar je dobil, je njegova prava last / v dar je dobil kolo, pravo (pravcato) kolo / postati narod v pravem pomenu (besede) / ves dan so hodili po mestu brez pravega cilja; pravega dežja že nekaj časa ni bilo obilnega; hiše so stale brez pravega reda; on pri hiši nima prave besede odločilne
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: ta otrok je že pravi mehanik; saj si že pravi umetnik / pravi mož si postal
    // izraža podkrepitev trditve: življenje je postalo zanj pravi pekel / to je prava blamaža, katastrofa / njegova soba je pravi hlev / postal je prava gorila
  7. 7. pog. izraža omalovaževanje: prava figa bi bila, če bi morali iti peš na postajo / elipt.: prava figa, prava reč, če ima avtomobil; razbil se mi je vrč. Prava škoda
    ●     ekspr. tale fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. lotiti se česa na pravem koncu prav; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj, na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. obrnil si se na pravi naslov v tej zadevi ti bom pomagal, ustregel; pog. mož, ta ti je šele ta pravi, ta je še bolj zvit, predrzen, slab, neroden; pog. ona je prava hči svoje matere ima določene, zlasti slabe lastnosti matere v enaki ali še večji meri; ekspr. imej pravo mero bodi zmeren, v ničemer ne pretiravaj; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. ves teden ni bil za pravo rabo se ni dobro počutil, ni dosti koristnega naredil; nar. vzhodnoštajersko prava roka desna roka; iron. prava sila ti je bilo to narediti ni ti bilo treba tega narediti; prava stran blaga, usnja stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran; prava stran bankovca, kovanca prednja stran; ljubi enega samega iz srca (ta) pravega v ljudskih pesmih iskreno, zelo ga ljubi; ekspr. kjer so pravi ljudje, gre vse prav kjer so pošteni, dobri ljudje; ekspr. znal je poiskati pravo besedo ob pravem času znal je ustrezno, primerno posredovati
    ♦     anat. prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; bot. prava cipresa; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; geom. pravi kot kot, ki meri 90°; prava premica, ravnina premica, ravnina, na kateri so končne, dostopne točke; mat. pravi ulomek ulomek, ki ima števec manjši od imenovalca; tekst. prava svila svila iz kokonov udomačene sviloprejke; zool. prave čebele čebele, ki živijo v velikih organiziranih skupinah, Apidae; prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata; prave uši uši, ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; sam.: pog. ni srečala pravega srečala, spoznala moškega, ki bi jo čustveno prevzel, s katerim bi se poročila; toliko časa je čakal, da je nazadnje pričakal pravega; ekspr. hotel ga je ogoljufati, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; star. udariti je treba, če ne uboga. Da, prava je ta izraža strinjanje, odobravanje; ekspr. če misliš, da je tvoja prava, naredi po svoje da je prav, kar misliš, trdiš ti; pog. ni pri pravi ne dela pametno, razsodno; ni normalen, duševno zdrav; ekspr. uganil, zadel je pravo; zastar. ali se je za pravo ponesrečil zares, v resnici; zastar. on za pravo ve, da je bilo drugače trdno, dobro; zastar. najditelju po pravem nekaj pripada upravičeno; po običaju, zakonu; star. nekaj se mu ni zdelo po pravem prav, normalno; prim. pravši
prebíti1 -bíjem dov., prebìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, udarci narediti luknjo, odprtino skozi kaj: prebili so led, da so prišli do vode; prebiti streho, zid / prebiti kovino predreti; mladiča sta s kljunom prebila lupino prekljuvala
    // krogla mu je prebila prsi; pri padcu si je prebil lobanjo / prebiti luknjo v jermen
  2. 2. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje: prebiti blokado, obrambno črto, fronto, obroč; brigada se je s težavo prebila
  3. 3. knjiž. natepsti, pretepsti: zatožil ga je, da ga je prebil; prebiti do krvi
    ●     prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
    ♦     šport. prebiti arkado
prebújen -jna -o prid. (ū) preveč bujen: trava je postala že prebujna / fant ima prebujno domišljijo
predóber -dôbra -o prid. (ọ́ ó) ekspr.  
  1. 1. preveč dober: fant je predober in prepošten / še predobri ste bili z njim / ta podrtija je zanj še predobra
  2. 2. zelo dober: moja predobra mati / povsod so speljane predobre ceste / postregli so nam s samimi predobrimi jedmi zelo okusnimi
predŕzen -zna -o prid., predŕznejši (ŕ r̄) 
  1. 1. ki si v odnosu do ljudi preveč upa: biti predrzen; fant je predrzen v obnašanju
    // ki izraža, kaže tak odnos: predrzen obraz; predrzen pogled / predrzen odgovor; tako dejanje, govorjenje je zelo predrzno
  2. 2. knjiž. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: predrzni skoki v vodo; predrzno junaštvo
prekánjenski -a -o prid. (ā) zastar. presnet, šmentan: prekanjenski fant, kako se je odrezal
prekílav -a -o prid. (í) slabš. prešibek, preslaboten: fant je še prekilav za tako delo
préklast -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na preklo: preklast plot / bil je bled, preklast fant / pog. preklasti fižol visoki fižol
preklémanski -a -o prid. (ẹ̄) presnet, preklet: kje se potepa ta preklemanski fant / že spet ta preklemanska megla
prenapáčen in prenápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant se ji ni zdel prenapačen / kraj res ni prenapačen za to
prenaredíti -ím dov., prenarédil (ī í) narediti, da ima kaj drugačno obliko, uporabnost; predelati: krojač je prenaredil obleko; to so prenaredili zadnje leto / vse hoče prenarediti in prenoviti / prenarediti načrt; pesnik je sonet večkrat prenaredil
// v zvezi z v narediti iz določene stvari drugo stvar: prenarediti plašč v suknjič / prenarediti klet v delavnico
● star. sveta ne boš prenaredil spremenil
preneróden -dna -o prid. (ọ́ ọ̑) preveč neroden: fant je preneroden za tako delo / v ženski družbi je preneroden / prenerodni čevlji
preredíti -ím dov., tudi prerédi; prerédil (ī í) 
  1. 1. z rejo, krmljenjem povzročiti, da žival (pre)živi določen čas: prerediti živino čez zimo / ti travniki in pašniki lahko preredijo precej goveda
  2. 2. redko prehraniti, preživiti: s svojim delom za silo preredi družino
preslepíti -ím dov., preslépi; preslépil (ī í) 
  1. 1. ekspr. prevarati, ukaniti: dal se je preslepiti; spoznal je, da so ga preslepili; preslepiti sovražnika; preslepil je svoje zasledovalce in ušel; preslepiti koga s prijaznimi besedami / to govorjenje je tudi njega preslepilo / preslepiti svojo voljo
  2. 2. slabš. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: menda jo je že čisto preslepil s svojim sladkim govorjenjem / vsi poznate njeno zvestobo, noben fant je ne preslepi
    ●     star. sovraštvo me je preslepilo in planil sem nanj vzelo razsodnost, presojo
presnét -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki izraža
  1. a) nekoliko negativen odnos do osebe, stvari: ali se ta presneti fant še ni vrnil / pusti to presneto reč pri miru; presneta veselica, koliko sem zapravil / kot psovka presneta neroda, kaj si spet razbil
  2. b) občudovanje: presneto dekle, le kdaj je postalo tako čedno
    // v medmetni rabi, v zvezi presneta reč, stvar izraža zaskrbljenost, nejevoljo: ti presneta reč, kako bi neki prišel tja; presneta stvar, spet se me loteva prehlad / presneta reč, teh ljudi pa tudi ni nikoli doma
prespáti -spím dov., prespì prespíte; prespál (á í) 
  1. 1. speč prebiti, preživeti: noč je mirno prespal; tretjino življenja človek prespi / fant je dogodek prespal in zjutraj ni vedel nič o njem / na vlaku je prespal vse postaje do Ljubljane / prespati dogovorjeni znak
    ♦     zool. nekatere živali zimo prespijo prebijejo, preživijo v stanju, podobnem spanju
    // speč preiti kako časovno točko, mejo: ker se je bal prespati dogovorjeno uro, se je vso noč zbujal
    // prenočiti: prespal je kar pod kozolcem; prespal je doma, nato je odšel / v kraju je lani prespalo skoraj sto tisoč turistov
  2. 2. s spanjem doseči prenehanje kakega stanja: najprej prespi svojo pijanost; ko so prespali utrujenost, so nadaljevali pot
  3. 3. ekspr. s spanjem, čakanjem časovno oddaljiti se od česa: ko je poraz, razočaranje prespal, je začel misliti bolj kritično / stvar dvakrat, trikrat prespi, preden se odločiš počakaj nekaj časa
prestàr -ára -o prid. (ȁ á) preveč star: ta fant je prestar zanjo / kruh je že prestar
presúkati -am in -súčem dov., tudi presukájte; tudi presukála (ú) 
  1. 1. preveč sesukati: presukati nit; presukati sukanec
  2. 2. star. obrniti: topničarji so presukali top; presukati se na drugo stran / veter se je presukal / navadno s prislovnim določilom: presukati misli na druge stvari; presukali so pogovor na cene
  3. 3. ekspr. preobrniti, spremeniti: presukal je naše izjave; presukati laž v resnico / presukati položaj v državi / dramo bo treba še nekoliko presukati predelati, preoblikovati
    ●     ekspr. pošteno so ga presukali ogoljufali
prešéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. zelo sproščen, veselo razpoložen: prešeren fant; biti, postati prešeren; prešerna družba / prešerna mladost; biti prešerne volje; pren., ekspr. prešerni sončni žarki
    // ki vsebuje, izraža veliko sproščenost, veselo razpoloženje: prešerno petje in vriskanje / prešeren smeh; prešerne oči
  2. 2. star. objesten, predrzen: prešeren otrok; biti prešeren in svojeglav / prešerno dejanje, govorjenje
prešméntan -a -o prid. (ẹ̄) presnet, šmentan: prešmentani fant / komaj sva premaknila to prešmentano omaro / prešmentana reč
pretegníti in pretégniti -em dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. zelo iztegniti in s tem sprostiti: pretegnil je odrevenele prste; vstal je in pretegnil roke; dobro je pretegnil ude; pretegniti si noge / maček je pretegnil kremplje
  2. 2. ekspr. s čezmernim delom zelo utruditi, izmučiti: pretegniti konje, živino; pretegniti se od garanja / za nikogar se ne bom pretegnil
  3. 3. nar. gorenjsko začeti peljati, voziti; potegniti: kobila noče pretegniti / vlak je pretegnil
  4. 4. nar. opraviti težka dela: dosti vam je pretegnila, sirota; kdaj boste vi toliko pretegnili, kot sem jaz
preténtan -a -o prid. (ẹ̄) nar. presnet, šmentan: ti pretentani fant; pretentana trmoglavost
pretŕmast -a -o prid. (ŕ) preveč trmast: pretrmast fant; biti pretrmast, da bi popustil
prevèč prisl. (ȅ) 
  1. 1. izraža količino ali mero, ki je večja, kot ustreza
    1. a) s samostalniško besedo: preveč denarja ima, pa zapravlja; preveč hudega je doživel, da bi bil srečen; preveč vas je prišlo; ima vsega preveč; elipt. preveč je naložil na voz
    2. b) z glagolom: preveč govori, pa premalo dela; preveč sedi, zato je bolan / to je preveč; deset dinarjev je preveč plačal; tisoč je dosti preveč; ekspr. previdnosti ni nikoli preveč / kot vljudnostna fraza ali zahtevam preveč, če te prosim za uslugo
  2. 2. izraža stopnjo, ki je višja, kot ustreza: ni zdrava, preveč je bleda; pot je preveč strma; ta naloga je za začetnika preveč zahtevna; ekspr. ti ljudje so zelo gostoljubni, še preveč / preveč daleč je do doma, da bi šel peš; ne grem na sprehod, preveč je mraz / ekspr.: preveč je možaka v njem, da bi popustil; preveč optimist je, da bi bil previden / preveč hiteti, se truditi; ekspr. vse preveč skrbi zanjo
  3. 3. ekspr., navadno okrepljen izraža zelo veliko mero, stopnjo: dekle je lepo, preveč lepo; fant je kar preveč priden; (vse) preveč utrujen je, kar kleca / kot vljudnostna fraza hvala, preveč ste prijazni
  4. 4. ekspr., v nikalnih stavkih izraža majhno mero, stopnjo: njemu se ne sme preveč verjeti; me ne zanima preveč / pohiti, nimamo preveč časa; z obleko ni preveč zadovoljna
  5. 5. evfem. izraža nezadostno stopnjo: to dekle ni ravno preveč lepo; nisi preveč priden
    ●     ekspr. nazadnje mu je le bilo preveč in je odšel se je naveličal, se je razjezil; ekspr. kar je preveč, je preveč izraža nedopustnost česa; pog. to razburjenje je bilo preveč zanj ga je zelo prizadelo; je povzročilo njegovo smrt; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev; pog., ekspr. ne upa se nadenj, preveč ga je zanj ne upa se spoprijeti z nasprotnikom, ker je ta tako močen; pog. preveč ga je predebel je; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko; ekspr. ali sem kaj preveč rekel kaj neprimernega, žaljivega; pog. kdaj bo prišel? Preveč me vprašate ne vem, kdaj bo prišel; obljubiti in dati je preveč obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno
prevíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. na novo
    1. a) poviti: previti otroka
    2. b) zaviti: previti knjigo
    3. c) obvezati: previti ranjencu nogo / previti rano
    4. č) naviti: previti prejo / previti magnetofonski trak
prevrníti in prevŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. spremeniti lego, položaj česa: prevrniti stol; z nogo je prevrnil zaboj / vihar je prevrnil drevo podrl
    // po nesreči prevrniti stojalo; klop se je prevrnila; tovornjak se je prevrnil / ekspr. fant se je z vso silo prevrnil vznak padel
    // prevrniti se s čolnom
    // z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: podstavil mu je nogo in ga prevrnil; sunil ga je in prevrnil v sneg / udarec ga je prevrnil po vozu
  2. 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu; obrniti: štirje so pograbili svinjo za noge in jo prevrnili na hrbet; prevrnil se je na drugo stran in spal naprej
  3. 3. ekspr. nahitro spremeniti, predrugačiti: prevrniti družbeni red; domišlja si, da bo prevrnil svet / ta dogodek mu je prevrnil vse življenje
    ●     ekspr. njega ne prevrne vsaka sapica je trden, zdrav; ekspr. vse kote so prevrnili, pa knjige niso našli povsod so pogledali, vse so preiskali; star. vino je izpil in kozarec prevrnil na mizo poveznil; prevrniti kozolec narediti obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi; ekspr. celo stanovanje je prevrnila na glavo popolnoma spremenila, predrugačila; vse je razmetala, spravila v nered; redko pognojiti in prevrniti zemljo z oranjem obrniti; star. januar se je že prevrnil čez polovico minila je prva polovica januarja; star. bojim se, da se bo vreme prevrnilo spremenilo
prevzéten -tna -o prid., prevzétnejši (ẹ́ ẹ̄) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže navadno prezir, zaničevanje do drugih: prevzeten in neprijazen fant; biti, postati prevzeten / prevzetno govorjenje, vedenje / ekspr. prevzetna misel drzna, nenavadna
prezírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. imeti, kazati do koga zelo negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: preproste ljudi je preziral; vedeli so, da ženske prezira / plemstvo je v tisti dobi preziralo slovenski jezik
  2. 2. knjiž. ne upoštevati, ne meniti se za kaj: vse predpise prezira; prezirati probleme, zahteve / prezirati nevarnost, smrt
    // redko omalovaževati, podcenjevati: prezirati domača literarna dela / vse je rad jedel, tudi žgancev ni preziral
    ●     knjiž. fant delo prezira noče delati; knjiž. s tem je dokazal, da sovraštvo prezira odklanja, ga ne odobrava
prezrèl in prezrél -éla -o [eu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) preveč zrel: prezrelo sadje / fant je prezrel za kaj takega
préžar -ja m (ẹ̑) 
  1. 1. nav. ekspr. kdor preži, oprezuje: prežarji so spremljali vsako njegovo kretnjo; skrivališče prežarjev
  2. 2. etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: zvečer so se pred hišo zbrali prežarji
préžavec tudi prežávec -vca m (ẹ́; ȃ) 
  1. 1. kdor preži, oprezuje: prežavec jih je kmalu opazil
  2. 2. etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: okrog hiše je bilo polno prežavcev
pŕgast -a -o prid. (r̄) nar. neprijeten, zoprn: fant je prgast in jeznorit
prída prid. neskl. (í) nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z nikalnico dober: ni prida človek; fant ni prida, zato se ne druži z njim / kot delavec ni prida / njiva ob potoku ni ravno prida / tako blago ni prida / ta knjiga ni dosti prida, ni nič prida je precej slaba; ni kaj prida ženska je ničvredna, malovredna; to sadje je malo prida je slabo
● star. če ni prida za to delo, ga odslovite sposoben, primeren; naglica ni nikjer prida ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka
pridelíti -ím dov., pridélil (ī í) star. z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj; dodeliti: pridelili so ga naborni komisiji za pisarja / pridelili so ga drugemu polku
● star. pridelili so mu delo na vrtu določili, dali
prídoven -vna -o prid. (í) nar.  
  1. 1. koristen: pridovno delo / fant je pri živini čisto pridoven
  2. 2. delaven, priden: soseda je pridovna gospodinja
prihájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja; videl je prihajati skupino vojakov; po cesti prihajata dve ženski; hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi
  2. 2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam; zakaj prihajaš tako pozno; ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira
  3. 3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati
  4. 4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad; iz kuhinje prihaja prijeten vonj; slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko
  5. 5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica; solze ji prihajajo v oči; čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče
  6. 6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman
  7. 7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
    1. a) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode; športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
      // prihajati v spore s kom
    2. b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja; star. vroče, tesno jim prihaja
    3. c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren; dekle prihaja vsak dan lepše
      ●       evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; odtod prihaja tudi ime kraja izvira
prihódnost -i ž (ọ̑) 
  1. 1. čas, ki bo prišel: dogodek ima v prihodnost segajoč pomen; v prihodnosti moramo kulturno dejavnost še poživiti; bližnja, daljna prihodnost; načrti za prihodnost
  2. 2. obstoj, stanje česa v tem času: skrb za prihodnost človeštva, države, naroda / ne bojim se prihodnosti; starši so se večkrat pogovarjali o sinovi prihodnosti / prerokovala mu je prihodnost kaj bo doživel v prihodnosti; boljša, lepa, srečna, ekspr. svetla prihodnost
    ●     od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; ekspr. ta fant ima še prihodnost dosegel bo velike uspehe; publ. kraj ne more nuditi prihodnosti mladim izobražencem ni primeren za uspešen razvoj; ekspr. postavljati prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. kraj ima turistično prihodnost v njem se bo razvil turizem; ekspr. to je vozilo prihodnosti uporabljali ga bodo v prihodnosti; knjiž. vse to je še pesem prihodnosti se še ne bo kmalu uresničilo
prijátelj -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijatelj; imeti prijatelje; dober, velik, zaupen prijatelj; prijatelj mojega sina; prijatelj iz otroških let / že v šoli so postali prijatelji / iron. ti si pa lep prijatelj / družinski, mladostni, osebni prijatelj / kot nagovor dragi prijatelj
    // kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos: Jugoslavija ima v svetu veliko prijateljev; biti prijatelj otrok, revežev / pes je človekov prijatelj / Društvo prijateljev mladine
    // s prilastkom kdor s kom dobro sodeluje, zlasti v gospodarstvu: poslovni, trgovski prijatelj
  2. 2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: gozd je njegov prijatelj; otroku so se živali smilile, zato je pridno krmil svoje prijatelje / krilati prijatelji ptiči
  3. 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj: oddaja za prijatelje dobre glasbe; biti prijatelj narave, pog. dobre kapljice; nisem prijatelj dolgih sprehodov / to vino ima veliko prijateljev mnogo ljudi ga kupuje, pije; publ. prijatelji smučanja so bili s počitnicami zadovoljni smučarji
  4. 4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem
    ●     ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo, olajšujejo delo; iron. v stanovanju je našel domačega, hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; prijatelja spoznaš v nesreči; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
    ♦     gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami
prijázen -zna -o prid., prijáznejši (á ā) 
  1. 1. ki ima, kaže do ljudi blag, prijateljski odnos: prijazen človek; bil je prijazen fant; sosedje so prijazni; prijazna prodajalka; pretirano prijazen / učiteljica je bila prijazna do vseh učencev; z vsemi sorodniki je bil prijazen / iron. ti si pa res prijazen, da mi takole nagajaš / kot vljudnostna fraza: hvala, preveč ste prijazni; ali ste tako prijazni in mi pokažete pot
    // ki vsebuje, izraža blag, prijateljski odnos: govoriti s prijaznim glasom; prijazen nasmeh, pogled; sprejela ga je s prijaznimi besedami; na prijazno vprašanje je dobil prijazen odgovor / prijazne poteze obraza; ekspr. pogledala ga je s prijaznimi očmi / v dvorani je vladalo prijazno ozračje prijateljsko
    // kot vljudnostna fraza radi se bomo oglasili na vaše prijazno povabilo
    ●     nikomur ne da prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori
  2. 2. ki zaradi urejenosti, dostopnosti, slikovitosti vzbuja pozitiven čustveni odnos: prespali so v prijaznem hotelu ob jezeru; hiša stoji na prijaznem hribu; prijazni kraji; prijazna okolica mesta / prijazen dan jasen in primerno topel; ko se je megla dvignila, je postala pokrajina prijaznejša manj mračna
    // ekspr. dober, ugoden: prijazno vreme / niso živeli v prijaznih časih; ni izvedel ravno prijaznih reči
  3. 3. knjiž., navadno v povedni rabi, z dajalnikom naklonjen: ni mu bil prijazen kritik; človeku prijazne sile / čas mu ni bil prijazen
prijéti prímem dov., prijél; nam. prijét in prijèt (ẹ́ í) 
  1. 1. narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: prijeti skodelico; prijeti za ročaj; film primemo na robovih; močno, trdno prijeti / prijela jo je za ramo; prijela sta se za roke in odšla; prijeti se za želodec / prijeti s prsti, z roko
    // narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo zaradi kakega namena, dela: učila ga je, kako naj prime čopič, dleto; ni znal prijeti žage; spretno je prijel za vajeti, veslo / fant je prijel dekle okoli pasu
    // narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo, da se ohranja v določenem položaju, na določenem mestu: primi lestev, sicer bo padla / kot klic za ščuvanje psa primi ga
  2. 2. s prijemom narediti, da kaj pride h komu: prijel je kozarec in nazdravil / primi otroka vzemi ga v naročje
    // žerjav je prijel cev in jo dvignil na stavbo
  3. 3. narediti, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijeti s kleščami / ker ni bil pazljiv, ga je prijela slamoreznica; jermen je prijel delavca za roko
    // priti v tesen stik z deli česa: ta del ključa prime v ključavnico
  4. 4. s pritiskanjem na kaj onemogočiti (enakomerno) gibanje česa: jermen je nekaj prijelo, zato neenakomerno teče
  5. 5. trdno se namestiti v podlago: cepin v mehkem snegu ni prijel; sidro je dobro prijelo; deska je trhla, zato žebelj ne prime
  6. 6. odvzeti komu prostost: miličniki so prijeli nevarnega zločinca; morilca so že prijeli
  7. 7. ekspr. začeti delati: ko je prišla domov, ni vedela, kje bi prijela; vsi bodo morali prijeti, toliko je dela / na polju je treba spomladi krepko prijeti
    // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: če je treba, zna prijeti za delo; jeseni bom moral bolj prijeti za učenje
    // s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z za izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: spet bo treba prijeti za knjige; odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; treba bo prijeti za kramp, rovnico začeti fizično delati; prijeti za orožje, puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; pisatelj je spet prijel za pero začel pisateljevati, pisati
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: prijelo me je močno hrepenenje; ob očitkih jo je prijela jeza; v zakajenem prostoru ga je prijel kašelj; prijel jo je krč; otroka je prijel spanec, zato je siten; včasih me prime trma
    // izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je prijelo, da si tako vesel; brezoseb. kadar ga je prijelo, je samo sitnaril / brezoseb. prijelo me je, da bi odšel rad bi odšel
  9. 9. ekspr. odločno, z grožnjami izraziti nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijel ga je zaradi kraje; otroka bo treba prijeti, ker se preveč potepa
    // zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: primite ga, kje je dobil denar / kje si hodil tako dolgo, ga je prijela / prijel jih bo, naj mu vrnejo denar; otroke bo treba malo bolj prijeti z njimi bo treba začeti bolj neprizanesljivo ravnati
  10. 10. žarg. začeti učinkovati, delovati: po nekaj minutah je injekcija prijela / lepilo je slabo prijelo zlepilo; trajna ji je kar preveč prijela skodrala lase; pri tem bolniku morfij ne prime več ni več učinkovit
  11. 11. rib. vzeti vabo: postrv je prijela; pren. zelo se je trudil, vendar dekle ni prijelo
    ●     pog. kaj te je prijelo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to nepremišljeno dejanje; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; ekspr. njegova odkritosrčnost je poslušalce prijela ganila, prevzela; pog. ko se je sklonila, jo je prijelo v hrbtu je začutila krčevito, sunkovito bolečino; star. zvečer jo je prijelo dobila je (porodne) popadke; ekspr. potico je v pečici kar preveč prijelo zapeklo; publ. razpravljavec je prijel vprašanje z drugega stališča začel obravnavati; ekspr. prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; ekspr. prijeti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; evfem. otroka je nekam prijelo opraviti mora malo, veliko potrebo; ekspr. tako laže, da bi lahko prijel zelo; ekspr. doma so jo precej na kratko prijeli ne dovolijo ji, da bi delala, ravnala, kakor bi hotela; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
    ♦     čeb. hoja je že prijela začela mediti; lov. prijeti sled najti sled in iti po njej
prikúpen -pna -o prid., prikúpnejši (ú ū) ki zaradi urejene zunanjosti, lepega vedenja vzbuja pozitiven čustveni odnos: bil je prikupen fant; prikupna natakarica / prikupen obraz lep, prijeten; prikupno vedenje prijazno, ljubeznivo
// ki vzbuja pozitiven čustveni odnos sploh: prikupna dežela; pesem s prikupno melodijo / bil je prikupen govornik
prilíka in prílika -e ž (ȋ; í) zastar. prispodoba: razburkano morje mu je prilika njegovih čustev
● zastar. to je dekle, da ji ni prilike v vsej vasi para; zastar. on ni tvoje prilike tak, kot si ti; zastar. fant je prava slika in prilika svoje matere zelo ji je podoben
primaršírati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. voj. z marširanjem priti: skozi mesto je primarširal polk
  2. 2. pog. prikorakati: primarširal je oddelek tabornikov / fant je primarširal v šolo prišel
primíliti -im dov. (ī) zastar. priljubiti, prikupiti: njeno vedenje jo je kmalu vsem primililo / s svojim ravnanjem se jim je fant močno primilil
primomljáti -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. momljaje priti: fant je primomljal iz hiše / medved je primomljal na jaso
pripalíti in pripáliti -im, in pripáliti -im dov. (ī á; á) 
  1. 1. star. prismoditi: pripaliti žgance; jed med kuhanjem mešamo, da se ne pripali
  2. 2. zastar. prižgati: pripaliti svečo / pripaliti (si) cigareto
  3. 3. zastar. udariti: pripalil ga je z gorjačo
pripéti -pôjem dov., pripój pripójte tudi pripôj pripôjte; pripél (ẹ́ ó) 
  1. 1. pojoč priti: po cesti pripoje mlad fant; domov je pripel
  2. 2. ekspr. s petjem, prepevanjem priti do česa: pela je tako dolgo, da je pripela dovolj denarja za hrano; pripeti si slavo
pripómba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. izražena misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: če ima kdo kako pripombo, naj jo pove; sporočiti svoje pripombe k načrtu; upoštevati pripombe kupcev; koristna, kritična, neprimerna pripomba / zmeraj daje pripombe, ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
    // pripombe letijo nanj opazke; urednikova pripomba opomba
  2. 2. kar kdo dodatno, zraven pove: preslišal je pripombo, da je fant že odpotoval
prirásti -rástem in -rásem dov., prirásel in prirástel (á) 
  1. 1. z rastjo postati večji
    1. a) po obsegu, količini: to drevo je letos le malo priraslo / sekati v gozdovih več kot priraste
    2. b) po teži: v dveh mesecih biki niso skoraj nič prirasli
      // povečati se, pomnožiti se z novimi osebki: čreda je čez poletje prirasla za nekaj telet / v zadnjem letu je prebivalstvo precej priraslo
      // dodatno, zraven zrasti: posekal je drevesa, ki so prirasla / ekspr. v trgu so v teh letih prirasle nove hiše so jih postavili
  2. 2. rastoč seči kam: trta je prirasla do vrha strehe / ekspr. brada kralja Matjaža je že sedemkrat prirasla okoli mize se rastoč ovila
    // rastoč priti, pojaviti se iz česa: iz zemlje je prirasla vrtnica / prvi zob mu je že prirasel iz čeljusti
priropotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. ropotajoč pripeljati: tovornjak, voz priropota na dvorišče; mimo je priropotal vlak / fant je priropotal z motorjem / priropotati v sobo v škornjih ropotajoč priti
prisékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s sekanjem skrajšati: prisekati vršičke smrek; poševno prisekati kol
    ♦     gozd. prisekati drevo odsekati mu vrh; vet. prisekati psu rep na kratko odrezati, odsekati
  2. 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro priti: mimo jo je prisekal mlad fant / kmalu jo je prisekal nazaj
prismóda -e ž (ọ̑) slabš. nespameten, neumen človek: tej prismodi tega ne boš mogel dopovedati; ta fant je čisto navadna prismoda / kot psovka nehaj že, prismoda neumna
prismójen -a -o prid. (ọ́) ekspr.  
  1. 1. nespameten, neumen: fant je prismojen, saj ne ve, kaj dela / prismojeno vedenje
    ●     ekspr. mislijo, da je malo prismojen čudaški, neumen
  2. 2. zoprn, neprijeten: sit sem že tega prismojenega dežja; letos je pa res prismojeno vreme
prištúliti -im dov. (ú ȗ) ekspr. dodati, pristaviti: na koncu članka je prištulila še nekaj svojih stavkov
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) 
  1. 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
    1. a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
    2. b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
    3. c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
      // premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
  2. 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
    // piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
    // ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
    // po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
    // s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena
  3. 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
    // zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi
  4. 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
    // prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi
  5. 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
    // pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana
  6. 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
    // pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse
  7. 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
    // pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
    // brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat
  8. 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
    // pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
    // izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
    // začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo
  9. 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
    // z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
    // pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil
  10. 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
  11. 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
    // izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati
  12. 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
  13. 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal
  14. 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
    // znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam
  15. 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
    1. a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
      // priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
      // pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada
    2. b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
    3. c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
      ●       pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
      ♦       rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
pritrepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. trepetaje priti: majhen fant pritrepeta k materi
priučíti -ím dov., priúčil (ī í) 
  1. 1. narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela neposredno z opravljanjem tega: priučiti koga za delo s strojem; delavci so se v kratkem času priučili / priučiti se kuhanju / fant se je priučil obrti izučil
  2. 2. redko navaditi, privaditi: priučiti mladino vljudnemu vedenju / priučiti učencem delovne navade privzgojiti
privésiti -im dov., privéšen (ẹ́ ẹ̑) dodatno, zraven obesiti: na steno je privesil še eno sliko
privláčen -čna -o prid., privláčnejši (á ā) 
  1. 1. ki vzbuja pri kom željo, da se z njim zbliža, vzpostavi stike: mlad, privlačen fant; ni lepa, ampak zelo privlačna; erotično, spolno privlačno dekle
    // ki vzbuja pozitiven čustveni odnos: malo privlačna opravila; vojaška služba zanj ni privlačna
  2. 2. ki vzbuja zanimanje: privlačna knjiga; roman s privlačno vsebino; barvne ilustracije delajo revijo privlačnejšo tudi za širši krog bralcev / publ. privlačne cene ugodne, primerne
    // tekma je bila zelo privlačna zanimiva
  3. 3. ki ugaja, je všeč: privlačen smehljaj; ima sive, privlačne oči / privlačna pokrajina / njena privlačna preprostost ga je presenečala
    // ekspr. lepo oblikovan: tovarna je poskrbela tudi za privlačno embalažo; privlačno pohištvo
    ♦     fiz. privlačna sila sila, ki skuša manjšati razdaljo med dvema telesoma
privoščíti in privóščiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. občutiti zadovoljstvo nad tem, da kdo kaj ima, je deležen česa dobrega ali slabega, hudega: privoščim mu lepo hišo, dobro ženo; privoščiti prijatelju srečo, uspeh; ekspr. iz srca privoščiti / veliko je trpel, sosedje so mu pa to privoščili; privoščil mu je nesrečo, ki ga je zadela
    // imeti, izraziti željo, da bi bil kdo deležen česa dobrega ali slabega, hudega: dober fant je, privoščim mu vse najboljše; ne privoščim vam, da bi morali tudi vi doživeti kaj tako hudega
  2. 2. ekspr. narediti, da kdo kaj dobi: privoščil ji je kos torte; privoščil si je cigaro, priboljšek; tolikšnega razkošja si ne morem privoščiti / rada si privošči kake boljše čevlje kupi
    // privoščiti otrokom počitnice na morju; ne privošči mu počitka ne pusti ga počivati; privošči mu dovolj spanja
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ne privošči mu odgovora; niti pogleda mu ne privošči niti pogleda ga ne; tu pa tam si privošči malo kegljanja malo keglja
    ●     ekspr. tega veselja jim ne privoščim nočem, da bi se mi posmehovali; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku
prižémati -am nedov. (ẹ̑) tesno stiskati: fant prižema dekle na prsi / prižemati koga k sebi / prižemati roke na prsi / prižemali so se k zidu
problém -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme
    // s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem
  2. 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom
  3. 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar
    ♦     mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem
pròč prisl. (ȍ) 
  1. 1. izraža odmikanje, oddaljevanje od določenega mesta: iti, steči proč; poslati, spraviti koga proč / elipt. brž proč / kot vzklik proč odtod / stopiti nekaj korakov proč / obrniti se proč v drugo smer
    // navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa: domača vas je daleč proč; sedel je proč od drugih / mesto je dve uri proč
  2. 2. izraža ločitev, odstranitev: spraviti strupene bodice, trne proč / star. glava mu bo šla proč obglavljen bo
    // vreči pokvarjeno hrano proč zavreči, odvreči
    // elipt. to ni za proč
  3. 3. navadno v medmetni rabi izraža odstranitev, zavrženje: roko proč; proč z nožem, fant / proč z izdajalci
  4. 4. pog., v povedni rabi izraža, da je kaj časovno odmaknjeno, minilo: polnoč je proč; ura je tri proč / proč so lepe sanje; težave so proč težav ni več
  5. 5. pog., v povedni rabi izraža uničenje, izgubo: noga je proč; lepa posoda je proč / z našo hišo je proč je propadla; z njo se ne more več računati
    ●     pog. dolgo je bil proč je bil zdoma; pog. trije prašiči so proč prišli so poginili; pog. držal se je proč od politike ni se ukvarjal z njo; ekspr. roke proč od naše zemlje ne segajte po naši zemlji, ne prisvajajte si je; pog., ekspr. ženska je od žalosti čisto proč duševno izčrpana, obupana; pog. to je proč vržen denar je zapravljen, nekoristno uporabljen
ptìč ptíča m (ȉ í) 
  1. 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptiči čivkajo, pojejo; krmiti, loviti ptiče; jata ptičev; biti vesel kot ptič; živeti kot ptič na veji svobodno, brezskrbno
    // divji, domači ptiči; močvirski, vodni ptiči; ptiči pevci; ekspr. kralj ptičev orel
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiv, prebrisan človek: sosed je šele pravi ptič / on je čuden ptič; postal je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje
    ●     ekspr. ni ne ptič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; ekspr. jekleni ptič letalo; fant je gol kot ptič je brez kakršnegakoli imetja; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
púbec -bca m (ȗ) nar. štajersko fant, deček: petnajstletni pubci so se zbrali na igrišču
pubertétnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. ped. moški v dobi med otroštvom in mladostno dobo: duševnost pubertetnikov
  2. 2. ekspr. nedorasel fant: pubertetniki me ne bodo učili; vede se kot kak pubertetnik
puhobrádec -dca m (ȃ) ekspr. zelo mlad fant: lahkomiseln puhobradec
pújsek -ska m (ȗ) 
  1. 1. prašičji mladič: svinja in pujski
    ♦     vet. sesni pujsek
  2. 2. ljubk. prašič: zrediti debelega pujska / mamica, glej pujska
  3. 3. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: sosedov fant je pujsek / kot nagovor umij se, pujsek
púkel -kla m (ú) nižje pog. grba: fant ima pukel že od rojstva / ekspr. pukel me boli hrbet
● pog., ekspr. tri otroke ima na puklu skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. dobiti jih po puklu biti tepen; biti premagan
púli -ja m (ȗ) tanjši pulover z visokim, navzdol zavihanim ovratnikom: obleči puli; volnen puli; fant v črnem puliju; krilo in puli
pustíti -ím dov., pústil (ī í) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga
    // pripoved ga je pustila ravnodušnega
  2. 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja
    1. a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado
    2. b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim
      // straža ga ni pustila na drugo stran
  3. 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje
  4. 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik
  5. 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu
  6. 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega
  7. 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala
    // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah
  8. 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj
  9. 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje
  10. 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to
    // pusti to delo drugemu prepusti
    ●     pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
rába -e ž (á) 
  1. 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje
    // izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi
    // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno
    // ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno
  2. 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni
    // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika
  3. 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere
    // publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo
    ●     zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo
ràd1 ráda -o stil. -ó -í prid., m., ž., s. rájši in ráje stil. ráj, stil. rájši -a -e (ȁ á) v prislovni rabi  
  1. 1. izraža pripravljenost koga opravljati kako dejanje z veseljem, zadovoljstvom: on rad dela; otroci se radi igrajo; vsakomur rad pomaga; zelo rada pleše; ekspr.: fant se res rad uči; iz srca rad ti verjamem; elipt.: ali greš z menoj? Rad; uboga, pa ne rad
  2. 2. navadno v zvezi z bi izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: rad bi nastopil pred javnostjo; rad bi bil zdrav; zelo rada bi se poročila; rada, prerada bi ga spoznala; elipt.: domov bi rad; saj imaš vse, le kaj bi še rad / z odvisnim stavkom: imam rad, da prideš; nima rad, če ga obiskuješ; ne vidi rada, da kadiš
  3. 3. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer; rada se imata / rad ima oba, mater in očeta; otroci imajo babico zelo radi / te rastline imajo rade sončno lego
    // imeti nagnjenje, veselje do česa: rad ima glasbo, knjige / rad ima dobro hrano; ekspr. na obrazu se mu pozna, da ima rad žganje
  4. 4. izraža
    1. a) nagnjenost k določenemu ravnanju, dogajanju: fant rad laže; ne dajaj mu denarja, preveč rad zapravlja / ta konj se rad plaši / v brezosebni rabi: na ladji mu je rado slabo; v topol rado trešči; zelo rado jo zebe; kaj takega se rado zgodi
    2. b) pogostnost dejanja: prve češnje so rade črvive; suha koža rada razpoka
  5. 5. izraža, da se dejanje opravlja z lahkoto, brez težav: mandarine se rade lupijo / suha drva rada gorijo
  6. 6. ekspr., v zvezi rad ali nerad izraža nujnost česa: to moraš narediti rad ali nerad; rada ali nerada, vrnila se bo
    ●     rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; pog. rada se gledata, vidita zaljubljena sta drug v drugega; ekspr. pojdi že, bog te nima rad izraža nejevoljo, nestrpnost; ekspr. polente pa res ne bom jedel. Še rad jo boš prišel boš v tak položaj, da jo boš moral jesti; ekspr. preveč rad se ima pretirano skrbi zase; prim. rajši
rásti rástem tudi rásem nedov., stil. rastó; rástel in rásel (á) 
  1. 1. postajati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: človek raste približno dve desetletji; drevo, žival lepo raste; lasje, nohti hitro rastejo; raste kot konoplja hitro
    // rasti v dolžino, višino; rasti krivo, naravnost
    // nastajati, kazati se zaradi takega razvoja: fantu že raste brada; gobe rastejo najbolj po dežju; ptiču raste novo perje; otroku so začeli rasti zobje
    // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razvijati v to, kar izraža dopolnilo: grm že raste v drevo; dekle raste v močno, postavno žensko / rasti iz fanta v moža
    // ekspr. postajati starejši, zrelejši: fant hitro raste, kmalu bo cel mož
  2. 2. s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: rastla je brez staršev, pri babici, v mestu; rastli so med vojno; ti otroci rastejo kot koprive za plotom brez varstva, vzgoje
    // rasti v revščini
  3. 3. s prislovnim določilom biti kje, nahajati se v stanju, značilnem za živo rastlino: lišaji rastejo navadno na severni strani dreves; na njivi raste pšenica / ekspr. v teh krajih raste dobro vino trta, katere grozdje daje dobro vino
    // pri nas palme ne rastejo ne uspevajo
  4. 4. nav. ekspr. postajati večji
    1. a) po obsegu: trebuh mu raste; pleša mu je rastla daleč proti tilniku / mesto raste na vse strani se širi; zaradi močnega deževja je reka rastla naraščala; testo je lepo rastlo vzhajalo; knjiž. dan se je nagibal in sence so rastle se daljšale
      // dan raste postaja daljši
    2. b) po številu: naša družina je iz leta v leto rastla; mestno prebivalstvo raste hitreje kot vaško narašča
  5. 5. dosegati višjo stopnjo
    1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup okoli njega je vse bolj rastel; temperatura raste / od jeze mu je glas vedno bolj rastel / ekspr.: njena ljubezen do glasbe je rastla; upanje, žalost raste; v njem raste prepričanje, da bo ozdravel
    2. b) glede na količino: dohodki, dolgovi rastejo; proizvodnja, promet raste narašča
    3. c) glede na možni razpon: cene rastejo; nasilje v mestih raste / nesnost pri kokoših je začela rasti se je začela večati
      // prihajati na višji ton, večjo glasnost: glas harmonike je rastel in padal; melodija je rastla / mrmranje je rastlo v godrnjanje
      // ekspr. razvijati se, napredovati: ta slikar raste od razstave do razstave / gospodarsko, umetniško rasti / rasti v razumnosti / rasti v dobrega nogometaša
  6. 6. ekspr. v vedno večji meri nastajati, kazati se kot posledica dela: izpod noža mu je iz kosa lesa rastla figurica / v okolici rastejo nove hiše; zidovi so rastli kar pred njihovimi očmi / ob pripovedovanju je pred nami rastla podoba domovine
  7. 7. nav. ekspr. postajati viden, opazen v vedno večjem obsegu: iz megle, mraka so rastle hiše / luna raste
  8. 8. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem kazati jezo, razburjenje: ker mu sin ni odgovarjal, je oče vedno bolj rastel / kam spet gresta, je rastel
    // navadno s prislovnim določilom postajati bolj samozavesten, ponosen: od sreče, ob pohvalah je kar rastel
    ●     ekspr. greben mu raste postaja domišljav, prevzeten; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča; ekspr. minute so rastle v ure, njega pa še ni bilo minilo, preteklo je že več ur, veliko časa; knjiž. vsa ta spoznanja rastejo iz pisateljevega notranjega življenja izvirajo; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; pog. čez glavo mu raste prenehava se ga bati, meniti se za njegove opomine; ekspr. raste v njenih očeh vedno bolj ga ceni, spoštuje; ekspr. delo mu kar raste pod rokami vedno več ga ima; ekspr. tak človek ne raste za vsakim plotom težko je srečati, spoznati takega človeka; preg. iz malega raste veliko
razglédati se -am se dov., razgléj se in razglèj se razgléjte se, stil. razglédi se razglédite se (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. pogledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi: večkrat se je ustavil in se razgledal; splezal je na drevo, da bi se razgledal; dobro se razgledati; najprej so se morali razgledati, kje so / razgledati se po nebu, pokrajini / razgledal se je okrog in sedel
  2. 2. prilagoditi se gledanju v neugodnih okoliščinah: saj ni tako temno, samo da se razgledaš; zaradi dima so se v začetku komaj razgledali
  3. 3. z opazovanjem, proučevanjem seznaniti se s čim, spoznati kaj: s potovanji se je razgledal po različnih deželah, po svetu; z branjem se je zelo razgledal izobrazil
    // razgledati se po književnosti, umetnosti; razgledati se v filozofiji, politiki
  4. 4. redko poiskati, ogledati se: razgledati se po primernem zemljišču za sadovnjak / dovolj si star, da se razgledaš za nevesto
razjáriti -im dov. (ā ȃ) ekspr. zelo razjeziti, razdražiti: novica je vaščane razjarila; s posmehovanjem ga je še bolj razjarila; fant se je razjaril in le težko so ga pomirili; razjariti se na koga, nad kom / še tega ne zasluži, se je razjaril
razmahníti se in razmáhniti se -em se dov. (ī á) nav. ekspr. doseči večji obseg, večjo stopnjo razvoja: gradnja teh objektov se je hitro razmahnila; sodelovanje med državama se je razmahnilo; podjetje je razmahnilo svojo dejavnost / to gibanje se je hitro razmahnilo / industrija se je zelo razmahnila; znanost se je na vseh področjih razmahnila; gospodarsko, kulturno se razmahniti / neurje se je razmahnilo
● ekspr. fant se je v zadnjih letih zelo razmahnil je zrasel, se je razvil; ekspr. v veseli družbi se je hitro razmahnil razživel
razoglàv tudi razogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki je brez pokrivala: razoglav fant; hodila je bosa in razoglava
razpeljánček -čka m (á) ptič, goden za letanje: mladi razpeljančki so skušali vzleteti
// ekspr. mlad, dozorevajoč človek, ki poskuša samostojno živeti: fant je neizkušen razpeljanček
razpetelíniti -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo postane domišljav, oblasten: uspeh ga je razpetelinil; fant se je preveč razpetelinil
razpéti -pnèm dov., razpél; nam. razpét in razpèt (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino zaradi opravljanja svoje funkcije: razpeti dežnik, pahljačo; razpeti jadro; ribiči so razpeli mreže; padalo se ni hotelo razpeti / nad plesiščem so razpeli platneno streho / razpeti šotore po ravnini
  2. 2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razpeti roke / ptič razpne peruti / razpeli so ga na križ privezali, pribili nanj z razpetimi rokami
  3. 3. narediti, da kaj ni več zapeto, speto: ranjencu so razpeli obleko, da je lažje dihal; razpel se je, ker mu je bilo vroče / razpeti (si) lase
    ●     ekspr. ladja je že razpela jadra odplula; šalj. še o pravem času je razpel jadra odšel; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; ekspr. povsod je razpel svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja
razposajênec -nca m (é) ekspr. razposajen človek, zlasti otrok: opomniti razposajenca; fant je pravi razposajenec
razšopíriti -im dov. (í ȋ) postaviti v pokončen, štrleč položaj: vrabca sta razšopirila perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: pav je razšopiril rep
razvájenec -nca m (ȃ) ekspr. razvajen človek: fant je razvajenec; sebičnež in razvajenec / bil je očetov razvajenec ljubljenec
razvíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. delati, da kaj preneha biti
    1. a) zavito: razvijati knjige; ovoj je previdno razvijal
    2. b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
    3. c) zvito: razvijati lepak, zastavo
  2. 2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo; razvijati knjižni jezik; znanost se hitro razvija; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati
    // razvijati osebnost; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo
    // razvijati nov tehnološki postopek
    // delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest
  3. 3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
  4. 4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
  5. 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče; razvijati z razvijalcem
razvíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. narediti, da kaj preneha biti
    1. a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
    2. b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
    3. c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
  2. 2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili
    // razviti moderen tehnološki postopek
    // narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando
  3. 3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
  4. 4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
  5. 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
    ●     publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
    ♦     mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
rdečeglàv in rdečegláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima rdečo glavo: rdečeglava žival / ekspr. rdečeglav fant rdečelas
rdečelás in rdečelàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima rdeče lase: rdečelas fant; sam.: vsi so se gnetli okoli rdečelasega
réč -í ž, daj., mest. ed. réči (ẹ̑) 
  1. 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: za vsako reč ne obstaja beseda
  2. 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: reči, pojavi in pojmi
    // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: na cesti je ležala čudna reč; zavreči neuporabne stare reči; pripeljali so sladkor, moko in take reči; naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu / nav., mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: rad bere, gleda humoristične reči; kakšno reč še napiše, dosti pa ne; gradijo same moderne reči; odvzeti komu osebne reči; pobrati svoje reči in oditi
  3. 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati / vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti
  4. 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka reč ima svoj vzrok; on si to reč razlaga drugače / vsako reč opravi hitro / pog. najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo uradne zadeve
    // kakšna reč je že bila danes zjutraj doma; nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč
    // kar je táko in je predmet
    1. a) govorjenja, pisanja: govoril mu je prav hude reči; iron. lepe reči sem bral o tebi
    2. b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih reči
  5. 5. ed., star. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja; stvar: biti vnet za narodno reč
  6. 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek: njegova žena je krhka, majhna reč / letalo je čudovita reč; gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek; oditi iz domovine ni majhna reč; umetniku je človek prva reč
  7. 7. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
    1. a) omiljevanje, neprizadetost: nismo še končali. Prava reč
    2. b) omalovaževanje: prava reč, če ima avto
    3. c) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: lepa reč, zdaj ga pa ni doma; ti presneta reč, le kako bi prišli tja; tudi ključa ni. Ti reč ti
      // izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna, razumljiva reč, vroče mu je
  8. 8. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja reč / kaj je fant delal? Fantova reč
    // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: vse sem naredil. Tvoja reč
    ●     evfem. dekle že ima svoje reči (mesečno) perilo; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (tako) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč to ni kaj posebnega, težkega, hudega; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; evfem. zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči spolno občevala; ekspr. nasekal je celo reč drv zelo veliko; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice; ekspr. vsaka reč ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno
    ♦     rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 
  1. 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
    // na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
    // z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
    // povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
  2. 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
    // a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
    // pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
    // izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti
  3. 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
  4. 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
  5. 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
  6. 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
  7. 7. uporabiti za koga ali kaj
    1. a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
    2. b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
    3. c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
  8. 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
  9. 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
  10. 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
    // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
  11. 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
  12. 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
    1. a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
    2. b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
      // poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
  13. 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
  14. 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
  15. 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
  16. 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
    // nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je
  17. 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
  18. 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
    // izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
  19. 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
    ●     ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
résen -sna -o prid., résnejši tudi resnéjši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen; postati resen
    // ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz; resen pogled
  2. 2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek; življenje ga je naredilo resnega; za svoja leta je kar preveč resna
    // ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom; resno vedenje
  3. 3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek
    // ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij; resno delo
  4. 4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino
    ♦     muz. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino
  5. 5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba
  6. 6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor
    // zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov
  7. 7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj; resna bolezen; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost
    // hud, velik: zaplesti se v resen prepir; resna ovira
    ●     ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv
rezervírati -am dov. in nedov. (ȋ) (uradno) zagotoviti možnost, pravico, da se kaj navadno v določenem času
  1. a) uporablja: rezervirati mizo v restavraciji; rezerviral mu je sedež; rezervirati si sobo v hotelu / rezervirati določeno področje za stanovanjsko gradnjo
  2. b) ima, dobi: rezerviral je nekaj knjig v antikvariatu; rezervirati si vstopnico za koncert
    ♦     jur. rezervirati del zapuščine za nujne dediče
rjavolás in rjavolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima rjave lase: rjavolas fant
róčen tudi rôčen -čna -o prid., róčnejši tudi rôčnejši (ọ̄; ō) star. spreten, pripraven: fant je ročen; ženska je ročna za šivanje, v šivanju
// hiter, uren: ročna veverica
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 
  1. 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
    // bik ga je nabodel, nasadil na rogove
    // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
    // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
    // bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
    // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
  2. 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
    ●     ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
    ♦     anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
rogovílast -a -o prid. (í) 
  1. 1. ki ima rogovilo, rogovile: rogovilasto deblo / rogovilast hrast / rogovilasta opora
  2. 2. ekspr. zelo velik in okoren: rogovilast človek / rogovilaste roke / kot psovka umakni se, rogovila rogovilasta
  3. 3. ekspr. razgrajaški, uporen: rogovilast in zadirčen fant
rusolás in rusolàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) knjiž. rdečelas: rusolas fant
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 690 zadetkov.