garáža -e ž (ȃ) zaprt prostor za shranjevanje motornih vozil: kupiti garažo; spraviti avto, traktor v garažo; etažna, montažna garaža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

garážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na garažo: podjetje izdeluje tudi garažna vrata / garažni objekt ima okoli sto garažnih boksov / garažni prostor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

obstojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko
// publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo
 
jur. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

preuréjati -am nedov. (ẹ́) drugače, na novo urejati: preurejati stanovanje / preurejati šolstvo / preurejati družbene razmere spreminjati
// v zvezi z v delati iz določene stvari drugo stvar: hlev preurejajo v garažo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

pridélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) pridobiti z gojenjem rastline, rastlin: pridelati krompir in zelenjavo; sadja pridelajo le za domačo porabo; pridelati dovolj žita / vino pridelajo doma
// pridobiti z gojenjem česa sploh: pridelali so dosti medu; pridelati dovolj mesa, mleka
// z delom pridobiti, prislužiti: jé kruh, ki so ga drugi pridelali / knjiž. s trudom pridelati rudo pridobiti; ekspr. pridelati izgubo narediti
● 
redko za hišo je pridelal še garažo prizidal; pog., šalj. še otroka bosta pridelala spočela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

pripeljáti -péljem tudi -ám dov., pripêlji pripeljíte; pripêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti na določeno mesto: pripeljati potnike, tovor; pripeljal je voz listja domov; premog so mu pripeljali s kamionom; ko so ga pripeljali v bolnišnico, je bil že v nezavesti / avtobus je štirikrat pripeljal delavce; s katerim vlakom se boš pripeljal
    // vozeč spraviti na določeno mesto: pripeljati avtomobil na servis, v garažo; pripelji voz sem
  2. 2. nepreh. premikajoč se priti: avtobus bo kmalu pripeljal; na postajo je pripeljal vlak
    // priti vozeč vozilo: voznik je pripeljal s preveliko hitrostjo; ko je pripeljal mimo, je zatrobil
  3. 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: pripeljala je fanta domov; ženo in hčer bo pripeljal s seboj / pripeljati otroke iz vrtca; pripeljati učence na ogled muzeja; po dveurni hoji jih je pripeljal na vrh hriba / kažipot ga je pripeljal v gorsko vas
    // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: ukazal ga je pripeljati predse; večkrat pobegne, pa ga pripeljejo nazaj / pripeljite mi konja iz hleva priženite
    // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: lakota je pripeljala ptice bliže naselij; ljubezen ga je pripeljala pod njeno okno
  4. 4. omogočiti komu, da kaj odkrije, spozna: prstni odtisi so jih pripeljali morilcu na sled / z dobrimi nasveti ga je pripeljal do pravilne rešitve / kaj te je pripeljalo na to misel
  5. 5. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: brezdelje ga je pripeljalo v revščino; goljufanje ga je pripeljalo v težaven položaj / bohemsko življenje ga je pripeljalo v smrt
    // narediti, povzročiti nastop stanja, dejanja, kot ga določa samostalnik: žalitve so pripeljale do prepira, tožbe / vse to je pripeljalo do vojne / publ. pogovori so pripeljali do podpisa skupne izjave po pogovorih so dali skupno izjavo
    // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je pripeljalo do absurda; pripeljati dogajanje do največje napetosti
    ● 
    publ. četrta etapa dirke jih je pripeljala na gorsko sedlo v četrti etapi dirke so prišli na gorsko sedlo; ekspr. kaj te je pripeljalo k nam zakaj, s kakšnim namenom si prišel; publ. taka politika jih je pripeljala v družbo neuvrščenih zaradi take politike so se vključili med neuvrščene države; pog. pripeljati komu klofuto dati komu klofuto; pog. tako mu je pripeljal, da se je kar zasukal močno ga je udaril; ko je pripeljal ženo v hišo, je začel delati po svoje ko se je poročil (na dom); ekspr. le kam bo to pripeljalo to se ne bo dobro končalo; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna; ljubezen do petja ga je pripeljala k zboru zaradi nje se mu je pridružil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

prizídati tudi prizidáti -am dov. (í á í) dodatno, zraven česa sezidati: hiši so prizidali garažo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

terása -e ž (ȃ) 
  1. 1. tlakovan prostor na delu zgradbe ali ob njej: sedeti na terasi; kavarniška, letališka terasa; velika terasa; terasa v prvem nadstropju; gostilna s teraso; terase in balkoni / pokrita, zaprta terasa
    // ravna, tlakovana streha: nad garažo imajo teraso; ograja terase
  2. 2. stopnici podobna tvorba na zemeljski površini, ki jo je izoblikovala voda: terase kažejo, kje je tekla reka / hiša stoji na terasi / jezerska, rečna terasa / breg se je spuščal v širokih terasah
    // vodoravna ali rahlo nagnjena ploskev in strmina, ki jo loči od druge take ploskve na pobočju, narejena zlasti za obdelovanje: narediti, utrditi teraso / terase so zasajene s trtami
    ♦ 
    alp. ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju; gredina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

uvòz -ôza (ȍ ó) 
  1. 1. kupovanje blaga v drugi državi: odobriti uvoz nafte; uvoz iz Kanade / publ. uvoz in izvoz tehnologije / publ. blago iz uvoza uvoženo blago
     
    ekon. intervencijski uvoz
    // količina blaga, kupljenega v drugi državi: uvoz narašča; uvoz v vrednosti milijon dolarjev
  2. 2. kraj, prostor, kjer se vozi v kaj: asfaltiran uvoz k hiši, v garažo; zapeljati skozi uvoz, v uvoz; uvozi in izvozi na avtomobilski cesti
  3. 3. glagolnik od uvoziti 2: uvoz vlaka na postajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

vríniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
  2. 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
  3. 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
  4. 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
    // zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo
  5. 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
  6. 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
    // s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

vtakníti in vtákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
     
    agr. vtakniti jarmnik v jarem
    // dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
    // ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala
  2. 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
  3. 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtakniti koga v internat; vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
    // vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor
  4. 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
    ● 
    pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

zaléči1 -léžem nedov. in dov., zalézi zalézite; zalégel zalêgla; nam. zaléč in zalèč (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. imeti dovolj velik, dober, zaželen učinek: gnojenje, namakanje je zaleglo; zdravila niso zalegla / denar, hrana veliko zaleže / kazen ni zalegla; pritožili so se, pa ni nič zaleglo; njegove besede pri vodstvu veliko zaležejo
  2. 2. v zvezi z za biti glede na obseg, vrednost dovolj velik za kaj: prispevek bo zalegel za več številk revije / živež je zalegel za vso zimo / posestvo ni zaleglo za ves dolg
  3. 3. ekspr., v zvezi z za biti glede na svoje delo, uporabnost enakovreden čemu: on zaleže za dva delavca / nadstrešek mu je zalegel za garažo
    ● 
    ekspr. nekdaj je denar kaj zalegel se je zanj dalo dobiti sorazmerno veliko; ekspr. denar mu nič ne zaleže hitro, brez koristi ga porabi; pog. suh je, nobena reč mu ne zaleže od nobene hrane se ne zredi; ekspr. sin mu že precej zaleže koristi, pomaga pri delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

zapeljáti -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 
  1. 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
    // dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
    // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho
  2. 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
    // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor
  3. 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
  4. 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
  5. 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
  6. 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
    // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
    // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil
  7. 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
    // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
    ● 
    ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
    ♦ 
    rel. zapeljati koga v greh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.

Število zadetkov: 13