brezkončníški -a -o prid. (ȋ)
jezikosl. ki je brez končnice: brezkončniški genitiv
genetiv ipd. gl. genitiv ipd.
génitiv tudi génetiv -a m (ẹ̑)
jezikosl. drugi sklon, rodilnik: objekt v genitivu / partitivni genitiv
partitíven in pártitiven -vna -o prid. (ȋ; ȃ) knjiž. delen2:
partitivna krivda
♦ jezikosl. partitivni genitiv delni rodilnik; mat. partitivna množica delna množica
síngular -a m (ȋ) jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje eno stvar ali enoto iz več stvari; ednina: genitiv singulara;
singular, dual in plural / sklanjati v singularu