Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

glásben -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na glasbo: glasbena kritika, kultura, zgodovina; sistematična glasbena vzgoja; skladba je odlično glasbeno delo / glasbeni bienale; glasbena revija / glasbeni pedagog, pouk; obiskovati glasbeno šolo; izpit iz glasbene teorije / predvajati glasbeni film; glasbena oprema predstave; glasbena spremljava / glasbeni spored; radijska glasbena oddaja / glasbeni avtomat; glasbeni instrumenti; glasbena skrinja / glasbena križanka; pren., ekspr. glasbena govorica velikega mojstra
♦ glasb. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom; (glasbeni) stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej; glasbena drama opera, v kateri sta si dramski tekst in glasba enakovredna; glasbena medigra glasba med dvema dejanjema odrskega dela; glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije
múzičen -čna -o prid. (ú)
1. ki ima čut, smisel za umetnost: je zelo muzičen človek / dekle je muzične narave
2. glasben: muzična vzgoja
● muzični agon pri starih Grkih tekmovanje v glasbi
muzikálen -lna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na muziko; glasben: muzikalna prvina / muzikalna izobrazba, vzgoja; izvajati, poslušati muzikalne reprodukcije / pomemben muzikalni dogodek
2. ki ima čut, smisel za glasbo: muzikalen otrok / njeno igranje je bilo zelo muzikalno
3. blagoglasen, melodičen: imeti muzikalen jezik, stil
♦ jezikosl. muzikalni naglas tonemski naglas
Število zadetkov: 3