gasíti -ím nedov. (ī í) ovirati, preprečevati gorenje: gasiti požar;
vsa vas je gasila gorečo hišo;
takoj so prihiteli gasit / gasiti apno živo apno polivati z vodo; pren., ekspr. gasiti iskre upanja; z vinom (si) gasi žejo
● ekspr. v gostilni (si) gasi jezo iz jeze pije alkoholne pijače
♦ metal. gasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju; kalitigasíti se
ugašati: iskre so se gasile v noči
gašèn -êna -o:
gašeno apno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
gorênje -a s (é) glagolnik od goreti: pospeševati gorenje;
otroci so občudovali gorenje kresa;
proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča
♦ kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
gorénji stil. górenji -a -e prid. (ẹ̄; ọ̑) zastar. ki leži, je višje; zgornji: gorenji konec vasi / gorenje dežele severne / gorenja hiša gornja hiša / Gorenja vas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
gorílec -lca [tudi goriu̯ca] m (ȋ) 1. teh. del gorilnika, iz katerega izstopa plamen: gorilec pri plinskem štedilniku 2. grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv; gorilnik: butanski, plinski gorilec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
gorílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gorenje: gorilni plin, špirit;
gorilne snovi;
gorilno olje / gorilna vrednost lesa uporabnost lesa za gorenje
♦ fiz. gorilni element kos jedrskega goriva v reaktorju; teh. gorilna šoba šoba gorilnika ali gorilca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
gorílnik -a m (ȋ) grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv: plin je začel uhajati iz gorilnika;
plinski gorilnik;
gorilnik na špirit
♦ teh. gorilnik za varjenje // del grelne naprave na taka goriva, ki oddaja toploto: prižgati gorilnik; kuhalnik z enim gorilnikom / električni gorilnik grelec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
grmáda -e ž (ā) 1. velik kup lesa, določen za gorenje: iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal / grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik kresovi, stražni ognji// v srednjem veku smrtna kazen s sežigom na takem kupu: obsojen je bil na grmado / proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi 2. velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari: na mizah so ležale grmade blaga / oblaki so se kopičili v grmado // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebral je grmado knjig; pojedel je celo grmado tort in piškotov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
lomáča -e ž (á) 1. teh. železen drog za lomljenje, zlasti kamenja: prišli so z lomačami in lopatami 2. zastar. velik kup lesa, določen za gorenje; grmada: tiho so stali okoli lomače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
méh -a m, mn. mehôvi in méhi (ẹ̑) 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh;
vajenec goni meh / kovaški meh // priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda2:
godec je pihal na meh 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh // posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš 5. pog., v zvezi varnostni meh napihljiva vreča, vgrajena v avtomobil, ki se pri trku avtomatsko napolni z zrakom in tako potniku ublaži udarec; varnostna, zračna blazina:
● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; glasb. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
pogasíti -ím dov., pogásil; pogašèn (ī í) onemogočiti, preprečiti gorenje: pogasiti ogenj / pogasil je vse luči ugasnil / pogasiti apno živo apno politi z vodo; pren., ekspr. ognja v srcu ni mogel pogasiti; z vinom (si) je pogasil žejo
● ekspr. v gostilni (si) je pogasil jezo s pitjem alkoholne pijače je dosegel, da ni bil več jezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
regeneratíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na regeneracijo: regenerativni posegi v staro mestno jedro / regenerativna moč naroda / regenerativna sposobnost organizma
♦ metal. regenerativno kurjenje kurjenje, pri katerem vroči zgorevalni plini ogrevajo zrak, potreben za gorenje v peči; teh. turbina z regenerativnim gretjem gretjem z lastno odpadno toploto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.
žaríšče -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore;
usmeriti curek vode v žarišče požara 2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče;
žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča;
vojno žarišče;
žarišča nesoglasij, sporov;
žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja // kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev
♦ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.