gasíti -ím nedov. (ī í)
ovirati, preprečevati gorenje: gasiti požar; vsa vas je gasila gorečo hišo; takoj so prihiteli gasit / gasiti apno živo apno polivati z vodo; pren., ekspr. gasiti iskre upanja; z vinom (si) gasi žejo
● ekspr. v gostilni (si) gasi jezo iz jeze pije alkoholne pijače
♦ metal. gasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju; kaliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

gorênje -a s (é)
glagolnik od goreti: pospeševati gorenje; otroci so občudovali gorenje kresa; proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča
♦ kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

gorénji stil. górenji -a -e prid. (ẹ̄; ọ̑)
zastar. ki leži, je višje; zgornji: gorenji konec vasi / gorenje dežele severne / gorenja hiša gornja hiša / Gorenja vas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

gorílec -lca [tudi goriu̯ca] m (ȋ)
1. teh. del gorilnika, iz katerega izstopa plamen: gorilec pri plinskem štedilniku
2. grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv; gorilnik: butanski, plinski gorilec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

gorílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na gorenje: gorilni plin, špirit; gorilne snovi; gorilno olje / gorilna vrednost lesa uporabnost lesa za gorenje
♦ fiz. gorilni element kos jedrskega goriva v reaktorju; teh. gorilna šoba šoba gorilnika ali gorilca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

gorílnik -a m (ȋ)
grelna priprava, ki omogoča nadzirano gorenje plinskih ali tekočih goriv: plin je začel uhajati iz gorilnika; plinski gorilnik; gorilnik na špirit
♦ teh. gorilnik za varjenje
// del grelne naprave na taka goriva, ki oddaja toploto: prižgati gorilnik; kuhalnik z enim gorilnikom / električni gorilnik grelec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

grmáda -e ž (ā)
1. velik kup lesa, določen za gorenje: iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal / grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik kresovi, stražni ognji
// v srednjem veku smrtna kazen s sežigom na takem kupu: obsojen je bil na grmado / proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi
2. velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari: na mizah so ležale grmade blaga / oblaki so se kopičili v grmado
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebral je grmado knjig; pojedel je celo grmado tort in piškotov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

lomáča -e ž (á)
1. teh. železen drog za lomljenje, zlasti kamenja: prišli so z lomačami in lopatami
2. zastar. velik kup lesa, določen za gorenje; grmada: tiho so stali okoli lomače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

méh -a m, mn. mehôvi in méhi (ẹ̑)
1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh
// priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike
2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda2: godec je pihal na meh
4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
// posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš
5. pog., v zvezi varnostni meh napihljiva vreča, vgrajena v avtomobil, ki se pri trku avtomatsko napolni z zrakom in tako potniku ublaži udarec; varnostna, zračna blazina:
● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; glasb. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

pogasíti -ím dov., pogásil; pogašèn (ī í)
onemogočiti, preprečiti gorenje: pogasiti ogenj / pogasil je vse luči ugasnil / pogasiti apno živo apno politi z vodo; pren., ekspr. ognja v srcu ni mogel pogasiti; z vinom (si) je pogasil žejo
● ekspr. v gostilni (si) je pogasil jezo s pitjem alkoholne pijače je dosegel, da ni bil več jezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

regeneratíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na regeneracijo: regenerativni posegi v staro mestno jedro / regenerativna moč naroda / regenerativna sposobnost organizma
♦ metal. regenerativno kurjenje kurjenje, pri katerem vroči zgorevalni plini ogrevajo zrak, potreben za gorenje v peči; teh. turbina z regenerativnim gretjem gretjem z lastno odpadno toploto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

žaríšče -a s (í)
1. kraj, prostor, kjer je gorenje med požarom najmočnejše: ogenj se je iz žarišča razširil na sosednje prostore; usmeriti curek vode v žarišče požara
2. med. mesto v telesu, od koder se bolezen lahko širi: ugotoviti bolezensko, gnojno žarišče; žarišče vnetja / prvotno žarišče bolezni
3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: nastala so nova kulturna žarišča; vojno žarišče; žarišča nesoglasij, sporov; žarišče upora / miselno žarišče / publ.: biti v žarišču dogajanja; problem je v žarišču zanimanja
// kraj, prostor, kjer je svetloba, osvetljenost najmočnejša: stopiti v žarišče odrskih reflektorjev
♦ geol. žarišče potresa točka pod zemeljsko površino, od koder izvirajo potresni valovi; geom. žarišče gorišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Število zadetkov: 12