Tiskanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

fevdálka -e ž (ȃ)
v fevdalizmu pripadnica vladajočega razreda: fevdalka s številnimi gradovi

grád2 -ú in -a m, mn. gradôvi (ȃ)
1. veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati; okoli gradu je lep vrt; mogočen, utrjen grad; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba / ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi
2. zastar. mesto1: Turki so prisegli porušiti stolni grad
● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem

okólen -lna -o prid. (ọ̑)
1. knjiž. ki je okoli, v bližini česa: železniška postaja, trg in okolne ulice / tekmovalci bodo nastanjeni v okolnih hotelih / namazati rano in okolno kožo / okolna temperatura zraka
2. star. okoliški: gradovi po okolnih hribih; okolne vasi
♦ geol. okolna kamnina kamnina, v kateri je rudišče

ponášati se -am se nedov. (ȃ)
1. navadno v zvezi s s, z z govorjenjem ali vedenjem izražati zadovoljstvo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: ponašati se z bogastvom, junaštvom, lepoto, znanjem; rad se ponaša s svojimi otroki; ponašati se z uspehom na olimpijadi; ponaša se, da je prišla prva na Triglav / s takim pesnikom se narod lahko ponaša
2. z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da kdo ima to, kar nakazuje določilo: naša ekipa se ponaša z drugim mestom na svetu; ponašal se je s pristno francoskim naglasom / ta reforma se ne more ponašati z doslednostjo / ekspr. hribi se ponašajo s starimi gradovi in razvalinami
3. zastar. vesti se, obnašati se: ne zna se ponašati; nespodobno, prijazno se ponašati
4. zastar. uspevati: nekatere vrste sadja se pri nas dobro ponašajo

ponášati

nar. gorenjsko

pomagati nositi:

ponašal ji je jerbas

spremljala je moža in mu ponašala prtljago

žláhta -e ž (ȃ)
1. pog. sorodstvo, sorodniki: povabiti vso žlahto; bogata, vplivna žlahta; oni so naša daljna žlahta / stanovati pri žlahti; žlahta po očetovi strani
2. zastar. plemstvo: gradovi žlahte / poljska žlahta šlahta
● pog. fant je naša žlahta naš sorodnik; pog. najbrž me ne poznaš, čeprav sva žlahta sorodnika; star. nisem vedel, da je moja žlahta moj sorodnik; pog. midva sva si še nekaj v žlahti dolguješ mi še nekaj; pog. biti (si) v žlahti (s kom) v sorodstvu, sorodu; žlahta je strgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; dober sosed je več vreden kot vsa žlahta od soseda lahko človek dobi več pomoči, ima več koristi kot od sorodnikov

Slovar slovenskega knjižnega jezika²