blískanje in bliskánje -a s (í; ȃ) glagolnik od bliskati: bliskanje in grmenje / bliskanje flešev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
bóbnica in bobníca -e ž (ọ̑; í) nav. mn., star. pavka: biti na bobnice;
grmenje bobnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša - 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
- 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik - 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
grmênje -a s (é) glagolnik od grmeti: sliši se grmenje;
oddaljeno, zamolklo grmenje / grmenje topov
● preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
grmljáva -e ž (ȃ) redko grmenje: nevihta z bliski in grmljavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
grmljávica in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) - 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov
- 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
grmòt -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: oglasil se je votel grmot / grmot motorjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
gromòt -ôta m (ȍ ó) zastar. grmenje: slišal se je zamolkel gromot / gromot topov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
kanón -a m (ọ̑) - 1. pog. top: streljajo s kanoni; grmenje kanonov; natreskan, pijan kot kanon
- 2. nav. mn., nekdaj škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov: svetli kanoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
kanonáda -e ž (ȃ) pog. topovsko streljanje: začela se je kanonada;
grmenje kanonade // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kanonada kletvic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
móžnar -ja m (ọ́) - 1. okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom: nabiti, sprožiti možnar; pokati z možnarji; začetek trgatve je naznanilo grmenje možnarjev; smodnik za možnarje
// nekdaj artilerijsko orožje z zelo kratko cevjo in velikega kalibra za navpično streljanje: streljati iz topov in možnarjev - 2. močna, navadno kovinska posoda z zaokroženim dnom za drobljenje trdih snovi: v možnarju tolči, treti kavo, orehe; možnar za sladkor / kuhinjski možnar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
oddaljíti se -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ī í; ā ȃ) - 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno
// premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega - 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili
- 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme - 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več
oddáljen -a -o - 1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene
- 2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi
// pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam
♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega - 3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure
// ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji - 4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
odmévati -am nedov. (ẹ́) - 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja - 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
pláz -ú stil. -a m (ȃ) - 1. gmota snovi, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: plaz drsi, se sproži, utrga; plaz je zasul del ceste; prožiti, razstreljevati plazove; reševati izpod plazu; plaz debel, kamenja; zbudilo jih je bobnenje, grmenje plazu; nevarnost plazov; drli so v dolino kakor plaz / kamniti, snežni, zemeljski plaz / podmorski plaz; pren. gibanje je naraslo v mogočen plaz
♦ alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; pršni plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; talni plaz pri katerem zdrsnejo vse plasti snega
// taka gmota na mestu, kjer se ustavi: plezati čez plazove in skale; hiša stoji na velikem plazu / plaz je že skopnel - 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa premikajočega se: plaz tankov se vali po pobočju / govornik je zasul poslušalce s plazom besed, informacij; pesem je sprožila plaz polemik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
plazóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na plaz: plazovno grmenje / plazovna groblja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
pljúskati -am nedov. (ȗ) - 1. v sunkih se premikati, navadno neenakomerno: morje pljuska in valovi; nesti posodo tako, da tekočina v njej ne pljuska; voda v bazenu je visoko pljuskala
// nav. ekspr. dajati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju: v steklenici je pljuskalo vino / dež pljuska že ves dan pada
// z udarjanjem po tekočini povzročati kratke, tleskajoče glasove: slišal je, da v temi pljuskajo vesla; riba je pljuskala z repom / ekspr. pljuskati po blatu hoditi - 2. slišno, navadno neenakomerno udarjati, zadevati ob kaj: jezero pljuska ob skalni breg / ekspr. v obraz mu je pljuskal osvežujoč hlad
// v sunkih se razlivati, iztekati: juha v loncu vre in pljuska čez rob; mleko je pljuskalo iz golide / valovi pljuskajo čez krov; pren., ekspr. ta gibanja so začela pljuskati tudi na Slovensko - 3. preh. povzročati sunkovito premikanje tekočine: ne pljuskaj mleka
// na tak način polivati, izlivati: pljuskati tekočino iz posode; pljuskati si mrzlo vodo v obraz
● ekspr. v srcu ji je pljuskala jeza bila je jezna, jezila se je; ekspr. vsepovsod pljuska veselje vsi se veselijo; knjiž. z vseh strani pljuska vanje grmenje topov se sliši močno topovsko streljanje; ekspr. pljuskala ga je po plečih tepla
pljuskajóč -a -e: rahlo pljuskajoči valovi; med skalami pljuskajoče jezero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
pojačeváti -újem nedov. (á ȗ) star. krepiti, večati: pojačevati glas;
grmenje se je pojačevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
pomeníti in poméniti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. imeti vsebino
- a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje
- b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek
- 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja
- 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega
- 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje
- 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet
- 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni
● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
pominévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. minevati, ponehavati: čas počasi pomineva / grmenje je pominevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
preglasíti -ím dov., preglásil (ī í) postati bolj slišen od koga, česa: hrup motorja je preglasil njene klice na pomoč;
grmenje je preglasilo njegove korake;
orkester je preglasil solista // ekspr. postati pomembnejši, močnejši od česa: končno je resnica preglasila laž; spomin na očetove besede je preglasil vse drugo / z dokazi preglasiti trditevpreglašèn -êna -o: preglašeno govorjenje
♦ lingv. preglašeni samoglasniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
preglášati -am nedov. (á) biti bolj slišen od koga, česa: grmenje preglaša glasove;
šum in hrup sta preglašala glasbo;
fantje so se med seboj preglašali // ekspr. biti pomembnejši, močnejši od česa: vse vtise o pokrajini je preglašalo poglobljeno razmišljanje o življenjupreglášati se lingv. spreminjati se iz zadnjega v sprednji samoglasnik- a) za mehkimi soglasniki: o se preglaša v e
- b) pred sledečimi sprednjimi samoglasniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
preglušíti -ím dov., preglúšil (ī í) zaradi večje glasnosti povzročiti, da se kaj (skoraj) ne sliši: njihove klice je preglušilo grmenje;
pesem je preglušila šumenje valov / preglušiti govornika z vpitjem; pren., ekspr. skušal je preglušiti glas srca // ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: glasba je preglušila njen nemir / te besede niso mogle preglušiti njegove slutnjepreglušèn -êna -o: šepet je bil hitro preglušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
prenéhati -am dov. (ẹ̑) - 1. izraža konec dejavnosti, aktivnosti
- a) z nedoločnikom: prehehati govoriti, peti; po zdravnikovem nasvetu je prenehal kaditi; pozneje je celo prenehala študirati / podjetje je prenehalo obratovati / s tem dnevom preneha veljati zakon; brezoseb. že včeraj je prenehalo deževati / v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je
- b) publ., z orodnikom: prenehati z delom; prenehati z izdajanjem časopisa prenehati izdajati časopis
- c) elipt.: nato so tudi pisma prenehala / dež je prenehal; brezoseb. poglej, če je že prenehalo prenehalo deževati, snežiti
- 2. izraža prekinitev dejavnosti, aktivnosti
- a) z nedoločnikom: prenehal je govoriti, da bi presodil vtis na poslušalce; zdaj pa zdaj je prenehal žvižgati in poslušal
- b) publ., z orodnikom: včasih je treba za pol ure prenehati s kopanjem; za nekaj mesecev je prenehal s študijem je prenehal študirati
- c) elipt.: govornik je za trenutek prenehal in pogledal po ljudeh
- 3. izraža konec obstajanja: bolečine so prenehale; ljubezen do njega je prenehala; mandat mu bo prenehal; ploha je prenehala; potreba po igri je prenehala; zvečer vročina preneha / grmenje je prenehalo
♦ jur. pravica preneha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
prihájati -am nedov. (ȃ) - 1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja; videl je prihajati skupino vojakov; po cesti prihajata dve ženski; hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi
- 2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam; zakaj prihajaš tako pozno; ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira
- 3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati
- 4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad; iz kuhinje prihaja prijeten vonj; slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko
- 5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica; solze ji prihajajo v oči; čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče
- 6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman
- 7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate
- 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode; športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// prihajati v spore s kom - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja; star. vroče, tesno jim prihaja
- c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren; dekle prihaja vsak dan lepše
● evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; odtod prihaja tudi ime kraja izvira
prihajajóč -a -e: prihajajoči in odhajajoči delavci; prihajajoči mrak; svetloba, prihajajoča z leve strani; sam.: nagovoriti prihajajočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
razléči se -léžem se dov., razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se; nam. razléč se in razlèč se (ẹ́ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom - 1. razširjajoč se postati slišen: po dolini se je razleglo grmenje topov; iz hiše se je razleglo petje; po dvorani se je razlegel vesel smeh; brezoseb. zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli
- 2. knjiž. pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini: po dolini se je razlegla siva megla
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: tišina se je razlegla po prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
srdít -a -o prid., srdítejši (ȋ) - 1. zelo jezen: biti, postajati srdit; ves srdit je začel ugovarjati
// nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko jezo: kričal je s srditim glasom; srdit obraz, pogled; srdite kretnje - 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, z veliko intenzivnostjo: pograbila ga je srdita jeza; srdito grmenje topov / srdit boj, prepir
srdíto prisl.: srdito mahati z rokami; srdito pogledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
tréskanje -a s (ẹ̄) glagolnik od treskati: zbudilo ga je grmenje in treskanje / treskanje bomb in brnenje letal / treskanje z vrati / treskanje kozarcev ob tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
zamólkel -kla -o [u̯kəu̯] prid. (ọ́) - 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje
- 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu
// temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba - 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu
- 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi
● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč
zamólklo prisl.: zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
zbudíti -ím dov., zbúdil (ī í) - 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje; da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči; zbuditi s trkanjem na vrata; pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva
// spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili; šele jutranji hlad ga je zbudil
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti - 2. vzbuditi: zbuditi jezo, sovraštvo; taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo; zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel
zbudíti se preiti iz spečega stanja v budno: zbuditi se od bolečin; zbuditi se zaradi hrupa; zbuditi se ob šestih; hitro, zgodaj se zbuditi / zbudil se je ves poten; pren., ekspr. v njem se je zbudila zver
// priti k zavesti: od udarca po glavi se dolgo ni zbudil
// v zvezi z iz prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbuditi se iz trdnega spanja / zbuditi se iz nezavesti / zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja
♦ med. zbuditi se iz narkoze
// ekspr. spoznati kaj, zavedeti se česa: kdaj se boste zbudili; fant se je prepozno zbudil
● ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; evfem. zbuditi se v večnosti umreti
zbudívši star.: zbudivši otroka, je odšla v službo; zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto
zbujèn -êna -o: ko so ga poklicali, je bil že zbujen; zbujena vest mu ne da miru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.
zlovéšč -a -e prid. (ẹ̄) ki napoveduje zlo, nesrečo: zlovešči obiskovalci;
sova je zlovešča ptica / zlovešča hišna preiskava; zlovešča tišina pred napadom; zlovešče brnenje letal; zlovešče grmenje; zlovešče ozračje v tragediji / zlovešč pogled grozeč // ki vzbuja grozo, strah: zlovešči trenutki na strmini; zlovešče napovedi, novice; zlovešča prikazen; zlovešče tuljenje volkovzlovéšče prisl.: zlovešče se je bliskalo; oči so se mu zlovešče zasvetile; sam.: napovedovali so nekaj zloveščega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.