Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

bezgóvje -a [bəz] s (ọ̑) bezgovo grmovje: skale, obrasle z nizkim bezgovjem
bodèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) ki bode, zbada: bodeč trn; kamenje je ostro in bodeče / zanemarjena in bodeča brada / bodeča bolečina; pren. njegov bodeči humor; gledal ga je z bodečimi očmi
// ki ima bodice, trne: ograja iz bodeče žice; bodeče grmovje
♦ bot. bodeča lobodika zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi poganjki in jagodastimi plodovi, Ruscus aculeatus; bodeča neža bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo, Carlina acaulis
bodíčast -a -o prid. (í) poln bodic: bodičasti morski ježki; osat je bodičast / bodičasta žica bodeča; bodičasto grmovje
// redko piker, zbadljiv: bodičast humor; bodičaste besede
bodíčevje -a s (í) bodičasto, trnato grmovje: ob poti se je razraščalo bodičevje; griček je bil porasel z nizkim bodičevjem
♦ bot. trnata rastlina suhih gozdov z rumenimi cveti, Genista germanica
bodíčje -a s (ȋ) bodičasto, trnato grmovje: bežal je skozi gosto bodičje
bohôten -tna -o prid., bohôtnejši (ó) bujen: bohotna podrast, trava / tesna obleka poudarja njene bohotne oblike
brêsti brêdem nedov., brêdel in brédel brêdla, stil. brèl brêla (é) 
  1. 1. hoditi po vodi, po čem ovirajočem: stopil je v reko in začel bresti; bresti vodo do kolen; bresti sneg; bresti čez reko; bresti skozi grmovje, po blatu
    ●     ekspr. bresti v dolgove zelo se zadolževati; ekspr. bredli so po krvi umorili so mnogo ljudi
  2. 2. redko premikati prste, roke v čem gostem; broditi: bresti z roko po laseh
brínje -a s (ȋ) brinovo grmovje: po gmajni raste robidovje in brinje; smukati brinje / okrasiti z brinjem in bršljanom
dirjíhati -am nedov. (í) zastar. dirjati, dirjastiti: dirjihati čez travnik in skozi grmovje
drénje -a s (ẹ̑) redko drenovo grmovje ali drevje: drenje je že v cvetju
drénovje -a s (ẹ́) drenovo grmovje ali drevje
drobnolíst -a -o prid. (ȋ ī) drobnolisten: drobnolisto grmovje
gabríčje -a s (ȋ) redko gabrovo grmovje, drevje: redko gabričje med skalami
gábrov -a -o prid. (á) nanašajoč se na gaber: gabrov les; trd ko gabrova grča / gabrov gozd; jesenovo in gabrovo grmovje
glógovje -a s (ọ̄) glogovo grmovje: živa meja glogovja in jelševine
góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
  2. 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
    // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema
  3. 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami
  4. 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
    // dela goste korake kratke, drobne
  5. 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
    // težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
    ♦     les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke
góšča -e ž (ọ́) 
  1. 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: plazil se je skozi goščo; skrivali so se po gozdovih in goščah
    // gosto grmovje in drevje: lomastil je po gošči; z goščo porasle strmine
    // mlad, nerazredčen gozd: začel je trebiti goščo; bukova gošča
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: pod hišo je bila gošča najrazličnejših sadnih dreves; v daljavi je žarela gošča ribiških luči; obdala ga je gošča sabelj
  3. 3. kar je gostega, navadno v tekočini: gošča se je usedla na dno; gošča v kavi
    // ekspr. gosta tekočina: žabe so pljusnile v smrdljivo goščo
  4. 4. nar. gorenjsko gozd: na obeh straneh ceste je bila gošča
    ●     nar. gorenjsko oče je bil dve leti v gošči pri partizanih
goščáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo; skril se je v goščavo nad potjo
    // gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel; pren. goščava perečih vprašanj
  3. 3. ekspr. gostost: grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo
  4. 4. redko kar je gostega, navadno v tekočini; gošča: v steklenici je ostala sama goščava
grmíčevje -a s (ī) majhno, nizko grmovje: tu raste le redka trava in bodičasto grmičevje; nizko, okrasno grmičevje / skriti se v grmičevju
grmíčje -a s (ȋ) majhno, nizko grmovje: ob poti je raslo gosto grmičje; okrasno, šipkovo grmičje
gŕmje -a s (ȓ) redko grmovje: izginil je med drevjem in grmjem; gosto grmje
grmóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na grm ali grmovje: grmovna vegetacija
♦ gozd. grmovni sloj sloj, ki obsega vegetacijo do višine grmovja
grmóvje -a s (ọ̑) več grmov, grmi: strmino je poraslo grmovje; skril se je v grmovje; gosto, nizko grmovje; leskovo grmovje; zasadili so okrasno grmovje / hodili smo zdaj po planem, zdaj po grmovju po svetu, poraslem z grmovjem
íva -e ž (í) bot. grm ali drevo s širokimi, jajčastimi, na spodnji strani belo dlakavimi listi, Salix caprea: iva raste ob potoku; grmovje, veje iv
ívovje -a s (í) drevje, grmovje iv: trstje se prepleta z ivovjem
// veje iv: nalomiti ivovja
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
    // odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla
  2. 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples
izžígati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. s sežiganjem, ognjem uničevati: trebiti in izžigati grmovje
    // knjiž. z vročino uničevati: poletno sonce izžiga travo / ekspr. naša telesa so izžigali ostri vetrovi
  2. 2. delati, oblikovati z žarečim predmetom: izžigati drevake
  3. 3. med. uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžigati bradavice, rane
jelševína in jélševina -e [u̯š] ž (í; ẹ́) 
  1. 1. jelšev les: uporaba krhke jelševine
  2. 2. redko jelševo drevje, grmovje: ob bregu je rasla visoka jelševina
jélševje -a [u̯š] s (ẹ́) jelševo drevje, grmovje: jelševje zarašča travnik; skriti se v jelševje ob potoku / krčiti jelševje jelšev gozd
// delati butare iz jelševja jelševih vej
kompáva -e ž (ȃ) bot. rastlina s pernato deljenimi, bodičastimi listi in belkastimi ali rdečkastimi cveti v koških, Carlina: tam raste le kompava in grmovje
krčevína -e ž (í) zemljišče, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: vinogradi in krčevine / oranje krčevin
kŕčiti2 -im nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. odstranjevati, sekati drevje, grmovje z zemljišča, zlasti v gozdu: krčiti goščavo, gozd, grmičje
    // pridobivati obdelovalno zemljo: krčiti ledino; krčil je svet ob vodi
  2. 2. v zvezi krčiti pot delati pot na prej neprehodnem ozemlju: le s težavo (si) je krčil pot v gozdu / krčiti pot skozi sneg; pren., ekspr. krčiti pot demokraciji, svobodi
kropíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. v krščanskem okolju razprševati kapljice blagoslovljene vode po mrliču: kropiti z oljčno vejico; pren., ekspr. s solzami je kropil njen grob
    // tako izkazovati spoštovanje mrliču: veliko ljudi ga je prišlo kropit / kropiti mrliča / ekspr. drugi dan so ga že kropili je bil že mrtev
  2. 2. star. močiti, vlažiti: grmovje ga je kropilo / solze ji kropijo oči
    ♦     rel. prositi za božjo naklonjenost z delanjem obrednih kretenj z blagoslovljeno vodo
lepotíčen -čna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki se goji za okras; okrasen: lepotično drevo; nasaditi lepotično grmovje
  2. 2. knjiž. lepotilen, kozmetičen: lepotična sredstva
    ●     knjiž., redko lepotične napake lepotne
leskovína in léskovina -e ž (í; ẹ́) 
  1. 1. leskov les: izdelek iz leskovine
  2. 2. leskovo grmovje: leskovina je že zelena; leskovina na gmajni / vojaki so pokrili topove z leskovino leskovimi vejami
léskovje -a s (ẹ́) leskovo grmovje: gmajna z leskovjem
léščevje -a s (ẹ́) leskovo grmovje: tam raste samo leščevje; sekati leščevje ob poti; pašnik z leščevjem in brinjem / iti v leščevje lešnike nabirat / steza drži po leščevju po svetu, poraslem z leskami
lomástiti -im nedov. (á ȃ) silovito, hrupno hoditi skozi kaj ovirajočega: jelen lomasti skozi grmovje; medved lomasti po gozdu; slišali so, da nekaj lomasti za njimi; pokalo in šumelo je, kot bi lomastila čreda merjascev
// ekspr. silovito, hrupno hoditi sploh: nikar tako ne lomasti; jaz vam bom že pokazal, je kričal in lomastil po hiši; lomasti kot medved / slabš. nikar ne misli, da boš brez kazni lomastil po mojem vrtu hodil; pren. silna nevihta že lomasti čez gore
lovíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
  2. 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
    1. a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
    2. b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
      // delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
      // ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
  3. 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
    // ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
    // ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala
  4. 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
    // iskati, zasledovati živali z namenom
    1. a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
    2. b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
      // ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
  5. 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
    // naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje
  6. 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
    // prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina
  7. 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
  8. 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
    ●     nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
    ♦     etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
lovoríčje -a s (ȋ) redko lovorovo grmovje, drevje: pot se vije med trtami in lovoričjem
maklénov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na maklen: maklenov les / maklenovo drevo, grmovje
malopríden -dna -o prid., maloprídnejši (í ī) 
  1. 1. ekspr. ničvreden, malovreden: malopriden človek; malopriden sin / zabavati se z malopridnimi ženskami vlačugami, prostitutkami
    // sovražil je pokvarjenost malopridnega sveta / zašel je na malopridno pot
  2. 2. zastar. ki ne daje veliko koristi: ob poti raste malopridno grmovje
nèpredíren -rna -o prid. (ȅ-ī) 
  1. 1. ki se ne da predreti: nepredirna plast
  2. 2. skozi katerega se ne da priti: nepredirna gneča; nepredirno grmovje; pren., ekspr. zavil se je v neprediren molk
    // ekspr. skozi katerega se težko vidi: nepredirna megla, tema; pren. neprediren človek; njegov nepredirni obraz ni izražal čustev
    ●     knjiž., redko nepredirna zasnova drame neprodorna, nedomiselna
občeméti -ím [čəm] dov., občemì (ẹ́ í) 
  1. 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi
  2. 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel
obírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline: obirati češnje, jabolka, maline; obirati hmelj; obirati ob suhem vremenu; obirati s strojem
    // odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste: obirati suho cvetje, poškodovane liste
    // s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje
  2. 2. odstranjevati, spravljati s česa: obirati gosenice z zelja; obirati uši; kure se obirajo; pes si obira bolhe
    // z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti: obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti
  3. 3. ekspr. povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja: prodajalec obira kupce; pri igri, kartanju je vse obiral
  4. 4. ekspr. opravljati, obrekovati: ljudje ga zato še vedno obirajo; obirati sosede / obirati koga za hrbtom
    ●     ekspr. s koso obirati breg kositi redko, slabo travo
óblast -a -o prid. (ọ̑) podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglega
obméjek -jka m (ẹ̑) knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja: kositi na obmejku; po obmejkih raste grmovje / obmejek gozda rob, obrobje
obpóten -tna -o prid. (ọ̑) ki je, se nahaja ob poti: obpotna njiva; obpotno grmovje / obpotno znamenje
obrásti -rástem in -rásem dov. (á) 
  1. 1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa: jelše so obrasle potok; grmovje je obraslo grajske zidove
  2. 2. rastoč biti na (vsej) površini: severno stran dreves obraste lišaj; streho je že obrasel mah
obráščati -am nedov. (á) 
  1. 1. rastoč biti, nahajati se okrog česa: grmovje obrašča potok
  2. 2. rastoč biti, pojavljati se na (vsej) površini: hišo obrašča bršljan / gozd obrašča hrib
obsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s sekanjem odstraniti: obsekati veje / obsekati grmovje / obsekati strmino ob poti
    // s sekanjem narediti, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekati smreko / obsekati s sekiro
  2. 2. s sekanjem obdelati: obsekati kamen; obsekati odprtino v ledu / redko obsekati tram obtesati
obsekávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s sekanjem odstranjevati: obsekavati veje / obsekavati grmovje ob poti
    // s sekanjem delati, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekavati drevje
  2. 2. s sekanjem obdelovati: obsekavati kamen
obžírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. obgrizovati, obglodavati: koze najraje obžirajo grmovje; gosenice obžirajo liste
  2. 2. slabš. grobo oštevati: nima miru pred njo, kar naprej ga obžira
  3. 3. nar. dolenjsko krošnjariti: po cele dneve je obžiral po vaseh
odévati -am stil. -ljem nedov. (ẹ́) nameščati zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: nemirnega bolnika je celo noč odevala, da se ne bi prehladil; pozimi se odeva s pernico / odevati nasade z vrečevino pokrivati pred mrazom; telo mu za silo odeva stara suknja pokriva, varuje; ekspr. gore odeva sneg
// knjiž. oblačiti: odevali so ga v dragocene obleke; praljudje so se odevali v kože / ekspr. grmovje se odeva v mlado listje zeleni
odvléči -vléčem dov., odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
    ●     ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel
  2. 2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
    // kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno
oméjek -jka m (ẹ̑) knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja: kositi na omejku; po omejkih se je zaraslo grmovje / v omejku je pel slavček
// travnat del med cesto in njivo, vrtom: živina se pase po omejku ob cestnem jarku
osmúkati -am tudi osmúčem dov. (ú) s smukanjem, trganjem odstraniti: osmukati jagode, ribez; osmukati liste z vej / martinček si osmuka kožo, ko se plazi skozi grmovje
// s smukanjem narediti, da česa ni več na čem: osmukati lan, stebla / ekspr. veter je osmukal drevesa
● ekspr. videti je, da ga hočejo popolnoma osmukati izrabiti, izkoristiti
♦ rib. osmukati drstnice iztisniti iz njih ikre in mleček
počépati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. večkrat počepniti: ženske so od smeha kar počepale / pred kroglami so počepali za skale / ekspr. pozimi je počepala za pečjo posedala
    ●     vulg. ljudje so hodili kar v grmovje počepat opravljat potrebo
    // ekspr. sesedati se, podirati se: drevje v sadovnjaku je bilo neočiščeno in plotovi so počepali
  2. 2. slabš. popuščati zahtevam, vdajati se: pestil jih je, da so od strahu počepali drug za drugim
počépniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. stoječ zelo skrčiti noge v kolenih: počepnil je in začel ogledovati sled / počepniti okrog ognja; počepniti v grmovje / ptič je počepnil na vejico sedel; ekspr. počepnila je na tla in tolkla lešnike neudobno sedla
    // ekspr. sesesti se, podreti se: bajta bo ob prvem deževju počepnila
  2. 2. slabš. popustiti zahtevam, vdati se: grozili so mu, pa je počepnil
    ●     vulg. je ženska, ki pred vsakim počepne ima ljubezenske, spolne odnose z njim
podrást -i in -í ž (ȃ) rastlinje, grmovje, ki raste pod drugim grmovjem, drevjem: posekati podrast; gozd je redek, skoraj brez podrasti; gosta, nizka podrast / macesnov gozd z bujno podrastjo rušja in sleča
podrásti -rástem in -rásem dov. (á) 
  1. 1. zrasti pod čim drugim: grmovje je podrastlo pod hrasti / v gozdu je že vse podrastlo
  2. 2. ekspr. ponovno zrasti: brada in brki so mu podrastli
podráščati -am nedov. (á) 
  1. 1. rasti pod čim drugim: grmovje podrašča gozd
  2. 2. ekspr. rasti, odraščati: vol hitro podrašča
    // ponovno rasti: brada je že začela podraščati
pomágati -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) 
  1. 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec
    // pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam
  2. 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov
  3. 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj
  4. 4. delati, povzročati, da se komu izboljša
    1. a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala
    2. b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj
  5. 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj
    2. b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj
    3. c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj
      ●       igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
porásti -rástem in -rásem dov., porásel in porástel (á) 
  1. 1. krajši čas rasti: počakaj s košnjo, da trava poraste; drevje je že malo poraslo
    // nav. ekspr. zrasti: mladičem so že porasla krila; drevo je poraslo za pol metra / iz skoraj plešaste glave so mu znova porasli lasje
  2. 2. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na količino: proizvodnja je porasla za deset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo porasel / publ. interes za strokovno literaturo je porasel
    2. b) glede na možni razpon: cene so zelo porasle
  3. 3. rastoč pokriti: mah je porasel streho; drevje in grmovje je poraslo hrib
potoníti -tónem dov. (ī ọ́) 
  1. 1. izginiti pod (vodno) gladino: kamen je hitro potonil; ladja je potonila sredi morja; odmrli deli polžev potonejo na dno / knjiž. konj in jezdec sta potonila v deroči reki utonila
  2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: potoniti v sanje, spanec / ves je potonil v dolgove
    ●     ekspr. potonila je v mrak, med grmovje izginila
potúhniti se -em se dov. (ú ȗ) nav. ekspr.  
  1. 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: potuhnili so se in čakali pomoči; potuhniti se v jarek, travo / potuhnil se je pred ljudmi; pren. žalost v njej se je potuhnila
  2. 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ljudje, ki jim je zaupal, so se sedaj potuhnili; nasprotniki so se potuhnili / potuhnil se je vase postal je neodkrit, neiskren
    ●     ekspr. otrok se je potuhnil, mati pa je mislila, da spi se je naredil, da spi
požganíca -e ž (í) nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali
požganína -e ž (í) 
  1. 1. nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: preorati požganino
  2. 2. knjiž. pogorišče: s požganine se je še kadilo
požgánje -a s (ā) nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: na požganju so posejali pšenico
predíren -rna -o prid. (ī) 
  1. 1. ki se da predreti: predirna in nepredirna plast
  2. 2. skozi katerega se da priti: težko predirno grmovje
  3. 3. močen in neprijetno visok; predirljiv: imeti prediren glas; predirni žvižgi
  4. 4. v zvezi s pogled, oko s katerim se hočejo odkriti misli koga; predirljiv: prediren pogled; imeti predirne oči
  5. 5. redko hud, oster: prediren mraz / predirna bolečina
  6. 6. knjiž. prodoren: prediren mislec
preplazíti in prepláziti -im, in prepláziti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) plazeč se priti z enega konca česa na drugega: otrok je preplazil sobo
prerívati1 -am nedov. (í) porivati sem in tja: prerival je prazno posodo po mizi; prerivati zaboje
pretakníti in pretákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. (z vlečenjem) spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega skozi kaj: pretakniti jermen; pretakniti vrvico skozi obroček / roko je pretaknil skozi ročaj kanglice
  2. 2. vtakniti drugam, na drugo mesto: pretakniti anteno; žica se ne da pretakniti
  3. 3. ekspr. prizadevno preiskati, pregledati: pretaknil je vso hišo, pa ni nič našel; pretakniti predale; pretaknili so ji vso prtljago
    ●     redko pretaknil je cigaro iz enega kotička ust v drugega predel; knjiž. pretakniti iz prve prestave v drugo prestaviti
    ♦     gastr. pretakniti meso vstaviti v meso slanino, zelenjavo za izboljšanje okusa
pretíkati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. (z vlečenjem) spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega skozi kaj: pretikati nit; pretikati jermen skozi luknje
  2. 2. vtikati drugam, na drugo mesto: pretikati žareče palice iz stroja v stroj
  3. 3. ekspr. prizadevno preiskovati, pregledovati: pretikati sobo za sobo; pretikati po žepih
    ●     knjiž. v tem avtomobilu je lahko pretikati prestavljati; ekspr. konj je komaj pretikal suhe noge hodil; redko nemirno je pretikala škatlico med prsti predevala
    ♦     gastr. pretikati meso vstavljati v meso slanino, zelenjavo za izboljšanje okusa
prevíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. na novo
    1. a) povijati: previjati otroka
    2. b) zavijati: previjati knjige
    3. c) obvezovati: previjati roko / previjati rano
    4. č) navijati: previjati trak
prevíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. na novo
    1. a) poviti: previti otroka
    2. b) zaviti: previti knjigo
    3. c) obvezati: previti ranjencu nogo / previti rano
    4. č) naviti: previti prejo / previti magnetofonski trak
prevléči -vléčem dov., prevléci prevlécite in prevlecíte; prevlékel prevlékla (ẹ́) 
  1. 1. narediti, da je kaj na (vsej) površini: naslanjače so prevlekli z žametom; prevleči odbijače z gumo; prevleči predmete s tanko plastjo emajla; prevleči s tapetami / prevleči blazino preobleči; prevleči cesto z asfaltom asfaltirati; prevleči z zlatom pozlatiti; pren. svoje besede je prevlekel z ironijo
    // z oslabljenim pomenom nastopiti, pojaviti se na kaki površini: oblaki so prevlekli nebo / lice mu je prevlekla žalost
  2. 2. z vlečenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: čolne so morali prevleči na drugo stran otoka; ker so konji omagali, so topove prevlekli vojaki / ekspr. ves cement za hišo je prevlekel na svojem hrbtu prenesel, znosil
  3. 3. nar. prebranati: prevleči travnik
    ●     ekspr. veliko dima je prevlekel v svojem življenju pokadil je veliko tobaka; skico mora še prevleči odebeliti črte, črke, navadno s tušem
    ♦     obrt. prevleči petljo nespleteno petljo potegniti čez spleteno
pŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s silo izpustiti (kaj tekočega) iz ust, nosu, da nastane kratek, oster glas: konj prhne; zaničljivo je prhnil in se obrnil stran / preh. prhniti komu slino v obraz
  2. 2. hitro, slišno zleteti: jata golobov prhne iz lin; vrabci preplašeno prhnejo v grmovje / ekspr. milijon isker je prhnilo v zrak; pren. črna misel mu je prhnila skozi možgane; novica prhne v svet
    // ekspr. steči, švigniti: zajec prhne iz detelje; otroci so prhnili na vse strani; gamsi so prhnili v ruševje; zasmejala se je in prhnila po stezi
    // ekspr. skočiti, planiti: prhnil je na konja in odjezdil; prhniti v vodo / prhniti pokonci
  3. 3. preh., ekspr. (s silo) vreči: prhniti si prgišče vode v obraz
  4. 4. zastar. zadeti se ob kaj: netopir prhne ob okno / zatohel zrak mu je prhnil v obraz
  5. 5. ekspr., v zvezi prhniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi so prhnili v krohot; dekleta so prhnila v smeh
    ●     raketa prhne da kratek, šumeč glas; ekspr. mislili so, da bo prhnila vanj skočila proti njemu, ga napadla; ekspr. kadar si zaželi, lahko prhne v mesto gre, odide; ekspr. to se te ne tiče, je zaničljivo prhnila hitro rekla
prilomíti -lómim dov. (ī ọ́) ekspr. prilomastiti: srnjak prilomi skozi gosto grmovje
pripóten -tna -o prid. (ọ̑) ki je, se nahaja pri poti: pripotno grmovje
priríniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. z rinjenjem spraviti kam: pririniti težko mizo do vrat / pririniti nasprotnika do roba prepada / pririniti pokvarjen avtomobil k mehaniku
  2. 2. ekspr. počasi, s težavo priti: po dveh urah sta pririnila do planinske koče / tovornjak je pririnil na vrh klanca / sonce je že pririnilo nad hišo
  3. 3. ekspr. pririti, prilesti: hrošči so pririnili iz zemlje
    // prikliti, prirasti: posejana pšenica je pririnila iz zemlje
  4. 4. ekspr. shajati: nekako bomo že pririnili čez zimo
    ●     ekspr. pririnili smo do oktobra smo že v oktobru; ekspr. pririnil je čez šestdeseto star je že šestdeset let
priríti -ríjem dov., priríl in prirìl (í ȋ) 
  1. 1. z ritjem priti kam: divji prašič je priril do konca njive / krt je priril iz zemlje
  2. 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: možakar je priril skozi grmovje; pririti se v sredino gruče / sonce se je pririlo skozi oblake / iz sena je priril zaspan hlapec
    ●     ekspr. da le pririjemo do pomladi, potem bo lažje prebijemo, vzdržimo; ekspr. resnica je vendarle pririla na dan je kljub nasprotnemu prizadevanju postala znana, se razvedela
pritlíkav -a -o prid. (í) ki je nenormalno majhne rasti: pritlikav človek; pritlikava ženska / pritlikavo drevje, grmovje / pritlikava rast
// ekspr. zelo majhen: ti si preveč pritlikav, nisi za to delo
● knjiž. pritlikavo mišljenje, ravnanje nepomembno
♦ bot. pritlikavi bor grmičast bor, ki raste v višjih legah; rušje
pritlíkavje -a s (í) ekspr. nizko drevje, grmovje: sredi pritlikavja raste mogočna bukev / gozdno pritlikavje
rakítje -a s (ȋ) rakitovo grmovje: potok je obraščen z rakitjem / vezati palice z rakitjem z rakitovim protjem, šibjem
rakítovje -a s (í) rakitovo grmovje: iz rakitovja je vzletel fazan
rávsati -am nedov. (ȃ) redko praskati, potegovati: ne ravsaj z žebljem po steni / ko se je plazil skozi grmovje, mu je trnje ravsalo roke in obraz
razbrstíti se -ím se dov., razbŕstil se (ī í) redko razbrsteti se: drevje in grmovje se je razbrstilo
razprégati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. odpenjati vprežno žival: razpregati konje
  2. 2. ekspr. delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem področju: razpregati cestno omrežje po deželi
razrásti se -rástem se in -rásem se dov., razrásel se in razrástel se (á) 
  1. 1. narediti več poganjkov, vej: drevo se je razraslo; žito se je lepo razraslo; bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti; razrasti se v širino, pri tleh
  2. 2. rastoč priti na večjo površino: korenine so se mrežasto, na široko razrasle; po njivi se je razrasel plevel / goba se je razrasla po vsem stanovanju
  3. 3. nav. ekspr. postati večji
    1. a) po obsegu: mesto se je v nekaj letih zelo razraslo / gibanje se je hitro razraslo
    2. b) po intenzivnosti: strah se je še bolj razrasel
  4. 4. v zvezi z v preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo: grmovje se je razraslo v gosto živo mejo / v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto / veter se je razrasel v orkan / zgodba se je razrasla v roman
    ●     ekspr. dekle se je lepo razraslo razvilo; ekspr. v njunih srcih se je razrasla ljubezen zelo se imata rada
razrédčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. narediti bolj redko: razredčiti kis, sadni sok; razredčiti z vodo / mah je razredčil travo; razredčiti grmovje, veje; razredčiti sadike
  2. 2. povzročiti, da se kaka skupnost, skupina številčno zmanjša: nalezljive bolezni so razredčile prebivalstvo
rešeljíčje -a s (ȋ) drevje, grmovje rešeljik: pobočje, poraslo z rešeljičjem
// veje rešeljik: nalomiti rešeljičja
robíti in róbiti -im nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami
  2. 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice
  3. 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki
  4. 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh
    ●     pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati
    ♦     les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino
rója -e ž (ọ́) nar.  
  1. 1. plitva, ozka struga, po kateri včasih teče voda: sneg je pokrival grmovje in roje
  2. 2. leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo, do žage: narediti dolgo leseno rojo od izvira do kovačnice / voda pada iz roje na kolo
rôsen stil. rosán -sna -o stil. -ó prid. (ó ȃ ó) 
  1. 1. nanašajoč se na roso: rosna trava; rosno grmovje / rosen travnik; čevlje je imel rosne / rosno jutro; pesn. rosni hlad / rosna kaplja / rosno okno / rosne oči solzne; rosno čelo potno, znojno
    ♦     agr. rosne korenine korenine, ki poženejo iz žlahtnega dela cepljene rastline, zlasti vinske trte
  2. 2. ekspr. mlad, neizkušen: rosen mladenič; rosna deklica / rosna mladost; šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; rosno navdušenje mladostno
rúševje -a s (ú) 
  1. 1. grmičast bor, ki raste v višjih legah: pobočje je poraslo z ruševjem in macesni
  2. 2. drevje, grmovje ruševja: skriti se v ruševju / narezati ruševja vej ruševja
rúšje -a s (ū) 
  1. 1. grmičast bor, ki raste v višjih legah: krivenčasto rušje; macesen in rušje
  2. 2. drevje, grmovje rušja: težko je hodil skozi rušje; skriti se v rušju
sékati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z udarjanjem z ostrim predmetom
    1. a) delati kose, dele: ves dan so sekali drva; sekati kamenje, les, šoto; sekati meso
    2. b) delati, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: sekati drevje, grmovje / sekati v svojem gozdu; letos niso še nič sekali / sekati steljo, zelje
    3. c) odstranjevati: sekati veje z drevesa / upornikom so sekali glave; pren., ekspr. sekati korenine zla
    4. č) poškodovati: stroj seka blago
  2. 2. nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj podolgovatega: cesta seka reko; do nesreče je prišlo tam, kjer se sekata cesta in železnica
    // biti speljan, voditi čez kaj sploh: pobočje sekajo steze / nova cesta seka kmetijo na dvoje / vodna gladina seka bok ladje
  3. 3. ekspr. prekinjati določeno stanje: svetloba seka temo / ostri žvižgi so sekali tišino
  4. 4. ekspr. udarjati, tolči: sekati s palicami; orla sta se sekala s kljuni / dolge veje so ga sekale po obrazu / strele so sekale v drevesa / po tlaku sekajo okovani čevlji / s puškami so sekali po sovražniku streljali na sovražnika; pren. govornikove besede so sekale po poslušalcih
  5. 5. pog., ekspr., v zvezi z jo iti, hoditi: kam jo pa sekaš; sekati jo peš
  6. 6. pog., ekspr., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga ne boš nehal sekati, boš kaznovan / žena mu ga seka
    ●     ekspr. nihalo ure je grozeče sekalo udarjalo, bilo; ekspr. sekati besede, stavke izgovarjati besede, stavke z ostrimi premori; pog. z avtom sekati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. brenclji so neusmiljeno sekali pikali
    ♦     etn. sekati pirhe, pomaranče metati v pirhe, pomaranče kovance z namenom, da se zapičijo vanje; geom. premica seka krog; gozd. sekati na golo tako, da ne ostane nobeno drevo
sledíti -ím nedov., slédi in slêdi (ī í) 
  1. 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu
    // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje
  2. 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem
  3. 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti
  4. 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli
  5. 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi
    // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin
  6. 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi
  7. 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi
    // upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga
    // žival sledi nagonu
  8. 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal
    // sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike
  9. 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa
    // kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe
    ●     ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
    ♦     mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude
splazíti se in spláziti se -im se, in spláziti se -im se dov. (ī á ȃ; á ȃ) plazeč se priti kam: maček se je splazil v shrambo / otrok se je po kolenih splazil v zavetje / splaziti se skozi grmovje
// ekspr. neslišno, neopazno
  1. a) priti: splaziti se v hišo; po prstih se je splazila k vratom; splazil se je skozi okno kot tat
  2. b) oditi: tiho se je splazil od doma; potuhnjeno so se splazili s senika; prim. izplaziti se
srobotína -e ž (í) srobotova stebla, srobot: srobotina je prepletala grmovje
strkljáti -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti kam: strkljati kamen po bregu; jabolka so se strkljala v grmovje / ekspr. debeli solzi sta se ji strkljali po licih
šíbast -a -o prid. (í) 
  1. 1. podoben šibi: šibasti poganjki; dolge šibaste veje
  2. 2. ki ima šibe: šibasto grmovje
šíbje -a s (ȋ) več šib, šibe: šel je nabirat, rezat šibje / košara, ograja iz šibja; sveženj šibja
// grmovje s šibami: v šibju je zašumelo; nizko šibje ob reki
šíbovje tudi šibóvje -a s (í; ọ̑) več šib, šibe: povezati šibovje v butaro
// grmovje s šibami: v gozdu raste samo šibovje
šíkara -e ž (ī) knjiž. gošča, grmovje: nad vasjo se razprostira šikara; s šikaro poraslo pobočje
šípkovje -a s (ī) šipkovo grmovje: razvaline je preraslo šipkovje
švígniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. zelo hitro zleteti: lastovka je švignila iz gnezda; ptič je švignil v grmovje / krogla je švignila mimo njega; puščica je švignila v zrak; ekspr. raketa je bliskoma švignila čez nebo
    // nav. ekspr. nenadoma, zelo hitro iti, steči: zajec je švignil iz grmovja; otroci so švignili skozi vrata; švignil je v hišo / če le more, švigne od doma / avtomobil je švignil mimo nje zelo hitro zapeljal
  2. 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: blisk je švignil čez nebo / plamen je švignil kvišku; pren., ekspr. misel mu je švignila skozi možgane
  3. 3. ekspr. na hitro pogledati: švignila je z očmi po njem / jezen pogled mu je švignil po ljudeh jezno jih je pogledal
  4. 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švigniti z bičem po konju
típati -am in -ljem nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. zaznavati s tipom: tipati s prsti, z ustnicami; zveri dobro vohajo in tipajo
    // dotikati se česa s prsti, z roko
    1. a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: tipati tkanino, volno / tipati žilo ugotavljati, kako bije, utripa srce
    2. b) zaradi ugotavljanja česa sploh: tipati otrokovo vroče čelo; tipal se je po nogi in začutil kri
    3. c) zaradi iskanja česa: tipal je po žepu in otipal svinčnik; tipati po steni, kje je stikalo / starkine roke so tipale po palici; tipati za vžigalicami / ekspr. tipati za pravo besedo iskati jo
      // v temi sta tipala pot
  2. 2. ljubkovalno prijemati koga, navadno žensko: začel jo je objemati in tipati
  3. 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: tipati bezgavke
  4. 4. s prislovnim določilom dotikajoč se predmetov hoditi, iti: tipati proti izhodu, skozi grmovje / ekspr. z avtomobilom je previdno tipal po zasneženi cesti počasi peljal; pren. v teh pesmih tipa pesnik v nov svet
  5. 5. ekspr. preiskujoče gledati, ogledovati: pogledi vseh so radovedno tipali ujetnika; z daljnogledom tipati po pobočjih, za stražarjem / s preiskujočimi očmi je tipal bratov obraz
  6. 6. ekspr. s previdnim poizvedovanjem, izpraševanjem poskušati izvedeti kaj: najprej je samo tipal, potem pa kar naravnost vprašal; ni tak, da bi tipal po ovinkih / komisija še vedno tipa za vzroki nesreče
    // s preiskovanjem, razmišljanjem skušati priti do česa: tipati za resnico; tipati za pravimi vzroki nesporazumov / s temi poskusi so začeli šele tipati za novim virusom
  7. 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se širiti, razširjati: skozi lino tipa mesečina; prvi sončni žarki so tipali po morski gladini / bukovo zelenje je tipalo vse više v goro
    ●     ekspr. po šipah so tipale snežinke rahlo padale; ekspr. žaromet je tipal po taborišču preiskoval taborišče; ekspr. tudi nas tipajo nadloge s stoterimi prsti tudi mi imamo veliko nadlog; ekspr. tipati se skozi neznanke življenja spoznavati, raziskovati jih
trébež -a m (ẹ̑) 
  1. 1. trebljenje: dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež
    // kar se pri trebljenju odstrani: sežigati trebež po travnikih; uporabljati trebež iz jarkov za kompost
  2. 2. nar. zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina: prekopavati trebež; pasti na trebežu
  3. 3. nar. vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu: rodoviten trebež na barju
    ♦     čeb. iztrebki čebel pri čistilnem izletu; vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice
tŕnast -a -o prid. (ŕ) 
  1. 1. ki ima trne: trnasti listi; trnasto grmovje / kuščar s trnastim repom
  2. 2. podoben trnu: trnast izrastek
upogíbati -am in -ljem nedov. (ī) delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogibati in razpirati veje; veter upogiba vrhove dreves; plamen zaradi prepiha migota in se upogiba / upogibati pločevino / jeklena palica se upogiba se da upogibati
// upogibati in vzravnavati telo; hrbet se mu je zmeraj bolj upogibal krivil
// upogibali so hrbte k tlom pripogibali so se
● ekspr. upogibati hrbet, koleno pred kom uklanjati se, podrejati se
// spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: po operaciji ni mogel upogibati kolena; upogibati in iztegovati prst; upogibati roko v zapestju
utoníti utónem dov. (ī ọ́) 
  1. 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku
  2. 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
  3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
    ●     ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito
vrbíčevje -a s (ī) vrbovo grmovje, drevje: gosto vrbičevje ob potoku; jelševje in vrbičevje / pletenje iz vrbičevja vrbovega šibja
vrbíčje -a s (ī) vrbovo grmovje, drevje: ob reki je rastlo vrbičje
vrbína -e ž (í) vrbovo grmovje, drevje: vrbina ob potoku / hoditi po vrbini po svetu, poraslem z vrbovim grmovjem, drevjem
vrbínje -a s (ȋ) vrbovo grmovje, drevje: ob potoku raste mlado vrbinje / narezati vrbinja vrbovega šibja
vŕbje -a s (r̄) vrbovo grmovje, drevje: ob bregu raste mlado vrbje; jelševje in vrbje / privezati z vrbjem z vrbovim šibjem
vŕbji -a -e prid. (ȓ) redko vrbov: vrbje grmovje
♦ zool. vrbja listnica manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita; vrbja sinica gozdna ptica pevka, ki je po glavi in grlu bleščeče črna, Parus palustris
vŕbov -a -o prid. (ŕ) nanašajoč se na vrbo: vrbova šiba / vrbov les / vrbov nasad; vrbovo grmovje / vrbove mačice / vrbova piščal
♦ agr. vrbov škrlup; zool. vrbov kapar
vŕbovje -a s (ŕ) vrbovo grmovje, drevje: gosto vrbovje ob reki; topolovje in vrbovje / pleteni izdelki iz vrbovja iz vrbovega šibja
vzbrstéti -ím dov. (ẹ́ í) narediti brste: okrasno grmovje je čez noč vzbrstelo / popje je vzbrstelo že marca se je odprlo
// ekspr. pod nosom so mu vzbrstele brčice zrasle; pren., ekspr. med njima vzbrsti ljubezen, prijateljstvo; javno življenje je takrat bujno vzbrstelo
zalovíti -ím dov., zalóvil (ī í) 
  1. 1. nar. ujeti, zajeti: skril se je v grmovje, da ga ne bi zalovili
  2. 2. nar. zahodno zapoditi, prepoditi: zaloviti kokoši z vrta; zalovili so ga domov
zamíkati1 -am nedov. (ī ȋ) delati, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: hiš ne gradijo v ravni vrsti, ampak jih zamikajo
● knjiž. obračati in zamikati naslon pri sedežu pomikati nazaj
zaríniti -em dov. (í ȋ) s potiskanjem, sunkom narediti, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj: zariniti kol v seno; zariniti palico v sneg / zariniti si roke v lase / zariniti iglo v žilo zabosti; zariniti lopato v zemljo zasaditi; zariniti meč v nožnico vtakniti, poriniti
// s potiskanjem spraviti v določen položaj: trdo je zarinil zapah, zatič
● nar. pobral je kamen in ga zarinil proti meni vrgel
zaríti -ríjem dov., zaríl in zarìl (í ȋ) s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj: zariti prste v mehko volno / zariti kol v seno / zariti nohte v dlani; zariti plug v zemljo zariniti; zariti želo v žrtev zabosti, zapičiti
// ekspr. zariti obraz v blazino, dlani tesno položiti na blazino, dlani
zatêči -têčem dov., zatêci zatecíte; zatékel zatêkla (é) 
  1. 1. postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: od udarca mu je zatekel obraz; noge so mu spet zatekle
  2. 2. ekspr. dobiti, ujeti: zateči koga pri kraji / nekdo ga je zatekel, ko je vrgel kamen v okno / mi lahko poveste, kje ga zatečem dobim, najdem
    // bili so še daleč od doma, ko jih je zatekla noč se je znočilo; sredi dela ga je zatekla smrt je umrl; vojna jih je zatekla v Ameriki ko se je začela vojna, so bili v Ameriki
zategníti in zatégniti -em dov. (ī ẹ́) 
  1. 1. s potegom, potegi narediti
    1. a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti
      ●       ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
    2. b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato
  2. 2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho
    // zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto
  3. 3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil
    // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil
  4. 4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila
    // s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika
zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í) 
  1. 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
  2. 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
  3. 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
    // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
  4. 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
    // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
  5. 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
    ●     knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
zríniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. z rinjenjem spraviti kam: zriniti koga k vratom; zriniti pohištvo na sredino sobe; zriniti sneg s pločnika; zriniti na kup, stran
    // ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: zriniti sina v medicino
  2. 2. ekspr. s prizadevanjem doseči, da kdo kam pride, kaj doseže: zriniti koga na dobro mesto; naši smučarji so se zrinili v svetovni vrh; vsi so se zrinili na položaje
Število zadetkov: 130