habilitácija -e ž (á)
1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo
// pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija
2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

vnaprêjšnji -a -e prid. (ē)
1. ki se uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: za to je potreben vnaprejšnji dogovor; vnaprejšnja določitev; govoriti brez vnaprejšnje priprave; vnaprejšnje obvestilo, plačilo, soglasje / sklepati po vnaprejšnjih znamenjih predhodnih
♦ šol. vnaprejšnja habilitacija
2. ki je vnaprej določen, izoblikovan: lotiti se česa brez vnaprejšnjega načrta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.