čakálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor čaka: ambulantni hodniki so polni čakalcev;
dolga vrsta čakalcev / vedno več je bilo boječnežev, čakalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
etáža -e ž (ȃ) - 1. del stavbe med dvema stropoma: stavba ima dve etaži pod zemljo in deset nad zemljo; kletna etaža; poslovna, stanovanjska etaža; trgovina ima pet etaž; stolpnica z desetimi etažami / stanuje v tretji etaži v tretjem nadstropju
- 2. del prostora, ki je razdeljen z vodoravnimi ploskvami: pekovska peč z več etažami / postelje stojijo v dveh etažah
♦ agr. rozge na brajdi ali veje na deblu, razpeljane v isti višini; mont. ravnina na dnevnem kopu, kjer se pridobiva premog, ruda; hodniki in odkopna mesta v jami v manjših višinskih razdaljah med dvema obzorjema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
hodník -a m (í) - 1. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore: s hodnika se je slišalo govorjenje; iti, stopiti na, redko v hodnik; pogovarjati se na, redko v hodniku; obokan, temen hodnik; vrata na hodnik / po stopnicah se je šlo na lesen pokrit hodnik, ki je tekel okrog gornje hiše; pren., ekspr. temni hodniki človeške duše
// naraven ali umetno narejen ozek, dolg podzemeljski prostor: zavezali so mu oči in ga po skrivnih hodnikih odvedli v grad / jamski hodnik - 2. redko, navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze; koridor: ta rečna dolina je dober prometni hodnik / zračni hodnik med dvema krajema
- 3. redko pločnik: urejati hodnike ob glavni ulici
♦ agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
interiêr -a tudi -ja m (ȇ) knjiž. notranjost, notranjščina (stavbe): oblikovati interier in eksterier hiše;
gledališki interier z modernim avditorijem, hodniki in garderobami // notranja oprema: intimen, meščanski interier; interier dvorane je izrazito baročen
♦ film. posnetek, narejen v ateljeju; um. upodobitev dogajanja v zaprtem prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
katakómbe -kómb ž mn. (ọ̑) podzemeljski hodniki z grobovi zlasti prvih kristjanov: katakombe ležijo, se razprostirajo pod mestom;
ogledati si rimske katakombe;
zbiranje kristjanov v katakombah / ekspr. delavci so se razkropili po katakombah rudnika rovih, hodnikih; pren., pesn. romati po tihih katakombah srca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
krížen -žna -o prid. (ȋ) ki ima obliko križa: križni ročaj meča;
miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi // ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi; križna prizadevanja
♦ agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive; anat. križna kost križnica; križno vretence; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; jur. križno zasliševanje; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; voj. križni ogenj navzkrižni ogenjkrížno prisl.: križno razporejeni hodniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
labirínt -a m (ȋ) kraj, kjer se zablodi, blodnjak: tavati po labirintu;
zaiti v labirintu;
najti izhod iz labirinta;
ekspr. ti hodniki so pravi labirint / ekspr. gozdni labirint; pren., ekspr. labirinti človeške duše // ekspr., z rodilnikom velika neurejena množina: labirint stopnišč in temnih hodnikov / knjiž.: labirint fraz; cel labirint laži in krivic
♦ anat. labirint del notranjega ušesa s polkrožnimi kanali in polžem, blodišče; koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta; kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta; arheol. labirint zamotan sistem hodnikov in prostorov v stavbah na Kreti in v Egiptu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
labirínten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na labirint: labirintni hodniki / labirintne poti ekspresionistične poezije
♦ anat. labirintna tekočina tekočina, ki napolnjuje labirint; strojn. labirintna tesnilka tesnilka z več zaporednimi zožitvami vzdolž gredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
počézen -zna -o prid. (ẹ̑) - 1. vzporeden s krajšo stranjo, osjo predmeta: počezni vzorec na blagu / počezni prerez korenine; počezna os
// vzporeden s krajšo stranjo, osjo drugega predmeta: počezne deske na mostu; počezni hodniki - 2. knjiž. približen: počezen obračun stroškov; počezna ocena gospodarskih razmer / počezno branje hitro, nestrnjeno
♦ fot. počezna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v vodoravni smeri
počézno prisl., redko počez: postaviti počezno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
poóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) redko namazati z oljem; naoljiti: pooljiti pekač / pooljiti solato politi z oljem // prepojiti z oljem: pooljiti platnopoóljen -a -o - 1. deležnik od pooljiti: pooljen obraz / pooljeni papir
- 2. knjiž. pobarvan z oljnato barvo: pooljeni hodniki, zidovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
samostánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samostan: samostanski brat;
samostanski predstojnik;
član samostanskega reda;
samostanski vratar / samostanska vzgoja; samostansko življenje / samostanski hodniki; samostanski vrt / samostanska celica; samostanska halja kuta; samostanska šola nekdaj šola, ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice
● ekspr. v tej hiši zmeraj vlada samostanska tišina popolna
♦ rel. samostanska porta prostor ob glavnem vhodu v samostansamostánsko prisl.: samostansko urejen
● ekspr. živeti samostansko osamljeno, zdržno; ekspr. samostansko preprosta sobica zelo preprosta, z malo pohištva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
somráčen in sómračen -čna -o prid. (ā; ọ̄) knjiž. polmračen: somračni hodniki;
somračna ječa / jutro je bilo še somračno / somračna svetloba, zarjasomráčno in sómračno prisl., v povedni rabi: v hiši je bilo somračno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
stebrén -a -o [təb] prid. (ẹ̑) stebrast: stebreni spomeniki / stebreni hodniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
stebríčen -čna -o [təb] prid. (ȋ) ki ima stebriče: hiša s stebričnimi hodniki;
stebrična dvorana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
stebríščen -čna -o [təb] prid. (ȋ) nanašajoč se na stebrišče: stebriščni loki / stopnišče s stebriščnimi hodniki; stebriščno dvorišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
stopníšče -a s (í) celota stopnic, ki povezujejo zlasti nadstropja v stavbi: zgraditi stopnišče na zunanji strani hiše;
ustaviti se sredi stopnišča;
srečati se na stopnišču;
leseno, marmorno stopnišče;
stopnišče brez držajev / jame, povezane s hodniki in strmimi stopnišči; vhodno stopnišče bloka // prostor, kjer so te stopnice: pobeliti, pospravljati stopnišče; zadrževati se na stopnišču; razsvetljava stopnišča; presledki med stopnicami na stopnišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [əu̯; druga oblika vət] prid., svetléjši (é ȃ é; ə̀) - 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
- 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
- 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
- 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
- 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje - 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
// svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija - 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti - 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami
svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao
svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
tunélski -a -o prid. (ẹ̑) pog. predorski: tunelske stene / tunelski hodniki podzemne železnice
♦ grad. tunelski opaž predoru podoben kovinski opaž za betoniranje zidov in stropov hkrati; les. tunelski les les za gradnjo predorov; teh. tunelska peč peč, pri kateri se snov, ki se peče, segreva, pomika skozi predoru podoben prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
vézen -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi;
vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna
♦ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; lingv. vezni naklon v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv; vezni samoglasnik samoglasnik, ki veže sestavini zloženke; obrt. vezni list prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic; šport. vezni igralec igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; teh. vezni čep, element; tekst. vezna osnova osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino; vezna točka mesto, kjer se križata dve niti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.