Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

blížnjica -e ž (ȋ) stranska krajša pot: skozi gozd drži bližnjica do velike ceste; iti v vas po bližnjici; strma bližnjica; ve za bližnjico čez hrib
bukovína in búkovina -e ž (í; ú) 
  1. 1. bukov les: parjena, surova bukovina; toporišče iz bukovine
  2. 2. redko bukov gozd: hrib je porasel z bukovino
  3. 3. nar. zahodno grobo blago: hlače iz bukovine
četvórica -e ž (ọ̑) skupina štirih oseb: mlado četvorico veže prijateljstvo; četvorica planincev se vzpenja v hrib
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
    // dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
    // podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
    // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
    // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
  2. 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
  3. 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
    2. b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
      // z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
  5. 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
  6. 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
    // pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
  8. 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
  9. 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
  10. 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
    ●     ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dól -a [tudi dou̯] m, mest. mn. stil. doléh (ọ̑) star. dolina: doli in drage; potok teče po dolu; globok dol / pesn. dol in breg
● ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli
♦ fiz. valovni dol točka v valu, v kateri je odmik navzdol največji; geogr. dol manjša, navadno stranska dolina
donéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
  2. 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
  3. 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho
drága1 -e ž (á) 
  1. 1. manjša dolina, navadno stranska: strma draga deli hrib na dva dela; cesta pelje skozi globoko drago
    // odtočni jarek: kopati drago / hodili so po vodnih dragah
  2. 2. manjši ozek zaliv: zasidrali so se v prijetni dragi
dragoljúbec -bca m (ȗ) nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica: Hitela sva čez hrib in plan in dragoljubce trgala (Ch. Dickens - O. Župančič)
dŕma -e ž (ŕ) nar. slabša trava, ščavje: Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši (Prežihov)
dvógrebénast -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva grebena: dvogrebenast hrib
♦ arheol. dvogrebenasta čelada
golák -a m (á) knjiž., redko gol, neporasel hrib; golec: skalnati golaki
gôlec -lca [u̯c in lc] m (ō) 
  1. 1. gol, neporasel hrib: hiša je stala na majhnem golcu; skalnati golci
  2. 2. ekspr. gol, neoblečen človek: v ambulanti je stalo več golcev
  3. 3. redko mlad, gol ptič, ki še ne more letati; golič: gnezdo je bilo polno golcev
    ♦     agr. zrno, ki ni obdano s plevnato lupino
Gólgota -e ž (ọ̑) rel. hrib pri Jeruzalemu, na katerem je bil križan Jezus Kristus: pot na Golgoto; pren., knjiž. Golgota ljubezni
gólovec in golóvec -vca m (ọ̄; ọ̄) star. gol, neporasel hrib: strm golovec
gomíla -e ž (ī) 
  1. 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja
    // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi
  3. 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila
    ♦     arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov
gôr prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju, ant. dol: hoditi po stopnicah gor in dol; tja gor poglej; gor splezaj; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib; veter piha od morja gor; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu
// v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor!
● pred hišo hodi gor in dol sem in tja; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
goríca -e ž (í) 
  1. 1. nav. mn., nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): njihove gorice so ležale nizko v klancu; obdelovati, prodati gorice; štajerske gorice
    // gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi: živeli so v goricah / vinske gorice / Slovenske gorice
  2. 2. star. hrib, grič: zelena brda in gorice; povzpel se je na vrh gorice
  3. 3. nar. ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij: pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na gorici Munkove domačije (Prežihov)
grbína -e ž (í) rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu: smučali so se po grbinah; biti skrit za grbino zemlje
♦ geol. hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik
gríč -a m (í) nižji hrib: hiša stoji na griču; pogled z nizkega, z zelenega griča / pesn. vinski griči z vinogradi
// star. naglo je stopal v grič navkreber, navzgor
hólm -a m (ọ̄) star. grič, hrib: kmalu so dospeli do holma; nizek, z gozdom porasel holm; vasica leži na prijaznem holmu
♦ geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini; osamelec
hríb -a m (í) 
  1. 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
    // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom
  2. 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
    ●     star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
hríbček -čka m (í) manjšalnica od hrib: hiša stoji na hribčku; prijazni, zeleni hribčki
hríbec1 -bca m (ī) manjšalnica od hrib: na obzorju so se dvigali nizki hribci; položen hribec
hribína -e ž (í) 
  1. 1. knjiž. trdni sestavni del zemeljske skorje; kamnina: določiti rudnine v hribini; osnovna hribina pogorja; nagubani skladi hribine / hudourniki se zajedajo v hribino; stroji za razbijanje najtrše hribine
  2. 2. nar. hrib: ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil
imenováti -újem dov. (á ȗ) 
  1. 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je
    // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu
  2. 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval
  3. 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti
  4. 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo
    ●     ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 
  1. 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
  2. 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
    // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
    // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
  3. 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
    // imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
  4. 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
    2. b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
    3. c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
    4. č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
    5. d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
      // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
      // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
    // ima sina zdravnika
    // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo
  7. 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
  8. 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
    1. a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
      // ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav
    2. b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
      // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
  9. 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
    // to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
  10. 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
    // imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti
  11. 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
    1. a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
    2. b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
      // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
      // konj ima belo liso na čelu
  12. 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
  13. 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
  14. 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
  15. 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
  16. 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
    // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati
  17. 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
  18. 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
    // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
    ●     ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
    ♦     lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 
  1. 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
    // premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
    // oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
    // tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
  2. 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
    // pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
    // opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
    // z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala
  3. 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
    // pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
    // pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl
  4. 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
    // mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
    // ajda gre iz zemlje klije
    // od pečenke je šel prijeten vonj
    // premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
    // širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi
  5. 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
  6. 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
    // ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala
  7. 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
    // vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
    // segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
    1. a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
    2. b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
      // z glagolskim samostalnikom izraža
    3. a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
      // publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
      // iti v spopad s kom spopasti se
      // ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli
    4. b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
      // postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
  9. 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
    // pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
    // tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
    // s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
  10. 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
    // to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
    // biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre
  11. 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
    // izraža, da je kaj ustrezno
    1. a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
    2. b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
    3. c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
  12. 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
  13. 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
  14. 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
    // žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela
  15. 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
    // gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
    // pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
    // izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
  16. 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
    // z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
    // pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
    // no, ona pa gre in se poroči
    ●     pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
    ♦     ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
    1. a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
    2. b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
    3. c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
      // izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
    4. č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
  3. 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
    ●     ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
izpodvŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim: izpodvrtati hrib
jáma -e ž (á) 
  1. 1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame; kopati, narediti, zasuti jamo; pasti, stopiti v jamo; jame od bomb; jame za sajenje dreves
    // nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah
  2. 2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib; raziskovati jame; spustiti se v jamo; skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama
  3. 3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo
    // teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama
    // nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama
  4. 4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo; spustiti se v jamo; zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku
    // s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami
  5. 5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob: izkopati komu jamo; spustiti krsto v jamo; zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami
  6. 6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov; pren. jama greha, hudodelstva
    ●     ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
    ♦     geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila
kápa -e ž (á) 
  1. 1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel
    ●     ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen
  2. 2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
    ♦     arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 
  1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
    // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
    // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
  2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
    // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
  3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
  4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
    // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
  5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
    // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
  6. 6. delati vidno, opazno
    1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
    2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
    3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
  7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
    // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
    ●     ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
klánec -nca m (á) strmi del poti, ceste: srečala sta se na klancu; šel je po hudem, strmem klancu / pot ima precej klancev / stopati, voziti v klanec navkreber
// nagnjen svet, strmina: spustil se je po klancu v dolino; hiša stoji pod klancem / star. iti čez klanec grič, hrib
♦ fiz. poševna ravnina
kólk in kôlk -a [prva oblika u̯k] m (ọ̑ ọ̄; ō ó) 
  1. 1. stranski del medenice: operirati kolk / bolečine v kolku
    ♦     med. izpah kolka
  2. 2. redko grič, hrib: domačije, raztresene po kolkih in slemenih
kôpec in kópec -pca m (ó; ọ̑) knjiž. grič, hrib: po kopcih je ležal še sneg
košár1 -ja m (á) izdelovalec košev: košarji in sodarji
// ekspr. kdor nosi koš: košar se je počasi vzpenjal v hrib
kresáti kréšem nedov., krêši krešíte; krêsal (á ẹ́) 
  1. 1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti; kresal je kremen ob kremen; kresati s kamnom; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati
    // v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre
  2. 2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste
  3. 3. redko delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje
    ♦     lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi
krtína -e ž (í) manjši kup zemlje, ki ga izrije krt: s koso je zadel ob krtino; krtine na travniku
// nav. ekspr. manjši kup zemlje: ob kopačih na pobočjih so nastajale krtine
// ekspr. manjši hrib, vzpetina: na vsako krtino se je povzpel
kúk -a m (ȗ) nar. grič, hrib: povzpel se je na kuk
lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
    // premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
    // navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
  2. 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
    // počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
  3. 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
    // lesti po vseh štirih
  4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
    // počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
  5. 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
  6. 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
    // rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
  7. 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
  8. 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
    ●     ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
mákija -e ž (á) strnjeno rastoče zimzeleno grmičevje, rastlinje, značilno za Sredozemlje: breg, hrib je porasel z makijo
mogočnják -a m (á) slabš. zelo bogat in vpliven človek: prositi mogočnjake za pomoč; ljudstvo bi na poziv voditeljev planilo po mogočnjakih; siromaki in mogočnjaki / denarni, kmečki mogočnjak / redko mogočnjak krajevne oblasti mogočnež, mogočnik
● ekspr. v daljavi se je lesketal notranjski mogočnjak Snežnik največji hrib
nakàr vez. (ȁ) knjiž., v vezalnem priredju potem, nato: izpraznil je kozarec, nakar je spregovoril / publ. izpil je čaj in si napravil posteljo. Nakar je legel in zaspal / kolovoz pelje mimo štirih hiš, nakar zavije v hrib
nekóč prisl. (ọ̑) izraža ne natančneje določen čas, v katerem se kaj zgodi v preteklosti ali prihodnosti: z materjo sva šla nekoč na tisti hrib; nekoč boš moral vse poplačati / v pravljicah nekoč je živel kralj / po teh poljih, nekoč močvirjih, žanjejo danes pšenico
nèobráščen -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni obraščen: gol, neobraščen hrib / na neobraščenem obrazu so se poznale brazgotine
nèporáščen -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni poraščen: neporaščen hrib / gladek, neporaščen obraz
nízek -zka -o prid., nížji (í) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma majhno razsežnost, ant. visok: nizek grm, hrib, stol; nizka hiša, klop; nizko čelo, drevo, vzglavje; gospodarsko poslopje je za dva metra nižje od hiše / nizek fant majhen; ekspr. je na nizkih nogah ima kratke noge; biti nizke rasti majhen; zabredel je v nizko vodo plitvo
    // nizki čevlji čevlji, ki ne segajo do gležnja; nizki fižol fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; čevlji z nizko peto
    // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma malo oddaljen od površine: nizek strop; drevo z nizkimi vejami / letalo je v nizkem letu preletelo mesto / nizka krošnja krošnja pri tleh; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
  2. 2. ki ima razmeroma majhno nadmorsko višino: nizek svet; nizka kotlina, stepa
  3. 3. ki je glede na možni razpon ob spodnji, izhodiščni meji: nizka cena, produktivnost, temperatura; nizke obresti; nizka pokojnina; nizka kalorična vrednost živila / nizek zračni pritisk; nizka raven, stopnja / nizka kakovost slaba; nizka naklada, teža majhna
    // ki ima zamolkel zven: govoriti, peti z nizkim glasom; nizki in visoki zvoki
  4. 4. v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na manj pomembnem mestu: imeti nižji čin; navodila nižjim organom; pisarji so bili nižji uradniki; nižja samoupravna enota / nižje plemstvo / nižje sodišče sodišče prve stopnje
    // ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj splošen, enostaven: za to delo je potrebna le nižja usposobljenost / nižji razredi osnovne šole razredi od prvega do četrtega razreda osnovne šole; nižja geodezija geodezija, ki se ukvarja z meritvami manjših površin in z izdelavo topografskih kart; nižja gimnazija nekdaj gimnazija od prvega do četrtega razreda osemletne gimnazije; nižja izobrazba
  5. 5. v razredni družbi ki pripada socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: nižji ljudje; biti nizkega rodu; najnižji sloji prebivalstva
    // ki ni cenjen, spoštovan: nizek položaj plačanca / opravlja najnižja dela
  6. 6. ekspr. ki ima negativne moralne lastnosti: zašla je v družbo nizkih moških / nizke besede, misli; umoril ga je iz nizkih nagibov / on je nizek v svojih željah
  7. 7. biol., v primerniku ki je glede na stopnjo razvoja prvotnejši, manj popoln: nižje oblike življenja / nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke; nižje živali nevretenčarji
    ●     star. biti doma iz nižjih krajev južnejših, južnih krajev kakega področja; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; star. bil je rojen pod nizko streho izhaja iz revne družine
    ♦     bot. nizka bilnica visokogorska latasta trava z mehkimi in tankimi listi, Festuca pumila; ekon. nizek donos; elektr. nizka frekvenca frekvenca do nekaj tisoč hertzov; nizka napetost napetost, ki je nižja kot 1.000 voltov; geogr. nizko barje barje, ki je poraslo s travo; grad. nizka gradnja gradnja, katere glavni deli so v zemlji ali na zemeljski površini; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh; nizki lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mat. nižja matematika osnovni pojmi računstva in geometrije; meteor. nizka megla megla, ki leži neposredno nad zemeljsko površino; nizka oblačnost oblačnost, pri kateri so oblaki do 2.500 m visoko; šport. nizki start start iz pokleka na eni nogi; nizki udarec pri boksu prepovedani udarec nižje od pasu
obrásel -sla -o tudi obrástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) 
  1. 1. obdan s čim rastočim: z jelšami obrasel potok; usta, obrasla z brki in brado
  2. 2. pokrit s čim rastočim: z vinsko trto obrasel hrib; s puhom obrasli mladiči; prim. obrasti
obráščati -am nedov. (á) 
  1. 1. rastoč biti, nahajati se okrog česa: grmovje obrašča potok
  2. 2. rastoč biti, pojavljati se na (vsej) površini: hišo obrašča bršljan / gozd obrašča hrib
odbučáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. prenehati bučati: vihar je odbučal
  2. 2. bučeč se oddaljiti: letalo je odbučalo čez hrib
odkréhati -am dov. (ẹ̄) ekspr. krehajoč oditi: obrnil se je in odkrehal v hrib
odnášati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade
  2. 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta
    // z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje
  3. 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati
  4. 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas
odpúhati -am dov. (ū) ekspr. puhajoč se oddaljiti: vlak hitro odpuha s postaje / odpuhal je s težkim nahrbtnikom v hrib odsopihal
ogoléti -ím dov., ogôlel in ogolèl in ogolél (ẹ́ í) postati gol: drevje je že ogolelo / zaradi prevelike koncentracije škodljivih plinov je hrib popolnoma ogolel
ogolíti -ím in ogólim dov., ogólil in ogôlil (ī í, ọ́) narediti, povzročiti, da postane kaj golo: dež in veter sta ogolila drevje; jablane so se že ogolile / ogolili so skoraj celo pobočje posekali
// ogoliti prašiča
ogréti ogréjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. narediti kaj toplo: ogreti sobo; ogreti vodo do sto stopinj; ogreti si roke pri ognju
  2. 2. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ogrelo / čaj nas je ogrel; pot v hrib jih je ogrela; pren. prijazna beseda človeka ogreje; taka pesem ogreje srce
  3. 3. ekspr. navdušiti: sodelavce je ogrel za svoj načrt; ogreti se za šport, študij / govornik ni mogel ogreti občinstva; predstava je gledalce ogrela
ovínkast -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ovinek: ovinkasta cesta, steza / ovinkasta vožnja / postavljali so mu ovinkasta vprašanja
péhanje -a s (ẹ̑) glagolnik od pehati, utrujati: pehanje v hrib / pehanje za denarjem
peháti -ám [pəh] nedov. (á ȃ) nav. ekspr.  
  1. 1. s silo, z močnimi sunki spravljati kam: vsiljivce so pehali iz dvorane; brezobzirno so ga pehali vstran / pehati drva, les po drčah spravljati, spuščati
    // ženska je pehala pred seboj voziček potiskala, rinila
    // s silo, z močnimi sunki povzročati premike, premikanje: od vseh strani ga stiskajo in pehajo; brezoseb. ko se je vlak premaknil, ga je pehalo sem ter tja
    // udarjati, suvati: premagance so tepli in pehali
  2. 2. delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: pehati koga v nesrečo; ta misel me peha v obup; pehati državo v vojno
píhati -am nedov., tudi pihájte; tudi pihála (í) 
  1. 1. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: zunaj piha; imeli smo sončno vreme, vendar je precej pihalo; pihati v sunkih / zapri vrata, pod noge mi piha čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
    // veter piha; v obraz ji je pihala topla večerna sapa
  2. 2. iztiskati zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihati v ogenj, žerjavico; močno pihati; pihati in puhati / pihati cigaretni dim v zrak; pihati si toplo sapo v premrle roke / pihati skozi nos; ekspr. to je pihal, ko je šel v hrib hitro dihal, sopihal
    // s pihanjem
    1. a) odstranjevati: pihati prah, smeti z mize
    2. b) hladiti, ohlajati: pihati vročo juho; pihaj, da se ne opečeš
    3. c) lajšati bolečine: pihala mu je krvaveči prstek
  3. 3. dajati, oddajati enakomeren tok zraka: kalorifer piha topel zrak
  4. 4. s pihanjem izražati navadno strah, občutek ogroženosti: mačka je začela pihati; jezno pihati
    // ekspr. izražati jezo, nejevoljo, sovražnost: žena že ves dan piha proti njemu / pihati od jeze, togote, zavisti / jezen je, da kar piha zelo je jezen
  5. 5. igrati (na) pihalni instrument: godci so začeli pihati in piskati / piha na orglice, redko v trobento
  6. 6. obrt., v zvezi pihati steklo s steklarsko pipo oblikovati kroglico steklene mase v steklarski izdelek: že več let piha steklo
    ●     ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. vlak je pihal proti goram peljal; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; žarg., avt. voznik je moral pihati opraviti poskus z alkotestom; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati drug veter razmere so se spremenile; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; pog., ekspr. pihati dekletu na dušo, srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; pog., ekspr. dolgo mu je pihal na dušo, pa zaman mu prigovarjal, ga prepričeval; ekspr. po gadje je pihala zelo je bila jezna
plán -í ž (ȃ) knjiž. širši, sorazmerno raven svet, navadno brez drevja in grmovja: na drugi strani potoka se razprostira zelena plan; na plani se pasejo jeleni / nezazidana plan / iz gozda je stopil na plan
// s prilastkom gladina, površina: občudovati morsko plan; razburkana jezerska, vodna plan / oblački plavajo po nebesni plani
// ekspr., navadno v zvezi stopiti na plan stopiti iz zaprtega prostora: vesel je bil, ko je spet stopil na plan
● ekspr. bojna plan bojišče; knjiž. iti čez hrib in plan ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet; ekspr. petje se je razlegalo čez hrib in plan daleč naokoli; ekspr. prišel je z besedo na plan povedal je, kar je mislil; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; knjiž. sedi ob knjigi, pa ga z vso silo vleče na plan ven
plástnica -e ž (ȃ) 
  1. 1. naravna ravna ploskev v hribovitem svetu: ozke ulice primorskih mest so narejene po plastnicah / saditi drevje na plastnicah
  2. 2. nestrok. črta na zemljevidu, ki veže kraje z isto nadmorsko višino, strok. izohipsa: ogledoval si je plastnice na zemljevidu in skušal presoditi, kako strm je kak hrib / relief pokrajine iz kartonskih plastnic
plát -í ž (ȃ) raba peša stran, del:
  1. a) sprednja plat hiše / na naši plati je hrib strm
  2. b) leva, desna plat dvorane; leva plat vrta je neobdelana
  3. c) granato je razneslo na vse plati / kolo je zanašalo na levo plat na levo; napadli so jih z vseh plati
  4. č) v njegovih delih prevladuje čustvena plat; oblikovna plat novele; pravna plat spora / oceniti roman z jezikovne plati jezikovno; s te plati ga še ne poznaš teh njegovih lastnosti, značilnosti; slika je po barvni plati zelo zanimiva barvno; po tehnični plati so dobro opremljeni tehnično
    // publ.: po eni plati sem s tem zadovoljen, po drugi plati pa ne deloma sem s tem zadovoljen, deloma pa ne; poskus je zelo nevaren, po drugi plati pa tudi zanimiv poskus je zelo nevaren, vendar tudi zanimiv
    ●     biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo; pog. to je druga plat medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvona drugo, nasprotno trditev, mnenje; star. biti na dve plati dvoličen; star. sodnik je razsodil tako, da je bilo prav za obe plati strani, stranki; star. po očetovi plati je Slovenec strani, liniji; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici
    ♦     alp. gladka, navadno strma površina v skalovju
pléšast -a -o prid. (ẹ́) ki ima plešo: plešast moški; popolnoma plešast je že / njegova plešasta glava / ekspr. plešast hrib gol, neporasel
podnóžje -a s (ọ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom svet, kjer prehaja gora, hrib v nižino: na podnožju gore stoji vas; podnožje Pohorja / v podnožju planin so lepi gozdovi / reka se zajeda globoko v podnožje hriba
  2. 2. podlaga, temelj: od spomenika je ostalo le podnožje; kamnito podnožje ograje; podnožje stebra
    // ekspr. spodnji del: brstiči poganjajo iz podnožja
    ●     knjiž. na sliki je upodobljeno dekle z rožo v podnožju pri nogah
pólje -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑) 
  1. 1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje; gnojiti, obdelovati polje; hoditi na polje; delati na polju; polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja
  2. 2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico; osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju; po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje
  3. 3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji; črtkano polje / žarg., šport. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče
    // šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani
  4. 4. s prilastkom področje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno področje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
    // knjiž. področje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju / letalo je izginilo iz vidnega polja območja
  5. 5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju; grb je imel na modrem polju zlate zvezde
  6. 6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje
    ●     publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko
    ♦     agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine
polóžen -žna -o prid., polóžnejši (ọ́ ọ̄) ki se polagoma vzpenja: položen breg, klanec; pot je položna; položno pobočje / položen hrib
// glede na določeno ravnino malo nagnjen: strme in položne strehe; krivulja je položna
● zastar. pihal je položen veter lahen; ekspr. njegova življenjska pot je bila položna njegovo življenje je bilo mirno, brez težav; v življenju, službi je napredoval počasi
♦ teh. položna karakteristika; vet. položna stoja psa stoja, pri kateri se šape dotikajo tal s celo površino
ponújati -am nedov., tudi ponujájte; tudi ponujála (ú) 
  1. 1. delati, da lahko kdo kaj
    1. a) dobi: natakarji ponujajo jedi okoli mize; za uslugo mu je ponujal nagrado / ponujati komu svoje prijateljstvo / ker je deževalo, so mu ponujali dežnik / ekspr. ponujali so ji več ženinov, pa ji nobeden ni bil všeč
    2. b) kupi, najame: branjevke ponujajo zelenjavo / oglas ponuja hrano in prenočišče v hotelu / ponujati blago po različnih cenah prodajati
  2. 2. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: češnja na vrtu vsako leto ponuja veliko sadežev / življenje nam ponuja mnogo lepega / predpisi ponujajo samo eno rešitev
    // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: ta dogodek nam ponuja priložnost, da nadomestimo zamujeno; zdelo se mu je, da se mu tam ponuja bogastvo / z oslabljenim pomenom: hrib je ponujal lep razgled na mesto; z vrha gore se je ponujal pogled na jezero
  3. 3. knjiž. imeti, vsebovati: njegova knjižnica ponuja dovolj gradiva za različne referate, razprave
    ●     za atentatorjevo glavo ponujajo nagrado kdor bo omogočil, da bo atentator aretiran, bo dobil nagrado; ponujali so mu potico, pa je ni jedel ga silili, naj jo jé; ekspr. ponujal ji je zakon izražal željo, naj se poroči z njim
popéti -pnèm dov., popél; nam. popét in popèt (ẹ́ ȅ) knjiž. zategniti, napeti: popeti jermen, pas / voz so morali večkrat popeti
porásti -rástem in -rásem dov., porásel in porástel (á) 
  1. 1. krajši čas rasti: počakaj s košnjo, da trava poraste; drevje je že malo poraslo
    // nav. ekspr. zrasti: mladičem so že porasla krila; drevo je poraslo za pol metra / iz skoraj plešaste glave so mu znova porasli lasje
  2. 2. doseči višjo stopnjo
    1. a) glede na količino: proizvodnja je porasla za deset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo porasel / publ. interes za strokovno literaturo je porasel
    2. b) glede na možni razpon: cene so zelo porasle
  3. 3. rastoč pokriti: mah je porasel streho; drevje in grmovje je poraslo hrib
posékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s sekanjem podreti: posekati drevo, smreko; posekati na golo / redko posekati hrib, les gozdna drevesa, gozdno drevje
    // posekati zelje
    ●     ekspr. upornikom posekati glave ubiti, usmrtiti jih
  2. 2. ekspr. s sekanjem obdelati; obsekati: posekati ostre robove kamna
  3. 3. ekspr. usmrtiti, raniti, navadno s sabljo, z mečem: kdor se je upiral, so ga posekali; v boju so posekali vse do zadnjega moža / posekal ga je rafal
    // premagati: posekati sovražnike / v igri ga je vedno posekal
  4. 4. ekspr. prekositi, preseči: kmalu je posekal vse sošolce; pri delu me ne posekaš; v pridnosti poseka vse / s svojo dolgovezno pripovedjo je posekal vse pripovedovalce
    // prepričljivo zavrniti: v trenutku ga je posekal
povzpénjati se -am se nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. premikati se navzgor, kvišku
    1. a) po strmem svetu: povzpenjati se na hrib, v breg / povzpenjati se po strmini
    2. b) zlasti po čem navpičnem: povzpenjati se po lestvi / povzpenjati se po stopnicah
      // premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpenjati se na konja, tovornjak / povzpenjala se je na prste, da bi kaj videla se vzpenjala
  2. 2. nav. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: kulturno se hitro povzpenjajo / v tej drami se avtor povzpenja višje kot v vseh drugih delih
predòr -ôra m (ȍ ó) 
  1. 1. cevast prostor pod zemljo, urejen za železniški, cestni promet: peljati skozi predor; vlak je zapeljal v predor; dolg predor; obok predora; vhod v predor / cestni predor / kopati, vrtati predor; pren., ekspr. vrtal je predor v kup žgancev
    // redko odprtina: stena ima tri predore za okna
  2. 2. glagolnik od predreti: predor želodčne stene je zakrivila tudi kisla pijača / zakasneli predor zob pri otroku / hotel je izsiliti predor skozi množico / predor mrzlega zraka / pesnikov predor v novo tematiko
    ♦     agr. zamrzovalni predor prostor v obliki predora za zamrzovanje živil, zlasti mesa; geom. predor lega dveh teles, pri kateri imata telesi del svojega prostora skupen; grad. predor rov; mat. predor presek dveh ravnin; mont. predor umetno narejeni prehod skozi hrib; navt. predor polkrožni prostor, skozi katerega vodi vijačna gred iz stroja do krme; tunel
preíti -ídem stil. préjdem dov., preídite stil. préjdite; prešèl prešlà prešlò tudi prešló, stil. prêšel prêšla (í, ẹ́) 
  1. 1. priti čez kaj: preiti potok; čete so prešle travnik in se ustavile na robu gozda / čez most, po mostu so prešli na drugo stran reke / vojaki so v največji tišini prešli cesto prečkali
    // s težavo smo prešli ostri rob grebena / ekspr. prešel je že pol sveta, pa še ni videl tako lepega kraja / hladna fronta je ponoči prešla naše kraje / publ. hkrati z gledališčem je prešel v novo stavbo tudi lutkovni oder / strup je prešel v živce in mišice
    // priti mimo česa: prešla sta planšarske koče in se začela vzpenjati v hrib; bali so se, da preidejo dogovorjeno zborno mesto / stopil je hitreje, da bi jo prešel prehitel; pren., ekspr. preiti strogo, trdo preizkušnjo
  2. 2. s predlogom spremeniti, menjati
    1. a) okolje: vsi potniki so prešli iz prvega v zadnji vagon / cela četa je prešla k partizanom
    2. b) način dela, delovanja: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja; podjetje je prešlo na nov način računanja stroškov / iz teorije preiti v prakso / od vina je prešel na žganje začel je piti žganje
      // od pisanja komedij je prešel na pisanje dram / takoj so prešli na dnevni red (sestanka)
    3. c) način obstajanja: pri delu mišic je prešel sladkor v mlečno kislino / tu preide hrib v ravnino; cesta nenadoma preide v stepo / bela barva je prešla v sive odtenke / preiti od besed k dejanjem / ekspr. smeh velikokrat preide v jok
    4. č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: po očetovi smrti bo imetje prešlo na sina; hiša je prešla v last občine / mesto je po nekajurnem boju prešlo v roke napadalcev so ga zavzeli napadalci
      // precej materinih lastnosti je prešlo na hčer
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: prešli so v napad, v obrambo; zabava je prešla v bučno razgrajanje / učiteljica je prešla od razlage k spraševanju / konj je prešel v lahen dir / dan je prešel v noč znočilo se je
  3. 3. publ. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero; preseči: poročilo je prešlo okvire bežnega poročanja / trpljenje je prešlo meje človeške vzdržljivosti / njena kriza je že prešla svoj vrh
  4. 4. knjiž. miniti, končati se: čas, primeren za sajenje, je že davno prešel; ko so mu rano previli, mu je prešla vsa bolečina; nevarnost je kmalu prešla / prešla so leta, preden sta se znova srečala / nevihta je prešla brez hujših posledic / za vselej jih je prešla volja do razgrajanja / kam je prešlo njegovo bogastvo izginilo
  5. 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: njen obraz je prešel nasmeh / v hipu ga je prešla jeza, slabost; spoznanje jo je prešlo kot blisk
    ●     ekspr. kljub mrazu rože niso prešle niso zmrznile; ekspr. tako so se ustrašili, da jim je beseda prešla da niso mogli govoriti; pog. novi znanci so kmalu prešli na ti so se začeli tikati; ekspr. strah mu je prešel v kosti vedno se je bal; meso in kri ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; preiti v navado navaditi se; stavek je že prešel v pregovor postal; publ. domačini so prešli v vodstvo že v prvem polčasu so dosegli prednost v igri; knjiž. njegovo ime je prešlo v zgodovino postal je znan zaradi svojih dejanj; preiti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; knjiž. kmalu ji je prešlo ji je odleglo, stanje se ji je izboljšalo
prekobáliti -im dov. (ā ȃ) ekspr. s težavo priti čez kaj: prekobaliti ograjo, zid; prekobaliti se čez plot, skalo / prekobaliti hrib / ladja se je z lahkoto prekobalila čez valove
● ekspr. prekobalil se je s tovorom vred prevrnil; ekspr. prekobaliti se na drugo stran, na trebuh obrniti se
previsòk -ôka -o prid. (ȍ ó) preveč visok: previsok hrib; previsoka klop / previsoka cena; previsoka temperatura / previsok pritisk / peti s previsokim glasom; previsok ton / v razredni družbi biti previsokega rodu
● ekspr. očitajo nam, da smo previsoki preveč prevzetni, ošabni
prevŕtati -am dov. (r̄) 
  1. 1. z vrtanjem narediti luknjo, odprtino: prevrtati desko / prevrtali so hrib za predor / črv je prevrtal mizo
  2. 2. ekspr. prebosti, preluknjati: prevrtali so mu gume na kolesu; pren. strel je prevrtal nočno tišino
    ●     ekspr. vojaki so vse prevrtali in preobrnili prizadevno, natančno preiskali; ekspr. krogle so mu prevrtale telo prestrelile; ekspr. prevrtati koga z očmi, s pogledom strogo, pozorno ga pogledati
pribrêsti -brêdem dov., pribrêdel in pribrédel pribrêdla, stil. pribrèl pribrêla (é) z bredenjem priti: pribredel je na to stran reke / ekspr. srečno pribresti na hrib priti, navadno skozi ovire
ravnoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. enakomeren: ravnomeren razvoj / pripoved v romanu je stilno izenačena in ravnomerna / ravnomerna površina ravna
razglédnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. razgledni stolp: na vrhu so postavili razglednik
  2. 2. ekspr. gora, hrib, s katerega je dober razgled: Krn je čudovit razglednik / Vodnikov razglednik
  3. 3. knjiž. izvidnik: četa je poslala naprej razglednike
sápa -e ž (á) nav. ekspr.  
  1. 1. dihanje, dih: sapa mu je zastajala; pridrževati, zadrževati sapo; dolgo je zdržal brez sape / loviti sapo težko, sunkovito dihati; imeti (težko) sapo oteženo, težko dihati
    // čutila je njegovo sapo na obrazu / zajeti sapo vdihniti
  2. 2. veter, zlasti šibkejši: sapa piha; hladna, mehka, ostra sapa; večerna sapa; nežna je kot majska sapa / drevje se je zibalo v sapi
  3. 3. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vso sapo zelo, močno: na vso sapo so hiteli v hrib; kričal je na vso sapo
    ●     ekspr. pri hoji ga daje, nadleguje sapa težko diha; ekspr. na strmi poti jim je pohajala sapa težko so dihali; ekspr. vpil je, dokler mu ni pošla sapa dokler je mogel; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; nar. spustiti sapo iz meha zrak; ekspr. kar sapo ji je vzelo, zaprlo zelo je bila presenečena; bil je brez sape zadihan, izčrpan; brez sape je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; ekspr. v isti sapi ga hvali in graja zelo hitro spreminja odnos do njega; zelo hitro spreminja mnenje o njem; ekspr. povedati v eni sapi, v isti sapi vse naenkrat, hitro
serpentína -e ž (ȋ) nav. mn.  
  1. 1. vijuga, zavoj vzpenjajoče se poti, ceste: ustaviti se na vrhu serpentin; ostre serpentine / cesta dela serpentine / pot se dviga v dolgih serpentinah v hrib
  2. 2. trg. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na zabavi so si metali konfete in serpentine
spénjati2 -am nedov. (ẹ̑) knjiž. dvigati, iztegovati: spenjati roke proti balkonu / spenjati glavo kvišku
stôžčast tudi stóžčast -a -o prid. (ó; ọ́) ki ima obliko stožca: stožčast hrib; stožčaste krošnje jelk; stožčasto pokrivalo / stožčasta oblika
♦ teh. stožčasti ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev
stŕm -a -o tudi -ó prid., stŕmejši (r̄ ŕ) ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec; strme skalne stene; pot je zelo strma; strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu
// glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm
● ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti
♦ vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepom
stŕmen in strmán stŕmna -o in -ó prid. (ŕ ȃ ŕ) nar. strm: hrib je zelo strmen
strmogláven -vna -o prid. (ā) star. strm: na hrib je peljala strmoglavna pot
tàm prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tam leti letalo; pokazal je z roko: tam se je ponesrečil; znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo; tisto tam je ajda; pog. vi tam pri vratih, pomaknite se naprej / kje je gledališče? Tam na drugi strani ceste; tam gori na vrhu so razvaline gradu; vidite, tam, kjer cesta zavije v hrib, je nevaren ovinek; na tistem vrhu tam zidajo kočo / tu je svet močviren, tam pa se dviga in je rodoviten na tistem področju
    // tukaj pobarvaj zeleno, tam pa rumeno; cev tam pušča
  2. 2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz; kako živite tam pri vas; bila je noč, tam daleč je pokalo; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki / star. doma je tam od Gorice iz Gorice, z Goriškega
    // ostanite tam, kjer ste; vedno se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujejo; kjer je prosila za pomoč, (tam) so ji pomagali; tam, kjer ne raste nič drugega, rastejo lišaji / kot poziv straže stoj, kdo tam / z oslabljenim pomenom: pesn. stoji, stoji tam beli grad; pog. nič ne dela, samo (tam) okrog se potepa
  3. 3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: padel je v jarek in tam obležal; staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo na njenem mestu; preselil se je v mesto in se tam, star. le-tam zaposlil / poglej v slovar, kaj tam piše / stal je na balkonu in od tam opazoval povorko / zaposlil se je pri gradbenem podjetju in tam ostal do upokojitve pri njem
  4. 4. v zvezi s tu izraža mesto, ki je v predhodnem besedilu bolj oddaljeno: če primerjamo to področje z obmorskim, vidimo, da so tu zime ostre, tam pa mile / tu je pesnik uporabil drugačna izrazna sredstva kot tam v prej omenjenem, obravnavanem delu
    // pripoved je nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal
    // v zvezi s tu, tukaj izraža enega od več nedoločenih krajev: srečali so tu samotnega pastirja, tam kakega turista / potres je zdaj tu zdaj tam, ne da se ga predvideti; tatvine so bile enkrat tukaj, enkrat tam; dela malo tukaj, malo tam, kakor se pokaže potreba / tu in tam je rastlo kako drevo tuintam; tu pa tam so plavali oblački tupatam
  5. 5. nar. tja: gremo tam; splezaj tam gor
  6. 6. v zvezi tam in tam izraža kraj, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: rojen tam in tam; študiral tam in tam; doma od tam in tam
  7. 7. nav. ekspr. na tisti stopnji, v tistem stanju, položaju: spet smo tam, kjer smo bili; zdaj so tam, ko jih nihče več ne upošteva
  8. 8. z oslabljenim pomenom poudarja približnost časovne določitve: tam nekje jeseni bodo o tem razpravljali; obiskal jih bo tam okrog novega leta; tam sredi drugega meseca se otrok že nasmehne
    ●     ekspr. ključ smo izgubili, zdaj smo pa tam v neprijetnem, kočljivem položaju; ekspr. potrebna je največja previdnost, če ne smo tam bomo doživeli katastrofo; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; pog. živi tam čez v tujini; star. potovali so sem pa tam v različne smeri; star. sem pa tam, tam pa tam so se zbrale v kavarni semintja, kdaj pa kdaj; pri navajanju vira glej opombo 5 prav tam na istem kraju (v knjigi), v istem delu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju
težáven -vna -o prid., težávnejši (á ā) 
  1. 1. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težaven vzpon; težavna naloga; težavna proga; težavna mesta pri plezanju / težavna hoja v hrib naporna
    // svetovanje je zelo težavna reč težka, zahtevna
  2. 2. ki zelo otežuje življenje, delo: opraviti delo v težavnih okoliščinah; težavne razmere po vojni / biti v težavnem položaju
  3. 3. poln težav, neprijetnosti, trpljenja: težavno življenje / težavni časi, dnevi / težaven polet poln neugodnih okoliščin; težaven porod
  4. 4. ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam: težaven otrok, učenec / težaven značaj / težaven bolnik nepotrpežljiv
ulékniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu: mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo; krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu / konj se je v diru uleknil / njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine / ulekniti hrbet
// dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko: vrbova šiba se lepo ulekne / zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila rahlo upognila; vrv za perilo se je precej uleknila povesila
● ekspr. hrib se je uleknil v položno dolino polagoma, v rahlem loku prešel
usèk -éka m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. glagolnik od usekati: usek s sekiro
  2. 2. utrjen, v skalo, hrib usekan prostor: cesta je speljana skozi useke in predore
    ♦     med. ledveni usek nenadne ostre bolečine v ledjih ali v križu; lumbago
uséka -e ž (ẹ̑) knjiž., redko utrjen, v skalo, hrib usekan prostor; usek: peljati se skozi useko
visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 
  1. 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino
    // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode
    // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah
  2. 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped
    // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok
  3. 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko
    // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest
    // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani
  4. 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton
  5. 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države
    // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje
  6. 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo
    // v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce
    // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije
  7. 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji
  8. 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam
  9. 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita
    // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok
  10. 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje
    // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja
    ●     poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦     agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
    // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
  2. 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
    // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
  3. 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
    // otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
  4. 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
  5. 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
    // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
  6. 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
    1. a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
    2. b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
      // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
  7. 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
  8. 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
  9. 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
    // omogočati, da kdo
    1. a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
    2. b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
  10. 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
    // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
  11. 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
  12. 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
    // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
    // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
  13. 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
    ●     pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
    ♦     aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
vrhún -a m (ȗ) ekspr. hrib, vrh: od vrhunov je prihajala nevihta
vsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) s sekanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vsekati znamenje v les / vsekati stopnice v skalo / vsekati cesto v hrib / ekspr. prašičji čekani so mu vsekali nekaj hudih ran naredili, zadali; pren., ekspr. globoko v srce se mu je vsekala ta misel
♦ alp. s cepinom vsekati stopinje v led
vzdígati -am nedov. (í ȋ) star. vzdigovati: vzdigati vreče / iz dimnika se vzdiga dim / nad potokom se vzdiga hrib / v njem se je vzdigala jeza postajal je jezen
vznóžje -a s (ọ̑) 
  1. 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: sesti k vznožju, na vznožje; vznožje postelje; vznožje in vzglavje
  2. 2. spodnje, najnižje mesto, področje
    1. a) vzpetine: hrib je od vznožja do vrha pogozden; kraj ob vznožju gore; vznožje, pobočje in vrh
    2. b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: vznožje nasipa, vinograda
      // spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: vznožje gorske stene; vznožje stolpa, stopnic / vznožje kipa
vzpénjati se -am se nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni
    // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber
    // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla
  2. 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl
  3. 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje
  4. 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo
  5. 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih
    // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu
  6. 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko
  7. 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati
    // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici
  8. 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal
    ●     ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku
zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é) 
  1. 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
  2. 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
  3. 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
  4. 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
  5. 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
  6. 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
    ●     ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj
zamakníti in zamákniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
  2. 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
    ●     knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti
zapírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. dajati kaj v tak položaj
    1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata
    2. b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe
      // z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati
  2. 2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta
    // delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik
  3. 3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo
    // na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo
  4. 4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev
  5. 5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje
  6. 6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete
    // delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe
  7. 7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča
    // delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
    ♦     ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
  8. 8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe
  9. 9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet
    // publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje
  10. 10. poljud. povzročati nenormalno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira
    ●     prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati
zaríti -ríjem dov., zaríl in zarìl (í ȋ) s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj: zariti prste v mehko volno / zariti kol v seno / zariti nohte v dlani; zariti plug v zemljo zariniti; zariti želo v žrtev zabosti, zapičiti
// ekspr. zariti obraz v blazino, dlani tesno položiti na blazino, dlani
zasèk -éka m (ȅ ẹ́) 
  1. 1. glagolnik od zasekati: zaseki sekire, s sekiro; zaseki v deblo / dogajanje poteka brez ostrih zasekov
  2. 2. zareza, nastala z zasekovanjem: ko je bil zasek dovolj globok, je drevo padlo; potisniti žago v zasek
  3. 3. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor: cesta je speljana po zasekih in skozi predore / železniški zasek
    ♦     gozd. izdelati zasek s sekanjem narediti globljo zarezo na pritalnem delu debla na strani, kamor naj pri podiranju pade drevo
zaséka -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. zareza, nastala z zasekom, zasekovanjem: nastaviti žago v zaseko
  2. 2. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor; zasek: del poti so prehodili po železniški zaseki
  3. 3. ekspr. ozka in globoka, klinasto oblikovana vdolbina v strmi vzpetini: v globoki zaseki je tekla voda; zaseke in brezna
    ♦     gozd. izdelati zaseko zasek; voj. zaseka prometna ovira iz podrtih dreves, obrnjenih z vrhovi proti sovražniku
zasékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo
    // z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino
  2. 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico
  3. 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano
    // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu
  4. 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh
  5. 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico
  6. 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel
  7. 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče
    ♦     voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne
zasekávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekavati drevesa; dolgo je zasekaval v poleno, da ga je presekal
  2. 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekavati sekiro v tnalo / krepko zasekava motiko v zemljo
  3. 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekavati rob pri sodovem dnu / zasekavati pot, stopnice v hrib
    ♦     voj. zasekavati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, delati poti težje prehodne
zasopíti -ím dov., zasópil (ī í) zasopsti: hoja v hrib me zasopi / kljub hitri hoji se ni zasopil
zastávljati1 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 
  1. 1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot
    // s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče
  2. 2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo
    // zastavlja mu luč zaslanja
    // s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom
  3. 3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati
  4. 4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom
    // delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove
  5. 5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje
    // seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve
  6. 6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati
    ●     ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel
    ♦     lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad
zdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. ekspr. izčrpati, oslabiti: bolezen, vročina človeka zdela; lakota ga je zdelala / pot na vrh ga je zelo zdelala utrudila; brezoseb. zdelalo jo je, da se je kar sesedla / taki napori zdelajo živce
  2. 2. ekspr. natepsti, pretepsti: napadli so ga in ga hudo zdelali; tako so ga zdelali, da še glasu ni dal od sebe
  3. 3. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritiki so ga zdelali in občinstvo odklonilo; zdelali so ga v časopisu
  4. 4. ekspr. poškodovati, uničiti: nalivi so zdelali cesto; suša, toča zdela žito; knjigo je grdo zdelal
    // zdrgniti, zguliti: hlače je tako zdelal, da niso več za rabo
  5. 5. uspešno končati šolanje, študij: peti razred je zdelal z odličnim uspehom; komaj je zdelal
    ●     pog., ekspr. liter ga bova še zdelala popila; ekspr. zdelati nasprotnika pri šahu premagati ga z veliko premočjo; ekspr. dolgo pot sva zdelala v enem dnevu opravila, prehodila; star. poti v hrib ne zdelam več ne zmorem; ekspr. zlahka je zdelal zadnje metre previsa preplezal
zdelováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. ekspr. izčrpavati, slabiti: bolezen ga zdeluje; mraz, vročina zdeluje človeka; samota, žalost jo zdeluje / hoja v hrib jo zdeluje utruja
  2. 2. ekspr. tepsti, pretepsti: zdeloval ga je po glavi; sošolci so se zdelovali s pestmi
  3. 3. biti uspešen pri šolanju, študiju: učenec dobro, slabo zdeluje
  4. 4. star. živeti, shajati: z njim težko zdeluje / s takimi dohodki ne more zdelovati / brez pijače bo že zdeloval
    ●     ekspr. neurje zdeluje hiše in ceste uničuje; ekspr. spanec ga zdeluje zelo je zaspan; ekspr. tako je slabotna, da komaj zdeluje hišna dela opravlja; ekspr. v začetku ga je zdelovalo je bil (večkrat) zelo utrujen, izčrpan; ekspr. v časopisu so ga zelo zdelovali negativno ocenjevali, kritizirali; prim. izdelovati
zlékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) spraviti v ležeč položaj z iztegnjenimi udi: zleknil ga je po tleh; zlekniti otroka po trebuščku
// narediti, da je kaj v ležečem položaju, iztegnjeno, zravnano: zlekniti hrbet, telo / ekspr. trudne ude je zleknil po travi / star. zlekniti roke proti čemu iztegniti
zvíti zvíjem dov. (í) 
  1. 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
    // zviti rep
  2. 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
    // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj
  3. 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
    // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
    // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
  4. 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
    // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
  6. 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
  7. 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
    // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
    ●     ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila

Slovar novejšega besedja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

péšpótnik -a in péš pótnik -- -a m, člov. (ẹ̑-ọ̑)
popotnik, ki hodi, potuje peš: Hrib je raj za uživaške pešpotnike, ki se znajo pogovarjati s prijaznimi domačini in ki imajo radi udobno, prijetno hojo po slemenih, skozi senčne gozdove, čez košenice, ob varnih markacijah E ↑péš… + (↑)pótnik
trímčkar -ja m, člov. (ȋ)
kdor se rekreativno ukvarja s hojo, tekom, razgibalnimi vajami: V zadnjih letih je hrib hvaležen cilj trimčkarjev in nedeljskih družinskih izletnikov E ↑trímčkati
Število zadetkov: 115