ántihumanístičen -čna -o prid. (ȃ-í) ki je proti humanizmu, človečnosti: demagoška in antihumanistična ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ántikatolicízem -zma m (ȃ-ī) nazor, ideologija, ki je proti katolicizmu: pesnikov antikatolicizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
boljševístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na boljševike ali boljševizem: boljševistični tovariši;
boljševistična ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
boljševíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na boljševike ali boljševizem: boljševiška partija;
boljševiška revolucija / boljševiška ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
buržoázen -zna -o [tudi buržuázən] prid. (ȃ) nanašajoč se na buržoazijo: buržoazna družba;
buržoazna država;
buržoazna revolucija;
buržoazne stranke / buržoazni nacionalizem; buržoazna ideologija / buržoazna miselnost
♦ polit. buržoazna demokracija politična ureditev z več strankami in parlamentu odgovorno vladoburžoázno prisl.:
buržoazno orientiran intelektualec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
buržoazíja -e [tudi buržuazíja] ž (ȋ) ekonomsko in politično vladajoči razred, meščanstvo: buržoazija se je krepila;
mednarodna buržoazija;
predstavnik buržoazije;
ideologija buržoazije;
spopad med buržoazijo in proletariatom
♦ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela// slabš. meščanstvo sploh: na vasi išči poštenjaka, ne pa med našo buržoazijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
globalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na globaliste ali globalizem: globalistična ideologija, politika / globalistična utopija / globalistični svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ideologíja -e ž (ȋ) navadno s prilastkom sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti: desničarska, komunistična, marksistična ideologija;
ideologija buržoazije, kapitalizma, komunizma;
ideologija delavskega razreda / rasna ideologija // tak sistem kot vodilo za politično, družbeno delovanje: ideologija narodne osvoboditve, revolucije; ideologija samoupravljanja; totalitarna ideologija / ideologija napredne inteligence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ízvenrazréden -dna -o [izvənrazredən in izvenrazredən] prid. (ȋ-ẹ̑) 1. ki ni v (šolskem) razredu, v okviru razreda: izvenrazredni pouk / izvenrazredno delo 2. publ. nadrazreden, nerazreden: izvenrazredni interesi;
izvenrazredna ideologija / narodnost je izvenrazredna kategorija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
katolicízem -zma m (ī) nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri: vpliv katolicizma;
odpor proti katolicizmu / v njegovih delih se kaže katolicizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
katoličánstvo -a s (ȃ) star. 1. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri; katolištvo, katolicizem: njegovi prijatelji so vedeli za njegovo katoličanstvo 2. katoliška vera: prestopiti h katoličanstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
katólištvo -a s (ọ̑) 1. krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja: katolištvo in pravoslavje / katolištvo posamezne pokrajine 2. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri: njegovo katolištvo je upadalo / katolištvo literarnega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente;
kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi1, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže;
sadje lepo kaže;
ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo6. delati vidno, opaznoa) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo;
javno ne kaže svoje ljubezni do nje;
sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let;
proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo;
kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti;
ne kaže hoditi tja;
niti minute ne kaže izgubljati;
tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitevkázati se tudi kazáti se
delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje :
vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e:
zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
kolonialístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kolonialiste ali kolonializem: kolonialistična intervencija v Kongu / kolonialistična ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
kominformízem -zma m (ī) polit. ideologija, politika informbiroja: boj proti kominformizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
komunístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na komuniste ali komunizem: države nekdanjega komunističnega bloka;
komunistična kontinuiteta;
komunistična preteklost vzhodnih držav;
komunistična revolucija;
mednarodno delavsko in komunistično gibanje / komunistični režim, sistem; komunistična družba, država; komunistična mladina; komunistične organizacije / komunistični voditelji; komunistična elita, oblast; sestanek predstavnikov komunističnih partij, strank / komunistični simboli; komunistična ideja, ideologija, propaganda; komunistična literatura / komunistični totalitarizem; komunistični zločini; komunistična diktatura; komunistično nasilje / ustanovitev Komunistične partije Jugoslavije
♦ zgod. Komunistični manifest manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels; Komunistična internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
komunízem -zma m (ī) načeloma brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, želji po odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: živeti v komunizmu;
padec, propad, zlom komunizma;
prehod iz komunizma v demokracijo in kapitalizem;
boj, upor proti komunizmu / jugoslovanski, kitajski, sovjetski komunizem; izgradnja komunizma; socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom; borci za komunizem / obsodba brezbožnega komunizma; zločini komunizma; žrtve komunizma; resnica o komunizmu // gibanje za tako ureditev: komunizem se je krepil; nasprotniki komunizma; boji, obračuni s komunizmom // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: prelom s komunizmom; verjeti v komunizem; biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma
♦ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi; komunizem s človeškim obrazom milejša, ideološko bolj popustljiva, odprta oblika komunizma, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi v 60. letih 20. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
krščánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kristjane ali krščanstvo: krščanska morala / krščanske cerkve; krščansko bogoslužje / krščanska mitologija / krščanski narodi
● ekspr. krščanske cene zmerne, primerne
♦ polit. krščanska demokracija nazor, ideologija, ki zagovarja principe krščanstva v javni politiki; krščanski socialist pristaš krščanskega socializma; krščanski socializem nazor, ki utemeljuje socializem s krščansko etiko; rel. krščanska vera vera, ki priznava Kristusa za boga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
nacionalízem -zma m (ī) 1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem;
brezobzirni, napadalni nacionalizem;
nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma // knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga 2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem 3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
nacístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na naciste ali nacizem: nacistična ideologija, propaganda;
nacistično nasilje / nacistična organizacija, stranka / nacistična koncentracijska taborišča / nacistična Nemčija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
naspróten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg;
z nasprotnega hriba so prihajali glasovi;
slika visi na nasprotni steni;
odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja;
nasprotna ideologija / nasprotni predlog; nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec;
nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna igra / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten;
izjave prič so si nasprotne;
to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer
♦ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; pravn. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnikanasprótno
1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje
2. v členkovni rabi uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
néoliberalístičen -čna -o prid. (ẹ̑-í) nanašajoč se na neoliberalizem: neoliberalistični pogled na svet;
položaj umetnosti in gledališča v neoliberalistični družbi;
neoliberalistična ekonomska politika;
neoliberalistična ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
odrešênje -a s (é) glagolnik od odrešiti: odrešenje sveta / trdil je, da nobena ideologija ne prinaša odrešenja / smrt je bila zanj odrešenje rešitev; star. odrešenje izpod turškega jarma rešitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
polaščeválski -a -o [polaščevalski in polaščevau̯ski] prid. (ȃ) nanašajoč se na polaščevalce: polaščevalska nagnjenja posameznikov / polaščevalska ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
pravoslávje -a s (ȃ) 1. krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja: pravoslavje in katolištvo 2. nazor, ideologija, ki temelji na pravoslavni veri: vpliv pravoslavja na umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
protestantízem -zma m (ī) krščanska vera, ki priznava Sveto pismo za edino versko avtoriteto: kalvinizem, luteranstvo in druge smeri protestantizma;
razkol med katolištvom in protestantizmom // nazor, ideologija, ki temelji na taki veri: vpliv protestantizma na narodno zavest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
rasístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na rasiste ali rasizem: rasistična gonja;
rasistična ideologija, organizacija / odklanjati stike z rasistično vlado
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
razréden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razred:a) učenci izdajajo svoj razredni časopis / razredni učiteljski zbor; razredna skupnost; razredna ura ura za reševanje problemov razredne skupnosti
♦ šol. razredni izpit izpit iz snovi, predpisane za en razred; razredni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov; razredni učitelj b) razredni boj;
razredni cilji, interesi;
ekspr. razredni sovražnik;
razredna družba;
razredna ideologija;
razredna pripadnost, zavest;
razredna nasprotja razrédno prisl.:
razredno opredeljeni cilji; razredno zaveden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sinkrétičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na sinkretizem: sinkretična ideologija / sinkretično povezovanje različnih pojmov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sociálnodemokrátski -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na socialne demokrate ali socialno demokracijo: socialnodemokratska ideologija / socialnodemokratska stranka / socialnodemokratski minister / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sredínskost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost sredinskega: sredinskost vladne koalicije;
boj za sredinskost;
sredinskost, spravljivost, strpnost in državotvornost / ideologija sredinskosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
srédnjeevropêjstvo -a s (ẹ̑-ȇ) srednjeevropska kultura in miselnost: obujanje, tradicija srednjeevropejstva / ideologija srednjeevropejstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
últradesníčarski -a -o prid. (ȗ-ȋ) polit. nanašajoč se na skrajno konservativno stranko ali tako skupino v stranki: ultradesničarska ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
uráden -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor;
uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila; uradne ure čas, določen za uradovanje s strankami / uradni stil 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ // nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba / uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik;
uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk;
uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek;
urediti kaj po uradni poti;
uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden;
ne bodi tako uraden // ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
♦ fin. uradni tečaj evra, dolarja; pravn. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna osebaurádno prisl.:
danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
vérski -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska ločina; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine
♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine2. nar., navadno v povedni rabi veren1,
pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten vérsko prisl.:
versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
vsèzveličáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) knjiž. ki velja, se šteje za edino pravilnega: vsezveličavna ideologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zanikováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve;
z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili;
vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladua) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati obstoj letečih krožnikov zanikováti se knjiž.
nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta
zanikujóč -a -e
1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega
2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.