akút -a m (ȗ)
jezikosl. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali nizki ton naglašenega dolgega zloga, ostrivec: zaznamovati z akutom
// nizki ton: izgovoriti z akutom
akutírati -am dov. in nedov. (ȋ) jezikosl. izgovoriti z nizkim tonom: nekatere opisne deležnike ženskega spola Dolenjci cirkumflektirajo, Gorenjci pa akutirajo // zaznamovati z akutom: akutiraj črko akutíran -a -o:
akutiran samoglasnik
beséda2 -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede;
izgovoriti, naglasiti besedo;
iskati v slovarju neznane besede;
izpisati število z besedami;
nenavadna, stara beseda;
izgovorjena, zapisana beseda;
domače, tuje besede;
narečne besede;
dolga beseda;
beseda z več pomeni;
v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede;
v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla;
besede letijo, merijo nanjo;
besede so ji segle, šle do srca;
te besede so veljale njej;
rad slišim take besede;
zameril mu je to besedo;
hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede;
ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav. mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo / kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda;
dati komu besedo;
držati, prelomiti, spolniti besedo;
posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko;
beseda se mu zatika;
obtičati sredi besede;
skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora5. ed. in mn. govorni ali pisni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika;
spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke;
uvodne besede je imel predsednik društva // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: gospod ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih;
beseda je nanesla na politiko;
beseda se je razvnela, stekla;
beseda teče o gospodarskih problemih;
o tem ni bilo besede;
napeljati, zasukati besedo na kaj;
čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost;
vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi;
domača, materina beseda;
naša beseda;
slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede;
kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši;
zdaj so prišle ljudske množice do besede;
ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj 10. v zvezi ključna beseda beseda ali besedna zveza, ki povzema širše besedilo ali sobesedilo in se uporablja za iskanje informacij v knjižnicah: ključne besede opredeljujejo vsebinski okvir članka // beseda ali besedna zveza, ki povzema širše besedilo ali sobesedilo in se uporablja za iskanje informacij v elektronskih in spletnih zbirkah besedil: vtipkal je ključno besedo, sprožil iskanje in dobil seznam zadetkov; iskati knjigo v knjižnem katalogu po imenu avtorja, naslovu ali ključni besedi // najpomembnejša, najznačilnejša beseda, zamisel: ključna beseda v zapisniku, govoru / optimizem in zaupanje sta najbrž ključni besedi vsake terapije
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ jezikosl. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
c -- in -ja [cə̀ cə̀ja in cé cêja] m (ə̏; ẹ̄ ē) tretja črka slovenske abecede: veliki C;
brez c;
z malim c-jem // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti c
♦ glasb. enočrtni c prvi ton v enočrtni oktavi; mat. a + b + c c -- kot imenovalni prilastek
tretji po vrsti: išči pod točko c; varianta C / dijak iz 1. c
♦ glasb. ton c ton na prvi stopnji C-durove lestvice; med. vitamin C
c- prvi del zloženk
nanašajoč se na c: vozniški izpit C-kategorije; C-vitaminske injekcije
♦ glasb. C-dur izhodiščni durov tonovski način; c-mol molov tonovski način s tremi nižaji; C-ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni c; med. C-vitamin; šah. kmet na c-liniji v tretji navpični vrsti z leve strani
církumfleks in cirkumfléks -a m (ȋ; ẹ̑)
jezikosl. grafično znamenje za visoki ton naglašenega dolgega zloga: napiši cirkumfleks
// visoki ton: izgovoriti s cirkumfleksom
cirkumflektírati -am dov. in nedov. (ȋ) jezikosl. izgovoriti z visokim tonom: nekatere opisne deležnike ženskega spola Dolenjci cirkumflektirajo, Gorenjci pa akutirajo // zaznamovati s cirkumfleksom: cirkumflektirati črko cirkumflektíran -a -o:
cirkumflektiran samoglasnik
čáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. čaroven, čudodelen: izgovoriti čarni izrek;
čarno seme praproti / čarna moč govornikovih besed 2. izredno privlačen, očarljiv: njen čarni smehljaj;
čarne oči čárno prisl.:
čarno lep večer
dahníti in dáhniti -em dov. (ī á) 1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal;
dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice;
pomlad je dahnila čez polja // preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla // preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje
● pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda;
veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju // knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi // nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne dáhnjen -a -o:
podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje
izdahníti in izdáhniti -em dov. (ī á) 1. knjiž. iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju; izdihniti: vdihniti in izdahniti 2. preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno je izdahnil pozdrav
● evfem. izdahniti dušo umreti; prim. zdahniti
izdáviti -im dov., tudi izdavíla (á ā) 1. ekspr. jecljaje, pretrgano izgovoriti: izdavil je nekaj besed v pozdrav;
stavek je komaj izdavila;
boječe je izdavil, da ne ve nič / z grozo je izdavil iz sebe vprašanje
● ekspr. ali boš že izdavil rekel, povedal2. izbruhniti: galeb je izdavil plen
izgolčáti -ím tudi zgolčáti -ím [izgou̯čati; zgou̯čati] dov., izgôlči tudi zgôlči; izgôlčal tudi zgôlčal (á í)
ekspr. nerazločno, težko izgovoriti: končno je le nekaj izgolčal; besede je bolj izgolčal, kot izgovoril / dovolj je za danes, je izgolčal rekel, povedal
izgôltati -am [izgou̯tati] dov. (ó)
ekspr. nerazločno, težko izgovoriti: pridušeno je izgoltal nekaj besed / ves sem zbit, je izgoltal rekel, povedal
izgovoríti -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ī í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti;
to ime je težko izgovoriti;
izgovoriti skozi nos
♦ jezikosl. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz;
naravnost izgovoriti svojo misel;
ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva;
izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti;
izgovoriti se na dež;
pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr.
povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo
izgovorívši zastar.:
to izgovorivši, odide iz sobe
izgovorjèn -êna -o:
izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas
izgovorljív -a -o prid. (ī í)
ki se da izgovoriti: težko izgovorljiva beseda; to ime je lahko izgovorljivo
izgrčáti -ím dov. (á í)
ekspr. s težavo, grgrajoč izgovoriti: nekaj je izgrčal, a ga niso razumeli
izgrgráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. nerazločno, grgrajoč izgovoriti: izgrgral je nekaj nerazumljivega; zakaj greš, je izgrgral
izkôlcati -am [iskou̯cati] dov. (ō)
slabš. nerazločno, kolcajoč izgovoriti: naposled je le nekaj izkolcala; kakor hočeš, je izkolcal
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo;
žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel;
v afektu, jezi izreči;
v naglici izreči kaj nepremišljenega;
komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu;
izreči svoje mnenje o knjigi;
izreči sodbo o čem // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom;
glasno, hitro, razločno izreči
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ pravn. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo izrêči se
javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
// javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
izrékši in izrêkši zastar.:
to izrekši, se je poslovil
izrečèn -êna -o:
izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
izzlogováti -újem dov. (á ȗ)
izgovoriti, prebrati po zlogih: izzlogovati besedo
kót1 -a m (ọ́) 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot;
sedla je v kot in čakala;
kredenca stoji v desnem kotu kuhinje;
umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; miza, kotna klop in stoli za tak prostor; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu// s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj1,
mesto1:
tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor / hitro najde vsak skriven, varen kot // manjše, ozko območje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot;
hrani za miren kot na stara leta 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot;
zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote;
kote meriti;
stranici oklepata kot 90°;
koti kvadrata;
vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot;
mrtvi kot pod zidom 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
♦ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astron. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever–jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
naglasíti -ím dov., naglásil (ī í) 1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo;
pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede 2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev;
v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil naglašèn -êna -o:
liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni
♦ jezikosl. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik
nèizgovorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da izgovoriti: neizgovorljiva soglasniška skupina / ekspr. ženska z neizgovorljivim imenom težko izgovorljivim
odreševáti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: glasba odrešuje in osvobaja;
odreševati človeka odrešujóč -a -e:
njegov smeh je bil odrešujoč in nalezljiv; izgovoriti odrešujočo besedo; odrešujoča resnica
pogŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. dati zamolkel, grgrajoč glas: hotel je nekaj reči, a je samo pogrknil / no ja, je pogrknil nerazločno rekel
2. izgovoriti glas r v zadnjem delu ustne votline: včasih pogrkne
poklícati -klíčem dov., poklícala in poklicála (í ȋ) 1. glasno izgovoriti, navadno kako ime: poklicala ga je, pa ni slišal;
otrok je v strahu poklical mater;
večkrat poklicati / polglasno, z močnim glasom poklicati; poklicati po imenu / poklicali so ga domov, nazaj / poklicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izraziti zahtevo po prisotnosti2. s prislovnim določilom izraziti željo, zahtevo poa) prisotnosti na kakem mestu: mati pokliče otroke domov, v hišo / direktor ga je poklical (v pisarno); poklicati koga vstran / večkrat ga pokličejo na sodišče; starše so poklicali v šolo / poklicali so jih k vojakom / v namenilniku takoj ga grem poklicat / poklicati letala iz oporišča; pren., ekspr. opravki so ga poklicali daleč od doma b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: poklicati koga k delu;
moral jo je poklicati na pomoč / elipt. poklicati koga jest naj gre jest / poklicati na dvoboj / poklicati gasilce, policiste, reševalce, zdravnika; poklicati zidarja, da prenaredi stanovanje najeti / poklicati na zagovor / sodišče ga je poklicalo za pričo / vznes. poklicati ljudstvo k uporu pozvati, spodbuditi; pren., ekspr. zvon je poklical k molitvi 3. zbuditi: zjutraj me pokliče mama;
pokličite me ob šestih 4. vzpostaviti s kom zvezo z napravo, navadno telefonom, ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo: včeraj sem ga dvakrat poklical / poklicati (telefonsko) centralo, številko; poklicati na (telefonsko) številko 113 / pog. poklicati domov telefonirati / poklicati na (mobilni) telefon po (mobilnem) telefonu
● vznes. Bog ga je poklical k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; vse sosede je poklical na svatbo povabil; to mu je treba poklicati v spomin na to ga je treba opozoriti, spomniti; vznes. poklicati kaj v življenje narediti, da začne obstajatipoklícan -a -o
1. deležnik od poklicati: poklicani otroci so stopili iz vrste; bil je poklican na zagovor
2. nav. ekspr., v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti; dolžen: kdo je poklican razpravljati o tem; prav ta odbor je poklican, da to uredi / starši so prvi poklicani skrbeti za vzgojo pričakuje se od njih, morajo
3. nav. ekspr. izbran, določen: človek je poklican za velike stvari / to so izvedela samo poklicana ušesa
● ekspr. za tako razpravljanje se ne čutim dovolj poklicanega usposobljenega; star. vsi fantje so bili poklicani pod orožje vpoklicani, mobilizirani; sam.: poklicani se je obrnil; to prepuščam bolj poklicanim; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih
polglásnik -a [pou̯glasnik] m (ȃ)
jezikosl. samoglasnik, izgovorjen z jezikom v nevtralnem položaju: izgovoriti polglasnik; črka e v besedi kadilec označuje polglasnik / francoski, nemški polglasniki
// znak za tak samoglasnik: napisati polglasnik
ponosljáti -ám dov. (á ȃ) 1. izgovoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino: otroci včasih kakšno črko ali besedo ponosljajo 2. zastar. ponjuhati: najprej je nekoliko ponosljal, nato pa odgovoril / ponosljal je ves tobak, kar ga je imel pri sebi z njuhanjem porabil
poudáriti -im dov. (á ȃ) 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo;
z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave;
posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka // narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo poudárjen -a -o:
poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki
● ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti
povédati povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznania) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico;
povedati komu za pot;
odkrito povedati;
povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati;
gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo// izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna;
nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi;
tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izražaa) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš;
da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš
● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družbapovédan -a -o
deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. na kratko (povedano), nisi pripravljen
// star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano
povéden -dna -o prid. (ẹ̄; jezikosl. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden;
iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo
♦ jezikosl. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določilapovédno prisl.:
izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno
pozdràv -áva m (ȁ á)
1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; nekdaj, kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi
● ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
// s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu – svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja
2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno
preužítek -tka m (ȋ)
v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika: daje mu preužitek; dobiti, izgovoriti si preužitek; pogodba o preužitku / biti na preužitku; imeti koga na preužitku
pribóljšek -ška m (ọ̑)
1. boljša jed, boljše jedi, ki se dodajajo k običajni hrani: odreči se priboljšku; biti potreben priboljška / imeti, privoščiti si kaj za priboljšek / priboljšek v hrani
// boljša jed, pecivo: skrivaj je dobival priboljške; mati mu je k vojakom poslala razne priboljške
2. pravn. dodatna dajatev izročevalcu posestva, navadno v obliki denarja, pridelkov: izgovoriti si priboljšek; denarni priboljšek
pripórnik -a m (ọ̑)
1. pravn. oseba, ki ji je začasno odvzeta prostost zaradi kazenskega postopka: zasliševati pripornika
2. jezikosl. glas, ki nastane, ko gre zračni tok skozi priporo: izgovoriti pripornik; zveneča pripornika z in ž; priporniki in zaporniki
procènt -ênta tudi -énta m (ȅ ē, ẹ̄) 1. del na sto enakih delov razdeljene celote; odstotek: proizvodnja je za sedem procentov [7 %] večja kot lani / preračunati v procente // ed. količina, izražena s tem delom: ugotavljati procent primesi v snovi 2. mn., pog. provizija: dobiti, izgovoriti si procente
r -- in -ja in -a [rə̀ rə̀ja in èr êra] m (ə̏; ȅ ȇ)
osemnajsta črka slovenske abecede: napisati r; veliki R; z malim r; zveza dveh r-jev; trije r-i
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti r
♦ jezikosl. uvularni r tvorjen z jezičkom; zlogotvorni r
reducírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjšea) glede na količino, število; zmanjšati, omejiti: reducirati izdatke, uvoz;
reducirati na najmanjšo mero;
tlak se reducira z ventilom / reducirati vojaštvo / reducirati besedilo skrajšatib) glede na možni razpon: reducirati moč, vpliv koga 2. narediti, povzročiti, da ima kdo česa manj; omejiti, odvzeti: reducirati elektriko, hrano 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: svoja raziskovanja je reduciral na žuželke / govornik je vseh pet problemov reduciral na enega samega; življenje se ne da reducirati na mehaniko 4. kem. oddati kakemu elementu ali spojini elektrone: ogljik reducira bakrov oksid;
reducirati in oksidirati // metal. odvzeti kisik kovinskim oksidom: v plavžu reducirati železovo rudo / reducirati do železa, v železo
● nekdaj reducirati koga odpustiti ga zaradi zmanjšanja števila zaposlenih
♦ jezikosl. reducirati samoglasnike izgovoriti jih brez kake izgovorne prvine ali jih opustiti; mat. reducirati izraz, enačbo spremeniti izraz, enačbo v poenostavljeno obliko; meteor. reducirati vrednost pritiska na morsko gladino preračunati z merjenjem ugotovljeno vrednost pritiska v ustrezno vrednost glede na morsko gladinoreducírati se kem.
sprejeti elektrone od kakega elementa ali spojine: v tej reakciji se je žveplo oksidiralo in dušik reduciral
// metal. z oddajanjem kisika preiti iz kovinskega oksida v kovino: reducirati se v železo
reducíran -a -o:
reducirani samoglasniki
užítek -tka m (ȋ)
1. občutek telesnega, duševnega ugodja: čutiti, imeti užitek ob čem; vzbujati užitek; drhteti od užitka; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr. užitek neskaljenega miru
// kar vzbuja, povzroča tak občutek: odpovedati se kakemu užitku; ekspr. hlastati za užitki; ekspr. zemeljski užitki; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek; vožnja je postala užitek
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik: užitek je hoditi skozi pomladni gozd; poslušati njeno petje je užitek
2. pravn. služnostna pravica uporabljati in uživati tujo stvar: izgovoriti, pridržati si užitek; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek; nepravi užitek katerega predmet je potrošna stvar
// služnostna uporaba stvari: dati hišo, kmetijo v užitek; imeti pravico do užitka
v1 -- in -ja [və̀ və̀ja in vé vêja] m (ə̏; ẹ̄ ē) triindvajseta črka slovenske abecede: napiši v;
veliki V;
do v;
zveza v-ja in u-ja // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti v
♦ jezikosl. dvoustnični v v- prvi del zloženk
nanašajoč se na v:
♦ obl. V-izrez izrez v obliki črke V
vokalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru: razločno vokalizirati vokalizírati se jezikosl.
postati iz soglasnika, zlasti zvočnika, samoglasnik: l se vokalizira
// postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik:
vzklíkniti -em dov. (í ȋ)
glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne
zaklétev -tve ž (ẹ̑)
1. po ljudskem verovanju izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: ob zakletvi se je drevo posušilo
// posledica, učinek tega izreka: rešiti se zakletve
// beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovoriti zakletev
2. ekspr. odločitev, sklep glede česa, podkrepljen s kletvijo: uresničiti zakletev
● zastar. vojaška zakletev vojaška prisega, slovesna izjava
zapísati in zapisáti -píšem dov., zapíšite (í á í) 1. s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: kdo je prvi zapisal to besedo;
zapisati izjavo, misli koga;
zapisati podatke v beležnico;
vse si je skrbno, sproti zapisal / zapisal je dosti ljudskih pesmi zbral v pisni obliki / zdravnik mu je zapisal dieto predpisal; pod besedilo je zapisal svoje ime se je podpisal; zapisati zvok na magnetofonski trak posneti; zapisati podatke na DVD // napisati: zapiši veliki B; zapisati število z besedo, s številko; zapisati opombo na rob / zapisati s kredo, svinčnikom / vse to sem ti zapisal v pismu / zapisati oceno knjige // prikazati s črtami, pikami: zapisati potresni sunek; z aparatom zapisati utripanje srca 2. napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom: policist ga je ustavil in zapisal;
zapisati voznika 3. navadno z dajalnikom v oporoki določiti koga za dediča: zapisati komu hišo, zemljišče / zapisati komu kot v hiši v kmečkem okolju izgovoriti; premoženje je zapisal nanjo prepisal / v oporoki mu je zapisal posestvo 4. star. vpisati, včlaniti: zapisati koga k planincem;
zapisati otroka v šolo / zapisati se med protestante postati protestant; prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake prijaviti5. knjiž. vstaviti, vnesti: zapisati kaj v seznam / učenca so zapisali v posebno skupino uvrstili6. ekspr. narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega: zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju / zapisati koga smrti
● ekspr. čas vselej zapiše pravično sodbo po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa; ekspr. svoje življenje je zapisal glasbi posvetil; ekspr. to zapiši na svoj račun tega si sam kriv; ekspr. to si zapiši v spomin, srce si zapomni; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo; nižje pog. kam pa je to za zapisati izraža začudenje, presenečenje nad čim
♦ jezikosl. zapisati prislov narazen, skupaj; šah. zapisati potezo; šol. zapisati učenca v dnevnik zapísati se in zapisáti se
1. nehote napisati kaj: te besede so se mu zapisale / na tem mestu se je zapisal se je zmotil
2. ekspr. začeti se ukvarjati s čim: zapisati se filmu, politiki; zapisati se filozofiji / zapisati se plezanju, smučanju
// začeti sodelovati s kom v čem negativnem zlasti zaradi koristi: zapisati se okupatorju
● ekspr. z vso dušo se je zapisal revolucionarnemu gibanju je postal navdušen pristaš revolucionarnega gibanja; ekspr. zapisati se hudiču odločiti se za slaba dejanja; knjiž. ob popisu se je zapisal za Slovenca izrekel; ta misel se mu je zapisala v možgane vtisnila; ekspr. zapisal se je v slovensko poezijo napisal je pomembne slovenske pesmi; ekspr. igralka se je s to vlogo gledalcem zapisala v spomin po tej vlogi so si jo zapomnili
zapísan -a -o:
biti zapisan gledališču, znanosti; biti zapisan propadu; zapisane misli koga; premoženje je zapisano na sina; imeti kaj zapisano po očetu; vse povedano je natančno zapisano; tako je, star. stoji zapisano v knjigah
● ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. njegovo ime bo zapisano v zgodovini zelo je pomemben; ekspr. zapisana je v njegovem srcu rad jo ima; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nikjer ni zapisano, da tako mora biti ni nujno; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem
♦ jezikosl. zapisani jezik jezik, ki je uresničen s pisavo; pravn. zapisano pravo pravo, katerega besedila obstajajo v pisni obliki; sam.: dodati kaj k zapisanemu
zaplêsti -plêtem dov., zaplêtel in zaplétel zaplêtla, stil. zaplèl zaplêla (é) 1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril// narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico 2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke;
zaplesti nogo v žico
● ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo;
veter je zapletel vrvi 4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel;
po nepotrebnem zaplesti zadevo;
zaplesti komu življenje // narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko; zaplesti odgovor // narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel 5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno;
zaplesti koga v kako zadevo, zaroto;
zaplesti se v škandal // narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave // z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro; zaplesti koga v pogovor; zaplesti se v prepir 6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu;
dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje zaplêsti se
1. postati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: vrvi so se tako zapletle, da jih ni bilo mogoče razvozlati / prsti obeh rok so se zapletli med seboj prepletli; smuči so se zapletle prekrižale
2. priti v kaj prepletenega, ovirajočega: pri hoji se je zapletel med trnje, žico / listje se ji je zapletlo v lase / muha se je zapletla v pajkovo mrežo ujela
3. postati tak, da se težko uredi, razreši: politična nasprotja so se zelo zapletla; položaj, problem se je popolnoma zapletel / njeno življenje se je zapletlo
4. ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zapletel se je s precej mlajšo žensko / zapletla se je v razmerje z njim začela imeti
5. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri opisovanju dogodka se je zapletel / brezoseb. v mislih se mu je zapletlo / pri odgovarjanju na vprašanja se je zapletel se je zmedel, je pomešal stvari
● ekspr. jezik se mu je zapletel ni mogel izgovoriti, povedati gladko; ekspr. zapletel se je s čudnimi ljudmi se začel družiti, sodelovati z njimi
zapletèn -êna -o
1. deležnik od zaplesti: biti zapleten v zaroto; s protjem zapletena košara; zapletena nit, vrv
2. ekspr. ki se težko uredi, razreši: zapleten položaj, primer, problem; razreševati zapletena vprašanja
// ki se težko razume, dojame: zapletena naloga, uganka
3. ki ima številne, med seboj različno povezane elemente: zapleten stroj; zapletena priprava / zapleten pojav, postopek, proces; zapletena zgradba organizma / to je zapletena zgodba; prisl.: zapleteno sestavljen, zgrajen; sam.: rešiti kaj zapletenega
zapórnik -a m (ọ̑)
1. oseba, ki prisilno biva v zaporu: nadzorovati, zastražiti zapornike; mučenje, zasliševanje zapornikov; število zapornikov se je zaradi izdajstev povečalo / ekspr. spustiti malega zapornika iz sobe
// pravn. oseba, ki prestaja kazen odvzema prostosti: zaposliti zapornike v delavnicah; predpisi za ravnanje z zaporniki / politični zapornik
2. jezikosl. glas, ki nastane, ko predre zračni tok zaporo: izgovoriti zapornik; zveneča zapornika b in d; zaporniki in priporniki
zarèk -éka m (ȅ ẹ́) 1. po ljudskem verovanju besedilo, s katerim se kaj zagovori, zareče: izgovoriti zarek // urok: preklicati zarek 2. glagolnik od zareči: zarek bolezni / zareki zaradi prehitrega govorjenja
zarotíti -ím dov., zarótil (ī í) 1. nav. ekspr. sklicujoč se na kaj zaprositi: zarotim te na tvoje poštenje in ljubezen, da o tem ne govoriš / zarotila jih je, naj bodo mirni proseče rekla2. po ljudskem verovanju izgovoriti določene besede, narediti določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: znal je zarotiti hudo uro;
zarotiti zlo usodo // začarati: čarovnica ga je zarotila v kamen zarotíti se knjiž.
priseči, zakleti se: oče se je zarotil, da sinu ne bo prepustil kmetije; zarotil se je, da nikoli več ne bo šel v gostilno
● vse se je zarotilo proti njemu vse okoliščine so zares neugodne, vsi mu nasprotujejo; zastar. zarotili so se zoper vse, kar je tujega trdno so sklenili tujemu nasprotovati, tuje iztrebljati
zavíti -víjem dov. (í) 1. spremeniti smer svojegaa) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije;
zaviti na križišču / zaviti okrog vogala b) poteka: cesta, reka večkrat zavije // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev;
pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek;
zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo;
kolona se je zavila v oblak prahu 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačilazavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
zavít -a -o:
kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
● zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare;
zlomiti palico / zlomiti na drobne kose // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti / zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike;
zlomiti obtoženca z mučenjem;
zlomili so jo, da je priznala;
niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti nasprotnikovo obrambo, odpor;
zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
♦ pravn. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)zlomíti se
1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
3. ekspr. na hitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se na hitro konča
// ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
zlómljen -a -o:
zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
zmolíti zmólim tudi izmolíti -mólim dov. (ī ọ́) rel. izgovoriti besedilo molitve: zmoliti očenaš;
zmoliti prvi del rožnega venca; prim. izmoliti