bísus1 -a m (ȋ) zool. izloček žleze bisovnice, ki se strjuje v svilaste lepljive niti:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bízam -a m (ȋ) 1. dragoceno krzno podgane pižmarice: siv bizam 2. močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus: diši po bizamu;
v prid. rabi: bizam plašč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
bobrovína -e ž (í) 1. bobrovo krzno: ovratnik iz dragocene bobrovine 2. močno dišeč izloček iz bobrove žleze: bobrovino so nekdaj uporabljali za zdravilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
cíbet -a m (ȋ) močno dišeči izloček žleze ob zadnjični odprtini cibetovke:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izlóček -čka m (ọ̑) 1. nav. mn., biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne: maščobni, sluzasti izločki;
neprijeten vonj izločkov / kožni, telesni izločki; izloček bobrove žleze / izločki iglavcev 2. izmeček, izvržek: v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov / počuti se kot izloček družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izločína -e ž (í) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: koristne, škodljive izločine;
apnenčaste izločine mehkužcev / dišeča izločina iz bobrove žleze; pren., ekspr. industrijske izločine so že precej uničile rastlinstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izločnína -e ž (ī) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: izločnine nekaterih žuželk so strupene / izločnine kožnih žlez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lój -a tudi -á m, mest. ed. tudi lôju (ọ̑) 1. maščobno tkivo pri govedu, ovcah, kozah: loj se nabira;
odstranjevati zaklani živali loj / cvreti loj; dva kilograma loja / goveji loj; mazilo iz ovčjega loja
♦ vet. krovni loj na površini trupa zaklane živali// maščoba iz tega tkiva: v kuhinji diši po loju; beliti z lojem
● vse je šlo, potekalo kakor po loju kakor po maslu; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno2. izloček žlez lojnic: koža izloča loj in znoj;
žival si z lojem masti kožo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lójnica -e ž (ọ̑) anat. kožna žleza, ki izloča loj: izloček lojnic;
gnojno vnetje lojnice / žleze lojnice in znojnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
máslo -a s (á) 1. maščoba, pridobljena iz smetane: maslo je sveže;
maslo je postalo žarko;
delati, gnesti, mesti maslo;
namazati kruh z maslom;
zabeliti z maslom;
mehek, rumen kot maslo / čajno maslo boljše surovo maslo; kuhano maslo ki se mu s kuhanjem izloči voda; surovo maslo ki se pridobi neposredno iz smetane2. navadno s prilastkom tej podobna snov, pridobljena iz sadežev nekaterih rastlin: kakavovo, kokosovo maslo
● pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; bil je kot maslo tako razpoložen, da se je nanj dalo lahko vplivati; vse je šlo kakor po maslu uspešno, brez zapletljajev
♦ biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; gastr. sardelno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sardelnih filejev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
medôvnik -a m (ȏ) nav. mn., bot. žleza, navadno v cvetu, ki izloča nektar: izloček medovnikov / cvetni medovniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mlezívo -a s (í) agr. kravje mleko prve dni po porodu: mlezivo je posesal teliček;
delati skuto iz mleziva
♦ biol. izloček mlečne žleze ob koncu nosečnosti in takoj po porodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
móšek -ška m (ọ̑) močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus: pobijati pižmarje zaradi moška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
móšus -a m (ọ̑) močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze: vonj po mošusu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pížem -žma m (ī) 1. močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus: vonj po pižmu 2. knjiž. pižmar: nenadoma je lovec zagledal pižma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pížmar -ja m (ȋ) zool. jelenu podobna žival iz Azije, ki izloča iz žleze ob zadnjični odprtini mošus, Moschus moschiferus: zaščiteni pižmar;
izloček iz žlez pižmarja / pritlikavi pižmar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
séme -éna in -na s (ẹ́ ẹ́, ẹ́) 1. del rastline, ki nastane po oploditvi iz cveta in se uporablja za razmnoževanje: veter trosi semena;
samo vsako tretje seme je vzklilo;
užitna semena;
plod z več semeni // ed. več takih delov, taki deli: seme se osipa, zori; to seme ne kali; luščiti, pobirati, sejati seme; drobno, veliko seme; okuženo, zdravo seme / bučno, laneno, makovo, sončnično seme; seme iglavcev, oljaric, žitaric / praprotno seme, bot. trosi praproti; pren., ekspr. sejati seme odpora; seme zla kali 2. navadno v zvezi z biti za, pustiti za setev, razmnoževanje: ta krompir je za seme;
pustiti žito za seme / letos so pšenico sejali le za seme le toliko, da jo bodo imeli za setev3. slabš., navadno s prilastkom človek z veliko slabimi lastnostmi: nisem vedel, kakšno seme je / čudno seme, ta fant / kot psovka: ti seme hudičevo, kaj iščeš tu; izgini, seme tatinsko
● bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh; ekspr. snega je komaj za seme zelo malo; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ekspr. s svojim početjem je zasejal seme razdora povzročil razdor
♦ agr. potrditi seme; elitno seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; oskubeno seme ki so mu odstranjena krila; svetlo seme; biol. seme izloček moških spolnih organov, ki vsebuje semenčice; bot. seme s semensko lupino obdan embrio, iz katerega se razvije nova rastlina; ptičje seme rastlina s celorobimi listi in belimi ali rdečimi cveti v socvetju; železnik; med. izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
seménski tudi sémenski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ́) nanašajoč se na seme: semenski ovoj;
semenska vlakna / semensko olje olje iz semen oljnih rastlin / pridelovati semenski krompir; semenska pšenica / semenski okoliš
♦ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; anat. semenska celica semenčica; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; biol. semenska tekočina izloček prostate in drugih žlez, ki omogoča gibanje semenčic; bot. semenska zasnova organ, iz katerega nastane seme; gozd. semenska plantaža plantaža cepljenih gozdnih dreves za pridobivanje semena; zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sók -a m, mn. sokôvi tudi sóki (ọ̑) 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok;
nekatere žuželke sesajo drevesne sokove;
sok korenin, plodov // tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone;
sok rdeče pese // brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele;
dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku;
sok pečenke 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili;
rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok;
rastline črpajo sokove življenja iz zemlje;
pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva;
podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
♦ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
spêrma -e ž (ȇ) biol. izloček moških spolnih organov, ki vsebuje semenčice, seme: sperma in jajčeca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tekočína -e ž (í) snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino: tekočina hlapi, teče;
piti, pretočiti tekočino;
ta snov vpija tekočino;
brezbarvna, gosta, peneča se tekočina;
jedka, vnetljiva tekočina;
voda, mleko in druge tekočine;
kaplja tekočine;
tekočine in plini / hladilna tekočina v avtomobilskem motorju; kri in druge telesne tekočine; mehanika tekočin hidromehanika
● ekspr. življenjska tekočina kri
♦ anat. možgansko-hrbtenjačna tekočina ki obdaja možgane in hrbtenjačo; likvor; sklepna tekočina gosta tekočina v sklepih za zmanjšanje trenja; biol. semenska tekočina izloček prostate in drugih žlez, ki omogoča gibanje semenčic; fiz. tekočina snov, ki se lahko pretaka; kapljevine in plini so tekočine; mont. težka tekočina katere gostota je večja od gostote vode; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ušésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na uho: ušesna odprtina / ušesni mešiček (ušesna) mečica; (ušesna) mečica mehki spodnji del uhlja / ušesni čep iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom; zdravnik za ušesne bolezni
♦ anat. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; med. ušesni čep čep iz ušesnega masla; vet. ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zunánji -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe;
zunanja plast kosti;
zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek// ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe;
tekel je po zunanji stezi / pognal je zunanjega vola pri vpreženi živini desnega// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup;
razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države;
zunanje predstavništvo;
zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih držav// ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem;
zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve;
zunanji znaki bolezni;
zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka;
popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis;
spremenjena zunanja podoba mesta;
zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
♦ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astron. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; rač. zunanji pomnilnik; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški pokliczunánje prisl.:
igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek
zunánji -a -e sam.:
dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žléza -e ž (ẹ́) 1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj;
motnje v delovanju žlez;
izloček žleze / kožne žleze; parna žleza
♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja2. zastar. sluz2:
iz kože se izloča žleza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žlézica -e ž (ẹ́) nav. ekspr. manjšalnica od žleza: izloček žlezice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.