akmeízem -zma m (ī) lit. smer v ruskem pesništvu v začetku 20. stoletja, ki upodablja realni predmetni svet v jasnem, preprostem izrazu: akmeizem in simbolizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser;
bleščeči zobje;
bleščeča belina snega;
bleščeče kapljice rose;
bleščeča kovina;
z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.:
branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
● bleščeče beli prti zelo beli;
prim. bleščati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar;
poskušal je dognati kaj stvarnega;
dognati resnico;
zdravnik je dognal vnetje;
hotel bi dognati, če dogovor še drži;
dognal je, da mora nalogo opraviti čim prej;
brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje;
dognati s poskusi
♦ pravn. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal;
dognati kupčijo, pravdo
● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta dognán -a -o:
Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
evfemízem -zma m (ī) jezikosl. beseda, pomen ali zveza, s katero se izognemo neprijetnemu, včasih tudi neprimernemu izrazu: uporabljati evfemizme;
priročen, prisrčen evfemizem / diplomatski, politični evfemizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
izràz -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima;
delati, ustvarjati izraze za nove pojme;
uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze;
prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo;
domači, grški, tuji izrazi;
knjiž. ekspresivni izrazi;
grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz;
sodoben gledališki izraz;
po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil;
zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz;
vesel izraz mu je legel na obraz;
njegove oči so brez izraza;
čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu);
gledati z izrazom obupanca;
izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa;
ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše;
to dejanje je izraz ljubezni;
predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav;
kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza;
črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza;
slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; glasb. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja; jezikosl. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
kaligrafíja -e ž (ȋ) pisanje z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisje: učiti se kaligrafije;
srednjeveška kaligrafija / kaligrafija ornamentov; pren. v umetnikovem grafičnem izrazu je značilna likovna kaligrafija // rokopis: ponarejena kaligrafija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
kolúmbovstvo -a s (ȗ) knjiž. odkrivanje, iskanje novega, zlasti česa pomembnega: Trubarjevo kolumbovstvo / težnja po novatorstvu, kolumbovstvu v pesniškem izrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
kontinuíranost -i ž (ȋ) nepretrganost, neprekinjenost: kontinuiranost proizvodnega procesa / zanikanje kontinuiranosti v likovnem izrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje;
rezati in lomiti kruh;
spomladi se led na reki lomi;
suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila / ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla / lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast;
krč jo lomi;
vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se / z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi;
krčevit jok jo je lomil;
togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore;
lomiti stare družbene odnose, tradicijo;
doslej ustaljena praksa se je začela lomiti;
predsodki se lomijo 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino;
lomil je celo nekoliko po slovensko 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen;
mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja// delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga;
ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi;
tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
● ekspr. težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavolomíti se
1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov
4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
lomèč -éča -e:
jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
lómljen -a -o:
lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
máčji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na mačke: mačji glas, rep;
mačja šapa / mačja trdoživost / ekspr.: z mačjimi koraki se je bližal hiši tiho, neslišno; imeti mačje oči dobro videti v temi; imeti zelenkaste, podolgovate oči// v zvezi mačja bolezen zelo nalezljivo glivično obolenje kože, ki se prenaša na človeka predvsem z neposrednim dotikom obolele živali, zlasti mačke, med. mikrosporija: mačja bolezen lahko traja več tednov ali mesecev
● ekspr. to ni mačji kašelj to ni majhna, nepomembna stvar; slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču)
♦ bot. mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; navadna mačja meta rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria; mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; grad. ulica je tlakovana z mačjimi glavami s kroglasto zaobljenimi večjimi kockami ali kamni; min. mačje zlato sljuda živih barv, tako spremenjena zaradi preperevanja; zool. mačji som do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačkamáčje prisl.:
mačje uren; po mačje je splezal na drevo; sam.: nekaj mačjega je v njenem izrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
múka -e ž (ú) 1. nav. mn., ekspr. trpljenje, bolečina: lajšati muke bolnikom;
zvijati se od muk;
duševne muke;
prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke // kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / izpraševali so ga med mukami med mučenjem
● star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko / v povedni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
nasprótje -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij;
odpraviti, omiliti nasprotja;
izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje;
v stranki je prišlo do nasprotij;
družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja;
nasprotje med besedami in dejanji;
nasprotje med mladimi in starimi;
nasprotja v izpovedbah prič;
knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi
♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji;
nasprotje izrazu dober je slab;
tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine
● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
novátorstvo -a s (ȃ) 1. dejavnost novatorjev: podpirati novatorstvo;
uspehi na področju novatorstva 2. nav. ekspr. uvajanje novega zlasti v umetniško, literarno delo: oblikovno novatorstvo;
novatorstvo v pesniškem izrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
odbíjati -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice;
steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral;
odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade;
odbijati udarce / odbijati nasprotnika / odbijači odbijajo sunke blažijo4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija;
njegov hladni nastop jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev;
odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo;
kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti1:
ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se
1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal
2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini
// ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba
● klici so se odbijali od skal so odmevali
odbijajóč -a -e:
odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti;
oprostili so ga plačevanja davkov;
oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
♦ pravn. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo;
vse mu je oprostila;
ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnosta) pri nagovoru: oprostite, da vas motim;
oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče;
oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike;
oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili// rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se
narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
oproščèn -êna -o:
trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
pristávek -vka m (ȃ) 1. kar se k čemu na koncu pove, napiše: pristavek, da ta spis ni prevod, je nepotreben;
pristavek k razlagi, zapisniku / denar je vzel s pristavkom, da ga bo vrnil s pripombo2. izraz, ki se navadno pristavlja h kakemu izrazu: uporabljati ob imenu pristavek gospod;
ta izraz se uporablja zlasti kot pristavek 3. jezikosl. samostalniški prilastek, zlasti sestavljeni, v istem sklonu kot odnosnica: pristavek in prilastek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
suverén2 -a -o prid. (ẹ̑) 1. politično neodvisen, samostojen: suveren narod;
suverena država;
ta kneževina je suverena 2. vrhoven, najvišji: imeti suvereno oblast / suverene pravice delovnih ljudi in občanov / suverena pravica države, da sama ureja svoje notranje zadeve 3. ekspr. ki popolnoma obvlada kako delo, dejavnost: pisatelj je bil suveren oblikovalec jezika;
suveren organizator;
pri vožnji je suveren // ki vsebuje, izraža tako obvladanje: suverena igra tega igralca / slike, suverene v izrazu 4. knjiž. popoln, vsestranski: avtorjevo obravnavanje tega obdobja je suvereno / prepričanje, da je človeško mišljenje suvereno 5. knjiž. vzvišen, dostojanstven: suveren nasmeh, pogled;
v preziru je bil izzivalno suveren
● knjiž. umetnik je pri izbiri snovi suveren neodvisen, svoboden; knjiž. suverena prepričanost o čem samozavestna; knjiž. imeti do česa suvereno in kritično stališče samostojnosuveréno prisl.:
suvereno nastopati, odločati; suvereno odigrana vloga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.
ustréznik -a m (ẹ́) 1. knjiž. kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom 2. jezikosl. jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu: najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.