antipatíja -e ž (ȋ) nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari: čutiti, imeti, kazati antipatijo do koga; ta lik je orisan z očitno antipatijo / zatajil je svoja osebna nagnjenja in antipatije; zdaj ne gre za simpatije ali antipatije
besnéti -ím nedov., bêsni in bésni (ẹ́ í) - 1. v dejanju kazati svoj bes: pijanec besni; besni od jeze; besni kakor zver / okupatorji so besneli po naših krajih
- 2. nastopati z veliko silo: boj, nevihta, požar besni; pren. v srcu mu besni vihar
besnèč -éča -e: besneč ocean, ogenj
blaznéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. raba peša kazati znake duševne bolezni: bolnik blazni
- 2. ekspr. burno izražati svoja čustva: blazneti od bolečine, veselja; pren. njena duša je blaznela v obupu in žalosti
● ekspr. ne blazni ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; zastar. še vedno blazni za tisto lepotico je zelo zaljubljen vanjo
blaznèč -éča -e: blazneča ženska
brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) - 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel
// dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede - 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
- 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči
brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka
brezbrížje -a s (ȋ) redko brezbrižnost: kazati brezbrižje
bréznati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) navadno v zvezi z maček kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: mačke se breznajo
búkati se -am se nedov. (ū ȗ) navadno v zvezi s svinja kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: svinja se buka
cvèsti tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvə- in cve-] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas - 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete
- 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo
- 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete
// obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča - 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih
● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je
cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt; cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti
cvetéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti
- 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel
- 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela
// obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima - 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti
● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči
cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti
črnéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. postajati črn, temen: robidnice se debelijo in črnijo; žerjavica črni; nebo črni
- 2. knjiž. temno se odražati, kazati: na gričih črnijo gozdovi; med drevjem črni nizka hiša; preorane njive se črnijo med travniki
čŕniti -im in črníti -ím nedov. (ŕ; ī í) delati kaj črno, temno: črniti čevlje;
črniti lase;
črni si obrvi // raba peša slabo govoriti o kom, tožiti koga: povsod je črnila svojo sosedo; ob vsaki priliki ga črni pri nadzornikučŕniti se in črníti se knjiž. temno se odražati, kazati: v daljavi se je črnila temna proga; skale se črnijo izpod snega
čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) - 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih
- 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal
// izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma - 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz
- 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj
čŕtati se kazati se v obrisih: planine se ostro črtajo na svetlem ozadju; njeno telo se je razločno črtalo pod gubami obleke; pren. na obrazu se ji črta skrb
čŕtan -a -o: kdor ne bo plačal vpisnine, bo črtan; problem je črtan z dnevnega reda / črtani papir, zvezek ki ima črte
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
delinkvénten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na delinkvente ali delinkvenco: delinkventen alkoholik; vzgoja delinkventne mladine; kazati delinkventna nagnjenja
dišáti -ím nedov. (á í) - 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
- 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
- 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
divjáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
// ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil - 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem
- 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden
- 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo
divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival
dlán -í ž (ȃ) - 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna
// ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
// notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan; skrčiti dlan v pest; nasloniti glavo v dlani; na dlaneh se mu pozna, da težko dela; podprl si je glavo z dlanmi; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok - 2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka: moja dlan nima več take moči; položila mu je dlan na ramo
● pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
féminin -a -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko ženski: kazati psihične feminine znake
frčáti -ím nedov. (á í) ekspr. - 1. hitro, slišno leteti: kokoš je v loku frčala na tla / nad njim je frčalo letalo / krogle so frčale okoli glav; kamenje je frčalo po zraku
// letati, švigati: kobilice so frčale sem ter tja / trske so frčale na vse strani odletavale; listi že frčijo iz knjige se trgajo, odpadajo
// dekleta so frčala iz ene sobe v drugo tekala - 2. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): to je pa že tak prestopek, da bo frčal
// žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: kdor ne zna formul, bo frčal; pri vsakem izpitu je vsaj enkrat frčal - 3. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: premlada je še, da bi frčala / frči za njim
frfráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. biti hiter in površen pri čem: kaj pa tako frfraš, premisli malo; preveč je frfrala, zato ima toliko napak
- 2. plapolati, vihrati: lasje so mu frfrali v vetru; pajčolan ji je frfral okrog glave
- 3. redko frfotaje letati; frfotati: vrabci frfrajo z veje na vejo / vsa jezna je frfrala po hiši tekala
- 4. redko kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: dekle je začelo frfrati
frléti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. nav. ekspr. zibaje se lahkotno letati: metulji frlijo okrog rož / ptič frli čez hišo leti; letaki so frleli po zraku
- 2. neurejeno izstopati iz celote: lasje mu frlijo na vse strani / obleka mu vsa frli
- 3. pog., ekspr. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: kmalu bo začel frleti
frlèč -éča -e: frleči lasje
gíb -a m (ȋ) premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe; avtomatični gibi; mehki, mirni gibi; nagel, sunkovit gib; nagonski gib samoobrambe; plesni gib; gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem; pren. človekovi notranji gibi
♦ strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge
glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
// križem gledati škiliti
// kot kletvica mandi te gleda
// imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
// mladiči že gledajo
// preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se - 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
- 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
- 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
- 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
- 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
- 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
- 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
glúmiti -im nedov. (ū ȗ) - 1. zastar. igrati (v gledališču): znala je dobro peti in glumiti; glumiti majhno vlogo / otroci so glumili vojake so se igrali
- 2. ekspr. kazati se drugačnega, kot biti v resnici, pretvarjati se: prepričan je bil, da ta človek glumi / glumiti cinika / svojo žalost je le glumil
goníti gónim nedov. (ī ọ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
// ekspr. veter je gonil oblake proti goram
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
- 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
// poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše - 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
♦ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
goníti se - 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
- 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) - 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
- 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
// ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele - 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
- 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
// kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl - 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu
gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč
hlíniti -im nedov. (í ȋ) prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično: hliniti bolezen, slabost;
hliniti prijaznost, zanimanje;
hliniti svetost;
hlinil je, kakor da nič ne ve / ekspr. hliniti poštenjaka delati se, kazati sehlíniti se kazati se drugačnega, navadno boljšega, kot biti v resnici: hlinil se mi je, dokler ga nisem spregledal; zna se hliniti / ni tako dober, kot se hlini; v obraz se hlini, za hrbtom pa opravlja
hlinèč -éča -e: ležal je s priprtimi očmi, hlineč spanje
hlínjen -a -o: hlinjena ganjenost
igráti -ám nedov. (á ȃ) - 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem
- a) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta; v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli
- b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev
- 2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino; poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir
- 3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej; danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala
- 4. biti dejaven v določeni
- a) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok; igrati šah / igrati za denar
- b) igri za denar: igrati športno stavo; redno igra tombolo / igra na loteriji stavi
// ekspr. samo popiva in igra
- 5. ukvarjati se, navadno poklicno
- a) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let; že dolgo igra v mestnem gledališču; zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi
- b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro
- 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala; v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo
- 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanje
- a) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale; od napora so mu igrale žile na sencih
- b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena
- 8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz; prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh
// biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi v kapitalistični ekonomiki špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
♦ igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; muz. igrati forte, piano; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno
igráti se - 1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem
// preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice
// ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem - 2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi
- 3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj
// biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče
● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav
igráje - 1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico
- 2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo
igrajóč -a -e: odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke
igrán -a -o: kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana
♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci
indignácija -e ž (á) knjiž., redko nejevolja, jeza, užaljenost: kazati nezadovoljstvo in indignacijo / z indignacijo reči, storiti kaj
interès tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑) - 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
- 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist - 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
- 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
// potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj - 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
interesírati -am nedov. (ȋ) navadno s smiselnim osebkom v tožilniku imeti, kazati zanimanje, nagnjenje za kaj, zanimati: glasba ga ne interesira;
študiral bo kemijo, ker ga zelo interesira;
interesira se za politiko / ne pripoveduj mi o tem, me nič ne interesirainteresírati se publ., v zvezi z za prizadevati si, zavzemati se: turistični delavci se zelo interesirajo za gradnjo novega hotela
interesíran -a -o: poslati prospekte interesiranim odjemalcem; zelo je interesiran za rešitev, neustalj. na rešitvi tega vprašanja
izdajálski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na izdajalce: izdajalsko dejanje, delovanje / izdajalski napad na državo / izdajalska politika, propaganda
- 2. ekspr. ki kaže, odkriva to, kar se ne želi kazati, odkriti: izdajalska rdečica na obrazu / izdajalski dim nad gozdom jih je privedel do njegovega skrivališča
izdájati -am nedov. (ȃ) - 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti
// nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli - 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen
- 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod
// nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam - 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče
- 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke
- 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila
- 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu
- 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja
izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega
izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) - 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
// nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal - 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
- 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale - 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
- 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
- 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom - 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
- 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel
izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini
izdihávati -am nedov. (ȃ) - 1. iztiskati zrak iz pljuč pri dihanju: počasi izdihavati; vdihavati in izdihavati
- 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: izdihavati toplo sapo / izdihavala je v šipo, da bi se led odtajal
- 3. knjiž. oddajati, širiti: ogreto močvirje izdihava soparo; rože izdihavajo opojen vonj
- 4. knjiž., ekspr. kazati, izražati: vsa hiša je izdihavala zapuščenost / vsaka beseda njegovega pisma izdihava ljubezen
izglédati -am tudi zglédati -am nedov., izgléj in izglèj izgléjte, stil. izglédi izglédite, tudi zgléj in zglèj zgléjte, stil. zglédi zglédite (ẹ́ ẹ̑) pog. delati, ustvarjati videz, vtis česa: izgleda bolan; dobro, slabo izgledati; nisem tako star, kakor izgledam / v tej obleki izgleda kot pustna šema je (videti)
// fant izgleda pameten in pošten se zdi; cesta izgleda ožja, kot je v resnici / z oslabljenim pomenom: v resnici izgleda to precej drugače je; organizacija dela bi izgledala približno tako bi bila taka; kako pa izgledaš kakšen pa si
// brezoseb. kazati, zdeti se: izgleda, da bo lepo vreme; izgleda, kakor da je to potovanje brez cilja; za resno delo, kot izgleda, ni
izhájati -am nedov. (ȃ) - 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
// biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih - 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
// izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je
// tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je - 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti
- 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
- 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše
- 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja
izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati
izkazováti -újem tudi skazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici / izkazovati dobiček; bilanca izkazuje izgubo
- 2. publ. imeti, dosegati: drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli; industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje
- 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje / izkazovati ljudem dobrote; izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost
izkazováti se tudi skazováti se publ. - 1. kazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: izkazovati se na političnem področju; telovadec se je izkazoval v izredno lepih skokih
- 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazovati se hvaležnega / izkazovati se s požrtvovalnostjo / knjiž.: to načelo se izkazuje za nevarno; novice so se izkazovale kot izmišljene
● knjiž. pri obnovi domovine se je izkazovala delovna vnema mladine kazala; star. pred tovariši se je izkazoval s svojo močjo postavljal; prim. skazovati
izlóčati -am nedov. (ọ́) - 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo
- 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati
// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati
// s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme
izlóčati se - 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic
- 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše
izpričeváti -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost
// nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo - 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka
izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil
izrážati -am nedov. (á) - 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
- 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti - 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje - 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
- 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
izrážati se - 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
// publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi - 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
izsévati -am nedov. (ẹ́) - 1. fiz. oddajati valove, delce: atomsko jedro izseva elektromagnetne valove; zvezda izseva svetlobo
- 2. knjiž., ekspr. kazati, izražati: njen obraz izseva milino
izsévan -a -o: izsevana svetloba
izžarévati -am nedov. (ẹ́) - 1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino
// publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči - 2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja
// kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč - 3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico
izžarevajóč -a -e: toplino izžarevajoča knjižica; izžarevajoča svetloba
izžívljati -am nedov. (í) - 1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic
- 2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji
izžívljati se zadovoljevati svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: otroci se izživljajo pri igrah; izživljati se na gledališkem, kulturnem področju; izživljati se v dolgotrajnih debatah; vsak se izživlja po svoje / ljubezensko, spolno se izživljati / knjiž. naša narodna politika se ni mogla izživljati samo v trenutnih akcijah
● ekspr. izživljati se na kom zadovoljevati pozitivna, negativna nagnjenja, spolno slo; ekspr. okupatorjev bes se je izživljal nad ljudmi okupator je z njimi surovo, grdo ravnal
jávljati -am nedov. (á) - 1. sporočati zlasti kaj uradnega pristojnemu organu: javljati položaj letal; po telefonu je javljal le manj važne stvari / publ. tuje agencije javljajo, da vojaške akcije na tem območju še niso končane sporočajo, poročajo
- 2. zastar. izražati, izpovedovati: sme svobodno javljati svoje misli; javljati čustva v domači besedi
jávljati se - 1. (uradno) prihajati na določeno mesto na zahtevo ali poziv: redno se je javljal na policiji
- 2. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: pogrešani so se po vojni začeli javljati od vsepovsod
// pog. odgovarjati (na poziv, klicanje), oglašati se: ponesrečenci se več ne javljajo - 3. pog. prijavljati se, priglaševati se: nekateri se že javljajo k izpitom / javljati se k besedi
// žarg., šol. prijavljati se, priglaševati se zaradi preverjanja znanja: proti koncu konference so se javljali drug za drugim, da bi popravili ocene - 4. knjiž. pojavljati se, nastopati, kazati se: to ime se javlja šele v šestnajstem stoletju; komaj opazno se je začela javljati pasivna rezistenca / na beli polti so se začele javljati rdeče lise
jéza -e ž (ẹ́) - 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila; jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame; ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja; premagati, zadrževati jezo; knjiž. brzdati, dušiti jezo; ekspr. hladiti si jezo s psovkami; ekspr. potlačiti, požreti jezo; pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo; ekspr. onemogla, slepa jeza; izbruh jeze; bled od jeze; ekspr. je ves zelen od jeze; ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno
// tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam
// ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo - 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo; prizadeval si je potolažiti njihovo jezo; s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode
- 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov
● ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti
♦ rel. dan jeze sodni dan
jeznorítiti -im nedov. (í ȋ) ekspr. z besedami, dejanji kazati jeznoritost: tu ne boš razgrajal in jeznoritil
kapricírati se -am se nedov. (ȋ) nav. ekspr. kazati, izražati pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: glede hrane se ne kapricira; noče ji več šivati, ker se preveč kapricira
● ekspr. kapricira se ravno na tako barvo jo hoče, zahteva
kárta2 -e ž (ȃ) - 1. manjši kos trdega papirja z natisnjenimi znaki ali figurami, ki se uporablja pri nekaterih družabnih igrah: razdeliti karte; vzeti karto s kupa; karta visoke vrednosti; kup kart; trik s kartami / hazardna igra s kartami / položiti karte na mizo / mešati karte / pog. metati karte kvartati
// dobre karte s katerimi je mogoče dobro igrati, zmagati; močna karta visoke vrednosti, ki daje možnost vzetka
// pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kvartanju
// igrati (na) karte / igralna karta
♦ igr. izigrati karto dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti; kupiti karto dobiti, vzeti jo po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno; polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; založiti karto uvrstiti določeno karto v skupino dobljenih kart; francoske karte katerih barve so karo, križ, pik in srce; mrtva karta ki se pri igri ne uporabi; tarok karte ki se uporabljajo pri igranju taroka - 2. ekspr. učinkovito sredstvo, dober pripomoček za uspeh: to je naša zadnja karta; imeti močne karte v rokah prepričljive dokaze za kaj
// igrali, stavili so na napačno karto / publ., z oslabljenim pomenom igrati na karto ekstremizma
● ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hišica iz kart kar je krhko, neuresničljivo
kazánje tudi kázanje -a s (ȃ; á) glagolnik od kazati: kazanje dokumentov / kazanje jezika, zob
♦ ped. metoda kazanja metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) - 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
kipéti -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í) - 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir
// ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale - 2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze
// z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli
// brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila - 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena
- 4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku
● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena
kipèč -éča -e: kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito
kísati -am nedov. (ȋ) - 1. delati kaj kislo: kisati juho; kisati z vinskim kisom
// povzročati, da postaja kaj kislo: kisati repo, zelje - 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: kisati travo / kisati krmo
kísati se - 1. zaradi vrenja postajati kisel: mleko, vino se kisa; zelje se že kisa
// ekspr. kvariti se, slabšati se: hrana se je že začela kisati
● ekspr. pamet se mu kisa v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. vreme se že ves dan kisa je, postaja neprijetno, pusto - 2. ekspr. z izrazom na obrazu, z obnašanjem kazati nerazpoloženje, nejevoljo: pijte, kaj bi se kisali; ni ga bilo, nekaj se kisa / nehaj se že kisati jokati
klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) - 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
// oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
// glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal
// klicati (cene) na dražbi izklicevati - 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
- a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
- b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest
// beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje
// klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati
// ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi - c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
// ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
- 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
- 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
// dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime - 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni
● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom
klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila
kličóč -a -e: kličoč po maščevanju
klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo
klóčiti -im nedov. (ọ́ ọ̑) navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoši so skoraj vse leto kločile
klókati -am tudi klóčem nedov. (ọ̑) - 1. oglašati se z glasom klok: koklja je glasno klokala in vabila piščance
// navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoš nič ne nese, spet kloka - 2. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: voda se je ob skalah penila in klokala / nagnil je kozarec in pil, da je pijača glasno klokala / brezoseb. pod nogami mu je klokalo
// ekspr. slišno, hlastno piti: glej ga, kako kloka / ne klokaj, da se ti ne zaleti - 3. ekspr. dajati pretrgane, zamolkle glasove: od smeha se je kar tresel in klokal
klokajóč -a -e: klokajoč smeh
kókati -am stil. kóčem nedov. (ọ̑) navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoši slabo nesejo, ker jih precej koka
// oglašati se z glasom kok: koklja je glasno kokala in vabila piščančke
kopníca -e ž (í) redko zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno: začele so se kazati kopnice
kričáti -ím nedov. (á í) - 1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču; pijanec je kričal in mahal; vse križem je kričalo; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo
// ekspr. vran kriči nad poljem
// izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
// ekspr., redko glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin - 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
● ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši - 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju
kričé: kriče je priganjal živino
kričèč -éča -e: kričeč je tekel po cesti; skupina kričečih ljudi; blago s kričečim vzorcem; kričeča krivica; kričeče reklame; prisl.: biti kričeče oblečen; kričeče rdeča barva
krokodílji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na krokodile: bič iz krokodilje kože; široko krokodilje žrelo / krokodilje usnje
● ekspr. pretakati krokodilje solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
krokodílov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krokodile: krokodilova koža / beležnica, vezana v krokodilovo usnje
● ekspr. pretakati krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
kúhati -am nedov. (ú ȗ) - 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati; zna zelo dobro kuhati; kuha in pospravlja; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin
// imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo; kuhati v pokriti posodi; kuha in peče; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku
// imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo - 2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca
- 3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje; neprestano nekaj kuha; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj
● pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zelo
♦ les. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi
kúhati se ekspr. - 1. pojavljati se v visoki stopnji: v srcu se mu kuha bes, sovraštvo; v njem se kuha jeza
- 2. biti, zadrževati se v vročini: ljudje so se kuhali v nabito polni dvorani / bilo je tako vroče, da se je kar kuhal
kuhajóč -a -e: težko je zadrževal kuhajoče se sovraštvo
kúhan -a -o: jesti kuhan fižol, kostanj; na mleku kuhani riž; krompir je že kuhan; napol kuhana jed / kuhano maslo maslo, ki se mu s kuhanjem izloči voda; mehko ali v mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom
● rdeč kot kuhan rak zelo; ekspr. kuhan in pečen je pri njih pogostokrat, dostikrat je pri njih
♦ gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb
kújati se -am se nedov. (ú) - 1. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom: še vedno se kuja; nenadoma se je začel kujati / šel se je kujat v kot
// redko braniti se, upirati se: sprva se je kujal, češ da ne bo tega storil - 2. ekspr. postajati slabši: vreme se kuja / stara peč se je začela kujati
lájati -am nedov. (ȃ) - 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali
// s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
● preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega - 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze
// s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas
// nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) - 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo
- 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj)
- 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi
lajáje: lajaje kazati zobe
lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
lepíti in lépiti -im, tudi lépiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) - 1. z uporabo lepila pritrjevati kako stvar na drugo: lepiti plakate; lepiti tapete na steno, znamke na kuverte; lepiti na podlogo
// z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime, zlepljati: lepiti raztrgane liste v knjigi; lepiti plasti / lepiti kuverte zalepljati
// lepiti cigareto s slino zlepljati papirček, v katerega je zavit tobak; njeno delo je, da lepi škatlice z lepljenjem izdeluje; pren. lepiti življenje iz drobcev - 2. imeti lepilno lastnost, moč: ta klej slabo lepi; izsušeno lepilo ne lepi več
lepíti se in lépiti se, tudi lépiti se - 1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrjevati na podlago: blato se lepi na podplate; kri curlja iz rane in se lepi na kožo; potni lasje se lepijo na čelo; snežinke se lepijo na steklo; testo se lepi na prste; knjiž., redko na obrazu mu je lepil prah / ekspr. steza se lepi ob gladki steni
// zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu: mokri lasje, prsti se mu lepijo - 2. ekspr. kazati veliko čustveno navezanost na koga: dekleta se kar lepijo nanj
- 3. knjiž. odlepljati se: tekmovalci se drug za drugim lepijo od skakalnice; kadar je zamahnil, so se muhe v rojih lepile od mrhovine
● ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. od spanca se mu lepijo oči zaradi zaspanosti se mu veke zapirajo; knjiž., ekspr. njene oči se lepijo na stvareh v izložbah nepremično, poželjivo jih gleda; slabš. ali se jim moraš kar naprej lepiti na pete biti v njihovi družbi
lépljen -a -o: odstraniti lepilo, s katerim je bila znamka lepljena
♦ les. lepljeni les les, zlepljen iz več plasti; obrt. lepljena obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lepljenjem; šport. lepljene smuči smuči, zlepljene iz več plasti; tekst. lepljene preproge preproge, pri katerih so niti lasu na spodnji strani zabodene v tkanino in prilepljene
lísati -am nedov. (ī) redko delati lise: kri je lisala oklepe
♦ gozd. s plitvimi zaseki na lubju označevati drevje, navadno za sečnjolísati se ekspr. odražati se, kazati se kot lisa: hiša se je lisala skozi temo
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) - 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
// ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
// s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
// lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale - 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
// z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
// polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal - 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
- 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
- 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
// delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi - 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
- 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
lomíti se - 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
- 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
- 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov - 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
malodúšje -a s (ȗ) stanje človeka, ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja: kljub neuspehu ga ni prevzelo malodušje; malodušje je zajelo vso skupino; kazati, vzbujati malodušje; pretirana samozavest in malodušje
manifestírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. javno, navadno slovesno izražati, kazati hotenje, mnenje, stališče, razodevati: množica je manifestirala svojo solidarnost z vsemi delovnimi ljudmi sveta; manifestirati politične nazore
// knjiž. izražati, kazati sploh: svojo moč so žal manifestirali tudi v neposredni napadalnosti; pri stavki se je manifestirala povezanost vseh delovnih množic / publ. birokratizem se lahko manifestira v raznih oblikah - 2. množično izražati razpoloženje, navadno v znak podpore: ljudje so se zbirali in manifestirali za mir; manifestirati na trgu / manifestirati proti vojni
// publ. izražati podporo sploh: s člankom je manifestiral za ideje revolucije
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite - 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
- 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
- 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil - 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
meníti se in méniti se, tudi méniti se - 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
- 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
- 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni - 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
- a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
- b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta
ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
mígati -am nedov. (ȋ) - 1. z delom telesa delati gibe sem in tja: migati z glavo, ušesi; med govorom je značilno migal z brado / pes veselo miga z repom maha
- 2. z gibi izražati kaj: oče mu z obrvmi miga in žuga; z očmi mu je migala, naj bo tiho / ljudje so ga poslušali in pri tem migali z rameni zmigovali, skomigali
// z gibi roke, prsta vabiti, privabljati: migala mu je, naj pride k njej; z druge strani ceste mu je nekdo z roko migal; pren. slapovi ti kar skozi okno migajo, da jih pojdi občudovat - 3. ekspr., redko ponujati se, kazati se: uspeh mu je migal z vseh strani / miga ji visoka renta, če vzame tega starca
- 4. ekspr. premikati se, gibati se, zlasti pri kakem opravilu: prsti predice so izredno hitro migali / nekaj čudnega je migalo pred njim na poti
// delati: jesti zdaj ni časa, treba je migati, dokler je še rosa; nikdar ni brez dela, vedno kaj miga
● nizko bolnik bo migal največ eno leto bo živel; ekspr. jezik mu kar naprej miga neprestano, veliko govori; ekspr. smrt mu je že migala pred očmi mu je bila blizu; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori
migáje star.: bral je še enkrat, pritrjevalno migaje z glavo
migajóč -a -e: hitro migajoči bički enoceličarjev
modréti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. postajati moder: grozdne jagode se mehčajo in modrijo; prsti modrijo
- 2. knjiž. modro se odražati, kazati: ob poti so modrele vijolice
modríkati se -am se nedov. (ī) knjiž. modrikasto se odražati, kazati: v daljavi se je modrikalo morje; nad dolino se modrika sinje nebo
modríti1 -ím nedov., modrèn (ī í) delati kaj modro: modriti zid;
grozdje se že modrimodríti se knjiž. modro se odražati, kazati: pred njim se je modrila gora; v daljavi se modri jezero, morje
molíti -ím nedov. (ī í) - 1. imeti, ohranjati kaj v položaju, da seže bolj daleč kot sosednje stvari: pes je molil jezik iz gobca; zvonček že moli cvet izpod snega; čez mizo je molila lipa svoje veje / hiša je molila svojo rdečo streho kvišku / moliti dlan za plačilo nastavljati; molila je roke proti meni iztegovala; moliti roko v pozdrav
● star. fige, jezik moliti kazati; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli v gostilni; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. moliti komu dokaze pod nos povedati, predložiti mu jih, navadno nekoliko škodoželjno - 2. hoteti dati, izročiti kaj, držeč pred seboj: molila mu je nekakšen dokument; molil ji je kozarec; moli mu telefonsko slušalko
molèč -éča -e: pes je ležal, moleč jezik iz gobca; moleč noge od sebe, je ležal pod drevesom
možátiti se -im se nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. postajati možat: hitro sem zorel in se možatil
- 2. kazati se možatega: na dan odhoda se je zelo možatil
mŕdati -am nedov. (ȓ) - 1. nekoliko premikati ustnice narazen in skupaj: zajec mrda / v vejah je mrdal polh
// ekspr. gibati, migati: mrdati z ustnicami / mrdati z obrazom / vulg. mrdati z ritjo - 2. ekspr. s takim premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa: mnogi mrdajo nad njegovimi izjavami; mrdali so se, da je preveč dela
mŕdati se ekspr. mrgoditi se, mrščiti se: jed mu ni dišala, zato se je mrdal
mŕditi se -im se nedov. (ŕ ȓ) ekspr. - 1. dobivati nenaravne, spačene gube, poteze: obraz se mu je mrdil; ustnice so se mu mrdile
- 2. s premikanjem ustnic kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj bi se mrdila, saj boš dobro živela
mŕkati se -am se nedov. (r̄ ȓ) nar., navadno v zvezi s koza, ovca kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: ovce so se mrkale
mrléti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti: za okni so mrlele drobne lučke; ognji so mrleli po taboru; pren. bolečina je le še mrlela
// knjiž. neizrazito se odražati, kazati: venec gor je v daljavi mrlel iz sivine; pren. v njihovih očeh je mrlel strah - 2. nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež je mrlel; brezoseb. iz megle je mrlelo
- 3. knjiž. migotati, trepetati: zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb. pred očmi ji je mrlelo
// ekspr., s prislovnim določilom biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji - 4. knjiž., redko veneti, medleti: rože na travnikih so mrlele; zdelo se mu je, da mrli
mrlèč -éča -e: ugasniti mrlečo svetilko
múlati se -am se nedov. (ȗ) nar. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; kujati se: kaj pa se mulaš, ji je vselej rekel, kadar je čutil njen hlad (K. Grabeljšek)
múliti se -im se nedov. (ú ȗ) ekspr. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; kujati se: bila je užaljena in se je dolgo mulila / mulita se druga na drugo
múzati se -am se nedov. (ū) - 1. s prikritim smehom, z določenim izrazom kazati hudomušen odnos do česa: vsa družba se je muzala ob teh besedah; muzal se je njegovim dokazom; pomenljivo, skrivaj, tiho so se muzali
// imeti, kazati hudomušen odnos do česa sploh: sosedje so se muzali ob njegovih brezuspešnih ženitnih poskusih - 2. nar. naskrivaj, neopazno odhajati: po vrsti so se začeli muzati iz hiše / počasi se je muzal mimo
- 3. nar. drgniti se: pes se mu je začel muzati ob koleno
muzáje se: muzaje se si je gladil brado
muzajóč se -a -e: muzajoč se je poslušal prepir; muzajoči se obrazi
nadárjenost -i ž (ȃ) sposobnost hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: kazati nadarjenost; glasbena, tehnična nadarjenost; nadpovprečna nadarjenost; nadarjenost za šah
nagíbati -am in -ljem nedov. (ī) - 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
// spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal
// ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira - 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
// nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj
nagibati se - 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno
- 2. v zvezi s k izražati, kazati
- a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje
- b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav
// imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti
- 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo
● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla
nágnjenje -a s (á) - 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje
// navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje - 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost
- 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje
- 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam
namèn -éna m (ȅ ẹ́) - 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten
// kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje - 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo
// v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene
● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo
namrdováti -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: namrdovati ustnicenamrdováti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj se pačiš in namrduješ / namrdovati se z obrazom
napotováti -újem in napótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑) star. kazati pot, smer: napotovati ljudi proti glavnemu trgu // dajati komu v določenih okoliščinah pojasnilo, nasvet, kam naj gre: turiste so napotovali v druge hotele / napotovati ljudi v tovarne / zastar. napotovati mladino k samostojnemu delu navajatinapotováti se, in napótovati se zastar. odhajati, odpravljati se: napotovati se proti domu
narekováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis: narekovati strojepiski, učencem; narekovati pismo, zapisnik / pog. narekovati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
- 2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: narekovati pogoje premirja / narekujejo cene, ker so edino tovrstno podjetje; Pariz še vedno narekuje modo
// nav. 3. os. izraža nujnost, potrebnost česa glede na kaj: dolžnost, spoštovanje, vest nam narekuje tako ravnanje; publ. navedena dejstva narekujejo odločno ukrepanje
● delo mu je narekovala bolečina ob sinovi smrti delo je napisal zaradi bolečine
narekováti se knjiž., redko napovedovati se, kazati se: na vzhodu se je narekovala luna
nasiljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: tu ne sme nihče nikogar nasiljevati / nasiljeval ga je na vse mogoče načine, da bi izdal skrivališče / reklama človeka nasiljuje / nasiljevati koga z obiski, vprašanji nadlegovati
- 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: s stanovanjskimi bloki nasiljujejo stare, arhitekturno skladne predele mesta / ta umetnik nasiljuje naravo / nasiljevati svoja čustva proti lastni volji jih kazati drugačna, kot so v resnici
nasmehováti se -újem se nedov. (á ȗ) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmehovala se je plesalcu; zadovoljno, zlobno se nasmehovati
nasmíhati se -am se nedov. (ī ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce
// ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi
navdúšenje -a s (ȗ) - 1. veliko veselje, volja, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: za tako delo je potrebno navdušenje; fant kaže veliko navdušenje za učenje / svojega navdušenja za napredne ideje ni mogel dolgo skrivati / ekspr. bojevati se z velikim navdušenjem
- 2. zelo pozitiven čustveni odnos do česa: izražati, kazati navdušenje nad čim; vzbuditi navdušenje / ekspr. z obraza mu je sijalo navdušenje
// izražanje takega odnosa: navdušenje se dolgo ni moglo poleči; ekspr.: mesto je kar kipelo od navdušenja; ob koncu predstave je izbruhnil pravi vulkan navdušenja / predajati se navdušenju
● ekspr. izrazil je navdušenje nad prebrano knjigo rekel je, da mu je zelo všeč
naznánjati -am nedov. (á) - 1. delati, da postane prihod koga vnaprej znan: naznanjati goste; prijatelji so se mu naznanjali po telefonu / petelini so s petjem naznanjali dan
// vnaprej kazati, opozarjati na nastop, pojavitev česa: naznanjati nesrečo, nevarnost / zvon je naznanjal, da nekje gori; svetloba se je naznanjala na obzorju - 2. sporočati pristojnemu organu storilce kaznivih dejanj: ni hotel naznanjati ljudi oblastem
- 3. knjiž. sporočati, obveščati: naznanjam vam veselo novico; v pismu mu naznanja, da je stvar uspela
naznanjajóč -a -e: dobil je obvestilo, naznanjajoče dan njihovega prihoda
nejevólja -e ž (ọ̄) kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen: ob sinovih besedah je očeta obšla nejevolja; izraziti nejevoljo nad kom; kazati nejevoljo / nejevolja se mu bere na obrazu; le s težavo je premagoval nejevoljo / spravljati koga v nejevoljo / z nejevoljo je privolil nerad
nèrazumévanje -a s (ȅ-ẹ́) - 1. kar je nasprotno, drugačno od razumevanja: nerazumevanje glasbe; nerazumevanje učne snovi / nerazumevanje jezika ga je na potovanju oviralo neznanje
// doživljati nerazumevanje kolegov; kazati, pokazati nerazumevanje za kaj; nerazumevanje časa, mladine - 2. publ. neodobravanje, nasprotovanje: predsednikova iniciativa je naletela na nerazumevanje / evfem. med vojno so ljudje umirali kot žrtve nerazumevanja med ljudmi sovraštva
nèsoglášanje -a s (ȅ-á) kar je nasprotno, drugačno od soglašanja: izražati, kazati nesoglašanje / v življenju se marsikaj zgodi ne glede na človekovo soglašanje ali nesoglašanje
nèuravnovéšenost -i ž (ȅ-ẹ̑) lastnost, značilnost neuravnovešenega: neuravnovešenost cen / nervozne kretnje so izdajale njegovo neuravnovešenost / kazati znake duševne neuravnovešenosti
nevólja -e ž (ọ̄) kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevolja: ob sinovih besedah ga je obšla nevolja; izražati, kazati nevoljo / nevolja se mu bere na obrazu / z nevoljo ji je dovolil, da gre nerad
● zastar. zadela jih je nevolja nesreča; nar. vzhodno biti v nevolji v neprijetnostih, težavah
nèzainteresíranost -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost nezainteresiranega človeka: nezainteresiranost poslušalcev / to je nezdrava nezainteresiranost za delo / kazati nezainteresiranost za napredek kmetijstva
néžen -žna -o prid., néžnejši (ẹ̄) - 1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
// ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
// ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi - 2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
// ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke - 3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen
// nežno ribje meso mehko; nežno vino
// nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost
néžno prisl.: nežno objeti, odgovoriti; nežno ravnati s kom; nežno lepa deklica; nežno modra obleka; nežno rdeče cvetje
♦ muz. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega
noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) - 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla
- 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
- 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
// kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
// v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
// v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo - 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
// zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) - 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati - 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
- a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
- b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
- 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
- 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih - 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
- 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
- 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
- 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
- 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
- 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
- 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
- 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
- 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh - 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
nosíti se s prislovnim določilom - 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
- 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
// širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte - 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
- 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
- 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
nosèč -éča -e - 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
- 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
nújati -am nedov. (ū) zastar. - 1. dajati, nuditi: knjiga nam nuja zanimive podatke / nujati učencem priliko za razvedrilo / kaj mi nujaš v zameno ponujaš
- 2. siliti, spodbujati: razpoloženje noči ga je nujalo, da je tako mislil / v to ga je nujala lastna volja
nújati se ponujati se, kazati se: čudoviti prizori so se nujali očem
občrtávati -am nedov. (ȃ) delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besediluobčrtávati se kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku
objektivírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. - 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom
- 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi
- 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije
objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov
objektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. - 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
- 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
- 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti
objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo
oblikováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
// arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe - 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
// ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno - 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
- 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
// oblikovati koga v harmonično osebnost - 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
- 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto
oblikováti se - 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša
- 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep
oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija
oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke
obnášati se -am se nedov. (ȃ) - 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal - 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo
// dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša
● publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist
obravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike - 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih
obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane
obrisováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisovati predmet, vzorec
- 2. knjiž. opisovati, prikazovati: obrisoval je nesrečo
obrisováti se zastar. kazati se v obrisih; črtati se: stolp se je jasno obrisoval na nebu
očítati2 -am nedov. (ī) zastar. izražati, kazati: njegovo vedenje je očitalo prevzetnost; vedno znova se je očitala njena poštenost
očitováti1 -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati, kazati: njegove poteze očitujejo dobroto; delo jasno očituje tuj literarni vpliv; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost
očivíden -dna -o prid. (í ī) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hudočivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim
// izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila
očrtávati -am nedov. (ȃ) redko opisovati, risati: pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudiočrtávati se kazati se v obrisih: na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor; njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko; pren. iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti
očrtováti -újem nedov. (á ȗ) redko opisovati, prikazovati: pisatelj živo očrtuje vaško življenjeočrtováti se kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje
odbíjati -am nedov. (í) - 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati
- 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija
// fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata - 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo
- 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija
- 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je
- 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov
- 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke
- 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak
odbíjati se - 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal
- 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini
// ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba
● klici so se odbijali od skal so odmevali
odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega
odgrínjati -am nedov. (í) - 1. (delno) odstranjevati tkanino, ki kaj pokriva, zakriva: odgrinjati rjuhe; odgrinjati zaveso; pren., ekspr. odgrinjati tančico prihodnosti
// (delno) odstranjevati s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva: odgrinjala je postelje, da bi šli otroci spat - 2. knjiž. kazati, razkrivati: pisatelj odgrinja družbena nasprotja tistega časa; življenje se mu je odgrinjalo v vsej neizprosnosti
odkrívati -am nedov. (í) - 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov
// odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla
// s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho - 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko
- 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode
// delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente
// delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti - 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov
- 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani
odkrívati se - 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati
- 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor
● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje
odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil
odmévati -am nedov. (ẹ́) - 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja - 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
- b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
// kot nagovor ljudje, odprite
- 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
// pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili - 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo - 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici - 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
- 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
// pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
// odpreti novo delovno mesto - 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem - 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela - 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpréti se - 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
// z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti - 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
- 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
// srce se srcu odpre
// knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
odpŕt -a -o - 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
- 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
// sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
// ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj - 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
// ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
// odprta obleka; odprta posoda - 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
- 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
// dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude - 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
// javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
odrážati -am nedov. (á) kazati, izražati: te ideje odražajo meščansko miselnost;
podatki odražajo dejansko stanje;
boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu;
v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave;
publ. skrb za delavce se odraža na vseh področjihodrážati se kazati se v ostrih obrisih: senca se odraža na beli ograji; gorski vrhovi se odražajo na obzorju; temno se odražati / pod tanko odejo se odraža shujšano telo / drevesa se odražajo od zimskega neba; njegova postava se je odražala od osvetljene stene
● publ. individualnost te dežele se ne odraža od sosednjih alpskih pokrajin loči, razlikuje
odražajóč -a -e: gibanje se je razvijalo, odražajoč zahteve delavskega razreda; temno se odražajoči dimniki
odsévati -am nedov. (ẹ́) - 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše
// odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže
// svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja - 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo
- 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas
// biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen
● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo
odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči
odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba
odslikávati -am nedov. (ȃ) knjiž. kazati, izražati: v prozi je odslikaval zgodovino svojega časa / pisava odslikava potek misli
odsvítati -am nedov. (ȋ) knjiž. - 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati: luči odsvitajo v vodi; zarja se je odsvitala v jezeru
// svetlo se odražati, kazati: zidovje odsvita skozi drevje; v daljavi se odsvita mesto - 2. kazati, izražati: pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev; roman odsvita takratno življenje
// biti viden, kazati se v čem: njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu
odzívati se -am se nedov. (í) - 1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo
- 2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival
// knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva - 3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje
// knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh
● knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja
ograjeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče;
vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trgograjeváti se navadno v zvezi z od - 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom
- 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov
omejeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
// določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje - 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
- 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
- 4. delati, povzročati, da je kaj manjše
- a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva
- b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo
- c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
// preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
- 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno
- 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje
omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem
omejujóč -a -e: omejujoča določila
omejeván -a -o: omejevan v razvoju
opredeljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje
- 2. določati: opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji
// vrednotiti, karakterizirati: opredeljevati obdobje; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo
// razlagati, pojasnjevati: v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma - 3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum
opredeljeváti se - 1. izražati, kazati svoje stališče, svojo pripadnost: politično, strankarsko se opredeljevati
- 2. izražati, kazati svoj odnos do česa: opredeljevati se do aktualnih vprašanj; objektivno se opredeljevati / opredeljevati se proti predlogu izražati, kazati negativen odnos do njega, odklanjati ga; opredeljevati se za novosti izražati, kazati pozitiven odnos do njih
opredeljujóč -a -e: opredeljujoče dejstvo
opredmétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj opredmetil svoj etični nazor;
človekova bit se opredmeti z delom / opredmetiti svoje ideje, načrte; misel se lahko opredmeti v jezikuopredméten -a -o: v umetniškem delu opredmetena ideja
♦ ekon. opredmeteno delo v proizvod vloženo delo
orisováti -újem nedov. (á ȗ) redko opisovati, prikazovati: uvodno poglavje orisuje življenje na vasiorisováti se knjiž. kazati se v obrisih: skozi meglo se orisujejo vrhovi gor
ovájati -am nedov. (ā) - 1. sporočati nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji: sumili so, da vohuni in ovaja; ovajali so nas okupatorju
- 2. zastar. izdajati, kazati: njeno vedenje je ovajalo odločnost; njegovo govorjenje ovaja, da je zelo bister
oznánjati -am nedov. (á) knjiž. - 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt
// razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote
♦ rel. oznanjati evangelij
// pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest - 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh
- 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad
oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja
oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga
oznanjeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero
// pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož - 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost
- 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen
● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede
páčiti -im nedov. (á ȃ) - 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: pačiti obraz, ustnice; rad se pači; pačiti se od bolečine
- 2. nav. ekspr. spreminjati prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: pači besede; pačiti slovenski jezik / njegovega imena ne bo nihče pačil
- 3. prikazovati kaj drugače, kakor je: zavestno so pačili dejstva; pačiti zgodovinsko resnico
- 4. star. delati kaj manj lepo; kaziti: črna obveza jo je pačila / hiše pačijo okolico
- 5. star. vplivati moralno negativno; kvariti: s takim popuščanjem je pačil svoje hčere
páčiti se - 1. z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: straži se je pačil; pačiti se komu za hrbtom / ekspr. to je pa res ugoden poklic, se je pačil je zaničljivo govoril
- 2. zastar. bahati se, postavljati se: pačili so se z učenostjo
pásti pásem nedov. (á) skrbeti za živali, ki trgajo travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: sosedovi otroci že pasejo;
vsako jutro mora pasti;
pasti konje, koze, krave, ovce;
pasti živino na planini / pasti prašiče v bukovih, hrastovih gozdovih; pren., pesn. luna pase srebrno čredo
● ekspr. pasti dolgčas dolgočasiti se; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; ekspr. ostaja doma in pase jezo in žalost se jezi in žalosti; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen; pog. dojenček že pase kravice lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke; ekspr. lenobo pasti lenariti; pog. pasti mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. pasti oči, poglede na kom radovedno, poželjivo ga gledati; ekspr. pasti radovednost, zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj; star. pri tej hiši so večkrat pasli uši imeli uši; ekspr. paznik jih je neprestano pasel (z očmi) opazoval, nadziralpásti se trgati travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: čreda se pase na planini; krave se pridno pasejo; pasti se na pašniku, po pokošenih travnikih; pren., ekspr. meglice se pasejo po pobočjih; beli oblački se pasejo po nebu
// pobirati hrano s kljunom, gobcem in jesti: kokoši se pasejo po travniku; muhe se pasejo po ostankih jedi / svinje se pasejo v žiru / čebele, čmrlji se pasejo nabirajo med
● ekspr. čutim, da se bolezen pase po meni čutim, da bom zbolel; čutim, da sem bolan; star. več let se je pasel na moje stroške živel; ekspr. pasel se je ob pogledu na njeno lepoto se je naslajal, užival; ekspr. pasli so se nad njegovo zadrego uživali; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé
pasóč -a -e: pasoč krave, je prebiral knjige; zagledali so konja, pasočega se na njivi; pasoča se čreda
plamenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s plamenom: ogenj plameni / po hribih plamenijo kresovi; brezoseb. v peči plameni; senik je plamenel kot bakla / ob postelji so plamenele sveče
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo je plamenelo v večerni zarji / pesn. njene oči so plamenele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njem je plamenela ljubezen, strast; v srcu je plamenelo sovraštvo / v očeh ji plameni radost
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: ves je plamenel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamenel je za resnico
● knjiž., ekspr. na polju plameni mak cvete z rdečim cvetom; knjiž., ekspr. lica ji plamenijo od zadrege zelo je zardela
plamenèč -éča -e: plameneč pogled; plameneča ljubezen; s plamenečo trsko je prižgal grmado; šopek plamenečih vrtnic; hladila si je plameneča lica; prisl.: plameneče ljubiti
plamtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s plamenom: ogenj ni ugasnil, a plamtel ni več / po hribih so plamteli kresovi
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo plamti / pesn. njene oči so plamtele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njej je plamtelo navdušenje; v srcu je plamtel ogenj sovraštva / v očeh mu plamti veselje
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: plamteti od ljubezni; ves je plamtel od jeze, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamtel je za svobodo
● knjiž., ekspr. na vrtu plamtijo vrtnice cvetejo z rdečimi cveti; knjiž., ekspr. lica ji kar plamtijo od sramu zelo je zardela
plamtèč -éča -e: plamteče bakle; plamteče domoljubje; hladila si je plamteča lica; gleda ga s plamtečimi očmi; prisl.: plamteče je utiral pot novim spoznanjem
plašíti in plášiti -im, in plašíti -ím nedov. (ī á ā; ī í) - 1. z gibi, zvoki povzročati, delati, da se žival vznemiri in oddalji: otrok plaši golobe; živino nam plašiš / plašiti konja; plašiti vrabce odganjati
- 2. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost: samota otroka plaši; vse to me je plašilo / knjiž.: začela so ga plašiti sumničenja; misel na smrt me plaši vznemirja
// knjiž. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa neprijetnega, hudega: otroka plašijo, da ga bo odnesel volk; plašiti s kaznijo / v krščanstvu plašiti s peklom
● knjiž., ekspr. ovire in nevarnosti me ne plašijo ne vplivajo zaviralno na moje ravnanje
plašíti se in plášiti se, in plašíti se - 1. bati se: konj se plaši vode / plašiti se mraza, nevarnosti / plašiti se stroškov
- 2. knjiž. vznemirjati se, biti zaskrbljen: kaj bi se plašila, saj ne bo nič hudega; nikar se ne plaši, samo na obisk sem prišla
● zaradi strelov se je konj začel plašiti kazati znake vznemirjenosti; ta konj se rad plaši se hitro vznemiri; knjiž., ekspr. ni se plašil ne velikih žrtev ne truda, da bi dosegel cilj veliko je žrtvoval in se trudil
plemenít -a -o prid., plemenítejši (ȋ) - 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
- 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
// lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza - 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
// kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
♦ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti
plemeníto prisl.: plemenito ravnati
podcenjeválen -lna -o prid. (ȃ) ki izraža podcenjevanje: kazati podcenjevalen odnos do problema
podivjáti -ám dov. (á ȃ) - 1. začeti živeti svobodno v naravi: pes mu je ušel in podivjal / kulturne rastline lahko podivjajo
- 2. postati nekultiviran, neciviliziran: zaradi življenja v samoti je popolnoma podivjal
// postati neobdelan, nenegovan: ni zmogel dela in vinograd mu je podivjal; vrt hitro podivja
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: trte ni obrezal, zato je podivjala / živa meja je podivjala / nekatere vrtnice preveč podivjajo, če niso dovolj obrezane se preveč bujno razrastejo; pren. gospodarstvo je po vojni podivjalo - 3. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: otroci so ob pogledu na žogo podivjali; ko je psa izpustil z vrvice, je podivjal; splašena žival je podivjala
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: avtomobil je na ravni cesti podivjal - 4. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: namesto da bi se poboljšal, je še bolj podivjal; med vojno so nekateri ljudje popolnoma podivjali / slaba družba ga je podivjala
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: ni se mogel več premagovati in je podivjal; pri kartah je naravnost podivjal / podivjati od jeze
// postati neukrotljiv, nediscipliniran: otroci so med počitnicami podivjali; pes mu je v naravi podivjal / letalo je zaradi nevihte podivjalo
podivján -a -o: ukrotiti podivjanega konja; podivjani vojaki; zaraščen, podivjan vrt; raste kot kulturna rastlina ali pa podivjana
pogledováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. večkrat pogledati: v zadregi je pogledoval v tla; pogledovati za odhajajočimi; pogleduje kvišku in nekaj mrmra; pogledovati na vse strani, okoli sebe; pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega
// večkrat pogledati kam z namenom, da se kaj- a) vidi, zazna: skrivaj je pogledovala goste / pogledovala je sliko od vseh strani ogledovala; pogledovati se v ogledalu
- b) ugotovi, spozna: nestrpno pogleduje na uro; pogledovala je skozi okno, če se sin že vrača; kar naprej mora pogledovati v slovar
- 2. večkrat odpreti oči: nekaj časa je pogledoval, pa spet zamižal
- 3. s prislovom večkrat izraziti s pogledom
- a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledovati; zaljubljeno ga pogleduje
- b) lastnost, stanje: ostro, pozorno, strogo pogledovati koga
- 4. nav. ekspr. večkrat izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: pri hoji ji krilo pogleduje izpod plašča
// biti viden, kazati se: mesec pogleduje izza oblakov; tu in tam pogleduje kamenje izpod snega - 5. pog., s predlogom večkrat pokazati zanimanje za osebo drugega spola: že dalj časa pogleduje za njo
● pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; zastar. ljudje se pogledujejo nad njegovim početjem se zgražajo; star. pomenljivo se pogledovati s kom se spogledovati
pogledujóč -a -e: jezno jo pogledujoč, nadaljuje zgodbo
pójati -am nedov. (ọ́) nar. goniti, poditi: pes poja mačko / nikar ne pojaj živali, saj je ves dan delala / v slabem vremenu poja ljudi okrog; pojajo ga kot divjo zver / otroci se pojajo po dvoriščupójati se navadno v zvezi s krava, psica kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: krava, psica se poja
● nizko vse noči se poja z mladimi moškimi se spolno izživlja
pokazováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. v presledkih kazati: vneto je pokazoval blago, pa nihče ni nič kupil / s palico pokazovati na posamezne hiše / privzdigovala je krilo in pokazovala zagorela stegna / star. pele so sekire in hribi so tu pa tam pokazovali gole hrbtepokazováti se v presledkih pokazati se: utapljajoča se ženska se je še zmeraj pokazovala iz valov / svetloba se je pokazovala in izginjala
pokazujóč -a -e: odgovarjal je hitro, pokazujoč na posamezne predmete
pomáljati -am nedov. (á) večkrat moliti, iztegovati: pes pomalja jezik iz gobca / pomaljal je roke proti mimoidočim in prosil / vsakemu je pomaljal steklenico z žganjempomáljati se knjiž. biti viden, kazati se: obrisi kopnega so se pomaljali iz megle
poočitováti -újem nedov. (á ȗ) zastar. izražati, kazati: ta nasprotja so poočitovala notranji propad; v njegovih romanih se poočituje boj za obstanek
popredmétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. - 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: v pesmi je popredmetil svoja notranja doživetja; delo se popredmeti v izdelku
- 2. narediti kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači: popredmetiti kulturne, duhovne vrednote / popredmetiti medčloveške odnose / popredmetiti človeka
popredméten -a -o: popredmeteni odnosi; popredmetene ideje; popredmeteno človekovo bistvo
popredmetováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. delati, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: popredmetovati svoje misli, občutke
- 2. delati kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači: popredmetovati medčloveške odnose
posmíhati se -am se nedov. (ī ȋ) - 1. posmehovati se: ljudje so se mu posmihali / članek se posmiha taki modi
- 2. z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno le z rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost; nasmihati se: prijazno se mu je posmihala / posmihati se s kotičkom oči
poštèn -êna -o prid., poštênejši (ȅ é) - 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pošten človek; sosed je pošten in delaven; predstojnik je bil do vseh pošten; vse življenje je ostal pošten; bodi pošten in priznaj krivdo; zelo je poštena, nikomur ne bi storila nič hudega / ekspr. on je poštena duša / to je revna, a poštena družina / naša hiša je poštena / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
// nav. ekspr. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: poštena igra / poštena obravnava problema / dobiti pošteno plačilo za pošteno delo - 2. ki obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: poštena ženska; dekle je pošteno / pošteno življenje
- 3. nav. ekspr. ki se ne okorišča z oškodovanjem drugega: pošten obrtnik, trgovec; v tej trgovini so zelo pošteni / poštena kupčija
- 4. ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: pošten obraz; njegovi nameni so pošteni; ekspr. to je poštena beseda; pošteno priznanje
- 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: potreben bi bil pošten dež; pošten prehlad ima hud; s poštenim sunkom ga je spravil na tla močnim
// precej velik, precejšen: dali so mu pošten kos mesa; popil je pošteno mero vina; dobil je pošteno vsoto denarja
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne navade: pošten delavec, športnik, znanstvenik - 6. ekspr. ustrezen, primeren: nima niti enih poštenih čevljev; v kraju ni poštene trgovine; komaj je prišel do poštenega stanovanja / prodajati po poštenih cenah
● ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; ekspr. bojim se, da ta denar ni pošten pravično pridobljen; ekspr. dal mu je pošteno klofuto zelo ga je udaril; star. to vino ni pošteno pristno
poštêno - 1. prislov od pošten: pošteno delati, živeti; pošteno je plačal, poravnal dolgove; pošteno povedano, ne zanimam se zanj / v povedni rabi: pošteno je, da napako priznaš; tako je prav in pošteno
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: pošteno je že lačen; pošteno so se namučili z zidavo hiše; pošteno sem se prestrašil
poštêni -a -o sam.: hotel je ločiti poštene in krivične; delati se, kazati se poštenega; ves dan ni pojedel nič poštenega
potajíti -ím dov., potájil (ī í) prikriti, skriti: potajiti bolečino, jezo / vse stvari je potajila v torbo / nekaj je potajil pri davkihpotajíti se - 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: ko ga je zagledala, se je potajila; pes se je potajil in čakal; potajiti se za drevo; potajila se je pri vratih in prisluškovala
● ekspr. veter se je potajil nehal pihati - 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ni se spremenil, le potajil se je
potajèn -êna -o: potajen pogled, smeh; potajena bolečina; potajeno zanimanje
potrjeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z besedo, kretnjo izražati, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: s tem potrjuje njegove besede / potrjevati kaj s prisego / zastar. potrjuje njegovim besedam pritrjuje
- 2. s podpisom, pečatom delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrjevati dokumente / potrjevati zaključne račune
// delati, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrjevati že prej sprejete sklepe; formalno potrjevati - 3. s podpisom, pečatom izražati, da je kaj sprejeto: potrjevati pošiljke / dov. podpisani potrjujem, da sem pismo prejel
- 4. kazati pravilnost, točnost česa: odkritja potrjujejo domneve; to naše ugotovitve le potrjuje / današnji knjižni jezik teh besed ne potrjuje nima
// navadno v zvezi z v delati, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrjevati koga v domnevi, sumu / to ga potrjuje v prepričanju, da je ravnal prav / zastar. ni mogel molče potrjevati njegovega življenja odobravati - 5. publ. kazati upravičenost obstoja: s pisanjem v maternem jeziku potrjuje sebe in svoj narod; ob vsaki novi nalogi se organizacija znova potrjuje
● redko vsaka zmaga ga potrjuje v dobrem in odvrača od slabega utrjuje; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
potúhniti se -em se dov. (ú ȗ) nav. ekspr. - 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: potuhnili so se in čakali pomoči; potuhniti se v jarek, travo / potuhnil se je pred ljudmi; pren. žalost v njej se je potuhnila
- 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ljudje, ki jim je zaupal, so se sedaj potuhnili; nasprotniki so se potuhnili / potuhnil se je vase postal je neodkrit, neiskren
● ekspr. otrok se je potuhnil, mati pa je mislila, da spi se je naredil, da spi
potúhnjen -a -o - 1. deležnik od potuhniti se: prisluškoval je, potuhnjen pred vrati
- 2. neodkrit, neiskren: potuhnjen človek / potuhnjena žival / potuhnjen nasmeh, pogled
- 3. navidezno nenevaren: potuhnjena ledeniška gmota / potuhnjen mraz, veter; prisl.: potuhnjeno gledati; žival se je potuhnjeno plazila skozi grmovje
pozdrávljati -am nedov. (á) - 1. z besedami, kretnjo, mimiko izražati svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: nima navade pozdravljati; glasno pozdravljati; pozdravljati z glavo, roko; vse se križem pozdravlja / v pismih iskreno, prisrčno te pozdravljam
// sporočati pozdrave: v vsakem pismu pozdravlja tudi tebe
// nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izražati naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: zmagovalce so pozdravljali s pesmijo in cvetjem; pozdravljati s ploskanjem - 2. publ. izražati odobravanje, soglasje: navzoči pozdravljajo njegovo izvolitev za predsednika; pozdravljati predlog, sklep
- 3. ekspr. biti viden, kazati se: na ulicah so jih pozdravljale zastave / iz daljave jih je pozdravljal zvon slišalo se je zvonjenje
pozdravljáje: pozdravljaje ga, se mu je smehljal
pozdravljajóč -a -e: pozdravljajoč vse zbrane, je stopal na govorniški oder
poznáti -znám nedov. (á ȃ) - 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam
- 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl
// mlad je še in ne pozna življenja
// imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati - 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati
- 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem
- 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal
- 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje
● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih
poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna
● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan
precéjšnji -a -e prid. (ẹ̄) ki dosega približno določeno visoko stopnjo- a) glede na mero, intenzivnost: tam je precejšnji nered; kazati precejšnje zanimanje / imeti precejšnje skrbi
- b) glede na količino: izkoristiti precejšnji del rudnega bogastva; zbrati precejšnjo vsoto / precejšnje število ljudi
- c) glede na razsežnost: na otoku so precejšnji nasadi oljk; precejšnja kmetija
prejásen -sna -o prid. (á) - 1. preveč jasen, razumljiv: to je prejasen in preoster odgovor, užalili ga bomo
- 2. ekspr. zelo jasen: prejasen zimski dan / knjiž. prejasna gorska reka čista, bistra
// prejasna stvar, pa je vendar ne uvidi zelo jasna, razumljiva - 3. nekdaj, kot pristavek za plemiškega dostojanstvenika spoštovan, cenjen, plemenit: zapoved prejasnega gospoda / v nagovoru izvolite, prejasni knez, vladar
prejásno prisl.: prejasno kazati odpor
prelívati -am nedov., tudi prelivájte; tudi prelivála (í) - 1. z vlivanjem spravljati kaj tekočega v drugo posodo: prelivati bencin; prelivati tekočino v manjše posode
// delati, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: prelivati torto s čokolado
// prekrivati površino česa s tekočo snovjo: cesto prelivajo z asfaltom - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: svoja doživetja, razpoloženja je prelival v pesmi, zvoke / prelivati misli v stavke
// dajati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: prelivati novelo v dramo / prelivati pesnitev v drug jezik prevajati - 3. ekspr., s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: prelivati del dobička v druge dejavnosti, organizacije; denar se preliva v sklade
- 4. pretapljati: prelivati zvonove v topove
- 5. teči, zlivati se čez kaj: valovi so prelivali krov ladje
- 6. redko oblivati, polivati: od napora ga preliva znoj
● ekspr. o tej stvari ne kaže več prelivati črnila pisati; ekspr. prelivati kri bojevati se, ubijati; vznes. prelivati kri za domovino biti ranjen, umirati v boju za domovino; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; knjiž. tako je bila prestrašena, da je prelivala vodo, ko jo je natakala ptičem v kletki polivala; ekspr. prelivati znoj za kaj zelo se truditi
prelívati se - 1. tekoč prihajati z enega konca na drugega: tekočina se ob sunkih preliva po posodi / ob plimi se skozi odprtino preliva morje / ekspr. potok se je enakomerno prelival čez kamenje tekel
// ekspr. prehajati na drugo mesto, področje: prebivalstvo se preliva v mesta - 2. knjiž., ekspr. širiti se, prehajati: navdušenost se je prelivala na poslušalce / mir pokrajine se je prelival v njeno dušo
- 3. ekspr. polagoma prehajati v kaj drugega: barve se prelivajo druga v drugo / poletje se preliva v jesen
- 4. kazati se v različnih barvah, svetlobnih stopnjah: barva njene svilene obleke se je ob hoji lepo prelivala / rahlo valovito morje se je prelivalo v barvah
- 5. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom v velikem številu hoditi sem in tja: po ulicah se prelivajo množice vojakov
- 6. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: utrujenost, veselje se mu preliva po telesu
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se preliva se spreminja tako, da se med izginjanjem slike že kaže naslednja
prelivajóč -a -e: prelivajoč solze, je prosila usmiljenja; prelivajoča se barva svile
prenášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenašati tovor, vreče; stole prenašajo iz sobe v sobo; prenašati na hrbtu, v rokah, za vratom; kose železa so prenašali z velikimi kleščami / ekspr.: ves dan že prenaša vedro okrog; zmeraj prenaša otroka s seboj nosi
// delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: da jih ne bi odkrili, so prenašali sestanke iz ulice v ulico
// delati, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenašati težo z ene noge na drugo / publ., z oslabljenim pomenom poudarek so začeli prenašati na ideološki boj - 2. delati, povzročati, da kaj kam pride: živci prenašajo dražljaje, vzburjenje; prenašati električno energijo, gibanje, vrtenje / prenašati po žicah, z električnim tokom
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročati, da to lahko dobi (še) kdo drug: prenašati dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se prenaša tudi na druge; njena plemenitost se prenaša tudi na otroke / prenašati izkušnje na mlajše / prenašati bolezen; povzročitelja te bolezni prenaša mrčes; te klice se prenašajo z dotikom
- 4. delati, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenašati kroje s krojnih pol na blago; prenašati pripombe v rokopis; prenašati sistem znakov v drug sistem / ta prevajalec uspešno prenaša tuje posebnosti v domači jezik / prenašati ideje v prakso, življenje
// omogočati, da zunaj studia posneta slika, zvok telekomunikacijsko prihaja vanj: televizija bo prenašala vse zborovanje; prenašati govor, prireditev iz dvorane / neposredno prenašati tekmo s tekmovališča istočasno s tekmo - 5. navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa: prenašati odgovornost na druge / država je postopno prenašala svoje funkcije na družbene organizacije; te naloge se prenašajo na krajevne skupnosti
- 6. ekspr. prestajati, trpeti: po operaciji je prenašal hude bolečine; dolgo je prenašal krivico, žalitve; takrat je moral prenašati velike napore / že dvajset let prenašam zakonski jarem sem poročen
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: teh snovi njegov organizem ne prenaša; ali prenašaš kavo, alkoholne pijače; lahko hrano še prenaša
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa, vpitja ne prenaša; njene bolne oči sončne svetlobe niso prenašale; lahko prenašati hud mraz, vročino / ekspr. njihovih pogledov ni mogel prenašati
- c) ob sprejemanju kakega stanja: prenašati bolečine, trpljenje; ali lahko prenašaš negotovost / ekspr. samega sebe več ne prenaša
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: moči prenašati napor; vožnjo z avtomobilom težko prenaša
// ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: očitkov, podtikanj ne prenaša; znal je prenašati žalost; potrpežljivo, ravnodušno, vdano prenašati; ekspr. njene muhe mirno prenaša / misli na smrt ne more prenašati
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne prenašam / ne prenašam njegove domišljavosti
● ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; leta dobro prenaša je še krepek, zdrav za svoja leta
♦ mat. prenašati člene enačbe; strojn. pritisk se prenaša hidravlično
prenašajóč -a -e: prenašajoč opeko na gradbišču, se je poškodoval
prenášan -a -o: knjiž. potrpežljivo prenašane bolečine
preočíten -tna -o prid. (í ī) preveč očiten: kazati preočiten prezir;
preočitna laž / ekspr. preočitno nesorazmerjepreočítno prisl.: preočitno se ga izogiba; preočitno kaže razočaranje; preočitno posnemati
pretákati -am nedov. (ȃ) - 1. s točenjem spravljati kaj tekočega v drugo posodo: pretakati mleko v kanglico; pretakati vino v nove sode
- 2. ekspr., s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: pretakati del dobička v druge dejavnosti; denarna sredstva se pretakajo v sklade
● pretakati kri za domovino prelivati; ekspr. pretakati krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; ekspr. kaj bi pretakali solze jokali, žalovali
pretákati se - 1. tekoč prehajati na drugo mesto: voda se pretaka iz cevi v posodo / kri se pretaka po žilah kroži; hranljive snovi se pretakajo po telesu / nekaj se mi pretaka po želodcu; ekspr. nad njivami se pretakajo megle
// ekspr. prehajati na drugo mesto sploh: od zbornega mesta so se dolge vrste vojakov pretakale v barake / prebivalstvo se pretaka v mesta
// knjiž., ekspr., s prislovnim določilom v velikem številu hoditi sem in tja: po ulici se pretakajo ljudje; vozila so se pretakala po cesti v obe smeri - 2. knjiž., ekspr. širiti se, prehajati: nemir se pretaka od človeka do človeka; njegova življenjska sila se pretaka vame
// izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: zelena svetloba se pretaka skozi krošnje; po sobi se pretaka tišina
● knjiž. poletje se pretaka v jesen polagoma prehaja; po dolini se pretaka potok teče; ekspr. utrujenost se mi pretaka po telesu utrujen sem
pretakajóč -a -e: pretakajoč solze, jih je prosila usmiljenja; pretakajoča se tekočina
pretvárjati -am nedov. (á) delati, da kaka stvar nastopa, se pojavlja v drugi, drugačni obliki: ta naprava pretvarja vodno energijo v električno;
pretvarjati višje merske enote v nižje // zastar. spreminjati: rudnik mu pretvarja dneve v noč; samovoljno kaj pretvarjatipretvárjati se kazati se drugačnega, kot biti v resnici: mislili so, da se spet pretvarja; zna se dobro pretvarjati / pretvarjali so se, da mu verjamejo
pretvarjajóč -a -e: obdelujoč in pretvarjajoč mrtvo snov, ustvarjajo ljudje materialno kulturo; ne mara pretvarjajočih se ljudi
prezír -a m (ȋ) - 1. zelo negativen odnos do koga, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: takega prezira ni zaslužil; čutiti, kazati prezir do koga / s prezirom je gledal nanj; na njihova vprašanja je odgovarjal s prezirom
- 2. glagolnik od prezirati: prezir hudobije / prezir mu je vračal s pomilovanjem
● knjiž. svojega prezira do smrti ne skriva ne skriva, da se je ne boji; knjiž. zelo odkrito kaže svoj prezir do predpisov jih ne upošteva, se ne meni zanje; knjiž., ekspr. sam je prispeval prezira vredno malo zelo malo
prezíranje -a s (ī) glagolnik od prezirati: zamerila mu je preziranje preprostih ljudi / preziranje predpisov se mu je maščevalo / preziranje dela, dolžnosti / kazati preziranje prezir
prezírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. imeti, kazati do koga zelo negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: preproste ljudi je preziral; vedeli so, da ženske prezira / plemstvo je v tisti dobi preziralo slovenski jezik
- 2. knjiž. ne upoštevati, ne meniti se za kaj: vse predpise prezira; prezirati probleme, zahteve / prezirati nevarnost, smrt
// redko omalovaževati, podcenjevati: prezirati domača literarna dela / vse je rad jedel, tudi žgancev ni preziral
● knjiž. fant delo prezira noče delati; knjiž. s tem je dokazal, da sovraštvo prezira odklanja, ga ne odobrava
prezirajóč -a -e: prezirajoč nevarnost, je šel na pot; prezirajoč vse predpise, je ravnal po svoje
prezíran -a -o: prezirani ljudje; ostal je sam, preziran od vseh; čutila je, da je prezirana
priljúdnost -i ž (ú) lastnost, značilnost priljudnega človeka: zaradi priljudnosti se je povsod hitro udomačil; svetovljanska priljudnost / ekspr. kazati priljudnost do otrok, živali biti prijazen, ljubezniv
● zastar. mojstra je obvestil iz priljudnosti, ne iz obveznosti iz vljudnosti, obzirnosti
primérjati -am nedov. (ẹ́) - 1. ugotavljati enakost, podobnost ali različnost med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi: primerjati podatke; medsebojno primerjati izmerjene temperature; primerjati preteklost in sedanjost; primerjati prevod z izvirnikom; primerjati in usklajevati programe / kot opozorilo v tekstu primerjaj [prim.] sliko št. 8
// kazati na enakost stvari zlasti glede na stopnjo kake značilnosti: svojega stanja ne more primerjati z njihovim; zaradi takih del je primerjal našo književnost z evropskimi književnostmi; mi se z vami ne primerjamo
// kazati na podobnost stvari, pojavov po kaki lastnosti: pesnik primerja življenje vrelcu; primerjati mladost s pomladjo; pesnik se primerja z drevesom - 2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomerjati: šivati in primerjati obleke
primérjati se knjiž., nav. 3. os. dogajati se: to se pogosto primerja; kaj takega se njemu ni primerjalo
primerjáje: primerjaje podatke, so prišli do novih spoznanj
primerjajóč -a -e: primerjajoč eno stanje z drugim, je ugotavljal velike razlike
primérjan -a -o: neupravičeno primerjane stvari
priprávljati -am nedov., stil. pripravljájte; stil. pripravljála (á) - 1. s širokim pomenskim obsegom delati, da kaj ima vse potrebno, je v primernem stanju za kak namen: pripravljati letalo za let; pripravljati stanovanje za vselitev / pripravljati tekmovalce na tekmo; pripravljati se na izpit, za izpit; le kaj se toliko časa pripravlja za v gledališče / pripravlja se, da odpre lastno delavnico
// delati, da prihaja kaj na določeno mesto za kak namen: med klepetanjem so pripravljali zvezke in svinčnike; mati mu je pripravljala obleko na stol - 2. s širokim pomenskim obsegom z določenim namenom delati, da kaj nastaja: pripravljati drva, steljo; slikar si je sam pripravljal barve / pripravljati kosilo / pripravljati načrt, reportažo; svoj zagovor je skrbno pripravljal
- 3. delati vse potrebno za nastop, uresničitev česa: zaporniki so pripravljali beg; obisk so skrbno pripravljali
// z dejavnostjo zavestno delati, da se kaj uresničuje: pripravljati demonstracije; v gledališču pripravljajo novo predstavo; pripravljati ustanovitev novega društva / zmeraj so jim pripravljali prijetne družabne večere - 4. delati, da pride kdo v primerno duševno stanje pred nastopom česa: pripravljati koga na žalostno novico; dolgo ga je pripravljal, da ga ne bi odločitev preveč prizadela
- 5. delati, da prihaja kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: otrok jo pripravlja v smeh, v dobro voljo; kar naprej nas pripravljajo v strah
- 6. ekspr., v zvezi z ob delati, povzročati, da kdo česa nima več: pripravljati koga ob dobro ime; pripravljati koga ob pamet
priprávljati se - 1. kazati znake za kako dejanje: petelin se je pripravljal, da bi zapel; ura se pripravlja, da bo bila / nar. krava se pripravlja kaže znake, da bo rodila, povrgla
// izraža pojavljanje okoliščin za nastop česa: nevihta se pripravlja; brezoseb. zunaj se je pripravljalo k dežju - 2. z glagolskim samostalnikom, navadno v zvezi s k izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja: že dlje časa se pripravlja k pisanju, učenju / pripravlja se, da bi začel pospravljati
● ekspr. pripravlja se kot bolni iz postelje zelo se obotavlja
pripravljajóč -a -e: pripravljajoč večerjo, je govorila s sosedo; podpirati pripravljajoči se sporazum
priprávljan -a -o: dolgo pripravljana televizijska oddaja
prisluškováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. skrivaj poslušati, kaj kdo govori: stala je za vrati in prisluškovala; tukaj ne more nihče prisluškovati; prisluškovati pogovoru; prisluškovati pri vratih, za ograjo; nima navade prisluškovati
♦ ptt prisluškovati telefonskemu pogovoru z aparatom, vključenim v telefonsko zvezo, poslušati telefonski pogovor - 2. pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: prisluškoval je, če so gostje že prišli; zadrževal je sapo in prisluškoval, kdaj se bodo oglasili koraki; ves čas je prisluškoval k vratom, proti vhodu; knjiž. prisluškovati v daljavo; pren. prisluškoval je vase, da bi našel odgovor
- 3. knjiž. s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa; poslušati: slonela je na oknu in prisluškovala hrupu veselice; prisluškoval je korakom, ki so se oddaljevali; prisluškovati šumenju gozda
- 4. knjiž. kazati zanimanje, razumevanje za kaj: prisluškoval je njihovim skrbem, željam; preveč prisluškuješ svojim mladostnim težavam / prisluškovati naravi doživljati jo, se vživljati vanjo
● knjiž., ekspr. na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega srca ravnala glede na svoja čustva
prisluškováje: slonela je na oknu, prisluškovaje daljnemu grmenju
prisluškujóč -a -e: leži v gozdu, prisluškujoč šumenju borov; sedela je mirno, ves čas prisluškujoč, če bo zaslišala korake; prisluškujoč je stal za vrati; zalotiti prisluškujočo žensko
pritajeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikrivati: pritajuje dejansko stanje / pritajevati denar
// delati, da kdo česa ne more opaziti: pritajeval je svoja čustva; več let je pritajevala svoje trpljenje - 2. zmanjševati intenzivnost česa: ko je govoril, je pritajeval glas; pritajevati smeh / pritajevati dih zadrževati
pritajeváti se - 1. delati se manj opaznega, manj vidnega: pritajevali so se za gostim grmovjem / ekspr. nizke hišice se boječe pritajujejo med visokim drevjem
- 2. ne izražati, kazati svojih misli, nazorov: pred njim se pritajuje; dovolj smo se lagali in pritajevali
pritajujóč -a -e: čakal je, pritajujoč dihanje
pritajeván -a -o: pritajevan vzdih; pritajevana bolečina
pritajíti -ím dov., pritájil (ī í) - 1. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikriti: pritajiti komu dolg, dejansko stanje / pritajiti denar
// narediti, da kdo česa ne more opaziti: pritajiti svoja čustva; pritajila je veselje ob njegovem obisku - 2. zmanjšati intenzivnost česa: pritajil je glas, ko jo je povabil na prvi sestanek; bolečina se je pritajila / vsi so v pričakovanju pritajili dihanje zadržali
pritajíti se - 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: ko je zagledal mater, se je pritajil; sovražniki so se le pritajili; ptič se je pritajil v vejah / pritajiti se za drevo, grm skriti se
- 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ni se spremenil, le pritajil se je / spet se je pritajila, ko bi morala kaj reči
pritajèn -êna -o: pritajen dih; govoriti s pritajenim glasom; pritajen jok; prisl.: pritajeno govoriti, vzdihovati; na vrata je pritajeno potrkalo; pritajeno priti
prodájati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati komu kaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno: prodajati knjige, obleko, zelenjavo; prodajati na trgu, po hišah; drago, poceni prodajati / danes se dobro prodaja / prodajati pod ceno, v izgubo; prodajati po znižanih cenah / prodajati na meter, po kosih / prodajati na debelo, na drobno, na kredit / drago prodajati svoje usluge
- 2. ekspr. odpovedovati se čemu zaradi koristi: prodajati svojo čast
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje ali dejanje, kot ga določa dopolnilo: prodajati dolgčas dolgočasiti se; prodajati lenobo lenariti; pog. ne prodajaj sitnosti ne sitnari; prodajati slabo voljo biti slabe volje, kazati slabo voljo
- 4. ekspr. praviti, pripovedovati, kar izraža dopolnilo: prodajaj svojo modrost, učenost kje drugje / prodajati laži lagati
● ekspr. prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati; ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš
♦ etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi
prodájati se ekspr. - 1. sodelovati z nasprotnikom, sovražnikom zaradi koristi: zaradi lakote se ne bomo prodajali
- 2. imeti ljubezenske, spolne odnose s kom zaradi koristi: ta ženska se prodaja (za denar)
prodájan -a -o: to je najbolje prodajana knjiga v tem letu
protívnost -i ž (ȋ) star. nasprotnost: protivnost stališč / kazati protivnost in sovraštvo do tujca nasprotovanje
pŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. s silo iztiskati zrak skozi usta, nos, da nastajajo kratki, ostri glasovi: opice so začele pihati, prskati, renčati / prskati od smeha, veselja
// preh. ob takem iztiskanju zraka metati, razprševati: prskati slino - 2. ekspr. zaradi sile, pritiska se z ostrimi glasovi razprševati: curek vode prska iz odprtine / ob drvečih saneh je sneg prskal visoko v zrak / krogle so prskale po pesku
- 3. preh. z iztiskanjem razprševati: prskati barvo na platno
- 4. preh., ekspr. krčevito se smejoč govoriti, pripovedovati: prskati sosedu nekaj v uho; med smehom je prskal, kako je bilo
pŕskati se navadno v zvezi s koza, srna kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: koze so se že začele prskati
prskajóč -a -e: prskajoč smeh; prskajoče iveri
puhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej
- 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati
- 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti
- 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen
puhtèč -éča -e: puhteča peč
rásti rástem tudi rásem nedov., stil. rastó; rástel in rásel (á) - 1. postajati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: človek raste približno dve desetletji; drevo, žival lepo raste; lasje, nohti hitro rastejo; raste kot konoplja hitro
// rasti v dolžino, višino; rasti krivo, naravnost
// nastajati, kazati se zaradi takega razvoja: fantu že raste brada; gobe rastejo najbolj po dežju; ptiču raste novo perje; otroku so začeli rasti zobje
// v zvezi z v zaradi takega razvoja se razvijati v to, kar izraža dopolnilo: grm že raste v drevo; dekle raste v močno, postavno žensko / rasti iz fanta v moža
// ekspr. postajati starejši, zrelejši: fant hitro raste, kmalu bo cel mož - 2. s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: rastla je brez staršev, pri babici, v mestu; rastli so med vojno; ti otroci rastejo kot koprive za plotom brez varstva, vzgoje
// rasti v revščini - 3. s prislovnim določilom biti kje, nahajati se v stanju, značilnem za živo rastlino: lišaji rastejo navadno na severni strani dreves; na njivi raste pšenica / ekspr. v teh krajih raste dobro vino trta, katere grozdje daje dobro vino
// pri nas palme ne rastejo ne uspevajo - 4. nav. ekspr. postajati večji
- a) po obsegu: trebuh mu raste; pleša mu je rastla daleč proti tilniku / mesto raste na vse strani se širi; zaradi močnega deževja je reka rastla naraščala; testo je lepo rastlo vzhajalo; knjiž. dan se je nagibal in sence so rastle se daljšale
// dan raste postaja daljši - b) po številu: naša družina je iz leta v leto rastla; mestno prebivalstvo raste hitreje kot vaško narašča
- 5. dosegati višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: hrup okoli njega je vse bolj rastel; temperatura raste / od jeze mu je glas vedno bolj rastel / ekspr.: njena ljubezen do glasbe je rastla; upanje, žalost raste; v njem raste prepričanje, da bo ozdravel
- b) glede na količino: dohodki, dolgovi rastejo; proizvodnja, promet raste narašča
- c) glede na možni razpon: cene rastejo; nasilje v mestih raste / nesnost pri kokoših je začela rasti se je začela večati
// prihajati na višji ton, večjo glasnost: glas harmonike je rastel in padal; melodija je rastla / mrmranje je rastlo v godrnjanje
// ekspr. razvijati se, napredovati: ta slikar raste od razstave do razstave / gospodarsko, umetniško rasti / rasti v razumnosti / rasti v dobrega nogometaša
- 6. ekspr. v vedno večji meri nastajati, kazati se kot posledica dela: izpod noža mu je iz kosa lesa rastla figurica / v okolici rastejo nove hiše; zidovi so rastli kar pred njihovimi očmi / ob pripovedovanju je pred nami rastla podoba domovine
- 7. nav. ekspr. postajati viden, opazen v vedno večjem obsegu: iz megle, mraka so rastle hiše / luna raste
- 8. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem kazati jezo, razburjenje: ker mu sin ni odgovarjal, je oče vedno bolj rastel / kam spet gresta, je rastel
// navadno s prislovnim določilom postajati bolj samozavesten, ponosen: od sreče, ob pohvalah je kar rastel
● ekspr. greben mu raste postaja domišljav, prevzeten; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča; ekspr. minute so rastle v ure, njega pa še ni bilo minilo, preteklo je že več ur, veliko časa; knjiž. vsa ta spoznanja rastejo iz pisateljevega notranjega življenja izvirajo; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; pog. čez glavo mu raste prenehava se ga bati, meniti se za njegove opomine; ekspr. raste v njenih očeh vedno bolj ga ceni, spoštuje; ekspr. delo mu kar raste pod rokami vedno več ga ima; ekspr. tak človek ne raste za vsakim plotom težko je srečati, spoznati takega človeka; preg. iz malega raste veliko
rastóč -a -e: rastoč na podeželju, je dobro poznal kmečko življenje; v vodi rastoči mahovi; rastoče potrebe industrije
♦ lingv. rastoča intonacija z dvigajočim se ali nizkim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko višjim naslednjim nenaglašenim zlogom; lit. rastoči ritem ritem, pri katerem so poudarki na koncu govorne enote
ráščen -a -o: iztegnil je svoje krivo raščene noge; za pleme izbiramo lepo raščena teleta; prim. rasel
ravnáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo - 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
// vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi - 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
- 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
- 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
ravnáti se - 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
- 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
- 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
- 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
razgáljati -am nedov. (á) - 1. z odstranitvijo obleke delati golo: razgaljati noge, prsi; ni se ti treba razgaljati; ne razgaljajte si rok; pren. te besede razgaljajo njeno notranjost
// knjiž. razkrivati, odkrivati: megla se je dvigala in razgaljala vas - 2. ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: to pismo te razgalja; pisec popolnoma razgalja svoje sodobnike
// razkrivati, kazati: razgaljati nepravilnosti
razgáljati se knjiž. postajati viden, kazati se: na prisojnih pobočjih se že razgalja prvo cvetje
razgaljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z odstranitvijo obleke delati golo: razgaljevati noge; ne razgaljuj se preveč
- 2. ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: v delu pisatelj razgaljuje sodobnega človeka / razgaljevati porabniško miselnost
// razkrivati, kazati: razgaljevati nepoštenost / nočem razgaljevati svojih načrtov
razgrájati1 -am nedov. (á) - 1. povzročati hrup, nemir zlasti z vedenjem: otroci radi razgrajajo; v sosednjem stanovanju že vse popoldne razgrajajo; razgrajajo, kot bi bili nori
- 2. v dejanju kazati notranjo napetost, jezo: na sestanku si tiho, doma pa razgrajaš / šla je pogledat, zakaj pes tako razgraja laja
● star. ponoči je razgrajal vihar divjal
razgrajajóč -a -e: razgrajajoči šolarji so se umirili
razgrínjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrinjati preprogo, zemljevid / ekspr. tulipani že razgrinjajo popke odpirajo; se razcvetajo
// metulj razgrinja krila
// delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrinjati prt na mizo, papir po tleh; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje - 2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrinjati krhlje po lesi, da se sušijo
- 3. delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je iskala orehe, je morala razgrinjati listje
// razmikati: razgrinjati veje - 4. knjiž. kazati, razkrivati: v delu razgrinja svoje poglede na čas in sodobnike
● publ. pred nami je razgrinjal svoje vtise o pravkar končani konferenci obširno nam je pripovedoval o njih
razgrínjati se nav. ekspr., s prislovnim določilom - 1. biti, obstajati na razmeroma veliki površini: po prisojni strani hriba se razgrinjajo vinogradi; za hišo se razgrinja vrt / nad dolino se razgrinja zvezdnato nebo
- 2. prihajati na kako površino, navadno veliko: nad jezero se že razgrinja megla
razkazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. drugega za drugim kazati: prodajalka razkazuje kupcem obleke; razkazovati pohištvo, stroje
// kazati po delih: razkazovati kmetijo, mesto - 2. nav. ekspr. delati, da postane kaj vidno, opazno: nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo
- 3. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: javno razkazovati bogastvo / razkazovati svojo oblast, vplivnost
- 4. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: razkazovati svoja čustva, ljubezen; povsod je razkazovala svojo potrtost
- b) lastnost, značilnost: človek rad razkazuje svojo moč in pogum / ekspr. razkazovala je svoje čare
razkazováti se s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbujati pozornost, občudovanje: otroci se radi razkazujejo; razkazovati se pred obiskovalci; bahavo se razkazovati / razkazovala se je v novi obleki
razkazujóč -a -e: razkazujoč ji mesto, jo je peljal v gledališče
razkrívati -am nedov. (í) - 1. odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkrivati grede / pokrivati in razkrivati otroka; med spanjem se razkriva
// s strehe odstranjevati kritino: razkrivati streho - 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: prekratko krilo ji razkriva noge
- 3. delati znano kaj prikritega, skrivnega: razkrivati prave cilje vojne; razkrivati nepoštenost ljudi
// delati znano sploh: razkrivati učencem lepote domače poezije - 4. delati, da kaj izve kdo drug: razkrivati komu svoje misli, načrte; razkrivati skrivnosti
- 5. biti zunanji izraz, znamenje česa: pisateljevo pripovedovanje razkriva dobro poznavanje zgodovine
razkrívati se - 1. redko odkrivati se: ljudje so vstopali in se razkrivali
- 2. ekspr. postajati viden, kazati se: pred izletniki so se začeli razkrivati vrhovi gor
razodévati -am nedov. (ẹ́) - 1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka; nemiren bolnik se je vso noč razodeval
- 2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte; ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval
- 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena; njegov obraz je razodeval grozo, žalost; v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek
razodévati se nav. ekspr. biti viden, kazati se: v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem
// postajati jasen, očiten: v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje
razodevajóč -a -e: stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost; obraz, razodevajoč trpljenje
razpredmétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj predmetnega, čutno zaznavnega začne kazati na nepredmeten način: ta umetnost je skušala razpredmetiti stvarnost
razsájati1 -am nedov. (á) - 1. v dejanju kazati notranjo napetost, nemir, neuravnovešenost: duševni bolnik, pijanec razsaja; vpili so in razsajali vso noč; razsaja kot obseden
- 2. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta razsaja; vihar je silovito razsajal / letos razsaja gripa; takrat so razsajale koze
razsajajóč -a -e: miriti razsajajočega človeka; razsajajoča bolezen
razstírati -am nedov. (ī ȋ) knjiž. razgrinjati: kamor pride, razstirajo pred njim preproge
// kazati, razkrivati: pisatelj v noveli razstira človekovo duševnost
razumévanje -a s (ẹ́) glagolnik od razumevati ali razumeti: učiti se brez razumevanja; pomagati bralcem k boljšemu razumevanju poezije; ekspr. ključ za razumevanje problema / napačno razumevanje predpisov / tradicionalno razumevanje družine / ženino razumevanje mu veliko pomeni; prositi za razumevanje / imeti razumevanje za mlade; kazati razumevanje za težave drugih; publ. pri njih ne najde razumevanja; sprejeti koga z razumevanjem / kot vljudnostna fraza hvala za razumevanje / dobro razumevanje angleškega jezika / v tej družini ni razumevanja; veliko medsebojno razumevanje in prijateljstvo
rdečíti -ím nedov., rdéči in rdêči (ī í) delati kaj rdeče: veter ji je rdečil lica;
rdečiti si ustnice / ogenj jim je rdečil obraze; večerno sonce že rdeči gore / kri mu je rdečila srajcordečíti se - 1. postajati rdeč: vzhod se je vse bolj rdečil
- 2. knjiž. rdeče se odražati, kazati: sonce se je rdečilo skozi meglo; na tleh se je rdečila kri; po vejah se rdečijo jabolka
rdéti rdím nedov., rdì tudi ŕdi (ẹ́ í) - 1. postajati rdeč: grozdje že rdi; listje je začelo rdeti / srajca rdi od krvi / rdeti od napora
// zardevati: od sramu je rdel v obraz; rdeti in bledeti - 2. knjiž. rdeče se odražati, kazati: na vzhodu so rdeli oblaki; med drevjem se rdijo strehe
- 3. preh., redko rdečiti: sonce je rdelo oblake; nebo se rdi z zarjo
reflektírati -am nedov. (ȋ) knjiž. - 1. odbijati: reflektirati svetlobo, toploto; zvok se reflektira / na gladini jezera (se) reflektirajo hiše odsevajo
- 2. kazati, izražati: umetnost reflektira družbene in osebne spremembe; v pravnih predpisih se že reflektirajo novi odnosi / čas je prikazan v romanu samo toliko, kolikor reflektira v junakovi zavesti
- 3. v zvezi z na želeti si dobiti kaj: reflektirati na drugo delovno mesto, brezplačno oskrbo; reflektirati na splošno priznanje
● knjiž., redko reflektirati na njihov prihod je nesmiselno računati, zanašati se
reflektíran -a -o: reflektirani valovi
♦ filoz. reflektirana zavest zavest, usmerjena na samo sebe
resníca -e ž (í) - 1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico; znanost odkriva resnico; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica; zgodovinska, znanstvena resnica; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
- 2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici; dokazati, preverjati resnico; govoriti resnico; nerad sliši resnico; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica; ekspr. to je čista, gola resnica; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
- 3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse; izrekel je globoko resnico; prišli so do resnice, da je ves trud zaman; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
- 4. knjiž. resničnost: prepričal se je o resnici njegovih trditev
- 5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
- 6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak; ne vemo, kako mu je v resnici ime; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
// ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen; to me v resnici veseli
● resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
♦ filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; jur. pričati resnico; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk
rezultírati -am nedov. (ȋ) knjiž. - 1. izvirati, izhajati: bolnikove duševne težave rezultirajo iz vojnih doživetij / sodba o umetniški vrednosti dela rezultira iz natančne analize je nastala na podlagi natančne analize
- 2. kazati, izražati: podatki ne rezultirajo dejanskega stanja
rísati ríšem nedov. (ȋ) - 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal
// pog. rad riše otroke slika, upodablja
// risati po fotografiji, po naravi
♦ um. risati s kredo
// s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte
// risati s prosto roko - 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo
- 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost
● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila
rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku
// pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust
// biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh
rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica
rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi
● risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica
rjavéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. postajati rjav: gozd rjavi in listje odpada; pokošeni laz rjavi od suše / obraz ji na soncu hitro rjavi
// knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem je rjavela zapuščena pot - 2. postajati rjav, rjast: stroji so na dežju rjaveli
● ekspr. plug že dolgo rjavi na dvorišču nihče ga ne uporablja; ekspr. ni se hotela poročiti z njim, rajši je vse življenje rjavela kot dekle ostala neporočena
rjavèč -éča -e: rjaveča vrtna ograja
rjavíti -ím nedov. (ī í) delati kaj rjavo: sonce je rjavilo njeno kožorjavíti se knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem se je rjavila zapuščena pot
robíti in róbiti -im nedov. (ī ọ́) - 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami
- 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice
- 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki
- 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh
● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati
♦ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino
robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih
róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske
rôgelj -glja m (ó) - 1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji
// nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki - 2. redko rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj
- 3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute
● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
♦ bot. rogelj del pernato deljenega lista; muz. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa
rumenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. postajati rumen: listje rumeni in odpada / žito že rumeni začenja zoreti
// zaradi deževja je koruza začela rumeneti; od bolezni ji obraz rumeni - 2. knjiž. rumeno se odražati, kazati: v daljavi so rumenela žitna polja
rumenèč -éča -e: rumeneče listje
rumeníti -ím nedov. (ī í) delati kaj rumeno: rumeniti zid / sonce je rumenilo listje dreves, zoreče sadjerumeníti se knjiž. - 1. rumeno se odražati, kazati: pod skalnato steno se rumenijo šotori
- 2. postajati rumen, svetel: nebo na vzhodu se že rumeni
sfrléti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. nav. ekspr. frleč zleteti: golob sfrli iz gnezda; sfrleti kvišku / listi so sfrleli po zraku / sfrlela je iz sobe lahkotno, hitro odšla
- 2. pog. začeti kazati ljubezensko vznemirjenost, postati zaljubljen: dekle je sfrlelo
sijáti síjem nedov., sijál (á ȋ) - 1. oddajati svetlobo: sonce sije že milijone let
// oddajati svetlobo in biti viden: oblaki so se razkadili in spet je sijalo sonce / na nebu sije luna; sijati so začele prve zvezde
// oddajajoč svetlobo prihajati kam: sonce mi sije naravnost v oči; mesečina, žarek sije skozi okno - 2. ekspr. odbijati svetlobo: zlatniki na mizi so sijali; okna so sijala v soncu / beli cveti so sijali med zelenjem
- 3. ekspr. z izrazom oči, s potezami na obrazu kazati močno čustveno vznemirjenost: fant je kar sijal: uspelo je; sijati od ponosa, sreče / oči so mu sijale / na vseh obrazih sije veselje se kaže, je vidno
● pesn. oči so ji sijale mile prošnje proseče je gledala; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
sijóč -a -e: sijoči obrazi zbranih; toplo sijoče sonce
simpatíja -e ž (ȋ) - 1. pozitiven čustveni odnos do kake osebe ali stvari, naklonjenost: do nje je čutil simpatijo; takoj si je pridobila simpatijo vseh; gojiti, kazati simpatijo do koga / knjiž. ima simpatijo do konj / gledal jo je s simpatijo / to je naredila iz simpatije do reveža iz sočutja, usmiljenja
// ekspr. oseba, na katero se nanaša tak odnos: v njej je našla novo simpatijo / to je njena bivša simpatija bivši fant - 2. nav. ekspr. naklonjenost, privrženost: naša država uživa simpatije po vsem svetu; medsebojne simpatije obeh narodov; kazal je simpatijo do revolucije, za revolucijo / njegov govor ni bil deležen simpatij navdušenja, odobravanja; kritika je sprejela roman s simpatijo
sinjéti -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. - 1. postajati sinji, svetlo moder: nebo sinji / obraz ji je sinjel
- 2. svetlo modro se odražati, kazati: v ribniku je od poletnega neba sinjela voda
sinjèč -éča -e: sinječe dalje
sínjiti -im nedov. (ī) knjiž. delati kaj sinje, svetlo modro: svetloba je sinjila pepel v kaminusínjiti se sinje, svetlo modro se odražati, kazati: nebo se sinji
sitnáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. biti siten, kazati sitnost: kar naprej sitnari; sitnariti zaradi dela; spet sitnari nad prodajalkami / rada bi še malo čaja, je sitnarila / komarji sitnarijo zlasti ponoči
- 2. z vztrajnimi prošnjami, zahtevami skušati priti do česa: morda bi uspel, če bi sitnaril; sitnari za novo obleko
sivéti -ím nedov. (ẹ́ í) postajati siv: lasje mu sivijo / nebo sivi / njegov obraz je sivel, ko je tako govoril / mož že začenja siveti // knjiž. sivo se odražati, kazati: v daljavi sivijo goresivèč -éča -e: siveči lasje; siveča brada
sivíti -ím nedov. (ī í) knjiž. delati kaj sivo: megla sivi dan / otroci mu sivijo lase mu povzročajo velike skrbisivíti se sivo se odražati, kazati: na severni strani se sivijo gore
sledíti -ím nedov., slédi in slêdi (ī í) - 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu
// neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje - 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem
- 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti
- 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli
- 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi
// dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin - 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi
- 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi
// upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga
// žival sledi nagonu - 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal
// sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike - 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa
// kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe
● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
♦ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude
sledíti se star. biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje
sledèč -éča -e: sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki
● publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.: publ. poročam sledeče tole
smehljáti se -ám se nedov. (á ȃ) z manj poudarjenim izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, srečo: mati se smehlja otroku;
prijazno, prizanesljivo, veselo, zadovoljno se smehljati;
smehljati se v zadregi / smehljala se mu je v pozdrav / ekspr. oči so se ji hudomušno smehljale; pren., pesn. rosno jutro se nežno smehlja; sonce se mi smehlja
● ekspr. sreča se mu smehlja doživlja uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; smehljati se v brado sam pri sebismehljáje: smehljaje odgovoriti
smehljáje se: smehljaje se pogledati
smehljajóč se -a -e: človek s smehljajočim se obrazom; prisl.: smehljajoče se govoriti, pokimati
smejáti se sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) - 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko
// otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo
// ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi - 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca
// kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo
// z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala
● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha
smejé: smeje je odšel iz sobe
smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče
smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata
smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci
smrdéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: pokvarjena hrana smrdi; nekatere rastline zelo smrdijo; smrdel je po znoju; brezoseb. smrdelo je po zažganem, po žveplu; smrdi kot dihur, kuga zelo, močno
// ekspr. oddajati, dajati vonj sploh: vsaka stvar po svoje smrdi; brezoseb.: iz ust mu smrdi; v kuhinji je smrdelo po česnu in ribah - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: knjiga smrdi po pornografiji; brezoseb. smrdi po vojni
- 3. z dajalnikom imeti, čutiti odpor do česa: cigarete ji ne smrdijo; hrana mu smrdi / ekspr. delo, učenje mu smrdi / ekspr. vsa ta stvar mi nekam smrdi
● preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
smrdèč -éča -e: prišel je domov, smrdeč po vinu; smrdeča voda; smrdeče in zatohlo dvorišče
sólza -e tudi -é [u̯z] ž (ọ́) - 1. kapljica slane, prozorne tekočine, ki se izloča v očesni votlini v večji količini zlasti
- a) ob veliki čustveni prizadetosti, žalosti, telesni bolečini: iz očesa ji je kanila solza; solze tečejo, ekspr. se usujejo po licih; ekspr. solze privrejo, se ulijejo iz oči; solze silijo, ekspr. stopijo v oči; brisati si solze; ko se je poslavljal, je imel solze v očeh; knjiž., ekspr. sočutje ji je izvabilo solze; jokati brez solz; ekspr. potoki solz; kot lešnik debele solze / ekspr. pekoče, vroče solze / knjiž. veliko solz je že prejokal / ekspr.: nasmejati se do solz; biti ganjen do solz zelo, močno
- b) ob draženju očesa: ob rezanju čebule so ji tekle solze iz oči
// knjiž., ekspr. kar je podobno taki kapljici: kraljica je imela oblačilo posuto z briljantnimi solzami / s sveče so se začele cediti solze
// mn., ekspr. jok: težko prenašam solze; ni res, je trdila med solzami; to so bile solze jeze, sreče jok zaradi jeze, sreče; smeh in solze / spraviti koga v solze; našel sem jo vso v solzah jokajočo, objokano
// nasmehniti se skozi solze jokati in se obenem nasmehniti
- 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: kaniti v čaj solzo žganja / niti za solzo zdravila ni več
● ekspr. oblile, posilile so jo solze začela je jokati; ekspr. od žalosti so se ji posušile solze ne more več jokati; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. to ni vredno solz za to ni vredno jokati; ekspr. obrisati, otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; ekspr. pretakati bridke, grenke solze zelo jokati; ekspr. njene oči plavajo v solzah so zelo solzne; ekspr. topiti se v solzah zelo jokati; ekspr. grob je močila z grenkimi solzami jokala je za umrlim; knjiž., ekspr. njihova zgodovina je pisana s solzami v njihovi zgodovini je bilo mnogo trpljenja, žalostnih dogodkov; ekspr. pretakati krokodilje ali krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; ekspr. ta svet je dolina solz kraj trpljenja, težav; ekspr. zapustiti dolino solz umreti; studenec, čist kot solza zelo čist
♦ etn. solze svetega Lovrenca (zvezdni) utrinki, vidni okrog 10. avgusta
sovrážnost -i ž (ā) - 1. sovražen odnos, sovražno čustvo: kazati sovražnost v besedah in dejanjih; sovražnost do tujca / nenavadna sovražnost do življenja
- 2. mn., publ. vojaške operacije, oboroženi spopadi: ustaviti, začeti sovražnosti; sporazum o prekinitvi sovražnosti med državama / izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad
spakováti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. delati nenaravne, nepravilne gube, poteze: obrnil se je proti sošolcem in se spakoval; spakoval se je tako, da je dvigal desno stran ust
// z delanjem takih gub, potez kazati, izražati negativen, odklonilen odnos: učenci se mu spakujejo; spakovati se komu za hrbtom / ekspr. to si pa res dobro naredil, se je spakoval je zaničljivo govoril - 2. ekspr. nenaravno, izumetničeno se vesti, govoriti, se oblačiti: vedi se dostojno, nikar se ne spakuj / spakovati se po nemško, v narečju; spakovati se po modi
● zastar. spakovati obraz pačiti; zastar. vsi so se spakovali nad njim zgražali
spakováje se: spakovaje se je šel mimo
spakujóč se -a -e: spakujoči se klovn
spoštováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. imeti, kazati do koga zelo pozitiven odnos zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: spoštuje očeta, starejše; spoštovati koga zaradi njegove poštenosti, pravičnosti; vsak človek bi se moral spoštovati tudi sam / spoštovati delo, marljivost
- 2. upoštevati, držati se: spoštovati dogovor, pravila, zakone / vedno spoštuje njene želje / spoštovati ozemeljsko nedotakljivost države; spoštovati svobodo odločanja
● spoštovati petek v krščanskem okolju ob petkih ne jesti mesa, postiti se
spoštujóč -a -e: spoštujoč njegove besede, je naredila, kakor je naročil
spoštován -a -o: spoštovan človek, strokovnjak; povsod, splošno spoštovan / v vljudnostnem nagovoru spoštovane gledalke in gledalci; sam.: v vljudnostnem nagovoru kaj lahko naredim za vas, spoštovani
správljati -am nedov., stil. spravljájte; stil. spravljála (á) - 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem delati, da kdo ali kaj
- a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spravljati zamašek iz steklenice; otroci so se spravljali na vrhove dreves plezali, lezli
// spravljati les iz gozda vlačiti, voziti; spravljati izdelke na tržišče / pog. spravljati ljudi čez mejo delati, da pridejo ilegalno v tujino; spravljati ljudi pred sodišče / spravljati ovire s poti odstranjevati jih; spravljati madeže s preproge čistiti jo - b) gre kam z določenim namenom: spravljati koga k zdravniku / spravljati otroke v šolo
- c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spravljati zemljo na kup; spravljati seno v kopice; spravljati napravo v vodoraven položaj / ekspr. spravljati onemogle na noge prizadevati si, da vstanejo
// spravljati kaj v zvezo s kom (miselno) povezovati kaj s kom - č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spravljati iz ravnotežja / spravljati stvari v red urejati jih
// ekspr. spravljati koga k pameti; spravljati koga v nevarnost; tako ravnanje me spravlja v obup, zadrego - d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spravljati svoje ljudi na boljša delovna mesta / spravljati koga iz odbora / spravljati ljudi pod svojo oblast podrejati si jih
- 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem delati, da začenja kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spravljati kaj v gibanje, nihanje / spravljati ljudi v smeh
- 3. ekspr., v zvezi z ob delati, da kdo kaj izgublja: spravljati koga ob denar / spravljati koga ob dober glas, ob dobro ime; spravljati koga ob živce
- 4. delati, da pride kaj s polja na določeno mesto: spravljati poljske pridelke
- 5. dajati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spravljati listine, plačane račune
- 6. s svojim delovanjem, vplivom si prizadevati, da kdo preneha imeti, kazati odklonilen odnos do koga: spravljati sprte prijatelje
● ekspr. s težavo je spravljal besede iz grla govoril; ekspr. spravljati sovražnike s poti ubijati, moriti; ekspr. spravljati kmete na boben povzročati prisilno dražbo, gospodarski propad; ekspr. spravljati otroke na svet rojevati; pog. spravljati v denar prodajati; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. spravljati skupaj denar zbirati, varčevati
správljati se pog. - 1. delati, da se prihaja v položaj
- a) ko se (lahko) gre, odide kam: nimam časa, pravkar se spravljam domov / že celo leto se spravlja na potovanje, pa se nikakor ne odloči
- b) ko se (lahko) začne opravljati kako delo: spravljati se k delu, k pisanju
- 2. v zvezi z na, nad napadati: rad se spravlja na šibkejše nasprotnike
spravljáje: smejal se je, spravljaje zaslužek
spravljajóč -a -e: spravljajoč poslušalce v smeh, je vse pozabljal
sramežljívost -i ž (í) lastnost sramežljivega človeka: kazati pretirano sramežljivost; otroška sramežljivost
srborítiti -im nedov. (í ȋ) ekspr. z besedami, dejanji kazati srboritost: razgrajal je in srboritil
srcé -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) - 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča
// kupiti goveje srce / srce v omaki
// ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen
// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca - 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram - 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem
- 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem
- 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora
// najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje
// središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja - 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke
- 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca
- 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
srebríkati se -am se nedov. (ī) knjiž. srebrnkasto se odražati, kazati: jezero se srebrika; nad dolino se je srebrikala megla
srebríti -ím nedov., srebrèn (ī í) prekrivati s tanko plastjo srebra: srebriti kovinsko ploščo, verižico // ekspr. delati kaj po barvi podobno srebru: slana je srebrila travnik; lasje mu srebrijo sivijosrebríti se ekspr. srebrno se odražati, kazati: nebo se je začelo srebriti; reka se srebri v mesečini
stóičen -čna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na stoike ali stoicizem: stoični nazori; stoična filozofija; stoična in epikurejska šola / kazati stoično mirnost
- 2. knjiž. miren, ravnodušen: stoičen človek / stoično vedenje
stóično prisl.: na vse gleda stoično; stoično prenašati bolečino; biti stoično miren
svetíti in svétiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti
- 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil
- 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji
- 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami
● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled
svetíti se in svétiti se - 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze
// s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava - 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil
// cesta se srebrno sveti se svetlo odraža
// biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče
● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti
svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča
svetíti se -ím se nedov. (ī í) star. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: svetil se je, dokler ga niso spregledali
svetlíti -ím nedov., svétli in svêtli (ī í) delati kaj bolj svetlo, bleščeče: svetliti bakreno ploščo;
s cunjo svetliti parket
♦ usnj. svetliti usnje // povzročati, da je kaj bolj svetlo: noč ni bila temna, ker jo je svetlil sneg; zarja že svetli nebo; obzorje se je počasi svetlilosvetlíti se - 1. odbijati svetlobo: okna se svetlijo v soncu; parket se je lepo svetlil svetil
// knjiž.: na travniku se svetli rosa je; na roki se mu svetli zlat prstan ima, se mu lesketa - 2. svetlo se odražati, kazati: v dolini se svetli cesta
svetlèč -éča -e: svetleč papir; stopiti na svetleč se parket; svetleča se kovinska ploščica; modrikasto svetleče se perje race
svetohlíniti -im nedov. (í ȋ) slabš. kazati se, delati se poštenega, pobožnega: ni ti treba svetohliniti in se sprenevedati
svetoválstvo -a [ls in u̯s] s (ȃ) - 1. dejavnost svetovalcev: posvetiti se svetovalstvu / začeli so se kazati sledovi njegovega svetovalstva
- 2. svetovalna služba: svetovalstvo za izbiro poklica / pravno svetovalstvo
● sodnik in mestno svetovalstvo v stari Avstriji mestni svet, svétniki
svítati se -am se nedov. (ȋ) nav. 3. os. - 1. brezoseb. prehajati iz noči v dan; daniti se: svita se; na vzhodu se je svitalo, zastar. je svitalo; odšla je, ko se je začelo svitati
- 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se, kazati se: skozi okno se je svital dan; pren. svita se jim zarja svobode
- 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku prihajati do spoznanja česa: nekaj se mi svita; počasi se jim je začelo svitati
● knjiž. filmu se svitajo lepši časi obetajo
svitajóč se -a -e: svitajoče se jutro
škrlatéti -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. - 1. postajati temno rdeč: od stiska rok so mu prsti škrlateli / škrlatel je od jeze
- 2. temno rdeče se odražati, kazati: nebo je škrlatelo v zahajajočem soncu
škrlatíti -ím tudi škrlátiti -im nedov. (ī í; ā ȃ) knjiž. delati kaj temno rdeče: ogenj jim je škrlatil obrazeškrlatíti se, tudi škrlátiti se knjiž. temno rdeče se odražati, kazati: nebo nad mestom se je škrlatilo
šóba -e ž (ọ́) - 1. debele ali naprej potisnjene, štrleče ustnice: njegov obraz ni lep, ker ima šobo / dojenček je naredil šobo in začel sesati; ustnice je nabrala v šobo
● slabš. držati šobo s šobljenjem kazati nejevoljo, užaljenost; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost - 2. nav. mn. velika živalska ustnica: mehke konjske šobe; žabja šoba
- 3. nav. mn., nar. zahodno ustnice, usta: odločno stisnjene šobe
- 4. teh. zožujoči se del na koncu priprav za ustvarjanje, oblikovanje, doziranje curka: šoba se je zamašila; uporaba šob / iz šobe je pihal zrak / brizgalna, dušilna, gorilna šoba; šoba uplinjača
temnéti -ím [təm] nedov., temnì in tèmni (ẹ́ í) - 1. postajati (bolj) temen: nebo temni / noč temni
- 2. knjiž. temno se odražati, kazati: na griču v daljavi temni gozd
- 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: sonce temni / svetloba temni
// postajati manj izrazit: blesk njene lepote temni / mladostni spomini temnijo
temnèč -éča -e: temneče nebo
temníti -ím [təm] nedov., temnì in tèmni (ī í) - 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom
- 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč
- 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje
temníti se - 1. postajati (bolj) temen: nebo se že temni / v sobi se temni večer / brezoseb. začelo se je temniti
● ekspr. pred očmi se mu je temnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi - 2. temno se odražati, kazati: v bregu se temni domačija
temnèč -éča -e: temneč se večer
téžnja -e ž (ẹ́) prizadevanje za dosego, uresničitev česa: pri njem prevladuje težnja po uspehu; nasprotovati centralističnim težnjam; povezovalne, raznarodovalne težnje; težnja k usklajenosti izraza in vsebine; v delu je vidna težnja, da bi bil problem jasno prikazan
// publ. želja, hotenje: težnje svobodoljubnih narodov so se izpolnile, uresničile; težnje po novih doživetjih / imeti, izražati, kazati težnjo po čem želeti, hoteti kaj
● zastar. reševanje gospodarskih teženj težav; publ. ugotavljati težnje razvoja usmerjenost, usmeritev; publ. proizvodnja kaže težnjo upadanja upada
tléti tlím nedov., tlì (ẹ́ í) - 1. goreti počasi in brez plamena: drva v peči so tlela; žerjavica tli pod pepelom; brezoseb. danes noče goreti, samo tli
- 2. ekspr. biti, obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: med njima je tlela ljubezen / v njej je še tlelo upanje; ta želja že dolgo tli v njegovem srcu / iskra upora spet tli
// kazati se v majhni meri: v očeh ji tli veselje / na nebu tli tisoč zvezd medlo sveti; nastopil je mrak, le na obzorju je še tlel ozek trak svetlobe bil viden
● ekspr. v njem je še tlelo življenje še je bil živ; preg. stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli)
tlèč -éča -e: tleč stenj; razpihati tlečo žerjavico; tleče sovraštvo
točíti tóčim nedov. (ī ọ́) - 1. spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo: točiti vino, žganje v kozarce; točiti vodo iz steklenice; točiti s tresočo se roko / točiti bencin v rezervoar
- 2. prodajati pijačo, zlasti v gostinskem lokalu: točiti alkoholne in brezalkoholne pijače / točimo odprto pivo
// streči s pijačo, navadno v gostinskem lokalu: če je bilo veliko gostov, je točil tudi gospodar; točiti za točilno mizo - 3. ekspr. izločati kaj tekočega (v velikih količinah): točiti kot grah debele solze / točiti sline cediti
- 4. nar. puščati (tekočino): lonec toči; popravili so streho, da ni več točila
● knjiž. potok toči vodo čez skale voda teče čez skale; ekspr. kaj bi točili solze jokali, žalovali; ekspr. točiti krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino
♦ čeb. točiti med s točilom spravljati med iz satja
točíti se knjiž. - 1. teči: s pobočja so se točili blatni potočki / kri se toči po žilah; na tem mestu se reka toči v morje se izliva
- 2. ekspr. prihajati, razširjati se: iz zabavišča se toči hrup; z neba se toči blaga luč
tóčen -a -o: vino, točeno v nove sode / točeno pivo pivo, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; sam.: pog. eno malo točeno, prosim malo točeno pivo
trmogláviti -im nedov. (á ȃ) ekspr. z besedami, dejanji kazati trmoglavost, trmo: otrok trmoglavi; nekaj časa je še trmoglavil, potem pa popustil / trmoglavil je, naj se mu opraviči; šel bom, je trmoglavil vztrajal pri svojem mnenju
tróba -e ž (ọ́) preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: narediti si trobo iz lubja; otroške trobe; trobi podoben cvet
// kar je po obliki temu podobno: z rokami je napravil trobo pred usti / troba starega gramofona; vodna troba vodni vrtinec
// knjiž. dati signal s trobo s hupo
● nar. držati, narediti trobo kazati, pokazati jezo, nejevoljo z naprej potisnjenimi ustnicami
♦ vrtn. jasminova troba okrasna vzpenjavka s pernatimi listi in velikimi zvončastimi oranžnimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Campsis radicans
trpéti -ím nedov., tudi tŕpel; trpljèn (ẹ́ í) - 1. čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: bolnik trpi; zaradi poškodbe trpi že več let; potrpežljivo, vdano trpeti / trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti; ob spominu nanj je zelo trpela; trpeti po nedolžnem / duševno, telesno trpeti / preh. trpeti bolečine
- 2. preh. biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega stanja: trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino
- 3. biti deležen neugodnega družbenega položaja: trpeti pod tujo oblastjo; stoletja so trpeli v suženjstvu
// biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh: trpeti izgubo, škodo; trpeti krivico; dolgo je trpela zasmehovanje / star. stroške trpi lastnik sam plača, poravna - 4. nav. ekspr., navadno v zvezi z za imeti bolezen, kot jo izraža določilo: trpeti za jetiko, malarijo; že več let trpi za nespečnostjo / publ. trpi na kroničnem katarju za kroničnim katarjem
- 5. navadno s prislovnim določilom biti deležen slabih, škodljivih vplivov, učinkov: na slabi cesti trpijo kolesa in vzmeti; zidovi trpijo zaradi vlage / mesto je precej trpelo zaradi letalskih napadov / zaradi številnih obiskov trpi delo
- 6. ekspr. biti prizadet, manjši zaradi vplivov, učinkov česa slabega, nezaželenega: kakovost ne bi smela trpeti; pri tem je trpel razvoj / zaradi tega naš ponos, ugled trpi
- 7. preh., nav. ekspr. dovoljevati zadrževanje v svoji bližini: samo domače trpi ob sebi, pri sebi; trpeli so jo iz vljudnosti / petelin ne trpi drugih petelinov / te rastline ne trpijo druga druge
// navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne trpi / psov ne more trpeti; zaradi dekleta se ne moreta trpeti / opravljanja, podtikanja ne trpi; v stanovanju ne trpi vonja po tobaku
// ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: njeno samovoljo mirno trpi / ni trpel, da bi kdo hodil za njim; niti tega ne trpi, da kdo izgovori njeno ime - 8. star. ohranjati se, biti trpežen: tako premazan les dolgo trpi
- 9. star. trajati: zima že dolgo trpi; to bo trpelo do torka
● ekspr. njegove besede niso trpele ugovora ni dovolil, da bi mu ugovarjali; ekspr. hodi lepo oblečena, ne da bi njen žep preveč trpel ne da bi jo veliko stalo; vse življenje je trpela za otroke se zelo trudila, delala zanje; zastar. ni ga trpelo doma ni vzdržal doma; trpi kot žival zelo veliko, naporno dela
trpèč -éča -e: trpeč človek; trpeče srce; prisl.: trpeče se nasmehniti; sam.: imeti čut za trpeče
upírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti - 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
upírati se - 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
// biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala - 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
// upirati se nasprotniku v igri
// kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
// kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati - 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
// z besedami, ravnanjem izražati voljo- a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
- b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
// izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
- 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
// vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem - 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
- 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
// ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom - 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti
upiráje: stala je, upiraje roke v boke
upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči
upredmétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: upredmetiti idejo;
upredmetiti pozitivno in negativno v življenjuupredméten -a -o: upredmetena zamisel
♦ ekon. upredmeteno delo v proizvod vloženo delo
utelésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
- 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
- 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
- 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju
uteléšen -a -o - 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
- 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo
uteléšati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide
- 2. knjiž. upodabljati, predstavljati: utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje
- 3. knjiž. prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: utelešati pogum v junakih romana
// imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost
utrújenost -i ž (ú) stanje utrujenega človeka: utrujenost nastopi, se pojavi, poneha; začutiti utrujenost; od utrujenosti ne more zaspati; zaradi utrujenosti hoditi počasneje; prijetna, velika, ekspr. smrtna utrujenost; kazati znake utrujenosti / duševna, telesna utrujenost / mišična utrujenost; živčna utrujenost; čutiti utrujenost v nogah
♦ teh. utrujenost kovine, materiala stanje kovine, materiala, ko zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost
uvaževánje -a s (ȃ) zastar. - 1. upoštevanje: uvaževanje dokumentov
- 2. spoštovanje: v občevanju kazati komu posebno uvaževanje
valováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. gibati se, premikati se v obliki valov: voda valuje / čutil je, kako zrak okrog njega valuje / griva, tančica je valovala v vetru; žito valuje / ritem valuje / ekspr. množica je nemirno valovala / ekspr. črta enakomerno valuje
- 2. s prislovnim določilom tako gibajoč se, premikajoč se biti, nahajati se kje: morje je valovalo tik pod njimi / ekspr. dolgi lasje ji valujejo čez hrbet
// ekspr. pojavljati se, kazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je valovala rdečica / strasti so močno valovale v njej / v njegovih besedah je valovalo upanje
● ekspr. prsi mu valujejo od vznemirjenja se mu širijo in upadajo; ekspr. srce ji je valovalo, ko je mislila nanj močno bilo; ekspr. tri leta je valovalo stavkovno gibanje so bile stavke
valujóč -a -e: valujoči lasje; valujoča gladina; valujoča trava
vêsti vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) - 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko
// delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi - 2. knjiž. omogočati, da kdo
- a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja
- b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd
- 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo
vêsti se - 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna - 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva
● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo
vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj
vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek
vónjati -am nedov. (ọ̑) - 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi
// oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati
● nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu
- 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe
- 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja
- 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti
vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju
vpíti2 vpíjem nedov., vpìl (í ȋ) - 1. zelo glasno govoriti: otroci vpijejo na dvorišču; ker je naglušen, mu je treba vpiti na uho; vpila je za njimi, pa je niso slišali; ekspr. vpiti na ves glas, na vse grlo zelo; pog. vpije kot jesihar zelo
// vpili so drug čez drugega; vpiti na pomoč
// na tak način izražati jezo, nejevoljo: v službi je tiho, doma pa vpije; jezno, srdito vpiti; spet vpije na otroke / ne dovolim, da kdo vpije name, nad menoj - 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: jesenske barve so vsak dan bolj vpile / iz časopisov vpijejo same slabe novice
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: krivice vpijejo do neba, v nebo / siromaštvo v revnih četrtih kar vpije - 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: kmetija vpije po sodobnejši opremi; ulice vpijejo po čistoči / kri vpije po maščevanju; srce vpije po ljubezni
vpijóč -a -e: vpijoč je hodil po cesti; vpijoče barve; v nebo vpijoča krivica; prisl.: vpijoče prikazati revščino; sam.: bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha
vstájati -am nedov. (ā) - 1. spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto; vstajati izza mize; vstajati iz postelje s pomočjo drugih; počasi, previdno, ekspr. trudno vstajati / od viharja poleženo žito že vstaja
// spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku: po budnici so začeli vstajati; zjutraj težko vstaja; zgodaj, z dnevom vstajati
// (po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo: bolnik že vstaja; ne bi še smela vstajati - 2. ekspr., v zvezi z od prenehavati delati kaj v sedečem položaju: nerad vstaja od branja; večkrat vstaja od dela, učenja
- 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom začenjati se kazati višje od okolice: pred njimi je iz morja vstajalo kopno / na obzorju vstaja mesec vzhaja
// pojavljati se premikajoč se s tal navzgor: izpod nog so vstajali oblaki prahu; na morju so vstajali valovi / iz vlažne zemlje je vstajal hlad se je širil
// nastajati, pojavljati se sploh: zunaj je vstajal dan; za gorami vstaja nevihta, vihar / vstajal ji je dvom, sum začenjala je dvomiti, sumiti; v njem je vstajala jeza postajal je jezen - 4. ekspr. pojavljati se v zavesti koga: iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe; v njem je vstajala preteklost, zavest krivde
- 5. ekspr. prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine / po vojni je domovina le počasi vstajala se obnavljala
- 6. ekspr. upirati se, nasprotovati komu: ljudstvo po deželi vstaja; kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo
● ekspr. lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; vstajati lačen od mize ne dobiti dovolj jesti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
vstajáje: vstajaje s stola, se je poslovil
vstajajóč -a -e: iz vode vstajajoči hlapi; vstajajoče jutro
vzdržánost -i ž (á) knjiž. zadržanost: kazati vzdržanost; vzdržanost in boječnost
vzkipévati -am nedov. (ẹ́) - 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: voda v loncih vzkipeva / ekspr. morje vzkipeva
- 2. ekspr. kazati se, pojavljati se v veliki meri: čustva mu vzkipevajo / iz ust so vzkipevale prošnje
- 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem vzkipeva jeza, ponos; v srcu vzkipevajo strasti
- 4. ekspr. začenjati jeziti se, razburjati se: vzkipeva, vendar se le obvlada / za vsako malenkost vzkipeva / kaj vendar delate, vzkipeva
vzkipevajóč -a -e: vzkipevajoča čustva
z predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž - I. z rodilnikom
- 1. za izražanje usmerjenosti stran
- a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe
- b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega
- c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
- 2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
- 3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
- 4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
- II. z orodnikom
- 1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
- 2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom, s tovarišem; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
- 3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati
// spoznanje ga je navdalo z grozo / redko Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvatsko na Avstrijo, Hrvatsko
// imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo - 4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom
- 5. za izražanje prisotnosti
- a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
- b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci
- c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
- 6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
- 7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
začrtávati -am nedov. (ȃ) - 1. s črto, črtami delati: s šestilom je začrtaval kroge; začrtavati kroj na blago
- 2. s črto, črtami označevati: začrtavati smer gibanja ladje; na hlod je začrtaval, kje naj se razžaga
- 3. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: ladja začrtava dolgo brazdo na gladini
- 4. publ. določati, oblikovati: na konferenci začrtavajo dokončno mejo med državama
začrtávati se ekspr. kazati se v obrisih: v daljavi se je začrtaval gozd
začrtováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s črto, črtami delati: začrtovati kroge
- 2. s črto, črtami označevati: začrtovati, kje naj se hlodi razžagajo
- 3. publ. določati, oblikovati: program društva že dolgo začrtujejo
začrtováti se ekspr. kazati se v obrisih: na obzorju se začrtujejo gore
zaničeváti -újem nedov. (á ȗ) imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže;
ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima
● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštujezaničujóč -a -e: ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga; zaničujoče govoriti o kom
zaničeván -a -o: zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih
zanímanje -a s (ȋ) hotenje, želja- a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost
// poslušati koga brez zanimanja - b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja
- c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo
// izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja
● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali
zanímati -am nedov. (ȋ) - 1. vzbujati pri kom hotenje, željo
- a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je
- b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
- c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
- 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje
- 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi
zanímati se - 1. imeti, kazati hotenje, željo
- a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi
- b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi
- c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih
// zanimati se za nakup zemljišča
- 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge
zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku
zaostáti -stánem dov. (á ȃ) - 1. zaradi počasnejšega gibanja ostati za določeno razdaljo za kom: pohiti, da ne boš zaostal; zaostati pol kilometra / nekateri ptiči so zaostali za jato
- 2. ostati v čem za drugimi glede na povprečno, pričakovano stopnjo: zaostati v rasti; duševno zaostati / zaostati v kulturi, razvoju
- 3. ne narediti česa ob dogovorjenem času ali narediti kaj glede na dogovorjeni čas prepozno: zaostati z obnovo gradu; zaostati s plačilom / zaostati z obrokom posojila
- 4. ne izdelati: zaostal je v petem razredu; večkrat je že zaostal / zaostati iz matematike biti ocenjen negativno
● ta ura večkrat zaostane začne kazati manj, kot je v resnici
zaostàl -ála -o: v rasti zaostal otrok; prim. zaostali
zarisováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati: s palico je zarisoval različne like v pesek / zarisovati kroj na blago risati
- 2. s črto, črtami označevati: na zemljevidu so zarisovali pot, ki jo morajo prehoditi / zarisovati dnevno proizvodnjo na grafikonu
zarisováti se ekspr. kazati se v obrisih: strehe so se ostro zarisovale v nebo
// pojavljati se na podlagi: na steni so se zarisovale sence plamenov
// postajati viden, kazati se: na njenem obrazu se je zarisoval nasmeh
zaudárjati -am nedov. (á) - 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja; zaudarja po alkoholu; v sobi zaudarja po kislem
- 2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji
zaudarjajóč -a -e: po trohnobi zaudarjajoča klet
zavzémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo
- 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke
// prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati
// prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje - 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo
- 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja
// publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti - 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme
// publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih - 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen
● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih
zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali
// z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo
zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj
zavzétost -i ž (ẹ̑) - 1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo
- 2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost
● knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto
zaznávati -am nedov. (ȃ) - 1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil
- 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo
// publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe - 3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje
// na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje
zaznávati se star., navadno v zvezi z dan začeti daniti se: prebudil se je, ko se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli
zaznávan -a -o: zaznavana predmetnost; čutno zaznavan
zdivjáti -ám dov. (á ȃ) - 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo - 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi - 3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi - 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
zdivján -a -o: zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka; prim. izdivjati se
zdolgočásenost -i [u̯g] ž (ȃ) stanje zdolgočasenega človeka: kazati svojo zdolgočasenost; osamelost in zdolgočasenost / opisovati podeželsko zdolgočasenost
zelenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dobivati (zelene) liste: drevo, grm zeleni / njive že zelenijo, čeprav je še hladno
- 2. postajati zelen: krompirjevi gomolji so na svetlobi hitro zeleneli; zidovi zelenijo od plesnobe, vlage / ekspr. zeleneti od jeze, zavisti
- 3. knjiž. zeleno se odražati, kazati: na skalah je zelenel mah; v daljavi zelenijo gozdovi
zelenèč -éča -e: zeleneči gozdovi; zeleneč grm; zeleneča polja
zeleníti -ím nedov. (ī í) delati kaj zeleno: pomlad je zelenila gozd / svetloba zeleni gomolje // oskrbovati z zelenjem, rastlinjem, ozelenjevati: umetno zeleniti dele puščavzeleníti se knjiž. - 1. dobivati (zelene) liste: drevo se zeleni / narava se je začela zeleniti
- 2. zeleno se odražati, kazati: v dolini se zelenijo travniki
zijálo -a s (á) - 1. slabš. kdor se (rad) kje zadržuje in si kaj ogleduje: odganjati zijala; okrog njega se je nagnetlo veliko zijal / kot psovka kaj tako buljiš, zijalo zijalasto
- 2. ekspr. odprtina: široka zijala dimnikov / slabš. odpri zijalo usta
- 3. slabš. kdor zelo glasno, hrupno govori: tega zijala ne morem poslušati
● ekspr. kazati zijala komu, za kom s široko odprtimi usti, moljenjem jezika iz ust kazati omalovaževanje, nasprotovanje; ekspr. pasti, prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj
zlatéti -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr. - 1. postajati po barvi podoben zlatu: žito začenja zlateti
- 2. zlato se odražati, kazati: na nebu je zlatel lunin srp; trobentice so zlatele v travi
zlatíti -ím nedov. (ī í) prekrivati s tanko plastjo zlata: zlatiti okvire;
zlatiti bogoslužno posodo // ekspr. delati kaj po barvi podobno zlatu: jesen zlati gozdove; zahajajoče sonce zlati valove; zarja je zlatila nebo
● ekspr. ta dejanja zlatijo življenje ga delajo lepega, prijetnegazlatíti se ekspr. - 1. postajati po barvi podoben zlatu: pšenica se že zlati; kmalu se bodo začeli zlatiti vinogradi
- 2. zlato se odražati, kazati: med listi so se zlatile limone; mesec se je zlatil na nebu
zlatèč -éča -e: sonce zahaja, zlateč nebo; zlateče se listje
zmrdováti -újem nedov. (á ȗ) ekspr., navadno v zvezi z obraz, ustnice delati nenaravne, spačene gube, poteze: zmrdovati ustnicezmrdováti se s takimi gubami, potezami, zlasti okrog ust in nosu, kazati, izražati odklonilen odnos do česa: kaj se zmrduješ; zmrdovati se zaradi slabe hrane; zmrdovati se nad sosedi; ob vsaki besedi se zmrduje; strašno, upravičeno se zmrdovati / kakšna postrežba, se je zmrdoval
zmrdováje: zmrdovaje je izpraznil kozarec
znák -a m (ȃ) - 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
// lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake - 2. gib, zvok, s katerim se
- a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
- b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
- 3. kar omogoča sklepanje na
- a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
- b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
- 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
// nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta - 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
znáti znám nedov. (á ȃ) - 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic
// biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo - 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati
// biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje
// biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje
// elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna - 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
// izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti
// dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja - 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
- 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
- 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ šol. znati zadnjo učno snov za odlično
znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo
// biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec
znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam
zrcáliti -im nedov. (á ȃ) - 1. zaradi odbijanja svetlobe delati kaj vidno, kazati kaj na svoji površini: jezero zrcali smreke, zvezde; ogledalo zrcali del predsobe; šipa zrcali nebo
- 2. ekspr. kazati, izražati: njen pogled zrcali strah / razstava zrcali ustvarjalnost otrok; številke zrcalijo splošno stanje
zrcáliti se - 1. zaradi odbijanja svetlobe v čem biti viden, kazati se: mesec se zrcali na gladini jezera; v reki se zrcalijo drevesa; v velikem ogledalu se je zrcalila njena podoba
- 2. ekspr. biti viden, kazati se: na obrazu se ji je zrcalila osuplost, žalost; v očeh se je zrcalil strah / v ljudskih pesmih se zrcali narodov značaj; v stališčih se zrcalijo velike politične razlike
zrcáljen -a -o: resnični svet, zrcaljen v naših predstavah
zrèl in zrél -éla -o [eu̯] prid., zrélejši tudi zrelêjši (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́) - 1. ki v rasti, razvoju doseže stopnjo, primerno za spravilo, razmnoževanje: obirati zrele plodove, sadeže; zrele češnje; zgodaj zrela jabolka; zrelo seme / zreli klasi, stroki; koruza, pšenica je že zrela / zrel gozd zaradi doraslosti primeren za posek
// pri katerem so končani procesi, potrebni za dosego ustrezne kakovosti: zrel sir; zrelo vino / zrel gnoj; zrelo testo
// knjiž. pri katerem so značilni elementi razviti v polni meri: zreli barok; zreli kapitalizem / zunaj je bil že zrel dan popoln - 2. telesno in duševno polno razvit: pri dvajsetih letih je bil zrel človek / vsestransko zrela osebnost / duševno in telesno zrel fant / ima zrele hčere odrasle
// v določenem pogledu polno razvit sploh: kulturno zrel narod; politično zrelo vodstvo - 3. ki je v srednjem obdobju življenja: zrel moški s prvimi sivimi lasmi; ljubimkal je z dekleti in zrelimi ženskami
// značilen za ljudi v srednjem obdobju: ljubiteljem zrele lepote je bila všeč; zrela ženska postava / zreli gibi - 4. ki je v obdobju največje izurjenosti, najboljših dosežkov: zrel plesni ansambel; razstava najzrelejših likovnih umetnikov
// nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko dovršenost, izurjenost: pokazali so zrel nogomet; prvi zreli primerki moderne arhitekture; zrelo umetniško delo - 5. življenjsko razgledan in čustveno uravnovešen: o tem se lahko pogovarja le z zrelimi ljudmi; bil je najzrelejši med vrstniki; po nesreči je postal zrelejši; prezgodaj zrel otrok
// ki izraža, kaže veliko modrost, premišljenost: zreli nazori; dobiti zrel odgovor, predlog; zrel odnos do preteklosti; zrela kritika, ocena knjige; zrele misli; politično zrel program / zrela ljubezen uravnovešena - 6. navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za glede na telesno, duševno razvitost sposoben za kaj: otrok je zrel za šolo; dekle še ni zrelo za možitev / ni bil dovolj zrel za te misli ni jih mogel razumeti, sprejeti
// glede na doraslost, razvitost primeren za kaj: žival je zrela za zakol
// ki ima ustrezne pozitivne ali negativne lastnosti za kaj: knjiga je zrela za tisk; stranka ni dovolj zrela, da bi uresničila program / ekspr.: fant je zrel za zapor; hiša je zrela za rušenje / čas za kaj takega še ni zrel primeren, ugoden; razmere so zrele za vstajo
● zrel tvor tvor, v katerem se je gnoj že zbral in zmehčal; iron. ta je pa zrel, da mu je zaupal nespameten, neumen; pog., ekspr. zrel je za matildo pričakuje se, da bo umrl; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; ekspr. zrel je za vešala naredil je toliko hudega, da bi ga lahko obesili; gledati življenje z zrelimi očmi presojati življenje z veliko življenjsko izkušenostjo; ekspr. pusti jo, to je zrela tička lahkoživa, malopridna ženska; zadeva še ni zrela se še ne more razplesti, uresničiti; mož zrelih let srednjih; zrel je kot jagoda, tepka zelo je prebrisan; to mu je padlo v naročje kot zrel sad, zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; zrelo jabolko samo pade ko zadeva pride do določene stopnje, se sama razreši
♦ agr. zrela zemlja zemlja, ki je prhka in polna bakterij; biol. spolno zrel ki v rasti, razvoju doseže tako stopnjo, da se lahko spolno razmnožuje; čeb. zreli med med, ki izgubi odvečno vodo; kozm. zrela koža koža po tridesetem letu starosti, ko začne kazati znake staranja, načina življenja
zrélo prisl.: zrelo pisati o čem; zrelo prenašati težave; zrelo presoditi, premisliti kaj; zrelo dišeče sadje; sam.: obrali so, kar je bilo zrelega; vonj po zrelem
zvenéti1 -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo
// ekspr. vesolje je tiho zvenelo - 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
- 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
// s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
// ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek - 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
- 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha
zvenèč -éča -e - 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime
// ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek
♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta - 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
- 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati
žaréti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa
- 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo
// imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan - 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela
// biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra - 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele
- 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja
// odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala - 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda
● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena
žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči
● trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga
žaríti -ím tudi žáriti -im nedov. (ī í; ā ȃ) - 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale
// z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje
// metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo - 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila
žaríti se, tudi žáriti se knjiž. - 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu
- 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu
- 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh
žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica
žehtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: pregreti kamni žehtijo; peč žehti; travniki žehtijo; zrak žehti od vročine; ulice, strehe žehtijo v sončni pripeki / iz peči je žehtela vročina; od skal je žehtela soparica; brezoseb. iz zemlje je žehtelo
- 2. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: čelo mu žehti; otrok kar žehti od vročine
- 3. ekspr. kazati se v veliki meri: jeza žehti na njegovem obrazu; iz njegovega vedenja žehti strast / žehteti od jeze; ves žehti od ljubezni, razvnetosti / iz verzov žehti pesnikova čustvena prizadetost
● zastar. žehteti po maščevanju hlepeti
žehtèč -éča -e: žehteča peč; žehteča vročina
žoltéti -ím [u̯t] nedov. (ẹ́ í) star. - 1. rumeneti: klasje, listje žolti / koža mu je začela žolteti
- 2. rumeno se odražati, kazati: med skalami je žoltela trava
žvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale;
prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale;
streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali
● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojnožvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo
žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic