dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje / dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino // delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim // delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati;
krvodajalci dajejo kri 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenoma) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam;
otroke so dajali študirat pošiljali// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka;
plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk;
ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira / pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije;
dajati nauke, odgovore;
dajati pohujšanje pohujševati;
dajati pomoč pomagati;
dajati ukaze ukazovati;
star. dajati hvalo 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro;
ves čas je dajal drva na ogenj 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj lahko godi: skrbi mu ne dajejo spati;
tega mi duša, srce, vest ne daje 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti1:
vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati sedajáti se tudi dájati se ekspr.
bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; vojaki se dajejo s sovražnikom; z noži sta se dajala
● šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
// prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
dajajóč -a -e:
pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
kinemato.. prvi del podr. zlož. |gibanje| kinematográf, kinematografíja
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
kinematográf -a m (ȃ) poslopje, prostor z napravami za javno predvajanje filmov: zaradi žalovanja so bili vsi kinematografi zaprti;
kinematografi in zabavišča // kinematografsko podjetje: kinematograf je predvajal neme filme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
kinematográf -a m (ȃ) obiskanost ~ov
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
kinematográf -a
m poslopje, prostor z napravami za javno predvajanje filmov
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024
kinematográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kinematograf ali kinematografijo: kinematografska mreža / kinematografsko podjetje / kinematografski projektor kinoprojektor; kinematografska dvorana kinodvorana; kinematografska predstava filmska predstava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
kȋno -a m
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
kino... ali kíno... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na kino ali kinematografa) s tujko v drugem delu: kinoaparat, kinoprojektor;
kinoskop b) z domačo besedo v drugem delu: kinoobiskovalec in kino obiskovalec;
kinodvorana in kino dvorana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
múltikíno -a m (ȗ-ȋ) kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah: gradnja, odprtje multikina;
trgovski center s sodobnim multikinom;
dokumentacija, načrt za multikino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
múltipleks -a m (ȗ) kinematograf, kjer istočasno predvajajo filme v več dvoranah: mestno središče izumira zaradi multipleksa v nakupovalnem središču na obrobju mesta;
gradnja novega multipleksa s šestnajstimi dvoranami / kinematografski multipleks
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.
posében -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži;
mladiče hranijo s posebno krmo;
listi so prepojeni s posebno snovjo;
v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima // v zvezi posebne potrebe potrebe oseb, ki po svojih lastnostih, zmožnostih odstopajo od pričakovanih in zato potrebujejo dodatno pozornost, skrb, pomoč: oseba, otrok s posebnimi potrebami 2. ki se glede na svojo vrsto pojavljaa) drugače: obravnavati tudi posebne primere;
to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajnab) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega;
označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf;
v ta namen so ustanovili poseben sklad;
poslali so mu posebnega sla;
vprašanje rešuje posebna komisija;
posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači;
predavanja bodo izšla v posebni knjigi;
skleniti posebno pogodbo;
za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje;
do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo// poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja
♦ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; mat. posebno število število, ki se piše s številko; pravn. splošni in posebni del zakona; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, revijiposébno
1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet
2. izraža visoko stopnjo, mero
a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast
b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 7. 2024.