bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
čevljárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na čevljarje ali čevljarstvo: čevljarski stolček;
čevljarska delavnica, zadruga / čevljarska dreta, smola; čevljarsko kladivo / čevljarska industrija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dokováti -kújem dov., dokovál (á ú) končati kovanje: dokoval je in odložil kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
gravêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na graverje: graverski poklic;
graverska delavnica / graversko dolbilce, kladivo / graverska tehnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
izmúzniti se -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) - 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok
- 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina
- 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti
● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kamnárski -a -o (á) pridevnik od kamnar: kamnarsko kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kládivce tudi kladívce -a s (á; ī) manjšalnica od kladivo: pribiti žebelj s kladivcem;
udarjati s kladivcem po nakovalu / leseno kladivce / kladivce v zvoniku
♦ anat. slušna koščica, priraščena na bobnič; muz. lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kládiven tudi kladíven -vna -o prid. (á; ȋ) nanašajoč se na kladivo: kladivni ročaj
♦ strojn. kladivni mlin mlin kladivar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kládivo tudi kladívo -a s (á; í) - 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom; s kladivom zabiti žebelj v steno; težko kladivo; kladivo in nakovalo; besede so padale trdo kot udarci kladiva; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno
// čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo
● srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju - 2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj
♦ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
klepáč -a m (á) - 1. kladivo za klepanje: tolči, udarjati s klepačem
- 2. ekspr. kdor kleplje: bil je dober klepač in kosec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
klepálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za klepanje: klepalno kladivo, orodje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
klepálnik -a [u̯n in ln] m (ȃ) priprava iz stolčka in babice, namenjena za klepanje: pripravil si je kladivo, srpe in klepalnik / sedel je na klepalnik in začel tolči na stolček klepalnika // redko kladivo za klepanje: udarjati s klepalnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
klepárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na kleparje ali kleparstvo: kleparska delavnica / kleparske škarje; kleparsko kladivo / kleparska obrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
klêpec -pca m (é) redko kladivo za klepanje; klepač: enakomerno udarjati s klepcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kléšče kléšč ž mn. (ẹ́ ẹ̑) - 1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče; držati, prijeti železo s kleščami; s kleščami potegniti žebelj iz deske; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi; koničaste s koničastimi, ploščate klešče s ploščatimi čeljustmi; kovaške klešče
// navadno s prilastkom kleščam podobna priprava: lesene klešče; klešče ščipalke za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice; klešče za kodranje las; klešče za orehe, pecivo - 2. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: dobila ga je v svoje klešče; biti v kleščah; držati, imeti koga v kleščah / z oslabljenim pomenom iztrgati se iz klešč imperializma
♦ elektr. izolirne klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa; med. ekstrakcijske klešče; porod s kleščami kleščni porod; teh. cevne klešče za prijemanje in vpenjanje cevi; razperilne klešče za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran; vet. kopitne klešče orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu; voj. klešče položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov; zool. klešče kleščam podoben prvi par nog pri rakih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ključávničarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ključavničarje ali ključavničarstvo: ključavničarsko kladivo, orodje / ključavničarska obrt / ključavničarski vajenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kotlárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na kotlarje ali kotlarstvo: kotlarsko kladivo, orodje / kotlarski izdelki / kotlarska obrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kováč -a m (á) - 1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje; kovač je z obema rokama vihtel kladivo; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač; umetni kovač / kroparski kovači
- 2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode
● preg. vsak je svoje sreče kovač
// nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači; kovač verzov - 3. pog. bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a); plačati je moral tri kovače
♦ zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kováček -čka m (á) manjšalnica od kovač: kovaček že vihti kladivo / boji se plačati tistih par kovačkov
♦ zool. manjša, po hrbtu olivno zelenkasta ptica pevka, Phylloscopus trochilus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kováški -a -o prid. (á) nanašajoč se na kovače ali kovanje: usnjen kovaški predpasnik / kovaška obrt / kovaški meh; kovaške klešče; kovaško kladivo, orodje; kovaško ognjišče ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem
● sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ metal. kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
króg -a m (ọ̑) - 1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga; polmer kroga; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi
// sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga - 2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči
// v krogu je blodil po gozdu - 3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev
- 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov enot
// krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine
// mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi; obisk so pripravili diplomatski krogi; finančni, gospodarski, poslovni krogi; mariborski kulturni krogi; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov - 5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje, območje, sfera: razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog
- 6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih
- 7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga; ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu; brezupen začarani krog / začarani krog misli
● ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge; spet ima kroge pod očmi kolobarje; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog; žarg., šport. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč
♦ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; magnetni krog; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
léden1 -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na led: ledna debelina / ledna voda curlja v kotanjo
♦ alp. ledni klin klin za zabijanje v led pri plezanju; ledno kladivo; šport. ledni stadion stadion z ledeno ploskvijo za drsanje in igre na ledu; zool. severni ali ledni kit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
macóla -e ž (ọ̑) težko železno kladivo: komaj je vihtel macolo;
z macolo udariti po čem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mèt méta in mêta m (ȅ ẹ́, é) - 1. glagolnik od vreči ali metati: zmotil ga je med metom; met kamna čez reko / s prvim metom ni zadel / kazenski, prosti met; met na koš / vsakemu kockarju so bili dovoljeni trije meti / ta rokoborec obvladuje različne mete / po treh metih se keglji postavijo lučajih
♦ fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri; vodoravni met gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri
// razdalja, ki se doseže pri metu, metanju: njegov drugi met je bil dolg - 2. mn., šport. atletska disciplina, pri kateri se po določenih pravilih meče disk, kladivo, kopje, suva krogla: danes so na sporedu meti / z rodilnikom: met diska, kladiva; zmagati v metu kopja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
méter -tra m (ẹ̄) - 1. osnovna enota za merjenje dolžine: debelina je dva metra [2 m]; drog meri štiri metre; polica je dolga tri metre; več metrov debelo obzidje; pog. visok je meter sedemdeset meter in sedemdeset centimetrov
// dolžina v metrih / blago na metre blago, ki se prodaja in reže v poljubnih dolžinah
// kar meri določeno količino teh enot: odmeriti dva metra traku; do gozda je še petsto metrov / zadene ga na dvesto metrov; letalo se je dvignilo na pet tisoč metrov
● ekspr. kje bi že zdaj bil, če štejem vse metre, ki sem jih prehodil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; publ. v obratu bodo kmalu stekli prvi metri najlona bodo začeli proizvajati najlon
// v zvezi kubični meter enota za merjenje prostornine: kupiti tri kubične metre [3 m3] drv; izkopali so več kubičnih metrov zemlje / meriti v kubičnih metrih / pog. koliko daš za meter drv za kubični meter
// v zvezi kvadratni meter enota za merjenje ploščine in površine: soba meri deset kvadratnih metrov [10 m2] / pog. koliko stane meter parcele kvadratni meter - 2. priprava z označenimi centimetri, decimetri, metri za merjenje, navadno dolga 1 do 2 m: kupiti meter in kladivo; lesen, zložljiv meter / šiviljski meter trak za merjenje z označenimi centimetri, dolg 1,5 m; centimeter
- 3. nar. vzhodno utežna mera, 100 kg; cent: pridelal je deset metrov pšenice
♦ šport. tek na dvesto, sto metrov; trg. tekoči meter enota za merjenje dožine ne glede na širino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
minêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na minerje ali miniranje: minerski oddelek je bil vsako noč na progi / minerski tečaj / minersko kladivo, orodje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
mizárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na mizarje ali mizarstvo: mizarska delavnica / mizarska obrt / mizarski mojster, pomočnik / mizarski klej, les; mizarsko dleto, kladivo
♦ les. mizarska plošča plošča, narejena pod pritiskom iz letvic in fenolnih smol, lepil in oblepljena s furnirjem; panelna plošča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nastáven -vna -o prid. (ā) teh. namenjen za nastavljanje: nastavno kladivo;
nastavni kotomer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nôrec -rca m (ó) - 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec
- 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval
- 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce
- 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu
// grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu - 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcem
● norce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odkópen -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odkop:- a) odkopna dela pri arheoloških raziskavah / rekordni odkopni učinek pri tekmovanju / odkopni prostor
♦ mont. (odkopno) čelo; odkopno kladivo - b) odkopna lokomotiva, proga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ometáča1 -e ž (á) orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; zidarska žlica: ometača in zidarsko kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ónkraj prisl. (ọ̑) izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: onkraj je že pomlad, tu pa še zima;
onkraj se svet spušča k reki / sekiri odgovarja z onkraj kladivo z one strani
● ekspr. je že onkraj mrtev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
oskŕd -i ž (ȓ) obrt. koničasto kladivo za klepanje mlinskega kamna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
páren1 -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na paro: parne naprave / ladja na parni pogon / parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro; parna kurjava se je pokvarila naprava za kurjenje, ogrevanje; parna lokomotiva; parna peč / parna kopel izpostavljanje (dela) telesa delovanju pare zaradi zdravljenja, krepitve
♦ obrt. parna pekarna pekarna, v kateri pečejo kruh v parnih pečeh; strojn. ladijski parni kotel; lokomotivski parni kotel; parni motor batni stroj z zelo veliko vrtilno hitrostjo; parni stroj stroj, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; parna turbina parni stroj, ki energijo pare spreminja v mehansko energijo; parno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča s pomočjo pare; teh. parni akumulator; parni generator parni kotel z zelo veliko zmogljivostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pikáč -a m (á) knjiž., ekspr. žuželka, ki pika: ne brani se muham več niti pikačem obadom (O. Župančič)
♦ teh. ostro kladivo za čiščenje zvarov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
plènk medm. (ȅ) posnema glas pri udarcu, trku ob trdo snov: plenk, je zažvenketala šipa in se sesula;
kladivo udarja po nakovalu plenk, plenk / voda kaplja plenk, plenk
● pog., ekspr. on je (malo) plenk plenk čudaški, neumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
plésati in plesáti pléšem nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. gibati se, premikati se v (predpisanem) ritmu, navadno ob glasbi: plesali so do jutra; rada pleše; naučiti se plesati; plesati na mestu, v krogu; plesal je z vsemi plesalkami; dobro, lahkotno plesati / plesati kolo, polko, moderne plese, valček; ta ples lahko plešemo tudi na glasbo polke
- 2. umetniško se izražati s plesom: na nocojšnji predstavi plešejo gostujoči baletniki; plesati po prstih / plesati balet / vlogo Trnuljčice pleše prvakinja našega baleta
// ukvarjati se, navadno poklicno, s plesom: pleše že od otroških let; zaradi bolezni ne bo več plesala / pleše v baru, operi - 3. ekspr. lahkotno se gibati, premikati, navadno v določenem ritmu: konj je plesal pred zbrano četo / prsti lahkotno plešejo po tipkah
// lahkotno se gibati, premikati sploh: po mizi so plesale muhe; roji mušic plešejo nad močvirjem / snežinke veselo plešejo; v snopu svetlobe pleše prah / sence plešejo po steni
// s prislovnim določilom biti, nahajati se: okrog ust ji pleše vesel smehljaj - 4. ekspr. neurejeno se premikati, navadno sem in tja: čoln je plesal po razpenjeni vodi; krožniki začnejo plesati po mizi / krmilo je plesalo sem in tja; avtomobil je začel plesati po cesti začelo ga je zanašati
// pojavljati se, nastopati v močni obliki: burja je tako plesala, da je prevračala vozove; po globeli plešejo peščeni vrtinci / vihar je plesal svoj divjaški ples - 5. pog., ekspr., navadno s prislovnim določilom biti ohlapno nameščen: tečaj pleše v ležaju / noga v čevlju ne sme plesati; obleka kar pleše na njem, tako je shujšal
● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. kladivo mu kar pleše v rokah z lahkoto, veseljem kuje, udarja; ekspr. on te čaka, ti pa plešeš tu okrog si, se mudiš, zadržuješ; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; ekspr. spet bo palica plesala po tvojem hrbtu spet boš tepen s palico; boš tepen sploh; ekspr. tako boš plesala, kot bom jaz godel tako boš delala, ravnala, kot bom jaz hotel; preg. kadar mačke ni doma, miši plešejo kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
♦ lov. divji petelin pleše z ritmičnim gibanjem, skakanjem in pihanjem izraža svojo moč, borbenost v času parjenja; s kroženjem okrog samice in gruljenjem skuša pridobiti njeno naklonjenost
plesáje: plesaje krožiti okrog ognja; plesaje so ju spremljali proti domu
plešóč -a -e: hoditi med plešočimi pari; peketanje plešočih nog; plešoče sence na stropu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pnevmátičen -čna -o prid. (á) teh. ki deluje na osnovi stisnjenega zraka: pnevmatični sveder;
pnevmatična stiskalnica / pnevmatični pogon
♦ ptt pnevmatična pošta cevna pošta; strojn. pnevmatični transport transport sipkega materiala po ceveh s stisnjenim zrakom; pnevmatično kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča pod silo stisnjenega zraka; zool. pnevmatična kost votla kost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
podkóven -vna -o prid. (ọ̄) podkovski: podkovna dejavnost / podkovni kovač
♦ vet. podkovne klešče; podkovno kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
podkóvski -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na podkovstvo: podkovska šola / podkovski kovač
♦ vet. podkovski žebelj; podkovske klešče; podkovsko kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ravnálen -lna -o prid. (ȃ) teh. nanašajoč se na ravnanje: ravnalna letev, miza, plošča;
ravnalno kladivo, nakovalo / ravnalni stroj za pločevino / ravnalne naprave v vesoljski ladji krmilne naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
razbíjanje -a s (í) glagolnik od razbijati: kladivo za razbijanje kamenja / razbijanje kozarcev / slišalo se je razbijanje po vratih / razbijanje po klavirju / razbijanje srca se je umirilo / razbijanje enotnosti v stranki / razbijanje iluzij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
repáč -a m (á) ekspr. žival z dolgim repom: repač ga je oplazil z repom
♦ metal. repač nekdaj težko kladivo na vodni pogon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
ročník -a m (í) nar. držaj, ročaj: ročnik se je zlomil;
kladivo se je snelo z ročnika;
ročnik lopate, sekire;
ročnik meča, noža
● knjiž. položila je roke na ročnik naslanjača na naslonjalo za roke; star. vtakniti pero v ročnik v držalo
♦ teh. okrogel kovinski nastavek na koncu gasilne cevi, s katerim se uravnava iztok gasilnih sredstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
samokòv -óva m (ȍ ọ̄) metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine; norec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
simból -a m (ọ̑) - 1. predmet, lik, ki izraža, predstavlja določen abstrakten pojem; znak, znamenje: umetnik je vzel simbole iz vsakdanje predmetnosti; oljkova vejica je simbol miru; srp in kladivo kot simbol komunizma / državni, verski simboli
// kar kaj izraža, predstavlja sploh: beseda je že sama po sebi simbol / glasovni simbol; idejni simbol / atomska energija je za manj razvite dežele simbol tehničnega napredka znak, dokaz - 2. dogovorjena črka, kratica za označevanje določene stvari: napisati simbol; simbol za vodik je H / matematični simboli; simbol D pomeni dnevni delovni čas; simboli za števila
♦ elektr. simbol znak ali v besedo povezanih več znakov, ki predstavljajo kak ukaz; filoz. simbol čutno zaznavna stvar, katere pomen ni enopomensko določen in dopušča različne razlage; min. simbol ploskve simbol, ki podaja točno lego ploskve v prostoru; soc. statusni simbol kar na zunaj kaže določeno družbeno pripadnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
spúščati -am nedov. (ú) - 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol
// delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo
// delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev - 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo
// delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja - 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo
● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih
♦ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve
spúščati se - 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet
// premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan
// premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici - 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka
// razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo - 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se - 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja
// spuščati se v politiko
● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim
spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol
spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
sŕp -a m (ȓ) orodje z zaokroženim rezilom in lesenim držajem za žetev: klepati, nabrusiti srp / tam žanjejo še s srpom
● ekspr. za srp sem prestara za žetev; ekspr. pri srpu se ni nobene ustrašila najhitreje je žela; lunin srp oblika lune, ki se vidi ožja kot prvi ali zadnji krajec; srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
steklárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na steklarje ali steklarstvo: steklarska delavnica / steklarska industrija / steklarski mojster, tehnik, vajenec / steklarski nož nož za rezanje šip, stekla; steklarsko kladivo
♦ obrt. steklarski kit kit iz krede ali gline ter veziva; steklarska pipa priprava v obliki cevke za oblikovanje kroglice steklene mase; teh. steklarski pesek kremenov pesek za izdelavo, obdelavo stekla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
strôjen -jna -o prid. (ȏ) nanašajoč se na stroj: popraviti pokvarjen strojni del / strojna industrija / strojna molža; strojna obdelava kovin, lesa; strojno pletenje, tkanje; strojno pranje perila / strojne čipke; ročno in strojno delo / uporabljati strojne naprave; publ. zastarela strojna oprema stroji // strojni inženir, tehnik; strojni ključavničar ključavničar, ki zna ravnati s stroji za obdelavo kovin; strojni stavec / strojno olje olje za mazanje strojev, ležajev // pog. strojna fakulteta fakulteta za strojništvo
♦ grad. strojni nabijač; navt. strojni brzojav priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico; strojna služba služba pri glavnih in pomožnih strojih na ladji; ptt strojni žig poštni žig, odtisnjen na znamko s strojem za žigosanje; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; tisk. strojni stavekstrôjno prisl.: strojno brusiti, obdelovati; strojno šivane čipke
♦ teh. strojno gnana naprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
števílčnik -a m (ȋ) del priprave z določenimi znaki, navadno s številkami; številčnica: opazovati nihanje kazalca po številčniku;
ura z obdrgnjenim številčnikom;
vrgel je kroglico na številčnik rulete
♦ elektr. sestavni del števca, ki kaže merjeno količino; gozd. kladivo s premakljivimi železnimi številkami za označevanje dreves, hlodov; ptt priprava na telefonskem ali telegrafskem aparatu za avtomatsko izbiranje želenega telefonskega ali telegrafskega priključka v avtomatski centrali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tanílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tanjenje: tanilni postopek / tanilno kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tólči tólčem [ou̯] nedov., tólci tólcite in tolcíte; tólkel tólkla (ọ́) - 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
- 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
- a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
- b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
- c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
- 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
// ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša - 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
// pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče - 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
- 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
- 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
- 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
- 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
- 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
// silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala - 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
- 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
- 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
// govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko - 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje
tólči se - 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
- 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
// zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev - 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
- 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
varílski -a -o [tudi u̯s] prid. (ȋ) nanašajoč se na varilce ali varjenje: varilsko delo / varilski predpasnik; varilske rokavice; varilska očala očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju // varilske klešče; varilsko kladivo / varilski inženir, tehnik / varilska šola
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vihtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi
- 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce
// ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati
● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu
vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta
vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vrtálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vrtanje: vrtalna ekipa / vrtalni stolp; vrtalna ploščad / vrtalni stroj; vrtalno orodje
♦ mont. vrtalno dleto; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. vrtalno drogovje drogovi kot sestavni del vrtalne naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vzméten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vzmet ž: vzmetni mehanizem;
vzmetna priprava / vzmetni pogon; vzmetna tehtnica; vzmetna žimnica vzmetnica
♦ fot. vzmetno sprožilo; obrt. vzmetni vložek izdelek iz med seboj prepletenih vzmeti, obdan z mehkim materialom, ki se vloži v ogrodje ležišča; vzmetno jedro sistem med seboj prepletenih vzmeti za vzmetnice; teh. vzmetno jeklo jeklo za vzmeti; vzmetno kladivo strojno kladivo z vzmetnim pogonom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zabíjanje -a s (í) glagolnik od zabijati: kladivo za zabijanje klinov / zabijanje sodov / zabijanje časa, denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zakóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakov ali zakovanje: zakovno mesto
♦ teh. zakovno kladivo kladivo za zakovanje kovic; žel. zakovni obroč obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zakovíčenje -a s (ī) glagolnik od zakovičiti: zakovičenje kosov pločevine / kladivo, stroj za zakovičenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zasekoválen -lna -o prid. (ȃ) mont. ki se uporablja za zasekovanje premoga, rude: zasekovalni stroj;
zasekovalno kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zavihtéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo
- 2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe
- 3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro
// ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče
zavihtéti se z odrivom spraviti se kam: zavihteti se na konja, v sedlo / zavihteti se čez ograjo
zavihtèn -êna -o: žvižg zavihtenega biča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zidárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na zidarje ali zidarstvo: zidarsko delo / zidarski mojster, pomočnik / zidarska žlica; zidarsko kladivo
♦ grad. zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; obrt. zidarski izravnalnik priprava za izravnavanje navadno z malto ometane površine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
žebljánje -a s (ȃ) glagolnik od žebljati: kladivo za žebljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.