brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) - 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
- 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
- 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
- 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
● ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
♦ etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
brúšen -a -o: brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
čólnov -a -o [u̯n] (ọ̑) pridevnik od čoln: čolnov bok, kljun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
črnokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima črn kljun: črnokljuna ptica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
debelokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima debel kljun: debelokljuni ščinkavci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
debelokljúnast -a -o prid. (ū) ki ima debel kljun: debelokljunasta papiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
dlétast -a -o prid. (ẹ́) podoben dletu: žolna ima dolg dletast kljun;
dletast sveder;
dletasti zobje glodavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
dolgokljún -a -o [u̯g] prid. (ȗ ū) ki ima dolg kljun: dolgokljune rečne ptice / dolgokljun čoln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
káveljčast -a -o [vəl] prid. (ȃ) podoben kaveljčku: kaveljčasti izrastki;
v gobcu ima kaveljčaste zobe / je kaveljčaste oblikekáveljčasto prisl.: kaveljčasto ukrivljen kljun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
kávljast -a -o prid. (á) podoben kavlju: ima ostre zobe in kavljast kljun / kavljasta oblika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
kljún -a m (ȗ) - 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun; udariti s kljunom; čapljin kljun; kljun gosi
- 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika
// nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga
● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
♦ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
kljunàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima kljun ali kljunu podoben organ: kljunata žival
♦ zool. kljunati ježek ježu podobna žival, ki živi v Avstraliji, Echidna aculeata; kljunate žuželke žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
kljúnček -čka m (ȗ) manjšalnica od kljun: v kljunčku nese črvička
♦ bot. ptičji kljunček enoletni plevel z rumenimi cveti, Thymelaea passerina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
krivokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima kriv kljun: krivokljun ptič
♦ zool. krivokljuni prodnik ptica z dolgim, navzdol ukrivljenim kljunom, Calidris ferruginea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ládijski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na ladja 1:- a) ladijska konstrukcija / ladijski dnevnik; ustaviti ladijske stroje; ladijski tovor; dajati opozorila z ladijskim zvonom; raztovarjati z ladijskim žerjavom / ladijski gredelj, kljun, krov, trebuh / izdelovati ladijske modele
- b) ladijski prevoz, promet; ladijski vozni red; skozi to ožino vodi najbližja ladijska pot; dobre ladijske zveze z otoki
- c) ladijski kuhar, zdravnik; ladijska posadka
♦ les. ladijski les les, zlasti hrastov, za gradnjo (manjših) ladij; ladijski pod pod iz ožjih, enako širokih desk, sestavljenih na pero in utor; deske, obdelane za tak pod; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; ladijski telegraf priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico; ladijski vozli vozli, ki se uporabljajo pri delu na ladji; ladijski vpisnik knjiga luške kapitanije, v kateri so vpisane ladje s prostornino nad 10 BRT; strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji; (ladijski) vijak; teh. ladijski žeblji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ládja -e ž (ā) - 1. veliko vodno vozilo: ladja izpluje, odplove iz pristanišča; ladja nasede, plava, se potopi, pristane, se razbije, ekspr. hitro reže valove; graditi, splaviti, tesati ladjo; valovi premetavajo ladjo; privezati ladjo k obali; raztovoriti ladjo; vkrcal se je na majhno ladjo; potovati z ladjo; gusarska ladja; bok, kljun, krov ladje; nadvodni del ladje; kapitan velike ladje; velika tonaža ladje; trčenje ladij / čezoceanska, rečna ladja; drsna ladja hidrogliser; petrolejska ladja; poltovorna, potniška, ribiška, tovorna, trgovska ladja; šolska ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; ladja svetilnik; ladja na jedrski pogon, na vesla; ladja za razsuti, tekoči tovor; publ. naše bele ladje potniške ladje; pren., knjiž. krmariti ladjo človeštva; ladja življenja
- 2. star. večji čoln: ladje z žitom in vinom so vozile po Savi do Zaloga; živina je vlačila težke ladje proti toku; romarska ladja na Bledu
- 3. v zvezi vesoljska ali kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: vesoljska ladja kroži okoli meseca, pristane; izstreliti vesoljsko ladjo; posadka kozmične ladje
- 4. rel. del cerkve, namenjen za vernike: ladja se polni z ljudmi; klopi v ladji / cerkvena ladja
● ladja plove pod jugoslovansko zastavo je vpisana v enega od ladijskih vpisnikov v Jugoslaviji; ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. cestna ladja zelo velik osebni avtomobil; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod
♦ arhit. glavna, prečna, stranska ladja; igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih so; navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi; ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi; linijska ladja ki vozi po stalni progi in po stalnem voznem redu; ladja dolge plovbe; desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu; določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; voj. admiralska ladja; bojna ladja velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi; linijska ladja nekdaj najmočnejša vojna ladja na jadra; matična vojna ladja pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; poročnik bojne ladje čin, za stopnjo višji od poročnika fregate, ali nosilec tega čina; zool. portugalska ladja morski ožigalkar, ki ga sestavljajo različni polipi in meduze, viseči izpod velike mehurjasto napihnjene tvorbe, Physalia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
montážen -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na montažo:- a) montažna dela so se začela / razporediti dele na montažno mizo; montažno orodje / delavci pri montažnem traku / montažno podjetje za avtomobile / zrastlo je nekaj novih montažnih blokov; montažni kiosk; montažna hiša; montažna stena; montažno naselje
- b) montažni filmski zapis / montažni efekti, triki
♦ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; montažna gradnja
montážno prisl.: montažno graditi stanovanjski blok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
nós -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) - 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom
// del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos - 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži
- 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem
● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil
♦ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
opljuskávati -am nedov. (ȃ) s pljuskanjem močiti, polivati: opljuskavati hrbet / valovi opljuskavajo kljun ladje; pren. od vseh strani me opljuskava hrup, svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ostrokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima oster, koničast kljun: ostrokljuna čaplja / ostrokljuna jadrnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
papagájski -a -o prid. (ȃ) tak kot pri papagaju: papagajski kljun / slabš. papagajsko govorjenje, ponavljanjepapagájsko prisl.: papagajsko se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
párnik -a m (ȃ) - 1. ladja na parni pogon: jadrnice in parniki / parnik na kolesa
- 2. velika ladja sploh: parnik odplove iz pristanišča; peljati se s parnikom; kljun parnika / čezoceanski, rečni parnik; tovorni, trgovski parnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ptíca -e ž (í) - 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptice čivkajo, pojejo, vreščijo; ptica je kljuvala, odletela; loviti ptice; jata ptic; živi kakor ptica pod nebom svobodno, brezskrbno
// divja, domača ptica; gozdna, nočna, vodna ptica; mrtvaška ptica po ljudskem verovanju ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk; ptica pevka, selivka, ujeda; razstava ptic - 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiva, prebrisana ženska: sosedovo dekle je prava ptica
● ekspr. jeklena, srebrna ptica letalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
ptìč ptíča m (ȉ í) - 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptiči čivkajo, pojejo; krmiti, loviti ptiče; jata ptičev; biti vesel kot ptič; živeti kot ptič na veji svobodno, brezskrbno
// divji, domači ptiči; močvirski, vodni ptiči; ptiči pevci; ekspr. kralj ptičev orel - 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiv, prebrisan človek: sosed je šele pravi ptič / on je čuden ptič; postal je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje
● ekspr. ni ne ptič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; ekspr. jekleni ptič letalo; fant je gol kot ptič je brez kakršnegakoli imetja; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
rílec -lca [u̯c] m (ȋ) - 1. podaljšani, zoženi prednji del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih: prašiči brodijo z rilci po blatu; ježev rilec / odpreti rilec
// ta del brez spodnje čeljusti: rilec in spodnja čeljust / skuhati rilec v ješprenju - 2. v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu: slon je z rilcem ovil deblo
- 3. ekspr. prednji, rilcu podoben del česa: rilec topa / rilec ladje kljun; rilec pri čajniku dulec
- 4. nizko obraz: udari ga na rilec; z odurnim rilcem se je obrnil k njemu
// usta: dvignil je pijačo k rilcu
● nizko ne vtikaj svojega rilca v vsako reč ne vmešavaj se; nizko kuhati rilec kujati se; ekspr. prodati zadnji rilec iz svinjaka prašiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
rumenokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima rumen kljun: rumenokljun kos
● ekspr. rumenokljuni fantje mladi, neizkušeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
siníčji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na sinice: siničji kljun / siničje petje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
šílast -a -o prid. (í) dolg, ozek in koničast: šilast kljun / šilasti vrhovi gora // ki je ozke, koničaste oblike: šilast nos; šilasta glava / ekspr. šilasta kolena // ki ima dolgo in ozko konico: nož s šilastim rezilom / šilast zvonik
♦ arhit. šilasti lok lok, ki je na vrhu koničasto zalomljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
širokokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima širok kljun: širokokljune ptice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
šópati -am nedov. (ọ̑) nižje pog. - 1. gačiti: šopati medveda
- 2. hraniti, krmiti s potiskanjem hrane v kljun: šopati gos, purana; pren. šopati učence z znanjem
● nizko ti otroka preveč šopaš mu daješ preveč jesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tíca -e ž (í) - 1. star. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptica: tica frfota v kletki; žvrgolenje tice
- 2. ekspr. lahkoživa, malopridna ženska: v mladosti je bila prava tica; take tice bodo zaprli
// navadno v povedni rabi iznajdljiva, prebrisana ženska: ona je tica, zmeraj se znajde; ti si pa tica, da si jih ugnala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
tìč tíča m (ȉ í) - 1. pog. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič: tiči žvrgolijo; ujeti tiča; petje tičev; poje kot tič lepo; živi kot tič svobodno, brezskrbno
- 2. ekspr. lahkoživ, malopriden človek: ljudje takih tičev ne marajo; za tiče te vrste je sodišče; s tistimi tiči se ne boš družil / on je čuden tič človek; vseh sort tiči so med nami ljudje
// navadno v povedni rabi iznajdljiv, prebrisan človek: starejši so bili drugačni tiči kot mi; on je tič, da malo takih; ti si mi pa tič / tič je, da je toliko naredil sposoben, podjeten; res je tič, da si upa pogumen; kljub starosti je še tič dosti zmore - 3. evfem. moški spolni ud: odpel je hlače in pokazal tiča
● pog., ekspr. je nočni tič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje; pog. ni ne tič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; pog. kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš ne poročen ne samski; nar. pol tič(a) pol miš(a) netopir; pog. iste sorte tiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vránji -a -e prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na vrane: vranji kljun / vranja jata / vranje krakanje
- 2. ekspr. črn s kovinskim sijajem: imeti vranje lase / vranja obleka
♦ bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus
vránje prisl.: vranje črn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
vtikováti -újem nedov. (á ȗ) vtikati: raca vtikuje kljun v vodo / ne vtikuj se v pogovor vmešavaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zazévati -am dov. (ẹ́) - 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja - 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina
- 3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje
// zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval
● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zazijáti -ám dov. (á ȃ) - 1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana; v steni je zazijala razpoka - 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad; pren. v nas je zazijala praznina
- 3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal; od začudenja je kar zazijal; petelin zazija od vročine
// zazehati: od časa do časa je zazijal - 4. slabš. zakričati, zavpiti: zazijati od bolečine
● slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo
zazijáti se slabš. nepremično, navadno radovedno se zagledati: zazijal se je v izložbo; zazijati se za kom; kam si se zazijal / zazijal se je v mlado deklico zaljubil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zévati -am nedov. (ẹ́) - 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva
// ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano - 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano
- 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun
// zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo
zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zévniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili
// razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila - 2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne; zevniti od strahu
// zazehati: dvakrat je zevnil in takoj zaspal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zijáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
// biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
// s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah - 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad
- 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje
// zehati: ves večer že zija - 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
- 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom
● slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti
zijáje: zijaje ga je poslušala
zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.
zíniti -em dov. (í ȋ) - 1. odpreti usta, kljun: zinil je in ugriznil; ziniti od začudenja; široko ziniti
● ekspr. čevelj mu je zinil, da se vidijo prsti podplat se mu je odtrgal od zgornjega dela; dan se je podaljšal za toliko, kolikor petelin zine malo se že pozna, da je dan daljši - 2. ekspr. reči, povedati: premisli, kaj boš zinil; v pijanosti marsikaj zine; niti besede ni zinil / ni zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 6. 2024.