benchmark -a cit. [bênčmárk] m (ȇ-ȃ)
1. fin. osnovno merilo, dobljeno iz primerjalnega ocenjevanja znotraj kake dejavnosti, panoge: Za izboljšanje likvidnosti se pripravljajo dolžniški instrumenti, ki bi Evropi omogočili pritegniti več tujih likvidnih sredstev, hkrati pa bi bili primerno merilo oz. benchmark za ocenjevanje stanja na trgu
2. rač. program za preizkušanje zmogljivosti posameznih podsklopov računalnika, programske opreme: Zaradi hitrega razvoja izdelovalci benchmarkov težko držijo korak s proizvajalci E ← agl. benchmark iz bench '(sodniška) klop' + mark 'znak'