básati, bȃšem, vb. impf. hineinstopfen; v žepe si kaj b.; vollstopfen; koš, trebuh b.; laden (ein Gewehr), puško b.; b. se kam, sich irgendwohin drängen; — prim. nem. fassen, Levst. (Rok.).
brę́ncəlj 1., -clja, m. koš, v katerem nosijo listje, seno itd., Kojsko (Goriš.)-Erj. (Torb.); — kor. brenk-, bręk-, schwellen, Erj. (Torb.).
gárnjak, m. = koš za listje, C.
gratúne, f. pl. der Wagenkorb (für Mist u. dgl.), Z., Blc.-C.; (gretune), gnojni koš, iz bek spleten, Ip.-Erj. (Torb.); — prim. it. grada, geflochtener Fischbehälter, lat. crates, Flechtwerk, Mik. (Et.).
gŕnəc, -nca, m. 1) listni koš, Hal.-C.; — 2) der Tiegel, h. t.-Cig. (T.); — der Topf, Cig., Jan.; (po drugih slov. jezikih).
hòpniti, hǫ̑pnem, vb. pf. aufspringen, M.; springen: h. v koš, SlGosp.
izmẹ̑noma, adv. abwechselnd: vstajal je in pletel koš, potem spet molil, in tako dalje izmenoma, Cv.
klȃjən, -jna, adj. Futter-; klajni koš, der Futterkorb, Cig.
kǫ̑rba, f. der Korb; der runde Kopfkorb, jvzhŠt.; — = koš, C.; — iz nem.
kosȋtar, -rja, m. = koš z ročem, Ajdovščina-Erj. (Torb.).
kòš, kóša, m. 1) der Rückenkorb; v košu kaj nositi; — vse v en koš metati, alles gleich behandeln; — tebi ne morem nič novega povedati, ti si že star, vse ti je že v koš prišlo, du hast schon alles erlebt, Jurč.; imeti jezik pod košem, die Sprache in seiner Gewalt haben, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Wagenkorb, die Wagenkrippe; — gnojni k., die Krippe des Mistwagens; — 3) der Bienenkorb, M., Nov., vzhŠt.; — 4) der Kelterkasten, Cig., Št.; — 5) der Brustkasten, Mur., V.-Cig., Cig. (T.); koš me boli, Polj.; — die Kruste (bei den Krebsen), Cig., C., Erj. (Ž.), LjZv.; das Gerippe (des Schiffes), Cig.; ladija z železnim košem, DZ.; — 6) die Krone eines Baumes, V.-Cig., Cig. (T.); — der Busch, der Strauch, C.; — ein buschiger Krautkopf, C.; zelje gre v koš, ne v glave, SlGor.
košə̀c, -šcà, m. dem. koš; tudi kóšəc.
košə̀k, -škà, m. dem. koš; 1) das Rückenkörbchen; — das Obstpflückkörbchen, C.; — das Armkörbchen, Dol.-Cig.; — 2) cvetni k., die zusammengesetzte Blüte, der Blütenkorb, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 3) der Mostkuchen bei Weinpressen, C.; — tudi: kóšək.
košìč, -íča, m. dem. koš; — die Korbmuschel, Cig.
kǫ́špa, f. 1) der Holzschuh, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) nerodno spleten koš, GBrda; — prim. it. cospo, Holzschuh.
kótəc 2., -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle (z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.-Mik., Bolc, Klanec v Istri-Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, nad Mariborom-C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; (prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).
krīpa 1., f. 1) = koš, die Wagenkrippe, Mur., Cig., C.; — 2) = koš, der Rückenkorb, C.; = listni koš, Dol.; — iz nem. Krippe.
kr̀š 2., kŕša, m. 1) der Strauch, Jan., Pot.-M.; — 2) der ausgepresste Traubenstock (= koš), C., Poh.
ledvę̑n 3., adj. l. koš, koš za seno, iz tankih, dolgih ledvic, ki so druga od druge po eden decimeter oddaljene, dno pa je iz trt, Dobrepolje (Dol.).
lȋstnik, m. 1) gozd, kjer rasto listovci in se listje grabi, der Laubwald, Cig., Jan., Nov., Vrt., Dol.; — 2) koš za listje, der Laubrückenkorb, Cirk.-Baud., Tolm.-Štrek. (LjZv.), Dol.; — 3) = listnjak, die Streuhütte, Mur., C.
lȋtnica, f. koš ali rešeto, skozi katero se mošt preceja, kajk.-Valj. (Rad).
nagnésti, -gnétem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge kneten: n. testa za pet hlebcev; — 2) anschoppen, vollstopfen; koš n.; cerkev je nagnetena (gedrängt voll); — n. se, sich zusammendrängen: veliko ljudi se je nagnelo v majhno cerkvico.
nagrábiti, -grȃbim, vb. pf. 1) eine gewisse Menge zusammenraffen; s kupa n. polno košarico kostanjev; v naglici nagrabljene reči; — n. zakladov, Schätze aufhäufen, Cig.; — 2) eine gewisse Menge zusammenrechen; n. koš listja; — 3) n. se, des Raffens, Rechens satt werden.
naplẹ́ti, -plẹ́vem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge (z. B. Unkraut) ausjäten; n. koš plevela; — 2) n. se, sich satt jäten.
napŕtiti, -pȓtim, vb. pf. auf den Rücken oder die Schultern laden, aufbürden, Cig., Jan., C.; n. komu butaro, koš (naramnik), breme, Cig.; kar si človek naprti, to nosi do smrti, Jan. (Slovn.); — žep je naprčen (= nabasan), jvzhŠt.
narámən, -mna, adj. auf den Schultern befindlich, auf denselben getragen: narȃmni koš, der Rückenkorb, Mik., Dol., Jurč.
natȓcati, -am, vb. pf. napolniti, kar se najtrje da, vzhŠt.-C., Lašče-Erj. (Torb.); n. mošnjo, Cig.; sena n. v koš, Lašče-Levst. (Rok.); vreča je natrcana, krava ima natrcano vime (strotzendes Euter), Lašče-Erj. (Torb.); — n. se, sich voll essen, Lašče-Levst. (Rok.).
obrámən, -mna, adj. kar je ob rami, kar se ob rami nosi: obrȃmni koš, der Rückenkorb, Z.
obrȃmnica, f. 1) das Achselseil, der Achselriemen, das Tragband; na obramnicah se nosi obramni koš, Dol., Gor., Tolm.; — 2) der Hosenträger, Cig., Jan.; — 3) das Wehrgehänge, Cig., C.; — 4) = štola, C.
ogrę̑bnik, m. koš za ogrebanje čebel, C.
oklòp, -klópa, m. der Harnisch, der Panzer, der Kürass, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Vrt.; — vzemite oklope zveličanja, Krelj; oblečeni z oklopom vere, Dalm.; In oklop in ščit zdrobi mu strah, Levst. (Zb. sp.); = pl. oklopi, der Harnisch, Meg.; — rakov o. ali koš, die Krebsschale, Erj. (Izb. sp.).
opr̀t, -pŕta, m. 1) das Tragband, der Tragriemen, Cig.; na oprtu nositi, auf dem Rücken mittelst Tragriemen tragen, Z.; koš na oprt, der Rückenkorb, Z.; — 2) die Armschlinge: nosi roke v oprtu, Spodnja Idrija-Erj. (Torb.); — 3) der Hosenträger, Cig., Jan.; hlače na oprtih nositi, Z., Rib.
opŕtav, adv. indem man mittelst eines Tragbandes etwas auf den Rücken geladen hat: o. nesti, Jan., Polj.; tudi: na o. nesti, Zv.; — (adj. o. koš, = oprtni koš, pri Fari (Notr.)-Štrek. [LjZv.]).
opŕtavən, -vna, adj. oprtavni koš = oprtni koš, Jan. (H.).
opŕtən, -tna, adj. was auf dem Rücken an Tragbändern getragen wird: opȓtni koš, der Rückenkorb.
pȃnj, pȃnja, panjȃ, panjȗ, m. 1) das stecken gebliebene Stück eines abgehauenen Baumes, der Baumstock; pri suhem panju je lahko ogenj netiti, Mur.; tudi panj je lep oblečen = Kleider machen Leute, Npreg.-Cig.; — der Stamm, aus dem Bretter gemacht werden, der Brettbaum, das Riegelholz, V.-Cig.; — 2) der Bienenstock; — 3) = koš, der zum Pressen geordnete Traubenhaufen, Fr.-C.
pȃnjič, m. hlodič, ki se pri preši na koš deva, C.
pletaríca, f. = koš, Vrt.
pletę́nəc, -nca, m. = pletenica; das Geflecht, Z.; — das Handkörbchen, Rez.-C.; — od leskovih viter pleten koš, Plužna pri Bolcu-Erj. (Torb.); — der Haarzopf, Jan. (H.); — eine Art Kuchen, C.; — das Wachsstöckchen, Z.
plẹ́vən, -vna, adj. Spreu-; plẹ̑vni koš, der Spreukorb, Cig.; plevni prah, der Spreustaub, Cig., Jan.
podplésti, -plétem, vb. pf. 1) unterflechten; p. koš, (ki je spodaj raztrgan), jvzhŠt.; — 2) unterstricken: nogavice p., Vrt.
podvẹ́zniti, -nem, vb. pf. unter ein umgestürztes Gefäß thun: rake pod kako posodo p., da se ne razlezejo, Lašče-Erj. (Torb.); mačko pod jerbas p., jvzhŠt.; kuro pod koš p., Savinska dol.-C.
prerámən, -mna, adj. prerȃmni koš, der Korb, der auf dem Rücken getragen wird, Cig., Svet. (Rok.), LjZv.
prtǫ̑vnik, m. majhen koš, Goriš.
rǫ́čən 2., -čna, adj. 1) Hand-; rǫ̑čne kosti, die Handknochen; ročni koš, der Armkorb, Dol.-Cig.; ročno delo, die Handarbeit, Cig., Jan., nk.; — ročna zastava, das Faustpfand, Cig., DZ.; — 2) behend, hurtig, gewandt, Mur., Cig., Jan., Gor., Št.; za vsako delo je ročen, vzhŠt.-C.; — ročno, behend, hurtig, schnell, Cig., Jan., C.; — sogleich, Gor., Št.; — 3) = priročen, handsam, Mur., Cig., Jan.
stę̑ljnik, m. 1) kraj, kjer se to dobiva, kar kdo za steljo rabi, der Streuwald, C., M., Nov., Gor.; — 2) die Streuhütte, Cig., C.; — 3) = koš za steljo, Tolm.
šibínica, f. dem. šibina; das Reis, Cig.; iz vrbovih šibinic spleten koš, Jurč.
škę̑le, f. pl. 1) = skele, das hölzerne Sattelgerüst, Dict., Cig., Rib.-M.; — 2) stojalo (kalup), na katerem se dela gnojni koš, BlKr.-Let.
tavník, m. = koš, v katerem se vjete ribe hranijo, Dol.
vȋtrnik, m. 1) = nož, s katerim vitre režejo, das Wiedenmesser, der Wiedenspleißer, Cig., Rib.-Z., Trst. (Let.); — 2) = koš ali jerbas iz viter spleten, C.
vŕbovəc, -vca, m. 1) der Weidenwald, Mur., Jan.; — 2) = koš iz vrbovih šib, Fr.-C.; — 3) das Weidenröschen (epilobium), Cig., Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — 4) neka trta, C., Celje-Erj. (Torb.), Trumm.
vŕša, f. die Fischreuse, Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm., Hip. (Orb.), ogr.-Raič (Nkol.); = pleten koš v ribjo lov, Vrt., Bilje na Ipavi-Erj. (Torb.), Dol.; moreš-li mrežo napolniti z njegovo kožo in vršo z njegovo glavo? Dalm.; raku nastavljajo vrše, sake in mreže, Erj. (Izb. sp.).
zaplẹ́tati, -plẹ̑tam, vb. impf. ad zaplesti; 1) zuflechten, Mur., Cig.; s klobasami nikjer plotu ne zapletajo, Glas.; star koš z. z vitrami (= pletoč krpati), Jurč.; čižme z., die Bundschuhe zuschnüren, C.; — 2) einflechten, Mur., Cig.; z. v kaj, Cig.; — verflechten, verstricken, verwickeln; v zanke, mreže z. koga, jemanden mit Schlingen, Netzen umstricken; — (pren.) z. se v skrbi, kajk.-Valj. (Rad); — 3) etwas untereinander wirren, Cig.; z. se, sich verflechten, sich verwickeln; niti se mi zapletajo; — jezik se zapleta, n. pr. pijancu, er stößt mit der Zunge an, er lallt; — noge se zapletajo bolniku od slabosti, pijancu, kadar križem stopa, Z., jvzhŠt.
zavihtíti, -ím, vb. pf. = zavihteti, schwingen, Dict.; meč z., Cig., C.; z. koga na konja, jemanden aufs Pferd werfen, C.; koš detelje z desnico na ramo z., Str.; z. se, sich schwingen, Cig.
zelénjev, adj. kar je za zelenje: z. koš, t. j. koš, v katerem nosijo živini bukovo zelenje, Levst. (Zb. sp.).
žója, f. = gnojni koš, GBrda-Erj. (Torb.); — prim. furl. zàje, zàe (= it. benna), Štrek. (Arch.).
žrlȋn, m. = koš, der Rückenkorb, Bes.