hlódič -a m (ọ̑)
manjšalnica od hlod: kolovoz utrjujejo s polaganjem hlodičev
kolník -a m (í) nar. kolovoz: po kolnikih so ropotali vozovi (M. Kranjec)
kolotéčina -e ž (ẹ̑) knjiž. kolesnica, tir: kolovoz je bil med kolotečinama porasel z gosto travo;
spotikala sta se po suhih kolotečinah / vola sta s težavo vlekla voz po strmi kolotečini kolovozu / življenje se spet vrača v stare kolotečine
♦ avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila
kolovòz -óza m (ȍ ọ́) 1. ozka, preprosta pot za vprežna vozila: v vas se pride po strmem, kamnitem kolovozu / kolovoz gre tik ob hiši 2. s predlogom ustaljen način življenja, delovanja; kolesnica, tir: še zmeraj je v starih, zvoženih kolovozih
kolovózen -zna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kolovoz: kolovozne kolesnice / kolovozna pot kolovoz
kolovóznica -e ž (ọ̑) 1. kolesnica, tir: v kolovoznicah se je nabirala voda / to bi ga skoraj vrglo iz kolovoznice 2. kolovoz: voz je obstal na razmočeni kolovoznici
kreníti krénem dov. (ī ẹ́)
1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil
// s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se / krenili so od brega odpuli, odjadrali / čete so krenile v boj
2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti vstran; kreniti na desno, v levo; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam
// navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh
3. narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere
● kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti;
s presledki ločiti vrste;
lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev;
to loči pesnika od drugih ljudi;
kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob;
zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti;
ali ločiš pšenico od ječmena;
dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo;
ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo;
tako sta si podobna, da ju težko ločim;
ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju;
kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta;
potok loči travnik in cesto;
žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta;
pren. le kratek čas ju loči od poroke;
štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči;
ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznalločíti se in lóčiti se
1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
4. prenehati biti v zakonski zvezi, pravn. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi:
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
lóčen -a -o
1. deležnik od ločiti: v dijaškem domu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ glasb. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
makadamizírati -am nedov. in dov. (ȋ) grad. izdelovati površino ceste iz povaljanih plasti kamna in peska: makadamizirati gozdno pot makadamizíran -a -o:
makadamiziran kolovoz
nakàr vez. (ȁ) knjiž., v vezalnem priredju potem1,
nato: izpraznil je kozarec, nakar je spregovoril / publ. izpil je čaj in si napravil posteljo. Nakar je legel in zaspal / kolovoz pelje mimo štirih hiš, nakar zavije v hrib
ostánek -nka m (ȃ)
1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del
// nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka
2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
// del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave
// kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju
3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne
a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki
b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila
// kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi
4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
● zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma
♦ arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki
péšpót2 in péš pót -í ž (ẹ̑-ọ̄) 1. pot, namenjena, primerna samo za pešce, pešačenje: do vrha vodi samo pešpot;
kolovoz je prešel v pešpot;
blatna, gozdna pešpot 2. star. hoja1,
pešačenje: pešpot ga je utrudila
♦ tur. pešpot Baltik–Jadran markirana pot za potovanje peš od Baltika do Jadrana
pót4 -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s ; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta) 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot;
pot se cepi;
pot se vzpenja;
krčiti, narediti pot;
popravljati pot;
to pot dobro poznam;
prečkati pot;
v temi so zgrešili pot;
umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti;
iti čez pot;
deblo leži čez pot;
stati na poti, ob poti;
iti, peljati se po poti;
s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni;
blatna, ovinkasta, strma, široka pot;
krajša in daljša pot do mesta;
pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot; alp. zavarovana plezalna pot planinska pot, ki je v znatni dolžini opremljena s klini, jeklenicami / učna pot urejena sprehajalna pot, na kateri so sprehajalcu z namenom izobraževanja ponujene informacije o različnih temah / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja;
puščice so označevale pot do vrha gore;
vrisati pot na zemljevid;
prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod// s prilastkom ta del ozemlja, prostoraa) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot;
vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalomb) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot;
oskrbovalna pot;
tihotapska pot;
trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo; balkanska pot organizirana tihotapska pot skozi države Balkanskega polotoka / Pohod po Poti ob žici množična športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni;
več kilometrov dolga pot;
pot do tja je kratka;
zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugegaa) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni;
opraviti pot v pol ure;
iti, odpraviti se na pot;
med potjo so prepevali;
službena pot;
pot nazaj;
dnevnik poti;
hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa / ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja / po poti jesti med potjo / kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje;
navidezna pot sonca // navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati;
izračunati pot jadrnice med dvema obratoma;
gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v prihodnost;
pot do uspeha je dolga;
pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka;
pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje;
s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet // publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema;
predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti / v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču;
odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo;
še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot;
star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat;
vsako pot vsakič, vsakokrat;
zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
razvozíti -vózim dov. (ī ọ́) 1. z vožnjo spraviti na več mest: razvoziti blago;
pred zimo razvozijo gnoj po njivah / avtobusi razvozijo delavce na vse strani 2. z vožnjo poškodovati, uničiti: razvoziti pot;
razmočena tla so razvozili s tovornjaki razvóžen -a -o:
razvožen kolovoz; ves gnoj imajo že razvožen
skreníti skrénem dov. (ī ẹ́)
spremeniti smer poti, gibanja, hoje: ladja je skrenila z začrtane poti; skrenili so z glavne ceste na kolovoz; skreniti vstran; skreniti v levo; pren. pisatelj je skrenil v romantizem
● zastar. skreniti glavo k vratom obrniti; zastar. gledal ga je, ne da bi bil skrenil oči premaknil; skreniti pogovor drugam začeti se pogovarjati o čem drugem; skreniti s prave poti začeti delati, živeti nepravilno, moralno oporečno
uglobíti -ím dov., uglóbil (ī í) 1. zastar. narediti, da ima kaj nižji nivo: tovornjaki so uglobili cestišče 2. knjiž. poglobiti: reka je uglobila svojo strugo;
gube ob ustih so se ji še uglobile / uglobiti medsebojne vezi uglobljèn -êna -o:
uglobljen kolovoz; vhod je uglobljen
užlébiti -im tudi užlebíti -ím dov., užlébil (ẹ̄ ẹ̑; ī í) 1. narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj: užlebiti les;
užlebiti rob, stranico / ekspr. kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici 2. dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa: užlebiti letev, tram / užlebiti vrata užlébljen -a -o tudi užlebljèn -êna -o:
deske so med seboj užlebljene; užlebljena vrata vagona
vlák -a m (ȃ)
1. vozilo iz med seboj povezanih vagonov, ki jih navadno vleče lokomotiva: vlak (se) iztiri, odpelje; vlaki se križajo na postaji; vlak že prihaja, ekspr. sopiha; ujeti, zamuditi vlak; potovati, voziti se z vlakom; odhod, prihod vlaka / natovarjati, raztovarjati vlak; vstopiti v vlak / ekspresni vlak brzovlak na dolgih progah z zelo redkimi postanki; električni, motorni vlak; lokalni vlak ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; nagibni vlak z nagibnim sistemom, ki omogoča, da se zgornji del vagona nagne za osem stopinj; pospešeni vlak potniški vlak na progah med večjima mestoma, ki se ne ustavlja na vseh postajah; potniški, tovorni vlak / muzejski vlak vlak iz 19., 20. stoletja, navadno s parno lokomotivo, ki na določenih relacijah vozi v turistične namene
2. večja skupina druga za drugo letečih ali plavajočih živali iste vrste: golobji vlak; vlak rib / ribe plavajo proti globljim mestom v vlakih
// ekspr. večja skupina drug za drugim se premikajočih predmetov: vlak vozov se premika po cesti / vlak sankarjev se je spustil po pobočju
3. nar. več skupaj zvezanih vej, na katerih se z vlečenjem spravlja zlasti seno v dolino: kolovoz je bil zglajen od vlakov / oče z vilami naklada vlak
● ekspr. bolnik mora s prvim vlakom v bolnišnico nemudoma, takoj; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost
♦ gled. vlak odrska naprava za dviganje in spuščanje scenske opreme; voj. oklepni vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; žel. maršrutni vlak ki od odpremne do namembne postaje ne spreminja sestave tovora; mešani vlak iz potniških in tovornih vagonov; nabiralni vlak ki prevaža tovor med postajami; odpravnik vlakov
zavíti -víjem dov. (í) 1. spremeniti smer svojegaa) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije;
zaviti na križišču / zaviti okrog vogala b) poteka: cesta, reka večkrat zavije // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev;
pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek;
zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo;
kolona se je zavila v oblak prahu 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačilazavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
zavít -a -o:
kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
● zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati