bárvnik -a m (ȃ) šol. barvni svinčnik: v prvem razredu rišejo z barvniki
♦ tisk. korito za barvo pri tiskalnem stroju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
brusína -e ž (í) - 1. teh. odpadki v obliki prahu, ki nastajajo pri glajenju, brušenju česa: lesna brusina
- 2. korito z vodo, v katero sega spodnji del brusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
curljáti -ám nedov. (á ȃ) teči, polzeti v tankem curku: dež curlja;
studenec curlja v korito;
pot mu curlja po obrazu;
brezoseb.: skozi streho je curljalo;
od obleke je kar curljalo;
pren., pesn. sončna svetloba curlja skozi drevjecurljajóč -a -e: curljajoča kri; curljajoč zid zid, po katerem curlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
čofotáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi
// ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti - 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe
// dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo
čofotáje: čofotaje bresti vodo
čofotajóč -a -e: čofotajoč dež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
izdólbsti -dólbem [u̯b] dov., izdólbite in izdolbíte (ọ́) izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: izdolbsti les;
izdolbsti z dletom / tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen // z dolbenjem narediti, izoblikovati: izdolbsti korito iz hrastovega debla; izdolbsti luknjo v kamen; pren. solze so ji izdolble globoke črte pod očmiizdólben -a -o: izdolben čoln; izdolben ornament; izdolbeno deblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
izpirálen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za izpiranje: izpiralna naprava;
dodati izpiralni vodi za pisano perilo nekoliko kisa
♦ fot. izpiralno korito; teh. izpiralno olje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
izplakoválen tudi splakoválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za izplakovanje: izplakovalna priprava / izplakovalna voda; izplakovalno korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
jarín -a m (ȋ) knjiž. majhen bazen, korito: okrogel jarin iz marmorja;
zlate ribice v jarinu pod vodometom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
kaláti -ám nedov. (á ȃ) nar. zahodno vzdigovati, pretakati vodo iz vodnjaka, studenca, zajemati: kalala je z velikim vedrom / kalati v korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
kopánja -e ž (á) - 1. nar. vzhodno podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine; korito: živina je jedla iz kopanje; koruzo je stresla v kopanjo
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: prala je v kopanji - 2. redko kopalna kad: vlegel se je v pločevinasto kopanjo, da bi se skopal
♦ alp. plitvejša, na spodnjem koncu bolj ali manj zaprta vdolbina, nastala zaradi delovanja vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
korítce -a s (ī) manjšalnica od korito: prašičem napolniti koritca / koritce za dežnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
koríto -a s (í) - 1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme; leseno korito / svinjsko korito
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu - 2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / žarg., navt. korito čolna, ladje trup
- 3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok; izsušeno, razrito korito; korito hudournika / rečno, vodno korito
● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
♦ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
kuhalíšče -a s (í) kuhalna plošča štedilnika: indukcijsko kuhališče; Najprestižnejše kuhinje se ponašajo tudi s takšnimi novostmi, kot je pomični pult iz granita, s katerim pomivalno korito in kuhališče, ko ju ne uporabljate, preprosto prekrijete E (↑)kúhati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
nakaláti -ám dov. (á ȃ) nar. zahodno s kalanjem priti do določene količine vode: nakalal je polno korito / nakalati vodo pri vodnjaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
pitálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pitanje: pitalno korito / zastar. pitalno govedo pitovno govedo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
pomíjnik -a m (ȋ) - 1. posoda za pomije: ostanke kosila so stresli v pomijnik; s praznim pomijnikom se je vračal iz hleva
- 2. star. pomivalna posoda, pomivalno korito: krožnike je naložila v pomijnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
pomiválen -lna -o prid. (ȃ) namenjen za pomivanje: pomivalne krpe;
pomivalna posoda / pomivalni prašek; pomivalni stroj; pomivalna miza; pomivalno korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
pomiválnik -a m (ȃ) redko pomivalna posoda, pomivalno korito: naliti vodo v pomivalnik / kupili so pomivalnik pomivalni stroj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
pomívnik -a m (ȋ) star. pomivalna posoda, pomivalno korito: naliti vodo v pomivnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
poníkljati -am dov. (ȋ) teh. prekriti kovino s tanko plastjo niklja: ponikljati ploščo, žicoponíkljan -a -o: ponikljana verižica; posodo je zložila v ponikljano korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
pregráda -e ž (ȃ) - 1. naprava za ločevanje
- a) prostora: konji so dvigali glave izza pregrad; lesena, montažna, premična pregrada / pregrada deli predsobo / ločiti prostor s pregrado pregraditi prostor
// korito s pregrado - b) koga, česa v prostoru: postaviti med privezani živali pregrado / visoke gore so naravna pregrada med obema deželama
// navt. stena, ki vzdolžno ali prečno deli ladijski prostor: pregledati pregrade / centralna pregrada narejena od krme do premca, da opira posamezne krove; neprepustna pregrada kovinska pregrada, narejena od boka do boka za zadrževanje vode
- 2. ločen, ograjen prostor: zapreti svinje v pregrade / zapluti skozi dvignjeno zapornico v pregrado / polne pregrade krompirja
- 3. naprava, ki onemogoča, ovira prehod: zavarovati mejo z jarki in pregradami; pregrada na cesti / večja količina padavin ob gorskih pregradah
// naprava, nameščena prečno na tok vode: betonske poplavne pregrade; hudourniške pregrade; reka z zapletenim sistemom pregrad in jezov - 4. ekspr. kar onemogoča, ovira sodelovanje: rasne, socialne pregrade; pregrada med dijaki in profesorji / etnične skupnosti morajo biti most in ne pregrada med narodi / lomiti moralne pregrade norme
♦ grad. dolinska pregrada velik jez, ki zadržuje veliko količino vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
pregradíti -ím dov., pregrádil (ī í) - 1. s kako napravo ločiti
- a) prostor: pregraditi hodnik; pregraditi z omarami, zidom / pregraditi prostor v več enot / pregraditi cev, korito
- b) koga, kaj v prostoru: pregraditi divje živali
- 2. namestiti napravo, ki onemogoča, ovira prehod: pregraditi cesto
// namestiti napravo prečno na tok vode: pregraditi reko - 3. publ. preurediti, predelati: pregraditi letalo za prevoz rakete / pregraditi na električni pogon
pregrajèn -êna -o: pregrajena predsoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
prepúst -a m (ȗ) grad. - 1. cevast prostor pod cesto, železniško progo za pretakanje padavinske vode: prepust se je zamašil / cestni, železniški prepust
- 2. odprtina ob jezu z zaporno napravo, namenjena za uravnavanje odtoka odvečne vode: prepust pri hidrocentrali
● pisar. tako ravnanje je velik prepust velika napaka, malomarnost
♦ obrt. odprtina na jezu, skozi katero ob dvignjeni, odstranjeni zapornici teče voda v mlinsko korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
ráka -e ž (á) - 1. nar. leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo, do žage: popraviti rako; voda teče po rakah
- 2. zastar. grob, grobnica: spustiti krsto v rako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
rója -e ž (ọ́) nar. - 1. plitva, ozka struga, po kateri včasih teče voda: sneg je pokrival grmovje in roje
- 2. leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo, do žage: narediti dolgo leseno rojo od izvira do kovačnice / voda pada iz roje na kolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
scéjati -am nedov. (ẹ́) - 1. s cejenjem spravljati kam: scejati ostanke pijače v vedro
- 2. nar. precejati: scejati mleko
scéjati se - 1. s cejenjem prihajati kam, pojavljati se kje: voda se sceja v korito; okoli čevljev so se scejale mlake stopljenega snega
- 2. počasi odtekati: vode se scejajo s hribov / sneg se sceja s strehe; prim. izcejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
stékanje -a s (ẹ̑) glagolnik od stekati se: stekanje vode v korito / stekanje denarja, kapitala; stekanje sredstev v sklade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
svetlôben -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na svetlobo: svetlobni pojavi;
svetlobni vir;
svetlobni žarek / svetlobna naprava, priprava; svetlobne rakete; svetlobno telo svetilo // svetlobni napis, signal, znak; svetlobna črta / svetlobni dražljaj / svetlobni delec; svetlobni spekter; svetlobna hitrost; svetlobna jakost
♦ avt. svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet; bot. svetlobna sinteza fotosinteza; elektr. svetlobni izkoristek razmerje med oddanim svetlobnim tokom in prejeto električno močjo; fiz. svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene; grad. svetlobni jašek jašek v sredini stavbe ali ob kletnih prostorih za dovajanje svetlobe; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skalisvetlôbno prisl.: svetlobno občutljiva plast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
štêpih -íha m (é í) nar. srednještajersko vodnjak (s talno vodo): zajeti vodo iz štepiha;
korito pri štepihu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
têsen stil. tesán têsna -o tudi -ó prid., tesnéjši (é ȃ é) - 1. ki se zelo prilega telesu: tesen ovratnik; tesni rokavi; tesna obleka / čevlji so mi tesni me tiščijo; nosi tesne hlače preveč oprijete
// ki se zelo prilega čemu sploh: tesen obroč, povoj - 2. pri katerem je kaj zelo blizu drugega: tesno srečanje vozil / čakati v tesnih vrstah / ekspr. tesen objem, stisk rok močen
// sledil mu je v tesni razdalji majhni
// ekspr. biti v tesnem sorodstvu neposrednem, bližnjem - 3. ki se pogosto vzpostavlja in vključuje veliko skupnega: biti v tesnem stiku s kom; med vojno je ostal v tesni zvezi s starši / ta država ima tesne odnose s sosednjo; tesno sodelovanje med podjetjema
- 4. nav. ekspr. majhen, neprostoren: tesna celica, soba; tesno stanovanje / tesen rov; tesne ulice starega mesta; tesno rečno korito ozko
// ki koga omejuje, utesnjuje: tesne razmere / življenje v domači hiši mu je postalo tesno - 5. knjiž. tesnoben: prevzela ga je tesna slutnja / preživel je nekaj tesnih trenutkov / med ljudmi je vladalo tesno razpoloženje
- 6. publ. pri katerem je med nasprotnikoma majhna razlika v številu točk, zadetkov: tesen izid dvoboja; tesna zmaga domačih košarkarjev
● publ. odpraviti tesna grla v proizvodnji kar otežuje, zavira delo; žarg. plinska pipa ni dovolj tesna ne tesni dovolj
♦ strojn. tesni prileg
tesnó tudi têsno prisl.: hoditi tesno drug ob drugem; naši so tekmo tesno izgubili; tesno objeti, se okleniti koga; avtomobil je peljal tesno za njimi; tesno kaj poviti; slediti komu tesno za petami tik; tesno zaprta škatla / tesno oprijete hlače zelo
// v povedni rabi v stanovanju je tesno
● ekspr. ko je hodil po tem samotnem kraju, mu je bilo tesno pri duši je čutil nedoločen strah; ekspr. ob novici mu je postalo tesno pri srcu je začutil žalost, duševno bolečino; knjiž. vrnil se je tesno pred nočjo tik; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); sam.: na tesno kaj zapeti; pri njih doma so na tesnem imajo malo prostora; ekspr. biti na tesnem s časom, z denarjem imeti zelo malo časa, denarja (za kaj)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
trúga -e ž (ú) - 1. nižje pog. krsta: položiti mrliča v trugo; črna truga / iti za trugo
- 2. nar. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava na kmečkem vozu za prevoz drobnega, sipkega materiala: stresati krompir v trugo / pripeljati trugo peska / postaviti kravam trugo s peso in otrobi (leseno) korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
trúžica -e ž (ú) star. krstica: mrtvi otrok v tružici / tružica pri slamoreznici korito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
vkòp vkópa m (ȍ ọ́) glagolnik od vkopati: pred vkopom drogov so teren dobro utrdili / čas, določen za vkop čete; ukaz za vkop
♦ grad. široko korito, izkopano v teren, navadno zaradi graditve prometne poti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.