bóvla -e ž (ọ̑) mrzla pijača iz vina, sadja in sladkorja: pripraviti bovlo;
jagodna bovla;
kozarci za bovlo // redko trebušasta steklena posoda s pokrovom za to pijačo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) - 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
- 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
- 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
- 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
● ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
♦ etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
brúšen -a -o: brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
cìnk medm. (ȉ) posnema glas pri udarcu po steklu, po zvončku: cink cink, so zazveneli kozarci / cink cingel, cink cangel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
čìn medm. (ȉ) posnema glas činel: čin čin, je začela godba // nar. zahodno, pri trkanju s kozarci na zdravje!: čin čin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
črepínja -e ž (í) - 1. košček razbite lončene, steklene posode: urezati se s črepinjo; steklene črepinje; črepinje krožnika / ekspr. šipa se je razletela na tisoč črepinj veliko koscev
// kozarci so bili takoj v črepinjah razbiti; denarja ima kot črepinj zelo veliko; pren. črepinje sreče
// mn., pog., ekspr. kuhinjska posoda: danes boš ti pomila črepinje; pospravi že črepinje z mize - 2. nizko glava: črepinjo ti bom razbil, razklal; česnil ga je po črepinji
♦ anat. zgornji, obokani del lobanje; lobanjski svod; zool. oklep želve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izpíti -píjem tudi spíti spíjem dov. (í) - 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen
// s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje - 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči
● izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil
// knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
// ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica
izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
izplakníti in izplákniti -em in splakníti in splákniti -em dov. (ī á) - 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izplakniti perilo; umiti in izplakniti posodo; izplakniti v mrzli vodi
- 2. z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: kozarci so čisti, samo izplakni jih / izplakniti usta; z vodo si izplakniti obraz
● ekspr. izplakniti si grlo kaj popiti - 3. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izplakniti prah z obraza; pren., ekspr. izplakniti si jezo z vinom
izpláknjen in spláknjen -a -o: izplaknjene steklenice; izplaknjeno perilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kélih -a m (ẹ́) - 1. rel. dragocena obredna posoda, zožena proti podstavku: zlat kelih; pren., pesn. kelih trpljenja
- 2. boljši kozarec s tankim, navadno visokim podstavkom: kristalni kelihi; kelihi in navadni kozarci / kelih vina
- 3. knjiž. kar je po obliki podobno kelihu: rože so dvigale svoje težke kelihe proti soncu / cvetni kelih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kélihast -a -o prid. (ẹ́) podoben kelihu: kelihasti kozarci / kelihasta oblika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kozárec -rca m (ȃ) - 1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec - 2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje
● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kristál -a m (ȃ) - 1. min. telo s pravilno notranjo zgradbo in ravnimi mejnimi ploskvami: kremenov, silicijev kristal; ledeni kristal; kristali različnih kamnin, rudnin; rast in oblika kristalov / brezbarvni kristali / naravni, umetni kristali
// ekspr., s prilastkom kar je zlasti po lesku podobno kristalu: snežni kristali so se lesketali v soncu / kristali solz - 2. izdelek iz kristalnega stekla: kristali za lestenec / dragocen beneški kristal
// kristalno steklo: kozarci iz kristala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kristálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kristal:
- a) veliki kristalni skupki; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor
- b) kristalna gora / čudovita kristalna palača
- c) v omari so se svetili kristalni kozarci; kristalno ogledalo
- 2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze; pren. kristalen značaj
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad
♦ fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke
kristálno prisl.: kristalno čist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
limonáden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na limonado: limonadni kozarci / v tem filmu prevladuje limonadna romantika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
marmeláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na marmelado: marmeladni kozarci
♦ gastr. marmeladni nadev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nagníti in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ī á; á) - 1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila
// spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile - 2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote
// knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme
nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se - 1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno
- 2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo
● ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je
nágnjen -a -o - 1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj
- 2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža
- a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna
- b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nalíti -líjem dov. (í) - 1. z vlivanjem spraviti v kaj: naliti čaja, čaj; nalila jim je juho na krožnike / gostu je nalila skodelico kave; nalil si je še malo vina; pren. to mu je nalilo nove odločnosti; bolečine naliti komu v srce
● ekspr. nalil mu je čistega vina povedal nu je resnico brez olepšavanja - 2. napolniti s tekočino: znova je vsem nalil kozarce; naliti do roba; naliti kozarce s šampanjcem
// ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nalili so ga z žganjem; zelo koga naliti / naliti otroka z mlekom
nalíti se ekspr. napiti se (alkoholne pijače): naliti se žganja / pog. spet se ga je nalil
nalít -a -o: naliti kozarci; bili so zelo naliti; juha je že nalita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
naváden -dna -o prid., navádnejši (ȃ) - 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih
// gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta
// nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno
// star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih
// vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih
// navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni - 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost
// izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija
♦ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica
navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
nèizpít -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni izpit: steklenica neizpitega vina / na mizi so bili neizpiti kozarci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
odskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) - 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro
// v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen
// zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko - 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili
- 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve
- 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza
// šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil
● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
podstávek -vka m (ȃ) - 1. kar je spodaj, pod čim: spomenik stoji na betonskem podstavku; lesen, kamnit podstavek; kamnosek je napravil podstavek za kip / od nagrobnika je ostal samo podstavek
// priprava, na katero se kaj da, postavi: odložiti likalnik na podstavek; čevlji v izložbi so stali na steklenih podstavkih; podstavek iz pletene slame / podstavki za kozarce; kupiti podstavek za cvetlični lonček
// kar se da, postavi pod kaj sploh: poiskati primeren podstavek / za podstavek je uporabil knjigo - 2. spodnji, zoženi nosilni del česa: kozarci so imeli tanke, visoke podstavke
● knjiž. na pločevinastem podstavku je prinesla kavo pladnju
♦ nav. mn., bot. trosni podstavek celica gliv, ki nosi na vrhu trose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
polívati -am nedov., tudi polivájte; tudi polivála (í) - 1. delati, da prihaja tekočina na kaj, navadno iz posode: polivati apno, tla z vodo; polivati pečenko z vročo mastjo / polivati nezavestnega z vodo; pazi, polivaš se po obleki
● ekspr. drugega ne zna kot polivati z gnojnico grdo, nesramno govoriti o kom
// nehote spravljati navadno del tekočine iz posode: kozarci so bili prepolni in je pri serviranju polival; ker je hitel, se je mleko polivalo - 2. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora; oblivati: kurja polt ga je polivala ob grozljivem prizoru; pot ga poliva (po hrbtu, obrazu) / rdečica jo je polivala zardevala je; še zmeraj ga polivajo solze joka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
popókati -am dov. (ọ́ ọ̑) - 1. drug za drugim počiti: kozarci, obroči so popokali / hlačni šivi so popokali
- 2. pog., ekspr. postreliti: postavili so jih ob zid in popokali
- 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: poslušalci so skoraj popokali od smeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
poskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) - 1. z odrivom se za hip oddaljiti od podlage: zavriskal je in poskočil; piščanec poskoči; na vsak tretji korak je poskočil na eni nogi; poskočil je kot žrebe / deklica je poskočila od veselja
// skočiti z noge na nogo: nekajkrat je poskočil, da bi se ogrel - 2. nav. ekspr. skočiti: poskočila je čez jarek; poskočil je z ladje na pomol
// hitro se premakniti: ko je pritisnil na plin, je avtomobil poskočil / kazalec brzinomera je poskočil na stopetdeset - 3. zaradi sunka se za hip oddaljiti od podlage: udaril je po mizi, da so kozarci kar poskočili / ledeno zrno je poskočilo od tal se odbilo
- 4. ekspr., navadno v zvezi s srce močno udariti, utripniti: čutil je, kako mu je poskočilo srce ob pogledu na domačo hišo
- 5. ekspr. povečati se, narasti: število tatvin je poskočilo / prebivalstvo je zelo poskočilo / proti večeru je bolniku temperatura poskočila / zanimanje za nogomet je poskočilo / tabela kaže, da je proizvodnja poskočila / cena zlata, zlatu je poskočila / pog. les je poskočil se je podražil
● ekspr. fant je poskočil po bregu navzdol zelo hitro odšel, stekel; pog. mesarji so poskočili s ceno, cenami povišali cene; ekspr. otroci naj le malo poskočijo kratek čas skačejo; ekspr. ves razburjen je poskočil izza mize hitro vstal; ekspr. srce mu je poskočilo od sreče zelo je bil srečen; ekspr. ob glasbi so malo poskočili zaplesali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pozajéti -jámem dov., pozajêmi pozajemíte; pozajél; nam. pozajét in pozajèt (ẹ́ á) z zajemanjem narediti, da kje česa ni več: pozajeti cmoke iz juhe;
pozajeti vodo s kozarci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pozvánjati -am nedov. (ā) - 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni
// večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici - 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami
- 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru
● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo
pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
razbíjati -am nedov., stil. razbijála (í) - 1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo; razbijati s kladivom; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
♦ fiz. razbijati atome
// nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje; v pijanosti razbija
// delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca- a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo; tanki kozarci se radi razbijajo
- b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače; razbijati pohištvo
- 2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla; razbijati s pestjo po vratih; močno razbijati
// nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo - 3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
- 4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija; brezoseb. v glavi mi divje razbija
- 5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
// delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost - 6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
● ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni
razbijáje: razbijaje po vratih, je zbudil otroke
razbijajóč -a -e: umiriti razbijajoče srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
razletávati se -am se nedov. (ȃ) - 1. odletavati na več strani: ob strelih pušk so se ptice razletavale
- 2. hitro, sunkovito razpadati na dele, kose: kozarci so padali na tla in se razletavali / za njimi so se razletavale granate
razletavajóč se -a -e: razletavajoče se bombe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
skleníca in sklénica -e ž (í; ẹ̑) - 1. zastar. steklenica: sklenica in kozarci / sklenica vina
- 2. nar. zahodno ledena sveča: od streh visijo dolge sklenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
skodéličast -a -o prid. (ẹ̑) podoben skodelici: skodeličasti kozarci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
steklén -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na steklo: stekleni drobci so ležali po tleh;
pripravljati stekleno maso / ogrlica iz steklenih biserov; stekleni kozarci; steklena embalaža; steklena vaza; stekleno posodje / steklen lesk oči / s steklenim pogledom je gledal v daljavo s pogledom, pri katerem so oči nepremične in veke široko razprte
♦ agr. steklen krompir krompir, ki je zaradi bolezenskih sprememb trd in prosojen; elektr. stekleni izolatorji; teh. stekleni papir zelo trden papir, na eni strani posut z drobci stekla, za brušenje, glajenje lesa; tekst. steklena tkanina tkanina, stkana iz steklenih vlaken; steklena vlakna vlakna, narejena iz omehčanega steklastekléno prisl.: stekleno gledati; stekleno se svetiti; stekleno modro nebo; sam.: kar je bilo steklenega, so pri selitvi dobro zavarovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
stoloravnátelj -a m (ȃ) zastar. vodja omizja pri pojedini: stoloravnatelj je skrbel, da so bili pri zdravici vsi kozarci polni;
določiti stoloravnatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
šampánjski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na šampanjec: šampanjski zamašek / šampanjski kozarci; šampanjska steklenica steklenica iz močnejšega stekla z daljšim vratom
// šampanjska barva rumenkasta barva - 2. agr., v zvezi šampanjska reneta zimsko jabolko zelene ali rumene barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tŕkanje -a s (r̄) glagolnik od trkati: zaslišati trkanje na vrata;
vstopiti brez trkanja;
oglasiti se na trkanje / trkanje s kozarci in nazdravljanje / divje trkanje ovnov / trkanje na prsi, po prsih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vkuhávanje -a s (ȃ) glagolnik od vkuhavati: vkuhavanje hrušk, sadja / kozarci za vkuhavanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vláganje -a s (ȃ) glagolnik od vlagati: vlaganje filma v aparat / vlaganje sadja; kozarci za vlaganje / vlaganje prihrankov na hranilno knjižico / povečati vlaganja v kmetijstvo; investicijsko vlaganje / vlaganje ribjega zaroda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zazvenčáti -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í) dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo;
veriga zazvenči;
ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zazvoníti -ím dov., zazvónil (ī í) - 1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti
// povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon - 2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon
- 3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
- 4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni
// povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi
● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
♦ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zažvenkljáti -ám dov. (á ȃ) narahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali // zažvenkljati s kovanci v žepu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zgrméti -ím dov. (ẹ́ í) ekspr. grmeč se hitro premakniti: skočil je na konja in zgrmel čez lesen most / plaz je zgrmel na cesto, v dolino; vlak je zgrmel skozi predor // grmeč pasti: polica se je podrla in kozarci so zgrmeli na tla; spotaknil se je in zgrmel po stopnicah; zgrmeti v prepad
● ekspr. ob potresu je hiša zgrmela na kup se je podrla, porušila; ekspr. načrt je zgrmel v prah je propadel, ni uspel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zvenčáti -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í) dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo;
kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipezvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali;
v žepu je zvenketal drobiž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zvončkljáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo
// povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli - 2. ekspr. narahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo
zvončkljáje: ključi so zvončkljaje padli na tla
zvončkljajóč -a -e: zvončkljajoč smeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žonglírati -am nedov. (ȋ) - 1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami
- 2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki
žonglirajóč -a -e: žonglirajoč z izrazi dokazovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale;
prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale;
streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali
● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojnožvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo
žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
žvénkniti -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka // povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.