bávha -e ž (ȃ) nar. koroško belkasta krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bávša -e ž (ȃ) nar. belkasta krava: Bavša je dvignila rep in nerodno zaritala po vrtu (C. Kosmač)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bélka -e [za žival tudi u̯k] ž (ẹ̑) - 1. ženska bele rase: poroka črnca z belko
- 2. belkasta žival, navadno krava: pasel je belko in sivko
♦ zool. ptica, ki živi visoko v gorah in je poleti rjava, pozimi bela, Lagopus mutus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bélša -e [u̯š] ž (ẹ̑) nar. zahodno belkasta krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bezljàv -áva -o [bəz in bez] prid. (ȁ á) ki rad bezlja: bezljava krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bodljív -a -o prid. (ī í) redko bodeč: strupene in bodljive zeli;
bodljiva žica / bodljiva krava ki (rada) bode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bôsti bôdem nedov., bôdel in bódel bôdla, stil. bòl bôla (ó) - 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode - 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
- 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
● ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice
bôsti se napadati se z rogovi: vola se bodeta; pren. ali naj se vse življenje bodem z njim? ne bom se več bodel s teboj
● ekspr. ne bodi se z bikom ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; knjiž., ekspr. bodel se je s hudimi skrbmi mučil; prim. bodeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bréj -a -e prid. (ẹ́) navadno v ženskem spolu ki bo imel mladiče: breja krava, svinja;
nižje pog. siten kakor breja mačka // knjiž., ekspr. obilen, nabrekel: kosmi brejih oblakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bréza -e ž (ẹ́) - 1. listnato drevo z belim lubjem: breze že zelenijo; bela breza; Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava (O. Župančič)
♦ bot. puhasta breza ki raste na šotnih in močvirnih tleh, Betula pubescens - 2. redko lisasta, marogasta krava: pase brezo in mavro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
búrovž -a m (ú) - 1. star. zvonec, ki ga nosi žival vodnica: krava pozvanja z burovžem
- 2. nar. dolenjsko, ekspr. neroden, vihrav človek: takih burovžev še nisem videl
- 3. zastar. ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; veliki voz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
búša -e ž (ú) majhno, trebušasto govedo s kratkimi rogovi: v Bosni redijo buše;
hrvaške buše // slabš. slabo raščena krava: v hlevu ima le tri buše; mršava buša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
búšast -a -o prid. (ú) podoben buši: bušasta krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
cíka -e ž (ȋ) rjava krava z belimi lisami: pri njih imajo veliko cik / bohinjska cika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
cíkast1 -a -o prid. (ī) rjav z belimi lisami: cikasta krava;
cikasta živina / cikasta pasma pincgavska pasma; sam.: cikasta ne žre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
crkávati -am nedov. (ȃ) - 1. pog. poginjati: krava crkava
// nizko umirati: ljudje so crkavali od gladu - 2. nizko živeti v zelo slabih razmerah: crkaval je v vlažnem kletnem stanovanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čáda -e ž (ȃ) nar. dolenjsko črnkasta krava: naša čada je trmasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čŕnkast -a -o prid. (ȓ) ki ni popolnoma črn: ptič je po hrbtu črnkast;
črnkasta krava / krepek, črnkast možčŕnkasto prisl.: črnkasto rjave ali črnkastorjave oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čúha -e ž (ȗ) nar. dolenjsko, ekspr. krava, navadno velika in debela: nikar ne draži čuhe / pri klicanju čuha, na, na
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
díma -e ž (ȋ) nar. temno siva krava: pasel je dimo in sivko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
dímka -e ž (ȋ) nar. temno siva krava: dimko je že pomolzla;
krava dimka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
divjáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
// ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil - 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem
- 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden
- 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo
divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
dójen -jna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na dojenje: dojna doba
// redko doječ: dojna mati / dojne svinje potrebujejo mešano krmo - 2. nar. vzhodno ki ima, daje mleko; molzen: dojna krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
dójnica in dojníca -e ž (ọ̑; í) nar. vzhodno žival, ki daje mleko, zlasti krava; molznica: kupil je dve dojnici;
ta krava je dobra dojnica
♦ vet. žival, ki doji, zlasti svinja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
donêsti -nêsem dov., donésel donêsla (é) - 1. redko nehati nesti: nimamo več jajc, ker so kokoši donesle
- 2. zastar. donositi: če je krava bolna, ne bo donesla
- 3. zastar. prinesti: dekla mu je donesla vina / donesel mu je pozdrave / kupčija mu je donesla dobiček
donesèn tudi donešèn -êna -o: ta rastlina ni domača, ampak je k nam donesena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
dónorka -e ž (ọ́) 1. člov. med. ženska, ki daruje svoje telesne organe ali spolne celice; dajalkaSSKJ, darovalkaSSKJ: S posebnim postopkom se odvzame jedro jajčne celice ženske, ki po naravni poti ne more zanositi, v izpraznjeno mesto pa se vstavi jajčno celico donorke 2. vet. samica živali, zlasti goveda, ki daje spolne celice ali zarodke: krava donorka E ↑dónor
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
donosíti -nósim dov. (ī ọ́) nositi plod v telesu do popolne zrelosti: žena je donosila;
donositi zdravega otroka / krava donosi; pren., knjiž. misel še ni dozorela, treba jo bo donositidonóšen -a -o: donošen otrok, plod / redko obleka je donošena ponošena, obrabljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
golíti -ím in gólim nedov. (ī í, ọ́) odstranjevati dlake, perje: goliti prašiče;
kokoši, ptiči se golijo / sekali so veje in golili debla belili, lupiligolíti se menjavati dlako: krava se goli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
goníti gónim nedov. (ī ọ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal
// ekspr. veter je gonil oblake proti goram
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu
- 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš
// poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše - 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto
● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist
♦ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak
goníti se - 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni
- 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine
gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) - 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
// umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo - 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
// ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
● pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši - 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
- 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
- 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh
grdó tudi gŕdo - 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno
- 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal
● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava
gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
hlévarica in hlevaríca -e ž (ẹ̑; í) - 1. dekla, delavka, ki opravlja hlevska dela: služi za hlevarico
- 2. nar. krava, ki živi stalno v hlevu: Vojnac je redil .. dolgorogo hlevarico, ki je videla beli dan samo takrat, ko so jo gnali k biku (C. Kosmač)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
íca -e ž (ī) nar. severovzhodno, ljubk. telica ali majhna krava: ne draži ice / pri klicanju ica, na
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
ícika -e ž (ī) nar. severovzhodno, ljubk. telica ali mlada krava: iciko so prodali in odpeljali iz hleva / pri klicanju na, icika, na
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
izgoníti se -gónim se in zgoníti se zgónim se dov. (ī ọ́) prenehati goniti se: krava se je izgonila
● nizko zdaj pridiga, ko se je izgonil spolno izživelizgónjen in zgónjen -a -o: suh kot izgonjena mačka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
izmólsti -mólzem [ou̯] dov. (ọ́) - 1. agr. popolnoma, do konca pomolsti: izmolsti kravo / izmolsti mleko
- 2. slabš. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: zadnji dinar je izmolzel iz njega; vse mu bodo izmolzli
- 3. star. izčrpati, oslabiti: nekatere rastline izmolzejo zemljo
izmólzen -a -o: izmolzena krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
izpójati se -am se tudi spójati se -am se dov. (ọ́) izgoniti se: krava se je izpojala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
izràz -áza m (ȁ á) - 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
- 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
- 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
// zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje - 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
- 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
- 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
// v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
// v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
iztrebíti in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti
// iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti
// izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir - 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke
iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se - 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti
- 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila
iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke
- 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
- 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
- 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
izvréči se tudi zvréči se - 1. izroditi se, degenerirati: govedo, krompir se izvrže / sin se jim je izvrgel; plemstvo se je večinoma izvrglo
- 2. ekspr., v zvezi z v spremeniti se (v kaj slabšega); sprevreči se: oblast se je izvrgla v tiranstvo; moja žalost se je izvrgla v bolezen
- 3. redko postati neraven, kriv: les se izvrže; smuči se izvržejo
izvŕžen tudi zvŕžen -a -o: izvržen les; izvržen iz družbe, na naboru; izvrženo blago; prim. zvreči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
jágoda -e ž (á) - 1. nizka rastlina s trojnatimi listi in belimi cveti ali njen rdeči sad: tukaj rastejo jagode; nabirati jagode; okopavati, saditi jagode; debele, zrele jagode; kot jagoda rdeče ustnice / gozdne jagode; vrtne jagode gojene, z debelejšimi sadovi
// košarica rdečih jagod - 2. droben okrogel sad: odstraniti gnilo jagodo iz grozda; osmukati jagode; bezgove, brinove, češminove, šipkove jagode; grozdne ali vinske jagode; grm z jagodami v visečih grozdkih / črne jagode borovnice
- 3. jagodi podoben droben okrogel predmet: pisane jagode ogrlice; jagode na rožnem vencu
- 4. nar. rdečkasta krava: jagoda in sivka
♦ bot. jagoda plod s sočnim osemenjem, v katerem je navadno več semen; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; elektr. izolirna jagoda majhen, valjast, preluknjan izolator; vrtn. božične jagode lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
jálov -a -o prid. (á) - 1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav., slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok
// jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// redko ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče - 2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
- 3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer - 4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
jêzik -íka m (é í) - 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni - 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko
// pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem
// kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav - 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti
// angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil - 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni - 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
júnček -čka m (ú) - 1. manjšalnica od junec: vzgojiti par junčkov / krava je imela junčka
- 2. ekspr. nespameten, neumen človek: kakšni junčki smo bili, da smo mu verjeli
♦ lov. enoletni jelen s prvimi poganjki rogovja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
júnec -nca m (ú) - 1. mlad skopljen goveji samec: učiti junce voziti; par juncev; junci in telice
// goveji mladič moškega spola: krava je povrgla junca - 2. redko bik: gnati kravo k juncu
- 3. ekspr. močen moški: taka junca, pa ne bi mogla tega narediti
// nizko neumen, omejen človek: kaj bi zameril juncu, saj tega ne razume
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
klobásarica -e ž (ȃ) agr. starejša krava, katere meso se predeluje v klobase: zaklati klobasarico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
kostolómnica -e ž (ọ̑) vet. bolezen odrasle živine, za katero je značilno mehčanje kosti: krava je zbolela za kostolomnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
kratkoróg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima kratke roge: kratkoroga krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
kráva -e ž (á) - 1. odrasla samica goveda: krava muka, prežvekuje; krava je povrgla; molsti kravo; odvezati, privezati kravo k jaslim; pasti krave; belkasta, lisasta krava; breja krava; prodati kravo s teletom; bil je pijan kot krava zelo; ima dolg jezik kot krava rep / krava daje mleko; molzna krava
● nižje pog. temu bi se še krave smejale je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe; kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen; ekspr. molzna krava kar se da zelo izkoriščati; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; pog. krava pri gobcu molze kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čimveč se vloži v kaj, večji je uspeh; star. vse skupaj je pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno - 2. nizko grob, nevzgojen človek: to ti je prava krava; s tako kravo ne morem nikamor / kot psovka: napil si se ga, krava; o ti krava pijana
// kdor veliko, požrešno pije: ne bodi krava in nehaj že piti
♦ zool. morske krave morskemu življenju prilagojeni sesalci, podobni kitom, Sirenia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
krávče -ta tudi kravčè -éta s (ā; ȅ ẹ́) ekspr. krava, navadno suha, stara: vse popoldne je pasel kravče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
krávica -e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od krava: pasti kravico;
redil je samo eno kravico
● pog. dojenček že pase kravice lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
krávše -ta tudi kravšè -éta s (ā; ȅ ẹ́) ekspr. krava, navadno suha, stara: v hlevu je imel eno samo kravše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
krepáti -ám dov., krêpal (á ȃ) nižje pog., ekspr. poginiti: krava je krepala // nizko umreti: tudi ti boš enkrat krepalkrepán -a -o: krepana miš
● nižje pog., slabš. preveč sem krepan, da bi lahko še kaj delal zelo utrujen, zdelan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
krêpniti -em in krépniti -em dov. (é ȇ; ẹ́ ẹ̑) nižje pog., ekspr. poginiti: krava je krepnila // nizko umreti: saj ne boš krepnil od mraza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
krváv -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kri:
- a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
// krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi - b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
- c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
krvávo - 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
krvomóčen -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na krvomočnost: krava je postala krvomočna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
láčen -čna -o prid. (á ȃ) - 1. ki čuti potrebo po jedi: lačen otrok; biti lačen; lačna živina; premraženi in lačni so čakali jutra; lačen in žejen; zelo lačen; lačen kot pes, volk / lačne pršice so še enkrat manjše kakor site / ekspr. doma ima pet lačnih ust otrok; pren. bajke za lačno domišljijo
// ekspr. ki izraža lakoto: interniranci z lačnimi očmi / ptički odpirajo lačne kljune; trgati meso z lačnimi zobmi - 2. nav. ekspr. ki živi v pomanjkanju hrane: lačno prebivalstvo / pog. med vojno so ljudje lačni stradajo
// lačna leta po Napoleonovih vojnah - 3. nav. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: lačen kruha / lačen časti, denarja, zemlje; biti lačen ljubezni; dobrote lačni otroci; senzacij lačni časopisi
- 4. ekspr. ki izraža spolno poželenje: sledil ji je z lačnim pogledom; čutila je na sebi njegove lačne oči
● ekspr. urednik ima lačne predale nima gradiva za objavo; pog., ekspr. ima ta lačno jetiko zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh; nar. lačna torba, vreča manj napolnjena, kot bi morala biti; nar. ta jed je lačna ne nasiti za dolgo; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu, da se mi tema dela pred očmi, da bi vola pojedel zelo lačen; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah
láčno prisl.: lačno gledati; krava lačno muka
láčni -a -o sam.: siti ne razume lačnega; pomagati lačnim; pog., ekspr. ima ta lačno zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
lákotnica -e ž (á) nav. mn. vbočeno mesto na trebuhu med zadnjim rebrom in kolkom: konji so se upehani ustavili in lakotnice so jim plale;
brcniti psa v lakotnico;
krava ima udrte lakotnice
● star. smejal se je, da se je kar za lakotnice prijemal zelo se je smejal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
lísa2 -e ž (ȋ) nar. lisasta krava: gnati liso na pašo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
lísast -a -o prid. (í) - 1. ki ima lise: lisasta krava; žival je belo lisasta po glavi / obraz je postal ves lisast od razburjenja; lica je imela lisasta od solz / suknjič je bil lisast od smolnih madežev
- 2. nar. omejen, neumen: kaj mislite, da sem tako lisast, da bom imel to za vino
♦ vet. lisasta zvezda belo znamenje na čelu živali v obliki podolgovate lise; zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons
lísasto prisl.: lisasto govoriti; lisasto zardeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
líska -e ž (ȋ) lisasta krava: liska in sivka
♦ zool. črna liska srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim vratom, Fulica atra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
lízati tudi lizáti lížem nedov. (í á í) - 1. premikati jezik po čem: krava liže telička po glavi; mačka liže mladiče; pes liže roko gospodarju; vol se liže; žival si liže dlako; lizati si suhe ustnice / pes si liže rano z lizanjem si jo zdravi; pren., ekspr. lizati s pogledi
// ližoč jesti: žival liže kri; lizati sladoled / otroci radi ližejo bonbone, med / žival liže kri z dlake; lizati maščobo s prstov - 2. pog., slabš. poljubljati: mene že ne boš lizal, grdoba; kar na ulici se ližeta
- 3. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: ogenj že liže streho; plameni ližejo kotel, polena; valovi ližejo kamenje / bliski ližejo nebo
- 4. nepreh., knjiž., redko švigati, plapolati: plamen liže iz špranj, do stropa, ob steni / bič je lizal po golih telesih
● ekspr. sonce liže še zadnje krpe snega taja; slabš. lizati pete, roke komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; pog., ekspr. pošteno jih je dobil in zdaj se doma liže zdravi; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka
lízati se tudi lizáti se slabš. dobrikati se, prilizovati se: kaj se vedno ližeš; liže se šefu, samo da bi napredoval / fant se liže okoli dekleta; pes se liže okoli gospodarja
● pog., ekspr. vsak naj se liže ven, kakor se more si pomaga, se rešuje
ližóč -a -e: zver, ližoča si rane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
márkica -e ž (ȃ) manjšalnica od marka: niti markice ne zapravi po nepotrebnem / na vozovnico lepi vsak mesec posebne markice / krava ima markico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
maróga2 -e ž (ọ̑) nar. marogasta krava: sivke in maroge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
marógast -a -o prid. (ọ́) ki ima maroge: natepli so jih, da so bili marogasti po vsem telesu;
marogast pes, teliček;
marogasta krava / od solz marogast obraz
♦ les. marogasti les les, ki ima maroge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mávra1 -e ž (ȃ) nar. črna ali črno marogasta krava: naša mavra ima telička
● nar. ponoči je vsaka krava mavra črna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mísati se -am se nedov. (ȋ) nar. goliti se: kokoši se misajo;
krava se misa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mísiti se -im se nedov. (í ȋ) nar. goliti se: kokoši se misijo;
krava se misi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mladóven in mládoven -vna -o prid. (ọ̄; á) star. mlad: mladovno brstje, lubje
♦ vet. mladovna krava krava v prvem obdobju po porodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mléčnica -e ž (ẹ̄) - 1. knjiž. mlekarica, molznica: posestvo redi šeststo mlečnic / krava je dobra mlečnica
- 2. nar. prostor za hlajenje in shranjevanje mleka: odnesti mleko v mlečnico
- 3. bot. lističasta goba z brezbarvnim ali obarvanim mlečkom, Lactarius: užitne in strupene mlečnice / poprova mlečnica
♦ bot. mlečnice rastline z zelo drobnimi cveti v socvetjih, Euphorbiaceae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mlékarica -e ž (ẹ̑) - 1. ženska, ki nosi ali razvaža mleko: mlekarica prinese mleko okrog osmih; cize branjevk in mlekaric / bila je mlekarica
- 2. žival, ki daje mleko, zlasti krava: v hlevu ima tri mlekarice / dobra, slaba mlekarica / koza, krava mlekarica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mlésti mólzem [u̯z] nedov. (ẹ́ ọ́) star. molsti: gospodinja je šla mlest / zaradi slabe hrane je začela krava manj mlesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mokríti -ím nedov., mokrèn (ī í) - 1. knjiž. opravljati malo potrebo: mokril je kar na cesti; navaditi žival, da mokri vedno na istem mestu
// izpraznjevati sečni mehur: bolnik pogosto mokri / podse mokriti; od strahu je mokril v hlače; mokriti v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju
// krava krvavo mokri - 2. na svojem površju delati kapljice: bulice na koži mokrijo / siri mokrijo
- 3. brezoseb., ekspr. deževati, rositi: mokrilo je iz nizke megle; nepretrgoma je mokrilo
mokrèč -éča -e: mokreč lišaj; mokreča megla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mólsti mólzem [ou̯] nedov. (ọ́) - 1. iztiskati, odvzemati mleko iz vimena: kmetica molze; molsti kozo, kravo; ročno, strojno molsti; šla je molst
// nepreh. imeti, dajati mleko: krava dobro, slabo molze / krava molze dnevno dvajset litrov
● pog. krava pri gobcu molze kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čimveč se vloži v kaj, večji je uspeh - 2. ekspr. izkoriščati: dobičkarji molzejo deželo / molzel in molzel je svoje starše
- 3. redko premikati roko po čem kot pri molži: nekateri so si molzli brade / molzli so vrv pri vodnjaku poprijemaje vlekli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mólzen -zna -o [u̯z] prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na molžo: molzni čas / molzni stolček, stroj; molzna posoda
- 2. ki ima, daje mleko: molzna krava, žival
● ekspr. molzna krava kar se da zelo izkoriščati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
molzíca -e [u̯z] ž (í) redko ženska, ki molze; molznica: krava je začudeno gledala novo molzico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mólznica -e [u̯z] ž (ọ̑) - 1. žival, ki daje mleko, zlasti krava: zaradi otrok sta bili pri hiši potrebni dve molznici; krava je dobra molznica; krmljenje, reja molznic / koza, krava molznica
- 2. redko molzišče: krave so silile k molznici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
montafónka -e ž (ọ̑) vet. krava montafonske pasme: nakupil je samo montafonke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mrčáti -ím nedov. (á í) oglašati se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi: krava, pes od zadovoljstva mrči // nar. vzhodno mrmrati, brundati: sedel je v kotu in mrčal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
mú medm. (ȗ) posnema glas goveda: krava je mukala: mu, mu(uu);
sam.: pog., ekspr. zmerjali so ga, on pa še mu ni rekel prav nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
múkati -am nedov. (ū) oglašati se z glasom mu: živina muka v hlevu;
zateglo mukati / krava muka za teletommukajóč -a -e: mukajoč kliče gospodarja; mukajoče krave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
múra -e ž (ȗ) črnkasta žival, navadno krava: mura in belka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
namúliti -im dov., namulíla tudi namúlila (ú ū) - 1. z muljenjem priti do določene količine česa: krava je namulila poln gobec zelenja
- 2. nar. dolenjsko napuliti, natrgati v šopih: pod smreko je namulil suhe trave
namúliti se ekspr. z muljenjem se nasititi: voli so se namulili sveže trave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nažréti -žrèm dov., nažŕl (ẹ́ ȅ) ekspr. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: rja je nažrla ograjo / kaktus je nekaj nažrlo nagrizlonažréti se - 1. ekspr. najesti se: krava se je nažrla sveže trave / nizko: nažreti se mesa; nažreti se na sosedov račun
// nizko napiti se (alkoholne pijače): včeraj so se nažrli vina / pog. na smrt so se ga nažrli - 2. slabš. naveličati se: nažrla se je svojega fanta / nažreti se življenja v mestu
nažŕt -a -o: kabel z nažrto izolacijo; do sitega nažrti ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nèoplojèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni oplojen: neoplojena krava
♦ biol. neoplojeno jajčece
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nèplóden -dna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni ploden: neploden moški;
žena je bila neplodna / neplodna krava jalova // neplodno drevo / neplodna zemlja / ekspr. neplodno delo, razpravljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
ob predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
- a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
- b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
- 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
- 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
- a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini
// sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju - b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
- c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
- 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči - 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
- 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov - 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
● publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ šol. študij ob delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
objésti -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objéjo; objéj in objèj objéjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́) z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm;
gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizliobjésti se star. preobjesti se: krava se je objedla, zato jo napenja
objéden -a -o: od lisic objedeno truplo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
oblizávati -am nedov. (ȃ) redko oblizovati: krava je oblizavala telička / plameni so oblizavali kotel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
oblizováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. (večkrat) premikati jezik po čem: krava oblizuje telička; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano z lizanjem si jo zdravi
// ližoč odstranjevati s površine: oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr. on rad oblizuje kosti obira meso s kosti - 2. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz
● ekspr. smrt ga je že večkrat oblizovala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; knjiž., ekspr. voda se oblizuje med skalami se pretaka, pljuska; ekspr. ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste so lahko zadovoljni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
obrejíti -ím tudi obréjiti -im dov., obréji; obréjil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) povzročiti brejost: bik obreji kravoobrejíti se, tudi obréjiti se postati brej: krava, psica, svinja se obreji
obrejèn -êna -o tudi obréjen -a -o: obrejena žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) - 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
♦ lingv. odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga - 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
// fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta - 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
- 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
- 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
- 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
- 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
- 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
odbíti se - 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
- 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
- 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
odrodíti se -ím se dov., odródil se; odrojèn (ī í) knjiž. odtujiti se: odroditi se svojemu ljudstvu, svoji vasi;
te ljudi je družbeni proces odrodil domoviniodrodíti vet. nehati roditi: krava je že odrodila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
omúliti -im dov., omulíla tudi omúlila (ú ū) - 1. z gobcem potrgati in pojesti: krava je omulila nekaj šopov trave
- 2. knjiž., redko pristriči, skrajšati: omuliti brado, rep
omúljen -a -o: omuljeni travniki; tu je zdaj vse omuljeno pomuljeno
● ekspr. omuljena srajca oguljena, izrabljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) - 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
- 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo - 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
// kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava - 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
- b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
// izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
// izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
- 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
// rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
orjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na orjake: ima orjaško postavo / voz sta vlekla dva orjaška konja // ekspr. zelo velik: orjaški človek; orjaški motorji, stroji / udaril ga je s svojo orjaško pestjo / prostor orjaških razsežnosti / orjaške gore, stene zelo visoke
● ekspr. industrija je napredovala z orjaškimi koraki se je zelo hitro razvijala; ekspr. čakajo ga orjaške naloge težke, zelo zahtevne
♦ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe; orjaški lenivec v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti; zool. orjaška morska krava sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
osráti osérjem dov., osêrji oserjíte (á ẹ́) - 1. vulg. z iztrebljanjem umazati: krava je osrala ograjo; živina se je osrala po nogah
- 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: osral me je pri vseh znancih
osrán -a -o: zdaj sem čisto osran pri njih; osrane krave
● nizko vse zaradi te osrane kupčije nepomembne, ničvredne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
otelíti se -ím se dov., otélil se (ī í) nav. 3. os. roditi, povreči tele: krava se je otelila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
párkljast -a -o prid. (á) ki ima parklje: parkljasta divjad / ekspr. krava je že zelo parkljasta ima dolge parklje // v snegu so bile vidne parkljaste sledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pijàn -ána -o prid. (ȁ ȃ) - 1. ki zaradi zaužite alkoholne pijače ne govori, ne ravna normalno, razsodno: pijan človek se je opotekal po cesti; biti, postati pijan; gostje so že pijani; zmeraj je pijan; pijan je kot čep, klada, krava, pog. kot mavra zelo; ekspr. pijan do nezavesti zelo
// ki izraža, kaže tako stanje: pijani glasovi, koraki; zaslišal se je pijan smeh; ima motne, pijane oči / pijano veselje - 2. ekspr., z rodilnikom ki ima česa v tako veliki meri, da ne zna ravnati stvarno, čustveno neprizadeto: pijan moči; pijan, (od) ljubezni veselja; sreče, strasti sta pijana; bili so pijani zmage / pijan krvi
- 3. star. opojen: ta pijača je precej pijana; pijano vino
● tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. (belega) kruha je pijan zaradi izobilja je objesten, predrzen; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ekspr. pijana veselica veselica, ki mineva, poteka v pijanosti; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
pijáno prisl.: pijano gledati, se opotekati, plesati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
píti píjem nedov. (í) - 1. dajati tekočino v usta in požirati: v roki je držal kozarec in pil; piti čaj, kavo, liker; šli so k studencu pit; hlastno, počasi, v dolgih požirkih piti / bolnik že je in pije; veliko, zmerno piti; pije kot goba, krava, žolna zelo dosti, pogosto
// piti iz kozarca, steklenice; piti po slamici, žlički / otrok pije pri materi se hrani z materinim mlekom
// zlasti v kmečkem okolju piti likof / v nedoločniku: dal mu je piti pijače, tekočine; ponuditi, prinesti piti / rad bi kaj pil / kot poziv pri pitju (alkoholnih pijač) fantje, pijmo - 2. uporabljati, imeti za pijačo: otroci pijejo premalo mleka; najrajši pije vodo / likerja ne pijem; pijem samo belo vino
- 3. uživati alkoholne pijače
- a) navadno dalj časa in v veliki količini: vso noč so pili in razgrajali; nekoliko je že pil, zato tako govori; pog., ekspr. še ga bomo pili / šli so pit
- b) pogosto in v veliki količini: ne kadi in ne pije; pije iz obupa; začel je piti / elipt. boste kozarček? Hvala, ne pijem; ekspr. piti na žive in mrtve zelo
- 4. vznes., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen čutnega in duševnega ugodja, kot ga določa samostalnik: piti čar pravljic; z vsem srcem je pila mir pokrajine uživala; žejno je pil lepoto polj gledal
// pusti, naj pijem ljubezen iz tvojih oči / srce je pilo srečo, veselje
// zajemati, dobivati iz česa: lirika je pila novo moč iz narodnih virov / iz tvojih besed pijem pozabo, tolažbo - 5. ekspr. delati, povzročati, da se kaj zmanjšuje, izginja: sonce je pilo meglo, roso; južni veter pije sneg po grapah / neprestano delo mu pije moči, zdravje
- 6. vpijati, vsrkavati: gaza, goba, obveza pije; suhe drobtine so pile odvečno mokroto / ekspr. trava je pila hladno roso
● ekspr. njegove besede je pila z odprtimi usti zelo pazljivo ga je poslušala; piti bratovščino s kom začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; ekspr. ljubezen do domovine je pil že z materinim mlekom pridobival v zgodnjih otroških letih; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati; zastar. piti tobak kaditi; vznes. piti iz čaše modrosti, učenosti postajati moder, pameten, učen; piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen; piti na zdravje koga s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; pog. imate kaj za piti pijače (zame); ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno
pijóč -a -e: otrok je pijoč zaspal; jedoči in pijoči gostje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
plávka -e ž (ȃ) - 1. svetlo rumena krava: v hlevu so imeli plavko in lisko
- 2. knjiž., redko plavolaska: poleg nje je sedela plavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pléča pléč tudi plêča plêč s mn. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) - 1. nav. mn. zgornji del človeškega ali živalskega trupa med lopaticama: sneti breme s pleč; zadeti koš na pleča; krava se je znojila po vratu in po plečih / ruta ji je zdrknila s pleč; torbo je obesil čez leva pleča levo ramo
- 2. ekspr. podolgovato, zaobljeno pobočje: široka pleča gore
● ekspr. prevzeti odgovornost na svoja pleča nase; ekspr. že devetdeset jih ima na plečih že devetdeset let je star; ekspr. otrok je ostal nama na plečih skrbeti morava zanj; prim. pleče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
plême -éna s (é ẹ́) - 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: črnska, indijanska plemena
- 2. vet. živali iste pasme, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih živali iste pasme: vzgoja novih plemen
- 3. navadno v zvezi z biti za, določiti za, pustiti za razmnoževanje, razplojevanje: ta telica bo za pleme; pustiti bikca za pleme / žival za pleme plemenska žival
● nar. krava ni vzela plemena se ni obrejila; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; zastar. črno pleme črna rasa; zastar. slovstvo slovanskih plemen narodov
♦ agr. sadno pleme sadna drevesa, ki so nastala s križanjem različnih vrst istega rodu; zgod. pleme skupnost krvno sorodnih bratstev v rodovno-plemenski družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pleménka -e ž (ẹ̄) vet. plemenica: krmiti plemenke;
krava je bila dobra plemenka
♦ rib. (ribe) plemenke ribe, določene za pleme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pleménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pleme: plemenski poglavar / rodovno-plemenska družba; plemenska skupnost / plemenski bik, žrebec; plemenska krava, svinja; rodovnik plemenske živine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
po predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
- 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
- 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
- a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
- b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
- 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
- 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
// za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku - 4. za izražanje premikanja
- a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
- b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
- 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
- a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
- b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
- c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
- 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
// za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
// ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
// zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih - 7. za izražanje merila, vodila
- a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
- b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
// za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
- 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
// neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami - 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
- 10. za izražanje vira, izvora
- a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
- b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
- 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
- 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo - 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
● ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
♦ šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
podrigávati -am nedov. (ȃ) vet. izpuščati pline iz želodca zaradi krčenja želodčne stene: krava je začela podrigavati // nizko kolcati: pijanec je ves čas podrigaval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pójati -am nedov. (ọ́) nar. goniti, poditi: pes poja mačko / nikar ne pojaj živali, saj je ves dan delala / v slabem vremenu poja ljudi okrog; pojajo ga kot divjo zver / otroci se pojajo po dvoriščupójati se navadno v zvezi s krava, psica kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: krava, psica se poja
● nizko vse noči se poja z mladimi moškimi se spolno izživlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pójav -a -o prid. (ọ́) navadno v zvezi s krava, psica ki se goni: pojava krava, psica / glas pojavega jelena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pomíšljati -am nedov. (í) - 1. krajši čas misliti: malo je pomišljala, nato pa odgovorila / star. večkrat pomišlja na dom misli
- 2. knjiž. premišljevati, razmišljati: pomišljala je, ali bi mu novico sporočila
pomíšljati se tudi pomíšljati navadno z nikalnico biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: nekateri so se dolgo pomišljali, preden so se odločili; ne da bi se pomišljal, je naredil; niti malo, niti za trenutek se niso pomišljali
● nar. krava se pomišlja se goni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
ponôči prisl. (ó) v času teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. podnevi: ponoči ne more spati;
v tovarni se dela podnevi in ponoči;
ekspr. še ponoči ni miru;
prišli so pozno ponoči;
ob dvanajstih ponoči 24h // ekspr. podnevi in ponoči misli nanj neprenehoma // vožnja ponoči se mu zdi nevarna / za ponoči si je pripravila čaj
● šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; prim. noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
poplašíti in poplášiti -im, in poplašíti -ím dov., poplášil (ī á ā; ī í) knjiž. nekoliko preplašiti, prestrašiti: z omedlevico ga je hotela samo poplašitipoplašíti se in poplášiti se, in poplašíti se splašiti se: krava se je poplašila in zbezljala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
potrebíti in potrébiti -im, tudi potrébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́) drugega za drugim otrebiti: potrebiti gozdove / star.: potrebiti jarek očistiti; potrebili so ves plevel iztrebilipotrebíti se in potrébiti se, tudi potrébiti se vet. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice: krava se je potrebila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
povréči -vŕžem dov., povŕzi povŕzite in povrzíte; povŕgel povŕgla (ẹ́ ȓ) pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: svinja je povrgla sedem prašičkov / psica povrže tudi dvakrat na leto / ne more iti od doma, ker bo krava povrglapovŕžen -a -o: povržen mladič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
práviti -im nedov. in dov. (á ȃ) - 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani
- a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati
// ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali - b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči
- c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem
- 2. v sedanjem času izraziti misel
- a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel
- b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici
// nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral
- 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim
- 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice
// nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo
// nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro - 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače
- 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel
// uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime - 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu
- 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža
- a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim
- b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij
// poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim
// uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča
// v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli
● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
práviti se brezoseb. - 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko
// poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo - 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo
- 3. uvaja
- a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke
- b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave
- 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot
● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
prelízati tudi prelizáti -lížem dov. (í á í) z lizanjem preiti vso površino česa: krava je prelizala telička;
pren., ekspr. prelizati koga s pogledom
● ekspr. suknjič se mu je prelizal na komolcih predrgnil, preluknjal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
prenažréti se -žrèm se dov., prenažŕl se (ẹ́ ȅ) ekspr. prenajesti se: krava se je prenažrla detelje / nizko prenažrli so se mesaprenažŕt -a -o: prenažrta žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
preobjésti se -jém se dov., 2. mn. preobjéste se, 3. mn. preobjedó se tudi preobjéjo se; preobjéj se in preobjèj se preobjéjte se; preobjédel se preobjédla se, stil. preobjèl se preobjéla se (ẹ́) - 1. preveč se najesti: krava se je preobjedla; preobjesti se pri kosilu
- 2. naveličati se: preobjedli so se konzerv / ekspr.: drug drugega sta se preobjedla; preobjedel se je njihove družbe; vsega so se preobjedli
● ekspr. preobjedel se je (belega) kruha zaradi izobilja je objesten, predrzen
preobjéden -a -o: preobjedeni gostje; vsega dobrega preobjedeni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
prepójati se -am se dov. (ọ́) nar. ponovno se začeti goniti, ker ni prišlo do oploditve; pregoniti se: krava se je prepojala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
presahníti in presáhniti -em dov. (ī á) - 1. navadno za krajši čas postati suh, brez vode: to jezero vsako leto presahne; mlaka je presahnila / studenec je presahnil
// navadno za krajši čas izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku poleti skoraj popolnoma presahne
♦ agr. kravi je presahnilo mleko krava nima več mleka - 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikdar presahnila / reka ljudi in avtomobilov je zvečer presahnila / beseda mu je nenadoma presahnila nenadoma je umolknil
● ekspr. solze so ji presahnile prenehala je jokati
presáhnjen -a -o: presahnjen izvir / toliko je zemlja že presahnjena, da se lahko orje osušena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
presíhati -am nedov. (ī ȋ) - 1. navadno za krajši čas postajati suh, brez vode: to jezero presiha; vaške mlake so že presihale
// navadno za krajši čas izginjati, zlasti zaradi suše: poleti voda v potoku presiha
♦ agr. ob koncu brejosti kravi mleko presiha ima krava vedno manj mleka - 2. ekspr. izginjati, izgubljati se: glasovi so nekaj časa naraščali in nato presihali / dobro razpoloženje že presiha
presihajóč -a -e: presihajoč potok
♦ geogr. presihajoči studenec studenec, ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha; presihajoče jezero jezero, ki nastane, ko voda preplavi kraško polje, in usahne, ko ta voda odteče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
presušítev -tve ž (ȋ) glagolnik od presušiti: presušitev kruha / kdaj pri kravi nastopi presušitev / presušitev brejih krav
♦ vet. kužna presušitev vimena vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
presušíti -ím dov., presúšil (ī í) - 1. popolnoma, v celoti posušiti: presušiti kruh; presušiti klobase; luže so se v vročini presušile; premaz se je že dobro presušil
// po površini posušiti: preden spravijo krompir v klet, ga presušijo; na zraku se česen kmalu dovolj presuši; ustnice se na mrazu presušijo / prst se je dovolj presušila, da se da orati - 2. ponovno posušiti: presušiti suho sadje, če se navzame vlage; presušiti vlažno seno, žito / poleti je na soncu presušila vso obleko
- 3. preveč posušiti: pazi, da perila ne presušiš; detelja se je presušila in se drobi
- 4. vet. nehati dajati mleko: krava je zaradi brejosti presušila
// preh. narediti, da krava neha dajati mleko: presušiti kravo dva meseca pred otelitvijo
● studenec je presušil presahnil; ekspr. presušiti gostilno popiti (skoraj) vso pijačo gostilne
♦ vrtn. presušiti rastlino namenoma je daljši čas ne zalivati
presušèn -êna -o: presušen kruh; dobro presušen les; presušene in razpokane ustnice; imeti presušeno grlo
● ekspr. daj mi vina, sem čisto presušen zelo žejen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
prežvekoválka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od prežvekovalec: krava je prežvekovalka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
prežvekováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. ponovno žvečiti hrano, ki se vrača iz vampa in kapice v usta: drobnica, govedo prežvekuje; prežvekovati krmo; enakomerno prežvekovati; govori počasi, kot da prežvekuje vsako besedo / opazil je, da krava ne prežvekuje
- 2. ekspr. jesti: neprenehoma nekaj prežvekuje
- 3. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: prežvekovati novice / to zgodbo že deset let prežvekuje ponavlja
- 4. ekspr. premišljevati: to stvar je dolgo prežvekoval / prežvekovati svojo misel
prežvekováje: govedo je ležalo, počasi prežvekovaje
prežvekujóč -a -e: čreda je počivala, mirno prežvekujoč; prežvekujoče govedo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pripásti -pásem dov. (á) pasoč prignati: pastir je pripasel ovce do staje;
pren., ekspr. veter je pripasel čredo oblakov nad vaspripásti se pasoč se priti: krava se je pripasla do njive s koruzo; jelen se je pripasel do jase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
priprávljati -am nedov., stil. pripravljájte; stil. pripravljála (á) - 1. s širokim pomenskim obsegom delati, da kaj ima vse potrebno, je v primernem stanju za kak namen: pripravljati letalo za let; pripravljati stanovanje za vselitev / pripravljati tekmovalce na tekmo; pripravljati se na izpit, za izpit; le kaj se toliko časa pripravlja za v gledališče / pripravlja se, da odpre lastno delavnico
// delati, da prihaja kaj na določeno mesto za kak namen: med klepetanjem so pripravljali zvezke in svinčnike; mati mu je pripravljala obleko na stol - 2. s širokim pomenskim obsegom z določenim namenom delati, da kaj nastaja: pripravljati drva, steljo; slikar si je sam pripravljal barve / pripravljati kosilo / pripravljati načrt, reportažo; svoj zagovor je skrbno pripravljal
- 3. delati vse potrebno za nastop, uresničitev česa: zaporniki so pripravljali beg; obisk so skrbno pripravljali
// z dejavnostjo zavestno delati, da se kaj uresničuje: pripravljati demonstracije; v gledališču pripravljajo novo predstavo; pripravljati ustanovitev novega društva / zmeraj so jim pripravljali prijetne družabne večere - 4. delati, da pride kdo v primerno duševno stanje pred nastopom česa: pripravljati koga na žalostno novico; dolgo ga je pripravljal, da ga ne bi odločitev preveč prizadela
- 5. delati, da prihaja kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: otrok jo pripravlja v smeh, v dobro voljo; kar naprej nas pripravljajo v strah
- 6. ekspr., v zvezi z ob delati, povzročati, da kdo česa nima več: pripravljati koga ob dobro ime; pripravljati koga ob pamet
priprávljati se - 1. kazati znake za kako dejanje: petelin se je pripravljal, da bi zapel; ura se pripravlja, da bo bila / nar. krava se pripravlja kaže znake, da bo rodila, povrgla
// izraža pojavljanje okoliščin za nastop česa: nevihta se pripravlja; brezoseb. zunaj se je pripravljalo k dežju - 2. z glagolskim samostalnikom, navadno v zvezi s k izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja: že dlje časa se pripravlja k pisanju, učenju / pripravlja se, da bi začel pospravljati
● ekspr. pripravlja se kot bolni iz postelje zelo se obotavlja
pripravljajóč -a -e: pripravljajoč večerjo, je govorila s sosedo; podpirati pripravljajoči se sporazum
priprávljan -a -o: dolgo pripravljana televizijska oddaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pripustíti -ím dov., pripústil (ī í) - 1. knjiž. spustiti, pustiti: kdo ga je pripustil v sobo / k skledi ni pripustil nobenega drugega psa / pripustiti koga k izpitu dovoliti mu, da ga dela
- 2. star. dopustiti: pripustil je, da je vino odteklo / mogoče je pa le res, je pripustil oče / da bi se zaradi takih stvari prepirali, ni nikoli pripustil dovolil
● star. pripustiti komu kako delo prepustiti; nar. pripustiti tele (h kravi) spustiti, dati ga h kravi, da sesa
♦ vet. krava, svinja je že pripustila je že dobila mleko v vime v končnem obdobju brejosti; krava pri molži pripusti naredi, povzroči, da doteka mleko iz mlečne žleze v vime; pripustiti samico (k samcu) pripeljati samico k samcu zaradi oploditve
pripuščèn -êna -o: ne biti pripuščen k maturi; pripuščena telica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pripúščati -am nedov. (ú) - 1. knjiž. spuščati, puščati: pripuščati zapornike v umivalnico / redkokoga pripuščajo k izpitu redkokomu ga dovoljujejo delati
- 2. star. dopuščati: čeprav se ni strinjal z njihovimi dejanji, jih je vendar pripuščal / besedilo pripušča tudi drugačno razlago / ne pripuščam, da bi se zaradi tega prepirala ne dovoljujem
♦ vet. opazil je, da krava že pripušča dobiva mleko v vime v končnem obdobju brejosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
pritvésti -tvézem in pritvêsti -tvêzem dov., pritvézel (ẹ́; é) nar. privezati, navezati: pritvesti vola / pritvesti z verigopritvézen -a -o: k jaslim pritvezena krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
ráskav -a -o prid. (á) - 1. ki ni gladek: raskav omet; zgladiti raskavo površino; skorja hrasta je raskava / krava ga je polizala z raskavim jezikom; ima raskavo kožo; od dela ima čisto raskave roke / vedno je nosil moder, raskav predpasnik
- 2. hripav, hreščeč: govoril je z raskavim glasom; iz sobe se je slišalo raskavo smrčanje / ekspr. nekateri pravijo, da je nemščina raskav jezik
ráskavo prisl.: raskavo govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rdéčka -e ž (ẹ̑) - 1. rdečkasto rjava žival, navadno krava: rdečka muka / krava rdečka
// rdeča mravlja: rdečke so ga opikale; gnezdo rdečk - 2. mn. nalezljiva bolezen z rdečkastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: zboleti za rdečkami
● ekspr. obirati rdečke rdeče češnje; ekspr. ogovoril je rdečko v beli obleki rdečelasko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rêči rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) - 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči
// na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim; težko reče r izgovori; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
// z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede; reci ji prijazno besedo
// povedati: o tem ti ne morem reči dosti novega; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili - 2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli; ali znaš to reči po francosko; rekel mi je, da se kmalu vrne; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel; rekel je, kje ste bili; takoj odidite, reče po kratkem molku; reci že kaj, no spregovori, ne molči
// a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
// pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
// izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti - 3. zatrditi, izjaviti: z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
- 4. predlagati, svetovati: piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
- 5. pog., v zvezi z za vprašati, prositi: reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
- 6. z nedoločnikom ukazati, veleti: rekel mu je sesti; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
- 7. uporabiti za koga ali kaj
- a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
- b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
- c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki; iron. in vi temu rečete pravica; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
- 8. misliti, meniti: kaj bodo pa ljudje rekli; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
- 9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
- 10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno - 11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem; to je fant, da se reče; bil si priden, ni kaj reči; pa reci, če ni lep
- 12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
- a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
- b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem; rečem vam, dobro premislite
// poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
- 13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji; rekel bi, da to ni res
- 14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
- 15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla; težko bi rekel, da je to res; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
- 16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti
// nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram; o njej nič ne rečem, pametna je - 17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
- 18. ekspr., v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
// izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi bilo gojiti šport, recimo kolesarjenje, košarko / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur - 19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
● ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; če je tako, rečem da pritrdim, privolim; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo neglede na besede, mnenje kogarkoli bo tako; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje
rêči se - 1. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: po domače se reče pri Baričevih / gostilni se je reklo Lovski rog / da, temu se lahko reče sijajno
- 2. v zvezi kakor se reče, kot se reče opozarja na rabo kake stalne besedne zveze: živel je in dal drugim živeti, kakor se reče; ni bilo objektivnih razlogov, kot se je temu reklo
- 3. ekspr., v zvezi bi se reklo biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: iti zdaj ven, bi se reklo podati se v gotovo smrt / to bi se reklo biti strahopeten
- 4. ekspr. poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se reče lakota; ali veste, kaj se to reče, če te nihče ne pogleda
- 5. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo; se pravi: ženska? Se reče ona; to se reče, da so že nazaj
● naredili so. Smo, se reče prava beseda, izraz je smo; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, razume dobesedno
rekóč: rekoč te besede, je odšla
● tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti
rékši star.: to rekši, se veselo zasmeje; dražili so meščane, rekši: kje imate polža
rékše zastar. namreč, natančneje rečeno: pogledal me je od nog do glave, rekše mojo opravo
rečèn -êna -o deležnik od reči: nesramno rečena beseda jo je užalila; koliko lepše je to rečeno v izvirniku; kje je pa rečeno, da moram ravno jaz to narediti; s tem seveda ni rečeno, da je edino tako mogoče; še isti dan ali bolje rečeno še isto noč je odpotoval; ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen; odkrito rečeno, tako ne more iti dalje; lani je kraj obiskalo, na okroglo rečeno, deset tisoč turistov; kot že rečeno, se je to zgodilo sredi belega dne
// knjiž. omenjen, naveden: do tega smo prišli na osnovi rečenih podatkov / zgodilo se je na rečeni dan dogovorjeni, napovedani
● ekspr. med nama rečeno, všeč mi je izraža zaupnost; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: kaj je bilo rečenega o tem; v zvezi z dozdaj rečenim me zanima še nekaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
réja -e ž (ẹ́) - 1. glagolnik od rediti: reja prašičev, živine; enoletna reja / dati tele v rejo / krava je domače reje vzrejena doma
// hlevska reja pri kateri živina živi stalno v hlevu; mesna reja reja prašičev, živine za pridobivanje mesa; mlečna reja reja krav za pridobivanje mleka
♦ vet. čista reja pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme; linijska reja - 2. popolna oskrba tujega otroka za plačilo: iskati primerno družino za rejo; ukvarjati se z rejo / dati otroka v rejo; imeti v reji
- 3. nar. krma, hrana: nimajo dovolj reje, zato so prašiča zaklali / petrolejki zmanjkuje reje petroleja; pren. ta dogodek je šele dal pravo rejo govoricam
● redko ta bolezen mu bo uničila vso rejo vse živali, ki jih redi; zastar. on je tiste reje človek, ki zemlje ne da iz rok vrste; zastar. za zdravo rejo otrok je potrebno dojenje rast, razvoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rejníca -e ž (í) ženska, ki za plačilo vzame v popolno oskrbo tujega otroka: ker je bila mati pijanka, so dali otroka rejnici;
rejnica in njena rejenka
♦ agr. krava, s katere mlekom se hrani tele kake druge krave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rék in rèk réka m (ẹ̑; ȅ ẹ́) - 1. stalna besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki se uporablja za izražanje določenega mnenja, življenjskega pravila: sklicevati se na rek: v vinu je resnica; ima jezik kot krava rep, meni luč, tebi ključ in drugi reki; pregovori in reki
// besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki izraža kako temeljno resnico, trditev: Heraklitov rek o teku vseh stvari / nad vhodom je bil zapisan rek: o vi, ki vstopate, vsak up pustite - 2. star. izrek, aforizem: reki pesnika Tagoreja / biblični reki
● zastar. tvoj rek bom izpolnil ukaz; star. nekaj časa je molčal, potem pa je spet povzel rek začel govoriti; star. reči nekaj spodbudnih rekov besed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rekordêrka -e ž (ȇ) ženska oblika od rekorder: postati rekorderka / državna, olimpijska rekorderka / rekorderka v metu kopja / rekorderka med obiralci hmelja / glede mleka je ta krava rekorderka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rèp rêpa in répa tudi rép -a m (ȅ é, ẹ́; ẹ́) - 1. gibljiv, različno oblikovan podaljšek zadnjega dela trupa nekaterih živali: pes je dvignil, spodvil rep; prisekati rep; ribe krmarijo z repom; krava je z repom odganjala muhe; žival z dolgim repom; košat, kosmat rep; ploščat bobrov rep; ima dolg jezik kot krava rep / juha iz govejega repa; pren. v hlevu ima več repov (živine)
// dlaka, perje, ki ta podaljšek prekriva: pav je razprl rep; izpuliti pero iz repa; žima iz konjskega repa; ptica s pisanim repom - 2. navadno s prilastkom repu podoben del česa
- a) po mestu: rep letala, vozila
- b) po obliki: rep klopotca, kometa / ekspr.: ponev z dolgim repom; pipa s kratkim repom ustnikom
- 3. zadnji, končni del skupine ljudi, živali, predmetov: rep kolone, sprevoda; rep konvoja je zaostal / vagon na repu vlaka / biti, hoditi na repu za skupino
- 4. ekspr. dolga vrsta: rep pred pultom se je daljšal / čakati, stati v repu
- 5. pog. v šop speti lasje: narediti si rep / lase je počesala v dva repa
// navadno v zvezi konjski rep visoko nad tilnikom v šop speti lasje: ima, nosi konjski rep / speti lase v konjski rep
● ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. stopiti komu na rep narediti, da ne more opravljati določene dejavnosti, storiti določenega dejanja; publ. naše moštvo je na repu lestvice na enem izmed zadnjih mest, na zadnjem mestu; ekspr. za mišji rep je manjkalo, pa bi me ujeli zelo malo; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
♦ agr. kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom; anat. konjski rep šop hrbtenjačnih živcev na koncu hrbtenjače; rep mišice tanjši del mišice, ki je s kito pripet na kost; bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika; lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus; mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje; šport. rep smučke; teh. spoj na lastovičji rep spoj, pri katerem ima vezni element trapezast prerez; zool. opice z oprijemalnim repom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
résast -a -o prid. (ẹ́) - 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto
- 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco
- 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki
- 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče
- 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič
- 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj
♦ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko
résasto prisl.: resasto porasel obraz
● nar. resasto gledati jezno, namrščeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rjávka -e ž (ȃ) - 1. rjava žival, navadno kobila, krava: rjavka daje veliko mleka; rjavka dobro nese; napreči rjavko; sivka in rjavka
- 2. ekspr. ženska, ki ima rjave lase, temno polt: vitka rjavka; rjavka in plavolaska
- 3. agr. hruška z rjavo hrapavo lupino, ki dozori pozno poleti ali zgodaj jeseni: za ovsenkami dozorijo rjavke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rodóvnik -a m (ọ̑) - 1. (grafični) prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez: sestaviti rodovnik / proučevati rodovnik vladarske družine
● knjiž., redko zanimati se za nevestin rodovnik rod - 2. zapis podatkov o plemenskih živalih glede na lastnosti, prednike in potomce: zadruga ima rodovnik plemenske živine; rodovnik dirkalnih konj / ta krava ima rodovnik; čistokrven pes z rodovnikom
// dokument s temi podatki: izdati, predložiti rodovnik - 3. biol. grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva: rodovnik primatov, rastlinskih vrst
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) - 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
// bik ga je nabodel, nasadil na rogove
// ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
// bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco - 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rúkati -am in rúčem nedov. (ū) nar. dolenjsko mukati: krava zateglo ruka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
rumênka in ruménka -e ž (é; ẹ̄) - 1. rumenkasta žival, navadno krava: pasel je sivko in rumenko
- 2. ženska rumene rase: belka in rumenka
- 3. nar. zgodnja hruška rumene barve: rumenke in tepke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
sájavec -vca m (á) - 1. ekspr. kdor je črn, umazan od saj: kovača, tega sajavca, so se bali
- 2. nar. vnetje vimena: krava ima sajavec
// vnetje sploh: sajavec na koži
♦ min. čadavec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
sèsek -ska in sesèk -skà in sêsek in sések -ska [prva in druga oblika səs] m (ə̄; ə̏ ȁ; é; ẹ̄) - 1. vzboklina na trebuhu samice, iz katere mladič sesa mleko: obrisati seske pred molžo; kozji, kravji seski; majhen, nerazvit sesek; vnetje seskov / odstaviti tele od seskov narediti, da ga krava preneha dojiti
// ekspr. otrok išče materin sesek (prsno) bradavico - 2. nizko dojka: njeni polni seski
- 3. zastar. cucelj, duda: dati otroku sesek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
símentalka -e ž (ȋ) vet. krava simentalske pasme: hlev za simentalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
sívka -e ž (ȋ) - 1. siva žival, navadno krava: sivka se pase na travniku; sivka in rjavka
♦ čeb. kranjska čebela; zool. divja raca sivkaste barve z modrikastim pasom preko kljuna, Aythya ferina - 2. zelo dišeča divja ali gojena rastlina z dlakavimi listi in modrimi cveti v socvetjih: cvetoča sivka; šopi sivke / dati sivko med perilo; diši po sivki
- 3. bot. užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom; zimska kolobarnica: nabirati jurčke in sivke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
slókast -a -o prid. (ọ́) nar. kriv, upognjen: krava s slokastim hrbtom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
sóvra -e ž (ọ̑) - 1. etn. pustna šema z govejimi rogovi, oblečena v kožuh, znana v Kobaridu: na čelu pustnega sprevoda sta bili dve sovri z gonjačema
- 2. nar. krava s črno dlako okrog oči, uhljev in po hrbtu: sovra in breza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
spovréči -vŕžem dov., spovŕzi spovŕzite in spovrzíte; spovŕgel spovŕgla (ẹ́ ȓ) vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod; izvreči: krava, svinja spovrže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
srámnica -e ž (ȃ) - 1. anat. parna kost medenice v dimljah: črevnica, sednica in sramnica
- 2. vet. zunanje spolovilo samice: krava ima oteklo sramnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
stelíti se -ím se dov., stélil se (ī í) nav. 3. os., nar. vzhodno roditi, povreči tele; oteliti se: krava se je stelila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
storítev -tve ž (ȋ) - 1. naročeno delo, ki se opravi za koga navadno za plačilo: podjetje opravlja določene storitve; obračunati, plačati, podražiti storitve; cene storitev / gostinske, komunalne, obrtne, poštne, prevozniške storitve; intelektualne, zdravstvene storitve
- 2. publ. dosežek, delo: film jim je ostal v spominu zaradi odličnih igralskih storitev; dobil je nagrado za likovne storitve v preteklem letu; vrhunske storitve športnikov
- 3. glagolnik od storiti: storitev neprimernega dejanja / krava se pripravlja na storitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
storíti -ím dov., stóril (ī í) - 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil; tega si ne upa storiti; storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja; storiti proti svoji volji; storiti v jezi; javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel
♦ jur. storiti kaznivo dejanje
// z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti
// storiti komu uslugo - 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen; otrok ji je nekaj storil
- 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega; bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost
- 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila
- 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila; trta je lepo storila
● storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
storíti se - 1. star. nastati, pojaviti se: storila se je gosta megla / storil se je dan zdanilo se je; storila se je noč, tema
- 2. zastar. zgoditi se, pripetiti se: kaj se je storilo pri vas, da jokate
● črna tema se mu je storila pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
storjèn -êna -o: to je bilo storjeno po njegovi volji; v času storjenega dejanja je bil pijan; povrniti storjeno škodo; pravkar storjeno jagnje
● ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: storjenega ni mogoče popraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
súh -a -o tudi -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. moker: obrisati kaj s suho krpo; preobleči se v suho obleko; ceste so že suhe; suha drva rada gorijo; perilo je že suho; prst je suha kot poper / domov je prišel premražen, vendar suh / evfem. razvila je dojenčka in videla, da je suh da ni opravil male potrebe
// ki je brez vode: vodnjak je suh; suha struga
// ekspr. ki ni solzen: kljub bolečinam so bile njegove oči suhe / suho ihtenje brez solz - 2. ki ima malo vlage, mokrote: zidati hišo na suhem terenu; biti potreben pijače kot suha zemlja dežja zelo
// suh mraz; pihati je začel suh veter; zrak je zelo suh; suha vročina / zapadlo je nekaj suhega snega / oči so se ji bleščale v suhem lesku
// ki nima, ne vsebuje vlage, mokrote: poiskali so suho mesto za prenočevanje; imeti suho stanovanje / skorja suhega kruha; imeti suha usta
// v katerem so zaradi izgube vlage, vode prenehali življenjski procesi: posekati suhe veje; odstranjevati rastlinam suho in orumenelo listje; drevo je že suho / človek s suho roko z roko, katere mišičje je upadlo, usahlo zaradi zmanjšanja celic; pren. biti suha veja na narodnem drevesu - 3. iz katerega je odstranjena vlaga, voda zaradi konzerviranja: pripraviti zalogo suhih gob; zelena in suha krma; suho sadje celo ali narezano posušeno sadje
// ker ni imela svežega kvasa, je zamesila s suhim
// ki je bil izpostavljen delovanju zraka ali tudi hladnega dima zaradi konzerviranja: suhe ribe; pršut in druge vrste suhega mesa
// ki je bil izpostavljen delovanju vročega dima zaradi konzerviranja: suha krača; kuhati skupaj z ričetom tudi suha svinjska rebra - 4. nav. ekspr. v katerem ni (veliko) padavin: marec je navadno suh; lepa in suha jesen / Avstralija je zelo suha; suho podnebje / suho vreme se bo nadaljevalo
- 5. pri katerem se ne uporablja tekočina: suhi proizvodni postopki / suho brisanje, umivanje / suhi šampon; suho britje britje, pri katerem se ne uporablja milnica, navadno z električnim brivskim aparatom; suho stranišče stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo
- 6. ki ima na telesu razmeroma malo tolšče, mesa, ant. debel: zelo suh človek; bil je velik in suh; suha krava; suh kot kost, prekla, trska / suhe noge / postati suh v obraz
- 7. ki ima, vsebuje zelo malo maščobe, masti: suha krema za obraz / ima zelo suhe lase / pečenka je bila zažgana in suha premalo sočna; to meso je preveč suho pusto
- 8. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima kot suha južina
- 9. ekspr. ki se ne da vplivati čustvom: postati suh pravnik / suhi prakticizem
// ki ne izraža čustev: s suhim glasom zavrniti koga; v nekaj suhih stavkih mu je sporočila svojo odločitev / to je rekel s suhim humorjem brez čustvene prizadetosti; suhi smeh; stil te knjige je zelo suh brezoseben
// njegovo pripovedovanje se zdi nemogoče, vendar je suha resnica čista, gola resnica
● suhi kašelj kašelj brez izmečka; pog. že sredi meseca je (čisto) suh brez denarja; ekspr. moj kozarec je že suh v njem ni več vina; suhe barve, barvice barve, barvice v obliki svinčnika ali paličice, pri katerih se ne uporablja voda; suha hrana nekuhane, ohlajene ali konzervirane preprostejše jedi, navadno kot hrana za na pot; suha juha juha iz vode, v kateri se je kuhalo prekajeno meso; suha roba leseni izdelki domače obrti; suha tinta barvilo v obliki goste mase za polnjenje kemičnih svičnikov; kemično črnilo; knjiž. v daljavi so zagledali suho zemljo kopno; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri delu, v kaki dejavnosti; čas revščine, pomanjkanja; suho zlato ekspr. tvojih besed ne morem vzeti za suho zlato ne verjamem ti popolnoma; star. skrinja, polna suhega zlata zlatnikov, cekinov; ekspr. ta človek je vreden suhega zlata je zelo dober, pošten; suh je kot poper nima denarja
♦ adm. suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; agr. suha gniloba bolezen sira, pri kateri postane skorja zelo suha, razjedena; suha snov snov, ki ostane po (umetnem) odstranjevanju vode, vlage iz rastlin, živil; suho vino vino, ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; alp. suhi plaz plaz suhega snega, ki se v gostem oblaku razprši po zraku; pršni plaz; elektr. suhi člen galvanski člen, v katerem je elektrolit zgoščen v želatinasto snov; fiz. suha para para s temperaturo vrelišča, v kateri je v plinastem stanju že vsa tekočina; gastr. suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; suha kvaša kvaša brez kisa ali vina in prekuhane vode; geogr. suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; grad. suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka; kozm. suha koža koža, ki izloča malo maščobe; les. zračno suhi les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega naravnega sušenja; mont. suha separacija separacija brez vode, ročno, po teži; navt. suhi dok dok na kopnem; šport. suhi trening pripravljalna vadba za plavanje, smučanje, ki ne poteka v vodi, na snegu; teh. suhi led ogljikov dioksid v trdnem stanju; (suha) pena zelo obstojna pena za suho čiščenje tekstilnih talnih oblog; um. suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo; odtis v tej tehniki; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in dolgimi nogami, Opiliones
súho tudi suhó prisl.: suho odgovoriti, reči, vprašati; ves čas je suho pokašljeval; ogenj v peči je suho prasketal / v povedni rabi na sončni strani je že suho
♦ grad. suho vstavljeni robniki brez malte ali cementa
súhi -a -o sam.: tekma med suhimi in debelimi; zbrisati kaj do suhega; likati na suho; biti na gorkem in suhem biti varen pred mrazom in dežjem, vlago; pog. konec meseca sem vedno na suhem brez denarja; hraniti seme na hladnem in suhem; priti domov v suhem ko ne dežuje, sneži; prim. suho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
šárka -e ž (ȃ) žival z belimi lisami, navadno kobila, krava: pomolsti šarko;
jahati na šarki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
šávra -e ž (ȃ) - 1. nar. črna ali črno marogasta krava: šavra in sivka
- 2. ekspr. neroden, okoren človek, navadno ženska: svet še ni videl take šavre / kot psovka šavra šavrasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
šêka tudi šéka -e ž (ȇ; ẹ̑) nar. lisasta, marogasta krava: v hlevu je mukala šeka;
sivka in šeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
šêkast tudi šékast -a -o prid. (é; ẹ́) lisast, marogast: šekast pes;
šekasta krava / od solz je bila vsa šekasta po obrazu // pisan, zlasti neprimerno, neskladno: šekast vzorec; šekasta bluza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
têle -éta s (é ẹ́) - 1. goveji mladič: odstaviti, povreči tele; rediti, zaklati tele; prodaja telet; pog. gleda kakor tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; nizko neumen je kot tele zelo
// ekspr. pojedel bi pol teleta zelo veliko - 2. nizko nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti: kakšno tele sem bil, da sem prišel / kot psovka kaj delaš, tele neumno
● ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
♦ lov. tele jelenji mladič do prvega leta starosti; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
têlen -lna -o prid. (é) ki ima teleta: telna krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
telétnica -e ž (ẹ̑) vet. krava od poroda do odstavitve teleta: pomolsti teletnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
telíca -e ž (í) goveja samica od prvega leta starosti do prve telitve: telica je breja;
telica in krava
♦ lov. košuta v drugem letu starosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
telíček -čka m (ȋ) - 1. manjšalnica od tele: krava bo kmalu imela telička
- 2. ekspr. nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti: kakšni telički smo bili, da smo verjeli / kot nagovor teliček neumni, ne govori tako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
telíčka -e ž (í) - 1. manjšalnica od telica: telička se goni
- 2. goveji mladič ženskega spola: krava je povrgla teličko; junček in telička
- 3. ekspr. nespametna, neumna ženska, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti: posmehovanje teličk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
telítev -tve ž (ȋ) glagolnik od teliti: krava se pripravlja na telitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
telíti -ím nedov. in dov. (ī í) nav. 3. os. roditi, povreči tele: krava teli;
liska težko teli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
tígra -e ž (ȋ) - 1. tigrica: tigra napade; tigra z mladiči
- 2. redko svetlo rjava krava s temnimi progami: liska in tigra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
tólst -a -o [u̯s] prid. (ọ̑ ọ́) knjiž. - 1. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa; debel: puran je tolst; tolsta krava; tolst kot prašič / tolst trebuh; tolsta zadnjica / tolsti prsti
- 2. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti; masten: tolsto meso / tolsto kosilo
● knjiž. tolst glas, smeh globok, nizek; knjiž., ekspr. imeti tolsto denarnico imeti veliko denarja
♦ etn. tolsti četrtek debeli četrtek; zool. tolsta plavut neparna plavut pri lososih, postrvih, ležeča med hrbtno in repno plavutjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
trebíti in trébiti -im, tudi trébiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. odstranjevati odvečno iz česa: trebiti mlad gozd; spomladi trebijo njive in travnike / trebiti jarke / trebiti ribe odstranjevati jim drobovje; trebiti fižol, solato / trebiti drevje mahu, suhih vej odstranjevati mah, suhe veje z njega
- 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več: trebiti plevel; trebiti kamenje z ledine / trebiti gozdove in delati njive iztrebljati
trebíti se in trébiti se, tudi trébiti se - 1. redko iztrebljati se: čebele se ob prvem pomladanskem letu trebijo
- 2. vet. izločati po porodu plodove ovojnice iz maternice: krava se trebi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
uhléviti -im dov. (ẹ̄) agr. narediti, da žival živi v hlevu: uhleviti konjauhlévljen -a -o: uhlevljena krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
ulékniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu: mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo;
krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu / konj se je v diru uleknil / njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine / ulekniti hrbet // dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko: vrbova šiba se lepo ulekne / zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila rahlo upognila; vrv za perilo se je precej uleknila povesila
● ekspr. hrib se je uleknil v položno dolino polagoma, v rahlem loku prešeluléknjen -a -o: mačka z uleknjenim hrbtom; pot je speljana po uleknjenem žlebu; uleknjena drža; sedela je pokonci, uleknjena v križu; uleknjeno telo
● ekspr. žimnica je bila precej uleknjena ugreznjena; ekspr. solze so mu tekle po uleknjenih licih udrtih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
urêči urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é) - 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo
// ureči z besedo, s pogledom
// z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo - 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel
● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila
urečèn -êna -o - 1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena
- 2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
vámpast -a -o prid. (á) ki ima velik vamp: vampasta krava / nizko vampast človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
vdrúgič prisl. (ū) star. drugič: krava je vdrugič breja;
vdrugič se oženiti / take kupčije vdrugič ne boš več imel / vesel je bil iz dveh razlogov: prvič, ker je opravil delo, in vdrugič, ker je imel dovolj hrane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
víme -na s (í) - 1. mlečna žleza v dimljah samic nekaterih kopitarjev, zlasti prežvekovalcev: teliček, žrebiček sesa iz vimena; kozje, kravje vime; nabreklo, težko vime; vime, polno mleka; vime z velikimi seski; umivanje vimena / krava že dela vime vime se ji napenja pred porodom; krava ima tele pod vimenom doji; jagnje od vimena ki še sesa
// redko mlečne žleze samic sesalcev: mačka ima vime na prsih in trebuhu; vime psice - 2. nizko dojka: ženska si je razkrila vimena
♦ bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus; vet. kužna presušitev vimena vnetje vimena, zaradi katerega krava izgubi mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
vodníca -e ž (í) - 1. ženska, ki koga kam vodi: iti za vodnico; poiskati primerno vodnico
- 2. žival, ki vodi trop, čredo: živali se zbirajo okoli vodnice; krava, ovca vodnica
- 3. ekspr. ženska, ki z zgledom, nasveti vodi koga: kot najstarejši otrok je bila vodnica bratom in sestram
- 4. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodička: delati pri turističnem podjetju kot vodnica / turistična vodnica
- 5. ženska, ki vodi (taborniški) vod: postati vodnica; vodnica čebelic
- 6. ekspr. kar vodi človekovo ravnanje: ta misel mu je bila vse življenje vodnica / zvezda vodnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
volčìč -íča [u̯č] m (ȉ í) - 1. manjšalnica od volk: od nekod se je pritepel volčič; volkulja z volčiči
- 2. nar. vnetje vimena: krava je pred telitvijo dobila volčič / volčič na vimenu
// vnetje sploh: volčič na gobcu, parkljih - 3. nar. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti; bunika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
vrážji -a -e prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
- 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
- 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
- 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
// živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
♦ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum
vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zajáhati -am tudi -jášem dov. (ā) - 1. sesti na žival tako, da je vsaka noga na drugi strani: zajahati konja, osla; v skoku zajahati žival
// ekspr. sesti tako na kaj sploh: zajahati kolo, motor; otrok je zajahal pručko - 2. jahaje iti, oditi: poslovil se je in zajahal proti domu; zajahati za kom
- 3. začeti jahati: upočasnil je dir in zajahal korakoma
- 4. dvigniti sprednji del telesa na drugo žival kot pri paritvi: pri gonjenju je krava zajahala drugo kravo
// ekspr. priti s sprednjim delom na drugo vozilo: ob sunku je srednji vagon kar zajahal vagon pred seboj - 5. pog. dobiti oblast nad kom, začeti komu delati nasilje: pazi, da te ne bo spet zajahal
● ekspr. zajahati pegaza začeti pesniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zamrčáti -ím dov. (á í) oglasiti se z mrmrajočimi, renčanju podobnimi glasovi: krava je zadovoljno zamrčala // nar. vzhodno zamrmrati, zabrundati: starec je v odgovor samo nekaj zamrčal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zamúkati -am dov. (ū) oglasiti se z glasom mu: krava je zamukala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zapléčje -a s (ẹ̑) - 1. del živali ob plečih, za pleči: krava s širokim zaplečjem
- 2. knjiž. ozadje: občinstvo je bilo v zaplečju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zbezljáti -ám [bəz in bez] dov. (á ȃ) - 1. začeti bezljati: krave so zbezljale; zaradi muh, vročine živina zbezlja
// bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva; ovce so zbezljale v gozd
// pog. zdirjati, zdivjati: otroci so zbezljali čez cesto - 2. ekspr. začeti se zelo hitro premikati: kazalci merilnika hitrosti so kar zbezljali
- 3. pog., ekspr. začeti se lahkomiselno izživljati, zlasti spolno: fant je zbezljal; pustila je moža in zbezljala
● ekspr. cene so zbezljale so se (hitro) zvišale; ekspr. srce mu je zbezljalo od veselja postal je zelo vesel
zbezlján -a -o: zbezljana krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zdivjáti -ám dov. (á ȃ) - 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal
// ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo - 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika
// ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi - 3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka
// začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi - 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar
zdivján -a -o: zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka; prim. izdivjati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zvončárka -e ž (á) žival, ki nosi zvonec in vodi čredo: vsa čreda je šla za zvončarko / krava zvončarka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zvončást -a -o prid. (ȃ) nar. gorenjsko, navadno v zvezi zvončasta krava krava, ki nosi zvonec in vodi čredo: zvončasta krava je hodila pred vsemi;
sam.: za zvončasto je šla vsa čreda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
žalováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. čutiti, izražati žalost zaradi smrti, izgube koga: ne žalujte, saj se vrnemo; žalovati za očetom; ekspr. vsa dežela je žalovala za njim; bridko, dolgo, naglas žalovati / žalovati po domovini, za nekdanjimi časi / v osmrtnicah za pokojnikom žalujejo žena in otroci / slavec ne žaluje več, ampak veselo poje; krava žaluje za teletom
// knjiž. biti žalosten, žalostiti se: žalovati zaradi zamujene priložnosti; žaluje, ker ni več svoboden - 2. v spomin na umrlega nositi oblačilo žalne barve in se ne udeleževati zabavnih prireditev: eno leto je žalovala po možu, za možem
● ekspr. tudi potok žaluje teče počasi, nerazgibano; ekspr. zapuščeni sadovnjak žaluje je prazen, pust
žalováje: žalovaje koprneti po izgubljenem
žalujóč -a -e: žalujoč za prijateljem, je napisal pesem; žalujoč glas; žalujoči sorodniki / v osmrtnicah žalujoči ostali pokojnikovi sorodniki; sam.: jok žalujočih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.