Tiskanje

ájdov ájdova ájdovo pridevnik [ájdou̯ ájdova ájdovo]

1.

ki je v zvezi z ajdo 1.

1.1.

ki je del ajde 1.1.

ETIMOLOGIJA: ↑ajda

amaránt amaránta samostalnik moškega spola [amaránt]

1.

kulturna rastlina z grozdastimi socvetji navadno svetlo vijoličaste barve in užitnimi semeni, po izvoru iz Srednje Amerike; primerjaj lat. Amaranthus

1.1.

ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Amarant iz lat. amarantus ‛rastlina Celosia cristata, petelinov greben’, to iz gr. amárantos ‛večen, trajen, nevenljiv’

arašídov arašídova arašídovo pridevnik [arašídou̯ arašídova arašídovo]

ki je iz arašidov 1.1. ali vsebuje arašide 1.1.; SINONIMI: kikirikijev

ETIMOLOGIJA: ↑arašid

bábica bábice samostalnik ženskega spola [bábica]

1.

mamina ali očetova mama v razmerju do njunih otrok; SINONIMI: ljubkovalno babi, neformalno, koroško bica, neformalno, primorsko nona, neformalno, štajersko oma

ekspresivno

ekspresivno

ekspresivno

navadno v množini

ekspresivno

;

SINONIMI:

neformalno, primorsko, ekspresivno nona

2.

ženska, ki se poklicno ukvarja z vodenjem porodov

3.

manjša morska riba brez lusk, z močnimi čeljustmi in plosko glavo; primerjaj lat. Blennioidei

FRAZEOLOGIJA: Veliko babic, kilavo dete.
ETIMOLOGIJA: ↑baba

bakalá glej bakalár

belúšev belúševa belúševo pridevnik [belúšeu̯ belúševa belúševo]

1.

ki je del beluša 1.; SINONIMI: špargljev

2.

ki je del beluša 1.1.; SINONIMI: belušni

2.1.

belušev 1.1.

beluše 1.1.

;

SINONIMI:

belušni, špargljev

ETIMOLOGIJA: ↑beluš

bèzeg bèzga in bezèg bezgà samostalnik moškega spola [bə̀zək bə̀zga] in [bəzə̀k bəzgà]

1.

grm ali nizko drevo z drobnimi rumenkasto belimi cvetovi v socvetjih in črnimi plodovi; primerjaj lat. Sambucus nigra; SINONIMI: iz botanike črni bezeg

1.1.

STALNE ZVEZE: črni bezeg, divji bezeg, smrdljivi bezeg, španski bezeg
ETIMOLOGIJA: = hrv. kajk. bezek, nar. srb. bázag, sorodno še hrv. bàzga, čak. bȃzd, nar. rus. bóz, češ. bez < pslov. *bъzgъ, *bъzdъ, *bъzъ, morda prvotno *bъzdъ, iz ide. *bheu̯‑‛napihniti, nabuhniti’ + *(o)zdo‑ ‛veja’, prvotno *‛napihnjena, nabuhla veja’ - več ...

biotín biotína samostalnik moškega spola [bijotín]

iz biologije, iz farmacije vitamin skupine B, topen v vodi, ki se pojavlja zlasti v rumenjaku, jetrih, arašidih in pozitivno vpliva na celično rast, tvorbo, presnovo maščobnih kislin in aminokislin; SINONIMI: iz biologije, iz farmacije vitamin H

ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek angl. biotin, nem. Biotin) iz nlat. biotinum, kar je tvorjeno iz gr. biotḗ ‛življenje’

búčni búčna búčno pridevnik [búčni]

1.

ki je del buče 1.

2.

ki je v zvezi z bučo 1.2.

STALNE ZVEZE: bučno olje
ETIMOLOGIJA: ↑buča

búčnica búčnice samostalnik ženskega spola [búčnica]

1.

navadno v množini bučno seme, navadno užitno

2.

kulturna rastlina s plazečim se steblom, zvezdastimi cvetovi in trebušastimi plodovi; primerjaj lat. Cucurbitaceae; SINONIMI: iz botanike bučevka

FRAZEOLOGIJA: prodajati bučnice (komu)
ETIMOLOGIJA: ↑buča

cmòk cmôka samostalnik moškega spola [cmòk]

1.

navadno v množini jed, oblikovana v kepo, kroglo, navadno močnata, z nadevom

2.

ekspresivno glasen poljub

3.

moteč občutek v grlu, ki otežuje požiranje

4.

kot medmet, navadno ponovljeno posnema zvok glasnega poljuba

FRAZEOLOGIJA: cmok v grlu, cmok v grlu se naredi komu, imeti cmok v grlu, pogoltniti cmok v grlu, s cmokom v grlu
ETIMOLOGIJA: = hrv. cmȍk ‛zvok glasnega poljuba, glasen poljub’ iz ↑cmokati

čebelárski čebelárska čebelársko pridevnik [čebelárski] in [čəbelárski]

1.

ki je v zvezi s čebelarji1 ali čebelarstvom

ETIMOLOGIJA: ↑čebelar

čêsen čêsna samostalnik moškega spola [čêsən]

1.

začimbna rastlina z razvejanim steblom in podzemno čebulico s stroki belkaste barve; primerjaj lat. Allium sativum

1.1.

STALNE ZVEZE: divji česen, medvedji česen
ETIMOLOGIJA: = hrv. kajk. čèsen, knjiž. čèsan, bolg. čésъn < pslov. *česnъ, iz *česnǫti ‛razčesniti, razklati’ - več ...

čêsnov čêsnova čêsnovo pridevnik [čêsnou̯ čêsnova čêsnovo]

1.

ki je v zvezi s česnom 1.

1.1.

česna 1.

2.

ki je v zvezi s česnom 1.1.

2.1.

česna 1.1.

česen 1.1.

ETIMOLOGIJA: ↑česen

droží droží množinski samostalnik ženskega spola [droží]

1.

nadomestek za kvas, navadno iz ržene moke in vode, ki nastaja ob počasni fermentaciji zmesi

2.

usedlina, ki po koncu vrenja ostane v vinu

ETIMOLOGIJA: = stcslov. droždьję, nar. hrv. drȏžđe, rus. dróžži, češ. droždí < pslov. *drožd'i, *drožd'ьje iz ↑drozga

hám medmet

1.

uporablja se, ko govorec želi, da ogovorjeni, zlasti otrok, odpre usta in vzame hrano

1.1.

2.

navadno ponovljeno ponazarja hranjenje, goltanje, žretje

3.

kot glagol, navadno podvojeno, ekspresivno jesti, pojesti

ETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki ponazarja odpiranje in zapiranje ust

inčún inčúna samostalnik moškega spola [inčún]

1.

sardeli podobna morska riba s tankim modrikastim trupom in zašiljenim gobcem, ki navadno živi v velikih jatah; primerjaj lat. Engraulis encrasicholus; SINONIMI: sardon

1.1.

;

SINONIMI:

sardon

ETIMOLOGIJA: prevzeto prek hrv. ìnćūn iz ben. it. incio - več ...

káčji káčja káčje pridevnik [káčji]

1.

ki je v zvezi s kačami 1. ali gojenjem kač 1.

;

SINONIMI:

kačast

STALNE ZVEZE: enakokrili kačji pastir, kačja brada, kačja dresen, kačja slina, kačja smreka, kačji pastir, raznokrili kačji pastir
FRAZEOLOGIJA: kačja slina, kačje gnezdo
ETIMOLOGIJA: ↑kača

kájmak kájmaka samostalnik moškega spola [kájmak]

mazav mlečni izdelek iz zorjene smetane kuhanega ovčjega, kravjega mleka, po izvoru z vzhodnega Balkana

ETIMOLOGIJA: prevzeto prek hrv., srb. kàjmāk iz tur. kaymak, iz kay- ‛čvrst, trd’ - več ...

kméčki kméčka kméčko pridevnik [kméčki]

1.

ki je v zvezi s kmeti 1.; SINONIMI: kmetski

1.1.

kmetje 1.

;

SINONIMI:

navadno ekspresivno

ki je v zvezi s podeželskimi običaji ali njihovim prikazom

3.

ki je značilen za kmetije

4.

ki opisuje življenje, dejavnost kmetov 1.; SINONIMI: kmetski

5.

ki je tradicionalno zasnovan in vsebuje lokalno pridelane sestavine

6.

ki je v zvezi s kmetom 4.

STALNE ZVEZE: kmečka lastovka, kmečka pokojnina, kmečki turizem
FRAZEOLOGIJA: obnašati se kot kmečka nevesta, zdrava kmečka pamet
ETIMOLOGIJA: ↑kmet

kmetoválec kmetoválca samostalnik moškega spola [kmetováləc kmetováu̯ca] tudi [kmetováləc kmetoválca]

kdor se poklicno ukvarja s kmetovanjem

ETIMOLOGIJA: ↑kmetovati

korúzni korúzna korúzno pridevnik [korúzni]

1.

ki je v zvezi s koruzo 1.

ki je iz koruze 1.1. ali vsebuje koruzo 1.1.

STALNE ZVEZE: koruzna bulava snet, koruzna vešča, koruzni hrošč
ETIMOLOGIJA: ↑koruza

kràp2 krápa samostalnik moškega spola [kràp]

navadno v množini jed iz testa iz ajdove ali pšenične moke, zlasti v obliki polkrožnega žepka s skutnim nadevom

ETIMOLOGIJA: prevzeto iz srvnem. krapfe ali stvnem. chrapfo v pomenu ‛vrsta peciva, vrsta cmoka’ - več ...

krompírjevka krompírjevke samostalnik ženskega spola [krompírjeu̯ka]

1.

zeleni, nadzemni del krompirja; SINONIMI: krompirjevec

2.

voda, v kateri se je kuhal krompir

3.

juha s krompirjem

4.

okrasni grm ali manjše drevo s suličastimi listi in modrimi, vijoličastimi ali belimi cvetovi z rumenim osrednjim delom in kroglasto krošnjo; primerjaj lat. Solanum rantonnetii, Lycianthes rantonnetii; SINONIMI: iz botanike rantonetijeva krompirjevka

5.

neužitna kroglasta goba z debelo hrapavo ovojnico bele ali rjavkaste barve in brez beta; primerjaj lat. Scleroderma citrinum

STALNE ZVEZE: rantonetijeva krompirjevka
ETIMOLOGIJA: ↑krompir

krúhov krúhova krúhovo pridevnik [krúhou̯ krúhova krúhovo]

1.

ki je v zvezi s kruhom

1.1.

STALNE ZVEZE: kruhova skodelica, kruhova štruca, kruhov hren
ETIMOLOGIJA: ↑kruh

krúhovec krúhovca samostalnik moškega spola [krúhovəc]

1.

tropsko drevo z zelo debelim deblom in velikimi užitnimi plodovi podolgovate oblike, po izvoru iz Afrike ali Avstralije; primerjaj lat. Adansonia; SINONIMI: baobab

1.1.

2.

ekspresivno kdor (rad) jé kruh

STALNE ZVEZE: opičji kruhovec
ETIMOLOGIJA: ↑kruh

krúšni krúšna krúšno pridevnik [krúšni]

1.

ki je v zvezi s kruhom ali kruhu podobnim pecivom

1.1.

1.2.

2.

ki komu nadomešča kaj izvornega, zlasti starše, družino

STALNE ZVEZE: krušna mama, krušna mati, krušna plesen, krušna skodelica, krušni oče
ETIMOLOGIJA: ↑kruh

lósos lósosa samostalnik moškega spola [lósos]

1.

večja riba s sivkastim telesom s črnimi pikami, ki navadno živi v morju in se drsti v rekah; primerjaj lat. Salmo salar; SINONIMI: iz zoologije atlantski losos

1.1.

;

SINONIMI:

atlantski losos

STALNE ZVEZE: atlantski losos, pacifiški losos
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz češ. losos, tako kot rus. losósь, ukr. lósosь < pslov. *lososь, sorodno z litov. lašišà, latv. lasis, nem. Lachs, stnord. lax, toh. B laks ‛riba’ iz ide. *lak'- ‛pika, pikast’ po pikčasti koži - več ...

mákovka mákovke samostalnik ženskega spola [mákou̯ka]

1.

manj formalno štručka, posuta z makovimi semeni

2.

iz botanike cvetoča rastlina s številnimi drobnimi semeni, ki izloča mleček; primerjaj lat. Papaveraceae

ETIMOLOGIJA: ↑makov

móčnat móčnata móčnato pridevnik [móčnat]

1.

v nekaterih zvezah v obliki močnati ki je iz moke 1. ali vsebuje moko 1.; SINONIMI: mokast, moknat

2.

ki spominja na moko 1. ali je tak kot pri moki 1.; SINONIMI: mokast, moknat

ETIMOLOGIJA: ↑moka

móka móke samostalnik ženskega spola [móka]

1.

mleta zrna, semena, zlasti žit, za pripravo živil

1.1.

2.

prah, pridobljen iz trše snovi z mletjem

STALNE ZVEZE: bela moka, črna moka, durum moka, enotna moka, gladka moka, graham moka, kostna moka, kostno-mesna moka, krvna moka, mehka moka, mesna moka, mesno-kostna moka, moka durum, navadna moka, ostra moka, perna moka, polbela moka, polnovredna moka, polnozrnata moka, ribja moka, zmesna moka
FRAZEOLOGIJA: bel kot moka, Iz te moke ne bo kruha., Kruha ne naredi moka, ampak roka.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. mǫka ‛moka’, nar. in star. hrv. múka, rus. muká, češ. mouka < pslov. *mǫka < ide. *monHkáh2 *‛rezultat tolčenja’, iz *menHk‑ ‛tlačiti, stiskati, gnesti, tolči’ - več ...

mókast mókasta mókasto pridevnik [mókast]

1.

ki je iz moke 1. ali vsebuje moko 1.; SINONIMI: močnat, moknat

2.

ki spominja na moko 1. ali je tak kot pri moki 1.; SINONIMI: močnat, moknat

STALNE ZVEZE: mokasta jablanova uš, mokasta kapusova uš, mokasta uš
ETIMOLOGIJA: ↑moka

piridoksín piridoksína samostalnik moškega spola [piridoksín]

iz biologije, iz farmacije vitamin skupine B, ki se pojavlja zlasti v mesu, ribah, stročnicah, manj obdelanih žitaricah in pozitivno vpliva na presnovo aminokislin, hormonsko ravnotežje; SINONIMI: iz biologije, iz farmacije vitamin B6

ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. pyridoxine, okrajšano iz pyrid(ine) ‛piridin’ +(hidr)oks(imetil) + ↑(vitam)in

résa1 rése samostalnik ženskega spola [résa]

grmičasta rastlina z navadno vijoličastimi cvetovi v dolgih, pokončnih socvetjih; primerjaj lat. Erica

STALNE ZVEZE: drevesasta resa, jesenska resa, planinska resa, spomladanska resa
ETIMOLOGIJA: ↑vresa

ríčet ríčeta samostalnik moškega spola [ríčet]

jed iz oluščenih zrn ječmena, fižola, navadno z dodatkom mesa

ETIMOLOGIJA: prevzeto iz štaj. nem. Ritschet, Ritschert, prvotno ‛sluzasta jed’, iz nar. nem. ritschen, knjiž. rutschen ‛drseti, spodrsniti’ - več ...

sìr síra samostalnik moškega spola [sìr]

1.

mlečni izdelek, ki se dobi s strjevanjem mleka, odstranitvijo sirotke, navadno z zorenjem

1.1.

STALNE ZVEZE: bohinjski sir, bovški sir, edamski sir, ementalski sir, feta sir, kutinov sir, limburški sir, liptovski sir, mastni sir, mehki sir, mesni sir, mladi sir, nacho sir, načo sir, paški sir, polmastni sir, polnomastni sir, poltrdi sir, pusti sir, sveži sir, tolminski sir, topljeni sir, trdi sir
FRAZEOLOGIJA: luknjast kot švicarski sir
ETIMOLOGIJA: = stcslov. syrъ, hrv., srb. sȉr, rus., češ. sýr < pslov. *syrъ iz *syrъ ‛kisel, surov, vlažen’ - več ...

sírček sírčka samostalnik moškega spola [sírčək]

1.

navadno ekspresivno sir, zlasti manjši ali v manjšem kosu

1.1.

navadno ekspresivno

ETIMOLOGIJA: ↑sir

sírkov sírkova sírkovo pridevnik [sírkou̯ sírkova sírkovo]

ki je del sirka1 1.

neformalno, zahodno ki je iz koruze ali vsebuje koruzo

ETIMOLOGIJA: ↑sirek

sírotka sírotke samostalnik ženskega spola [sírotka]

tekočina, ki kot stranski produkt ostane pri izdelavi sira, skute

STALNE ZVEZE: sekundarna sirotka
ETIMOLOGIJA: = hrv. sȉrutka < pslov. *syrǫtъka, glej ↑siriti - več ...

sírov sírova sírovo pridevnik [sírou̯ sírova sírovo]

1.

ki je v zvezi s sirom1 1.; SINONIMI: sirni

1.1.

sira1 1.

sir1 1.

;

SINONIMI:

sirni

2.

ki je iz skute 1. ali vsebuje skuto 1.; SINONIMI: sirni, skutni

ETIMOLOGIJA: ↑sir

sírovka2 sírovke samostalnik ženskega spola [sírou̯ka]

manj formalno štručka z zapečenim sirom na skorji

ETIMOLOGIJA: ↑sir

skúta skúte samostalnik ženskega spola [skúta]

1.

mehek nezorjen mlečni izdelek, narejen iz sirotke ali mleka

1.1.

STALNE ZVEZE: albuminska skuta, sirarska skuta, sladka skuta
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz neke roman. predloge, sorodne s furl. scòta < lat. excocta, deležnik od excoquere ‛pokuhati’, iz lat. ex ‛iz’ + coquere ‛kuhati’, prvotno torej ‛pokuhana (jed)’ - več ...

slaník slaníka samostalnik moškega spola [slaník]

1.

riba sled kot hrana, jed, navadno sušena in konzervirana

1.1.

;

primerjaj lat.

Clupea harengus

2.

podolgovato pecivo iz slanega kvašenega testa, prelitega z zmesjo moke, soli in vode

ETIMOLOGIJA: ↑slan

smrdljívka smrdljívke samostalnik ženskega spola [smərdljíu̯ka]

1.

rastlina, zlasti okrasna cvetlica, z neprijetnim vonjem

2.

regratu podobna rastlina z blagim vonjem po krompirju, ki raste v listnatih gozdovih, ali njen del; primerjaj lat. Aposeris foetida

3.

neužitna ali strupena goba neprijetnega vonja

4.

grozdje trte izabele z večjimi temno vijoličnimi grozdi s tršim ovojem

5.

večja rastlinojeda ali plenilska stenica s telesom v obliki ščita in petdelnimi tipalkami, ki se brani z izločkom neprijetnega vonja; primerjaj lat. Pentatomidae

6.

slabšalno ženska, ki oddaja neprijeten vonj

7.

slabšalno ženska, ki se ji pripisuje nemoralnost, ničvrednost

STALNE ZVEZE: zelena smrdljivka
ETIMOLOGIJA: ↑smrdljiv

špehôvka špehôvke samostalnik ženskega spola [špehôu̯ka]

neformalno jed iz razvaljanega in zvitega kvašenega testa z nadevom iz ocvirkov, koščkov slanine; SINONIMI: ocvirkovica, ocvirkovka

ETIMOLOGIJA: ↑špeh

véha2 véhe samostalnik ženskega spola [véha]

trši zunanji odstopajoči list zelja

ETIMOLOGIJA: iz vehati se v pomenu ‛majati se’, podobno kot rus. véha ‛količ, obcestni drog (s šopom slame na vrhu), ki služi kot kažipot v snegu’, češ. věcha ‛šop slame’, polj. wiecha ‛metlica’ < pslov.*věxa - več ...

žogobŕc žogobŕca samostalnik moškega spola [žogobə̀rc]

1.

ekspresivno športna igra, pri kateri igralci z brcanjem spravljajo žogo v gol

2.

ekspresivno športnik, ki se ukvarja z nogometom; SINONIMI: nogometaš, neformalno fuzbaler

ETIMOLOGIJA: ↑žoga + ↑brcati

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika