brezdélnost -i ž (ẹ̑) brezdelje: preživljati dneve v lenobni brezdelnosti / dražila jo je njegova lahkomiselnost in brezdelnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
brezmíselnost -i [səl] ž (ȋ) knjiž., redko lastnost, značilnost brezmiselnega: sprevideti brezmiselnost svojega početja / to ni več lahkomiselnost, to je brezmiselnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
frivólnost -i ž (ọ̑) knjiž. lahkomiselnost, neresnost: fantovska frivolnost / delo predstavlja višek pariške frivolnosti in lahkotnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
greníti -ím nedov. (ī í) delati kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja mu grenijo veselje do dela;
lahkomiselnost otrok mu greni življenje;
zakaj bi si človek grenil še zadnje trenutke;
pesn. bridkost mi je grenila srce // redko povzročati, da je kdo žalosten, razočaran: krivični očitki so ga grenili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
izprašíti -ím tudi sprašíti -ím dov., izprášil tudi sprášil (ī í) odstraniti prah iz česa: izprašiti obleko, preprogo;
izprašiti in izkrtačiti naslonjače
● šalj. izprašiti komu hlače, zadnjico natepsti ga; ekspr. izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiselnizprašèn tudi sprašèn -êna -o: izprašena obleka, posteljnina; prim. sprašiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
lahkomíselnost -i [səl] ž (ȋ) - 1. lastnost, značilnost lahkomiselnega človeka: vsega je kriva njegova lahkomiselnost; očitati komu lahkomiselnost / to je storil iz lahkomiselnosti; v svoji mladostni lahkomiselnosti o tem ni premišljal
- 2. lahkomiselno dejanje: uganjati lahkomiselnosti; zagrešiti hudo lahkomiselnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
lahkomíšljenost -i ž (ȋ) lahkomiselnost: dokazal je svojo lahkomišljenost;
mladostna lahkomišljenost / zagrešiti lahkomišljenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
lahkoúmnost -i ž (ú) - 1. star. lahkomiselnost: zgražali so se nad njegovo lahkoumnostjo; mladostna lahkoumnost
- 2. zastar. lahka razumljivost: spis se odlikuje po zanimivosti in lahkoumnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
otróški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem;
otroška domišljija;
otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma;
otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi // pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno
● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok
♦ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvamiotróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
pokídati -am dov. (í ȋ) - 1. star. skidati: pokidati gnoj / pokidati hlev počistiti, očistiti ga
- 2. pog., ekspr., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: že spet si ga pokidal; to jo je pokidal
● ekspr. golobi so vse pokidali z iztrebljanjem umazali
pokídati se ekspr. - 1. iztrebiti se: ptič se je pokidal na njen najlepši klobuk
- 2. pog. ne ceniti, ne upoštevati: pokidam se nanje; na ta navodila se pokidajo
● ekspr. on se je prvi pokidal se je zbal, izgubil pogum in zato popustil, odnehal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
pokrónati -am dov. (ọ̑) pog., v zvezi z ga - 1. narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga je kaj pokronal, se je zmeraj zatekel k njej; s tako odločitvijo ga je zares pokronal
// narediti napako: bal se je, da ga bo pri nastopu kaj pokronal - 2. poveseljačiti: za slovo so ga še malo pokronali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
polomíti -lómim dov. (ī ọ́) - 1. drugega za drugim odlomiti, zlomiti: polomiti palice; polomiti drevesom vrhove / sneg je polomil veje
// povzročiti, da ima kaj odlomljene, zlomljene dele: pri obiranju so drevo precej polomili / polomiti ograjo, stol / ekspr. polomiti ključavnico, uro pokvariti - 2. ekspr. povzročiti komu zlome, poškodbe: tako ga je tepel, da ga je vsega polomil; ne hodi tja, da se ne polomiš; pri padcu se je ves polomil
- 3. pog., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga fant kaj polomi, se lepo pomenita; ekspr.: polomil si ga na celi črti; pošteno ga je polomil
// narediti napako: igralec ga je na premieri polomil; polomil ga je pri izpitu / ekspr. polomil si jo, da jih nisi povabil
● ekspr. ob izgovarjavi teh besed bi si kmalu jezike polomili zelo težko, nespretno so jih izgovarjali; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil kosti, rebra bi ga zelo pretepel; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan
polómljen -a -o: polomljena ograja; polomljeno drevo
● ekspr. iz službe je prišel ves polomljen zelo utrujen; ekspr. govoril je v polomljeni angleščini slabi, nepravilni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
posráti -sérjem dov., posêrji poserjíte (á ẹ́) vulg. - 1. z iztrebljanjem umazati: posrati stranišče; ves se je posral
- 2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: že spet si ga posral; to jo je posral
posráti se iztrebiti se: pazi, da se ne boš posral; posrati se v hlače
● vulg. poserjem se nate ne cenim te; vulg. poserjem se na predpise ne upoštevam jih; vulg. posrati se pred kom zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati; vulg. že vem, kje sem ga v nalogi posral kje sem naredil napako, se zmotil
posrán -a -o - 1. deležnik od posrati: od muh posrane žarnice
- 2. bojazljiv, strahopeten: ni maral imeti opravka s takim posranim človekom / zakričal je nanj, pa je bil ves posran zelo prestrašen
♦ vulg. vse zaradi te posrane kupčije nepomembne, ničvredne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
prenágljenost -i ž (ȃ) - 1. lastnost, značilnost prenagljenega človeka: s prenagljenostjo in nervoznostjo več škoduje, kot koristi; mladostna prenagljenost / prenagljenost takih priznanj
- 2. prenagljeno dejanje: vsaka prenagljenost in lahkomiselnost se jim je maščevala; oprosti mu njegovo prenagljenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zapeljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. prizadevati si, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: zapeljevati koga v krajo, zločin / obtoževali so ga, da s svojimi nauki zapeljuje ljudi
// ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo pride v kako stanje: okoliščine so ga zapeljevale v skušnjavo, da bi dogajanje spreminjal / bogastvo ga je zapeljevalo v lahkomiselnost
// ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo kaj naredi sploh: s svojimi šalami je zapeljeval ljudi v smeh / tišina ga je zapeljevala v samogovor - 2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: zapeljevati koga s svojo lepoto; zapeljevati koga brez uspeha
// prizadevati si navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljevati neizkušeno dekle; zapeljevati komu ženo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zasráti -sérjem dov., zasêrji zaserjíte (á ẹ́) vulg. - 1. z iztrebljanjem umazati: muhe so zasrale ves zid
// umazati, onesnažiti sploh: vse potoke so zasrali s kemikalijami / z umazanimi škornji je zasral stanovanje - 2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: upam, da ga nisi kaj zasral; boste videli, da ga bodo zasrali
● vulg. v pijanosti je zasral ključe zapravil, izgubil; vulg. to zadevo so čisto zasrali z napačnim ravnanjem, govorjenjem pokvarili
zasráti se zaradi napačnega ravnanja, govorjenja izgubiti ugled: tako se je zasral, da ga nihče več ne jemlje resno / vsem, pri vseh so se zasrali
zasrán -a -o: zasrane šipe; vse je zasrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.