lahkôča -e ž (ó) zastar. lahkost, lahkota: lahkoča gibov / z lahkočo premagati ovire
lahkôta -e ž (ó) - 1. lastnost, značilnost lahkega: lahkota prvih uspehov ga je uspavala; lahkota in težavnost vaj / lahkota v hoji gibčnost, prožnost
// obšel ga je občutek lahkote - 2. v prislovni rabi, v zvezi z lahkoto izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: z lahkoto je nosil vreče; z lahkoto je premagal nasprotnike / on je z večjo lahkoto dobil službo kot jaz / publ., z oslabljenim pomenom če ta odlok premislimo, spoznamo z lahkoto, da so z njim dani pogoji za napredek