dívji -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec;
v starem štoru je našel divje čebele;
cepiti divjo češnjo;
jata divjih rac;
divje in gojene rastline;
divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo;
bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza;
ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis;
imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov;
divja gradnja črna gradnja;
divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gamsdívje prisl.:
divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
grozánski -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo / oblak je velik in grozanski grozen, strašen2. močen, silovit: nastal je grozanski trušč grozánsko prisl.:
grozansko me je pogledal; sem grozansko lačen
láčen -čna -o prid. (á ȃ) 1. ki čuti potrebo po jedi: lačen otrok;
biti lačen;
lačna živina;
premraženi in lačni so čakali jutra;
lačen in žejen;
zelo lačen;
lačen kot pes, volk / lačne pršice so še enkrat manjše kakor site / ekspr. doma ima pet lačnih ust otrok; pren. bajke za lačno domišljijo // ekspr. ki izraža lakoto: interniranci z lačnimi očmi / ptički odpirajo lačne kljune; trgati meso z lačnimi zobmi 2. nav. ekspr. ki živi v pomanjkanju hrane: lačno prebivalstvo / pog. med vojno so ljudje lačni stradajo / lačna leta po Napoleonovih vojnah 3. nav. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: lačen kruha / lačen časti, denarja, zemlje; biti lačen ljubezni; dobrote lačni otroci; senzacij lačni časopisi 4. ekspr. ki izraža spolno poželenje: sledil ji je z lačnim pogledom;
čutila je na sebi njegove lačne oči
● ekspr. urednik ima lačne predale nima gradiva za objavo; pog., ekspr. ima ta lačno jetiko zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh; nar. lačna torba, vreča manj napolnjena, kot bi morala biti; nar. ta jed je lačna ne nasiti za dolgo; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu, da se mi tema dela pred očmi, da bi vola pojedel zelo lačen; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerahláčno prisl.:
lačno gledati; krava lačno muka
láčni -a -o sam.:
siti ne razume lačnega; pomagati lačnim; pog., ekspr. ima ta lačno zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh
lákota -e ž (á)
1. občutek potrebe po jedi: lakota ga muči, tare; čutiti lakoto; huda lakota; ekspr. volčja lakota zelo velika / trpeti lakoto in žejo / občutek lakote
● ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen; ekspr. lakota je najboljši kuhar lačnemu človeku se zdi vsaka jed okusna
2. pomanjkanje hrane: v deželi je bila lakota; umreti od lakote, zastar. lakote; ekspr. prebivalstvo je cepalo od lakote; pred očmi se mi megli zaradi lakote; velika lakota; smrt od lakote; boj proti lakoti
3. ekspr., s prilastkom velika želja po čem: lakota slave; lakota po naravi, po zemlji / spolna lakota poželjivost
4. slabš. lakomen človek: njegov upnik je bil brezsrčna lakota / kot psovka ali bi rad vse sam pograbil, lakota lačna
5. slabš. kdor živi v slabih gmotnih razmerah: to so same bajtarske lakote / kot psovka tebi nimam kaj vzeti, ti lakota
6. bot. rastlina z vretenasto razvrščenimi listi in štiridelnim belim, rdečim ali rumenim cvetnim vencem, Galium: gozdna, navadna lakota
mràz mráza m, mn. mrazôvi tudi mrázi (ȁ á) 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne;
mraz je trajal, pog. držal nekaj dni;
zavarovati se pred mrazom;
ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz;
nočni, zimski mraz;
prvi mraz;
suh mraz;
mraz je bil, postajal vedno hujši;
biti odporen proti mrazu;
biti občutljiv za mraz;
omiliti posledice mraza;
poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo / mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0 °C; pren. čutiti mraz ločitve // v povedni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu;
mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni // drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz;
od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz;
bil je tak mraz, da je bilo vse belo
● knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz po izvoru mitološka oseba, upodobljena navadno kot dobrodušen starec z dolgo sivo, belo brado, oblečen v kožuh in s kučmo na glavi, ki ob novem letu otrokom prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
♦ anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
naméra -e ž (ẹ̑)
duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: naše namere so poštene, skromne; kakšne namere imajo; svojo namero je opravičeval z lakoto; hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero; o naši nameri, namerah je bil poučen; kljub trdni nameri ni šel k sosedu / moja namera je govoriti resnico / knjiž. to ga je v njegovi nameri še utrdilo / namera članka, dejanja je jasna namen, cilj
// uresničitev dejanja te usmerjenosti: odloži to namero in ostani še en dan; obramba je preprečila vse namere napadalcev
národ -a stil. -óda m (á, ọ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod;
izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, azijski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941// s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali;
pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci4. publ. država: odnosi med narodi
● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
♦ antr. hamitski, semitski narodi; pravn. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
nèudóbje -a s (ȅ-ọ̑)
kar je nasprotno, drugačno od udobja: vse življenje je prenašal lakoto in neudobje
odpráviti -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo;
odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote; odpraviti monarhijo; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili razveljavili; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako; odpraviti okvaro stroju popraviti / odpraviti otroku gliste 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo odide: odpraviti nadležnega obiskovalca;
odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom;
hitro ga odpravi;
zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje odslovil// narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravil sem ga, češ da nimam denarja; mene ne boste kar tako odpravili; odpraviti koga praznih rok // ne izpolniti prošnje, pričakovanja: odpravili so učiteljstvo s pisnim pojasnilom, da ni denarja; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo 3. s prislovnim določilom narediti, kar je potrebno za odhod koga: zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnišnico; odpraviti koga v internacijo; mati me je odpravila nabirat jagode; odpravil ga je domov 4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev: odpraviti blago;
odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom 5. povzročiti izzvani splav: šla je k mazački, da bi ji odpravila;
dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila imela izzvani splav6. publ. premagati: slovenski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika;
včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško;
gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki;
zakon je na kratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo 8. star. odpustiti, odsloviti (iz službe): gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila;
ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili 9. star. opraviti: s tem je odpravil veliko delo;
ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste
● star. imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti izplačati; odpraviti stranko končati poslovanje z njo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem izločiti, odstraniti
♦ mat. odpraviti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; odpraviti oklepaj; odpraviti ulomke v enačbi z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov; ptt odpraviti pošiljko odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti; žel. odpraviti vlak po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlakaodpráviti se navadno s prislovnim določilom
iti (stran), oditi: popili so še liter vina in se odpravili; čas je, da se odpravimo; odpraviti se proti gozdu; odpraviti se za drugimi / odpraviti se v mesto; treba se bo odpraviti domov / odpraviti se k počitku, spat / ladja se je odpravila v polarna morja; pren. moje misli so se odpravile na čudovita pota
odprávljen -a -o:
odpravljeni fevdalni odnosi; knjige iz odpravljenih samostanov; taki predpisi so zdaj odpravljeni; s to vsoto sem bil od doma odpravljen; vlak je bil pravilno odpravljen
odprávljati -am nedov., stil. odpravljájte; stil. odpravljála (á) 1. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpravljati izkoriščanje, lakoto;
odpravljati napake, razvade / odpravljati nepotrebne delovne enote / odpravljati madeže čistiti / odpravljati predpise razveljavljati / odpravljati črevesne zajedavce 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo odide: odpravljati vsiljivce / vratar je odpravljal obiskovalca, ta pa ni ubogal // delati, povzročati, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravljati s praznimi besedami; vsak jo je odpravljal od hiše z izgovorom 3. s prislovnim določilom delati, kar je potrebno za odhod koga: mati je odpravljala otroke v šolo;
ko je videl, da se odpravljamo, je tudi sam vstal / odpravljati se k počitku, spat / odpravljati se v pokoj / odpravljati hujše bolnike v bolnišnico 4. delati, kar je potrebno za odpošiljatev: pravkar odpravljam pismo / vsak dan odpravlja zelenjavo na trg; odpravljati tovor po železnici 5. povzročati izzvani splav: vedela je, da ta babica odpravlja 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: naši kritiki so do zdaj odpravljali njegova dela zelo na kratko / odpravljali so ga z individualistom
● publ. ekipa je do zdaj prepričljivo odpravljala nasprotnike premagovalaodprávljati se navadno s prislovnim določilom
iti (stran), odhajati: ko se je odpravljal, ga je spremila do ceste; skupine so se odpravljale na vse strani / ne odpravljajte se v ogrožene kraje
odpravljajóč -a -e:
policist je stal pri vratih, odpravljajoč radovedneže; prvi borci so zapustili domove, odpravljajoč se na težko pot; ženske, odpravljajoče se v službo
otépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke;
otepati sneg z drevja;
z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati// nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil;
otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh;
vsak dan otepajo žgance
● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodilaotépati se ekspr.
1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo
// braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal
2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami
● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral
otepáje :
pes se mu je približal, otepaje z repom
otepajóč -a -e:
gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča
oznanjeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto;
oznanjevati vero // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen
● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenostoznanjujóč -a -e:
mir oznanjujoče besede
pomòr -ôra m (ȍ ó)
glagolnik od pomoriti: pomor vaščanov; množični pomori med okupacijo / kuga je povzročila pomor živine
● ekspr. množični pomori na cestah prometne nesreče s smrtnim izidom; ekspr. suša je pripeljala lakoto in pomor v deželo je povzročila lakoto in umiranje
potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto;
potešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje;
potešiti želje potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o:
potešen je šel domov; potešena lakota
potolažíti in potolážiti -im, in potolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati je potolažila otroka;
z lepimi besedami jo je potolažil;
otrok se hitro potolaži in pozabi / ekspr. potolažiti komu srce / pesem nas je potolažila
● ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potolažiti lakoto;
s čajem si je potolažila žejo / ekspr. vsaj malo si je potolažil želodec 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potolažiti očetovo jezo;
njeno ogorčenje se ni hotelo potolažiti / razburkano morje se je potolažilo umirilopotolážen -a -o:
potolažen bolnik; njegova radovednost je bila potolažena
pozabíti in pozábiti -im dov. (ī á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice;
naslov knjige sem že pozabil;
pozabila je, da jo čakajo;
pozabil je, kako se to dela;
za hip kaj pozabiti;
pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma// zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro;
pozabil je paziti na mleko na štedilniku;
ne pozabi ugasniti luči;
pozabil se je zahvaliti;
ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe;
pozabiti prvo ljubezen, žalitev;
pozabiti obljubo, na obljubo;
so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti;
tistih časov ne more pozabiti;
grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti;
hitro, popolnoma pozabiti;
tega ni nikoli pozabil;
rada bi pozabila, kar je bilo;
ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla;
sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili;
otroci so pozabili starše;
pozabil je na mater;
zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate;
ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki
● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imelpozabívši zastar.:
pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila
● star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede
pozábljen -a -o:
pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno
● ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega
prebívati -am nedov. (í) 1. imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: prebivati na deželi, v mestu / v tem gozdu so nekdaj prebivali razbojniki // stanovati: prebiva na podstrešju; prebivati v bloku, vrstni hiši / začasno prebiva pri prijatelju 2. knjiž. biti2,
živeti: naš narod prebiva na tem ozemlju že dolgo / ribe prebivajo v vodi 3. zastar. prenašati, trpeti: prebivati notranje boje;
prebivati lakoto, mraz, žejo
● zastar. za študij mu ne prebiva nič časa ostaja; ekspr. v tej hiši prebiva veselje v njej živijo veseli, zadovoljni ljudje
prestájati1 -am nedov. (ā) 1. biti deležen česa neprijetnega, slabega: lakoto, mraz, hude napore – vse to so prestajali na poti do cilja / organizacija je v tistih letih prestajala težko krizo / gripo prestaja navadno kar stoje preboleva
♦ pravn. (zaporno) kazen prestaja že dva meseca 2. s prislovnim določilom med trajanjem česa neprijetnega, slabega ostajati v stanju, kot ga nakazuje določilo: kako ste prestajali dolgo vožnjo;
dobro prestajati vročino prenašati;
zaradi mraza niso mogli več prestajati v lopi;
težko prestajam pri tem človeku 3. zastar. prenehovati: prestajati biti pijan / vedno znova mu prestaja srce
● prestajal je udarce, ne da bi stokal prenašal; pog. tukaj ni več za prestajati ni mogoče več biti; je zelo hudo; noge me bolijo, da komaj prestajam zelo me bolijo
sestrádati -am [səstradati in sestradati] dov., tudi sestradála (á) z odtegovanjem hrane povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: sestradati ujetnike, zapornike;
za kazen so ga sestradali sestrádan -a -o
1. deležnik od sestradati: sestradani interniranci
2. ki je zaradi pomanjkanja hrane zelo izčrpan, oslabel: sestradan človek; sestradan pes, volk; biti sestradan / ekspr. sestradani obrazi otrok
● ekspr. potolažiti sestradani želodec lakoto; ekspr. danes sem zelo sestradan lačen
sítiti -im nedov. (í ȋ) knjiž. nasičevati: sititi lačne ljudi;
sititi se s čokolado / prijetne vonjave so sitile ozračje
● knjiž. sititi si lakoto tešiti si jo
spoznáti -znám dov. (á ȃ) 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti doa) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa;
spoznati lastnosti snovi b) védenja: spoznati resnico, zmoto;
spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja // priti do poznavanja koga ali česaa) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč;
spoznati koga po glasu, hoji;
ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom;
osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom
● zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona spoznáti se
1. nedov., v zvezi z na imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: spoznati se na delo, glasbo, modo
2. dov. in nedov. znajti se, orientirati se: v gosti megli se ni mogel spoznati; ker se v mestu slabo spozna, se je izgubil
spoznávši star.:
spoznavši gospodarja, je pes nehal lajati
spoznán -a -o:
spoznani in nespoznani naravni zakoni; biti spoznan za krivega
spoznávati -am nedov. (ȃ) 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti prihajati doa) poznavanja česa: človek vse bolj spoznava naravo;
spoznavati, kako deluje celica / v šoli spoznavati prve črke; spoznavati računalništvo b) védenja: spoznavati lastne zmote;
vse bolj je spoznaval, da tako ne more več živeti / spoznavati otrokovo nadarjenost 2. prihajati do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznavati lastnosti tkanin po otipu;
spoznavati ljudi po dejanjih;
po njeni smrti je spoznaval, kaj mu je pomenila / v sosedu spoznavati plemenitega človeka // prihajati do poznavanja koga ali česaa) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznavati nove kraje, ljudi;
spoznavati se med seboj b) na osnovi doživljanja: spoznavati lakoto, samoto, trpljenje 3. ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: spoznavati ponesrečence 4. publ. seznanjati: spoznavati koga s svojimi sodelavci / spoznavati ljudi s problemi proizvodnje / spoznavati se z novimi kraji spoznavajóč -a -e:
spoznavajoč svoje napake, je znal odpuščati drugim; spoznavajoč razum
správiti -im dov. (á ȃ) 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da kdo ali kaja) pride s kakega mesta, na kako mesto: spraviti lisico iz luknje;
spraviti zamašek iz steklenice;
komaj so spravili omaro skozi vrata;
kroglica je šla lahko ven, nazaj je pa dolgo ni mogel spraviti;
spravili so se na vrh drevesa in kričali splezali, zlezli / spraviti les iz gozda zvleči, zvoziti; spraviti letake mimo straže pretihotapiti jih; ekspr. spraviti čevlje na noge s prizadevanjem jih obuti; z enim udarcem ga je spravil na tla podrl, prevrnil / odvetniku je uspelo spraviti ga iz zapora / od doma, od hiše spraviti koga pregnati, odpoditi, izriniti; spraviti oviro s poti odstraniti jo; spraviti luske z ribe ostrgati jih / spraviti madež s tkanine očistiti jo / spraviti lakoto s sveta odpraviti job) gre, pride kam z določenim namenom: nisem ga mogel spraviti k zdravniku / spraviti otroke v posteljo c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spraviti listje, zemljo na kup;
spraviti kazalec naprave v navpičen položaj;
spraviti se hitro pokonci vstati / ekspr. spraviti pijanca na noge doseči, da vstane; ekspr. spraviti vso hišo pokonci vse zbuditi, sklicati / spraviti podatke v medsebojno zvezo (miselno) jih povezatič) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spraviti kaj iz ravnotežja / spraviti stvari v red urediti jih; spraviti stvari v sklad uskladiti jih / spraviti koga k zavesti, ekspr. k pameti; spraviti koga v bes, obup, zadrego; spraviti koga v nesrečo onesrečiti gad) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spraviti koga na boljše delovno mesto / spraviti koga iz organizacije; spraviti koga k vojakom, v šolo / spraviti ljudi pod svojo oblast podrediti si jih; pog. ta vladar je spravil podse velik del polotoka je osvojil, si je podredil2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem narediti, doseči, da začne kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spraviti konja v dir;
spraviti napravo v gibanje / spraviti koga v jok, smeh / spraviti koga na drugačne misli 3. ekspr., v zvezi z ob narediti, doseči, da kdo kaj izgubi: spraviti koga ob denar, premoženje / spraviti koga ob čast, ob živce; spraviti koga ob glavo 4. narediti, da pride kaj s polja na določeno mesto: spraviti poljske pridelke, seno 5. dati kaj nazaj na določeno mesto: spravi igrače, danes se ne bomo igrali / spraviti meče v nožnice 6. dati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spraviti dokumente, slike;
spraviti ključ pod predpražnik;
spraviti na skritem, varnem kraju;
dobro, skrbno spraviti / ekspr. kar spravi denar (v žep) sprejmi, vzemi ga; vzemi ga nazaj, ne sprejmem ga; spraviti si kaj za spomin 7. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga: spraviti sprte sosede;
spraviti se med seboj;
spraviti se s sovražnikom
● pog., ekspr. s težavo je spravil iz nje kako besedo s težavo jo je pripravil do tega, da je kaj povedala; ekspr. spraviti koga s poti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; ekspr. spraviti si koga z vratu znebiti se, otresti se ga; ekspr. spraviti koga h kruhu doseči, da ima delo, zaposlitev; pog. spraviti koga k sebi doseči, da se zave; doseči, da si opomore; ekspr. spraviti koga na boben povzročiti prisilno dražbo, gospodarski propad; pog., ekspr. spraviti koga na hladno aretirati, zapreti ga; ekspr. spraviti koga na kolena pokoriti, premagati ga; spraviti koga na led prevarati, ukaniti ga; spraviti na noge ekspr. kopeli so ga spravile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. dogodek je spravil vso policijo na noge policija je začela akcijo; ekspr. spraviti dramo na oder doseči, da se uprizori, začne uprizarjati; spraviti koga na beraško palico povzročiti, da izgubi vse premoženje; ekspr. spraviti kaj na papir napisati; ekspr. spraviti koga na pravo pot prepričati ga, da pošteno živi; ekspr. na svet je spravila tri zdrave otroke rodila; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spraviti komu policijo na vrat pripeljati, privesti; ekspr. pijača ga je spravila pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. ta bolezen ga je spravila pod rušo, pod zemljo zaradi nje je umrl; spraviti pod streho ekspr. deset cmokov spraviti pod streho pojesti; ekspr. spraviti hišo pod streho dograditi, dozidati; pokriti s streho; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; ekspr. spraviti prireditev pod streho uspešno jo izvesti; ekspr. spraviti koga pred puške povzročiti, da je ustreljen; pog. spraviti v denar prodati; ekspr. spraviti koga v grob povzročiti njegovo smrt; spraviti zadevo v javnost obvestiti o njej javnost; ekspr. urednik je pesmi spravil v predal jih ni objavil; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; pog. spraviti v promet stare zaloge prodati, porabiti jih; ekspr. spraviti koga v kozji rog premagati ga, biti boljši kot on; pog. spraviti vase skledo solate pojesti; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; igr. žarg. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; spraviti skup, skupaj pog. ta izpit boš pa že spravil skupaj naredil, opravil; pog. ona ju je spravila skupaj seznanila; pomagala, da sta se zbližala; pog. ne morem spraviti skupaj toliko denarja zbrati, privarčevati; star. pismo skup spraviti s težavo napisati; pog. lepo prireditev ste spravili skupaj pripravili, organiziralispráviti se pog.
1. iti (stran), oditi: končno so se spravili iz kuhinje; spravite se že domov, sit sem vas / spravi se mi izpod nog, izpred oči / spraviti se spat
2. narediti, da se pride v položaj
a) ko se (lahko) gre, odide kam: hitro se spravi, ne moremo te čakati
b) ko se (lahko) začne opravljati kako delo: spravil sem se k branju, k delu, pa me je nekdo zmotil / spraviti se h knjigi, k stroju / spraviti se na delo lotiti se dela, začeti delati; spravil se je na žgance in jih pojedel začel je jesti
3. v zvezi z na, nad napasti1: trije so se spravili nanj, pa jim je bil kos / v časopisu se spraviti na koga, nad koga
správljen -a -o:
doma spravljen denar; seno je že spravljeno
tešíti -ím tudi téšiti -im nedov., téši (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati teši otroka;
tešiti koga s pesmijo;
potrpežljivo tešiti / tešila jih je misel, da bodo kmalu spet doma / saj bo bolje, jo je tešil / star. tešiti razigrane otroke miriti2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači: tešiti lakoto;
tešiti (si) žejo z vodo / knjiž. tešiti spolni nagon zadovoljevati3. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s pitjem tešiti svojo jezo / tešiti bolečino tešèč -éča -e:
sedel je za mizo, tešeč svojo radovednost z branjem
tolažíti in tolážiti -im, in tolážiti -im nedov. (ī á ȃ; á ȃ) 1. delovati, vplivati na koga tako, da bi bil manj žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati tolaži jokajočega otroka;
tolažiti se s srečnim naključjem / tolaži nas misel, da se kmalu vrneš / saj bo bolje, jo je tolažil 2. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, pijači: tolažiti lakoto;
z vinom si je tolažil žejo 3. nav. ekspr. povzročati, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: tolažiti jezo, žalost / tolažiti bolečino tolažèč -éča -e:
tolažeč jo, je marsikaj obljubil; tolažeče besede; prisl.: tolažeče prigovarjati
tôlči tôlčem [tou̯či] nedov., tôlci tôlcite in tolcíte; tôlkel tôlkla (ó) 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo;
tolči po bobnu, vratih;
tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo;
od jeze tolči po mizi;
tolči s kladivom;
žolna tolče s kljunom po deblu;
pri plesu je s petami tolkel ob tla;
enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjema) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper;
tolči v možnarju;
tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino;
tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati / ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja;
tolči koga s pestjo // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča;
toča tolče po strehi, šipah 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče;
po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom;
tolči s krili 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče;
srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona;
tolči sovražnika iz zasede // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine;
tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče;
slabo, za silo tolče nemščino // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko 14. ekspr. živeti, shajati2:
laže bi tolkli, če bi imel redno delo;
nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo poljetôlči se
1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
// zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev
3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja
tôlčen -a -o:
poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
tréti2 tárem tudi trèm nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ á, ȅ)
ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem položaju: tarejo jih davki, dolgovi / revščina ga tare / trli so jih z lakoto; tarejo jih in jim delajo krivico zatirajo
// povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nesrečen je, nekaj ga tare; tare ga skrb za ženo in otroke / brezoseb. trlo ga je, ker ni uspel
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: dolgčas jih tare; jeza, žalost ga tare zelo je jezen, žalosten
trpéti -ím nedov., tudi tŕpel; trpljèn (ẹ́ í) 1. čutiti hude telesne ali duševne bolečine, neugodje: bolnik trpi;
zaradi poškodbe trpi že več let;
potrpežljivo, vdano trpeti / trpeti zaradi občutka manjvrednosti, zapuščenosti; ob spominu nanj je zelo trpela; trpeti po nedolžnem / duševno, telesno trpeti / preh. trpeti bolečine 2. preh. biti deležen kakega negativnega, neugodnega telesnega, gmotnega stanja: trpeti lakoto, pomanjkanje, revščino 3. biti deležen neugodnega družbenega položaja: trpeti pod tujo oblastjo;
stoletja so trpeli v suženjstvu // biti deležen česa negativnega, neugodnega sploh: trpeti izgubo, škodo; trpeti krivico; dolgo je trpela zasmehovanje / star. stroške trpi lastnik sam plača, poravna4. nav. ekspr., navadno v zvezi z za imeti bolezen, kot jo izraža določilo: trpeti za jetiko, malarijo;
že več let trpi za nespečnostjo / publ. trpi na kroničnem katarju za kroničnim katarjem5. navadno s prislovnim določilom biti deležen slabih, škodljivih vplivov, učinkov: na slabi cesti trpijo kolesa in vzmeti;
zidovi trpijo zaradi vlage / mesto je precej trpelo zaradi letalskih napadov / zaradi številnih obiskov trpi delo 6. ekspr. biti prizadet, manjši zaradi vplivov, učinkov česa slabega, nezaželenega: kakovost ne bi smela trpeti;
pri tem je trpel razvoj / zaradi tega naš ponos, ugled trpi 7. preh., nav. ekspr. dovoljevati zadrževanje v svoji bližini: samo domače trpi ob sebi, pri sebi;
trpeli so jo iz vljudnosti / petelin ne trpi drugih petelinov / te rastline ne trpijo druga druge // navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne trpi / psov ne more trpeti; zaradi dekleta se ne moreta trpeti / opravljanja, podtikanja ne trpi; v stanovanju ne trpi vonja po tobaku // ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: njeno samovoljo mirno trpi / ni trpel, da bi kdo hodil za njim; niti tega ne trpi, da kdo izgovori njeno ime 8. star. ohranjati se, biti trpežen: tako premazan les dolgo trpi 9. star. trajati: zima že dolgo trpi;
to bo trpelo do torka
● ekspr. njegove besede niso trpele ugovora ni dovolil, da bi mu ugovarjali; ekspr. hodi lepo oblečena, ne da bi njen žep preveč trpel ne da bi jo veliko stalo; vse življenje je trpela za otroke se zelo trudila, delala zanje; zastar. ni ga trpelo doma ni vzdržal doma; trpi kot žival zelo veliko, naporno delatrpèč -éča -e:
trpeč človek; trpeče srce; prisl.: trpeče se nasmehniti; sam.: imeti čut za trpeče
uteševáti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. tešiti: glasba utešuje / uteševati lakoto / uteševati svoje potrebe, želje
utešíti -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto;
utešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje utešèn -êna -o:
njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje
utíšati -am dov. (ȋ) 1. narediti, da postane kaj tiho, tišje: utišati glas, jok, stopinje;
utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke pomiriti// narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti: utišati koga z ostro besedo, s pestmi; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr. utišati politične nasprotnike onemogočiti / ekspr. utišati (si) vest 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: utišati bolečino, nemir;
utišati svoja čustva;
vihar se je utišal
● knjiž. utišati nerede pomiriti; ekspr. utišati si lakoto potešitiutíšati se
postati tih, tišji: glasovi so se utišali; ploskanje v dvorani se je utišalo / proti polnoči se mesto utiša
utíšan -a -o:
utišan korak; utišana glasba, utišana želja
utolažíti in utolážiti -im, in utolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) potolažiti: naredili so vse, da bi jo utolažili;
utolažiti otroka / utolažiti komu srce / utolažiti lakoto / utolažiti jezo, žalost / knjiž. komaj je utolažil razdraženo gospodinjo pomirilutolážen -a -o:
utolažen otrok; utolaženo srce
utóliti utólim dov. (ī ọ́) zastar. potolažiti: utoliti otroka / utoliti si lakoto / z dobro novico ga je utolil pomiril
vôlčji -a -e [vou̯čji] prid. (ȏ) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič;
volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom;
čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz;
volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psuvôlčje prisl.:
volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti
vsesplôšen -šna -o prid. (ó) ekspr. splošen: zaupati v vsesplošen napredek;
vsesplošen družbeni razvoj;
vsesplošna gospodarska kriza;
slabe letine so povzročile vsesplošno lakoto / nastal je vsesplošen pretep; izzvati vsesplošno ogorčenje; užival je vsesplošno spoštovanje
● knjiž. vsesplošen talent vsestranskivsesplôšno prisl.:
vsesplošno priljubljene knjige
za2 predl., v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- (ȃ) I. z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije;
domov je prišla še za dne podnevi;
že za mladosti je težko živel v mladosti;
od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič II. s tožilnikom 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot;
sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo // za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk 2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj;
avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / star. odpotoval je za Pariz v Pariz3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede;
pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico;
bati se za koga;
vleči za lase;
privezati konja za ograjo;
izvedeti za novico, resnico;
glasovati za predlog;
stresla ga je za ramo;
prijeti se za rob mize;
potegniti, pog. pocukati za rokav;
držati se za roke;
zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj; zanimanje za koga // za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar; prositi za miloščino, podporo; bojevati se za oblast, svobodo; poskrbeti za red / prošnja za podporo 4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo;
izvoliti, razglasiti za predsednika;
hoteti, imeti koga za prijatelja;
določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca 5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar;
za ta letni čas je razmeroma mrzlo;
zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno; s tem zanj še ni konec težav // za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve; len za hojo, pisanje; dovzeten za kaj; biti trden za svoja leta; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo 6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega;
veljati za poštenjaka;
izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno; razglasiti listino za neveljavno 7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje;
pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago; dobiti za darilo; klop ima tudi za ležišče; boj za obstanek; telica bo za pleme; krompir za seme; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav / svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo; pripravljati se za na pot; knjige za na razstavo; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano; zbuditi otroka za v šolo 8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico;
vzeti koga za moža;
najeti za pomočnico / šol. žarg. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo;
imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati;
pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči 10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni;
odpotovali so za ves teden;
najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam // za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto // star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez2: solata bo za nekaj dni zunaj; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam 11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero;
honorar za članek;
zaboj za drva;
prostor za kadilce;
spored za nedeljo;
kupiti lak za nohte;
ukrepi za omejevanje uvoza;
učbenik za osmi razred;
rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino;
bežati, teči kakor za stavo;
nekaj je govoril sam zase po tiho / ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo; naseliti se za stalno; za trdno skleniti zatrdno / za dobro vzeti 13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal;
nimaš se za kaj bati;
jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič;
biti kaznovan za krajo;
za to me je hotela tožiti;
zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati 14. za izražanje mere: umakniti se za korak;
biti za ped manjši;
hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov; biti močen za dva; reka je narasla za dvajset centimetrov; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan; imeti denar za sproti; povečati za štirikrat; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo 15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata;
prodajati šmarnico za cviček;
zamenjati travnik za njivo;
prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
♦ zal. za založbo Peter Novak 16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično;
bankovec za sto evrov / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede;
pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor;
pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo;
pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam III. z orodnikom 1. za izražanje položajaa) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt;
postaviti se, teči za kom;
otroci so stali v vrsti za materjo;
riba se je pognala za mušico;
izginiti za ovinkom;
prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami; zadaj za vasjo je igrišče b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek;
sedeti za mizo;
za reko raste jelševje 2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost;
za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko 3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč;
za torkom je sreda / za slavnostnim govornikom je nastopil tamburaški orkester / najhujše je že za nami; za seboj je imel dolgo pot; zapreti vrata za seboj 4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro;
v boju je padel mož za možem;
pila je počasi, požirek za požirkom;
voz za vozom se je izgubljal v temi 5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom;
nositi obleko za sestro 6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetua) ki naj se spozna, zazna; po2:
poizvedovati, povpraševati za kom;
pogledati za vremenom kakšno je vremeb) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom;
hudo mu je za materjo 7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo;
umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
● ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. jesti za tri zelo veliko; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora; pog. imaš za posoditi tisoč evrov lahko posodiš; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa, zagotovo, zamlada, zatrdno ipd.
začutíti in začútiti -im dov. (ī ú) 1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri;
začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede;
takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost // dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju 4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu;
začutiti lakoto;
začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga začutíti se in začútiti se
v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo: fant se je začutil odraslega; začutila se je samo in zapuščeno