1. 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala
   // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko
   ● ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
   ♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone
2. 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo
   // zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati
   // s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost
3. 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon
4. 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini

izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi; plačaj toliko, kolikor je vredno; delam, kolikor morem; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere
   ● preg. kolikor glav, toliko misli
   // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak
   // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica
2. 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko
3. 3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / neustalj. v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti

kólikor tóliko prisl.  izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: živela sta (še) kolikor toliko dobro; tudi ti si kolikor toliko kriv; Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. ki ne dela rad: len človek; učenec je len; len kot gnoj zelo; ekspr. len, da smrdi / kot psovka ali spet ležiš, lenoba lena
   // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki nima želje, volje za kako opravilo: ti si len za hojo, pisanje / knjiž. on je len pisati; ekspr. zelo sem lena, kar se pisanja tiče
   // ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti: sonce me je prevzelo, da sem čisto len / leni maček leži za pečjo / pretegovati lene ude; leno telo / ekspr. lena kri
   // ki zaradi počasnosti izraža lenost, lenobo: lena hoja, kretnja / leno pohajkovanje
2. 2. ekspr. ki se počasi premika: leni oblaki; lene megle se vlačijo po dolini; lena reka
   // ki počasi, enolično poteka: len čas / utapljati se v lenem miru
3. 3. ki ne dojema hitro, ne misli prodorno: njegov duh je len / leni možgani / leno mišljenje
   ● ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno
   ♦ agr. leno mleko mleko, ki se težko usiri; med. leno črevo črevo, ki hrano zelo počasi potiska naprej

léno stil. lenó prisl.: čas, dan leno mineva; leno odgovarjati; zelo leno opravljati delo; voda leno teče; leno je vzdignil roko; biti leno utrujen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost lenega človeka: njena glavna napaka je lenoba; boriti se proti lenobi / njihove revščine je kriva samo lenoba; od lenobe se mu še govoriti ne ljubi / duševna, miselna, umska lenoba
   // lenarjenje: ves dan je ležal, sedaj pa si odpočiva od lenobe
   ● ekspr. lenobo pasti, prodajati lenariti; pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se mu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka; lenoba je mati vseh pregreh iz lenobe izhajajo vse druge napake
   // stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost: prevzemala ga je mehka lenoba / biti moralen ne zavestno, ampak iz lenobe
2. 2. ekspr. len človek: ta lenoba ves dan poseda; njegov sin je lenoba in klatež / kot psovka vstani, lenoba lena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala
2. 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati
   // dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj
   ● ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven

očítati si čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal
● ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel

očitáje: očitaje pogledati, reči

očitajóč -a -e: ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled

očítan -a -o: opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
   1. a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
   2. b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti
2. 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
   // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške

opravíčen -a -o: opravičen izostanek
♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

pásti se trgati travo, dele rastlin z namenom nahraniti se: čreda se pase na planini; krave se pridno pasejo; pasti se na pašniku, po pokošenih travnikih; pren., ekspr. meglice se pasejo po pobočjih; beli oblački se pasejo po nebu
// pobirati hrano s kljunom, gobcem in jesti: kokoši se pasejo po travniku; muhe se pasejo po ostankih jedi / svinje se pasejo v žiru / čebele, čmrlji se pasejo nabirajo med
● ekspr. čutim, da se bolezen pase po meni čutim, da bom zbolel; čutim, da sem bolan; star. več let se je pasel na moje stroške živel; ekspr. pasel se je ob pogledu na njeno lepoto se je naslajal, užival; ekspr. pasli so se nad njegovo zadrego uživali; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé

pasóč -a -e: pasoč krave, je prebiral knjige; zagledali so konja, pasočega se na njivi; pasoča se čreda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. držati, imeti koga v naročju: pestovati bratca; dedek je pestoval vnuka; otrok pestuje medvedka, punčko; pestovati in ujčkati / pestovati koga na kolenih
   // držati, imeti v naročju sploh: nežno je pestovala fantovo glavo / ekspr. pestovati puško, torbico
2. 2. ekspr. ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh; držati: nekaj časa je pestoval skodelico kave, potem je odgovoril / v rokah je pestoval kozarec / pestovati glavo med rokami
   // skrbno, previdno držati: pestovati zlomljeno roko; z dlanjo pestovati komolec
3. 3. ekspr. zelo, pretirano skrbeti za koga: doma so ga pestovali, zato je tako razvajen / novi šef nikogar ne pestuje; pren. življenje ga ni pestovalo
4. 4. knjiž. ohranjati, negovati: pestovati stare navade, običaje / pestovati domačnost kuhinje
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestovati bolečino, jezo, lenobo; dolgo je pestoval misel na drugo službo; v sebi je pestoval občutek krivice / to željo sem pestoval le v mislih
   ● ekspr. zelo pestuje svoj prehlad zelo, pretirano skrbno (si) ga zdravi; knjiž. v koči so eno uro pestovali svojo utrujenost so utrujeni eno uro počivali, se oddihovali; evfem. pri sosedovih bodo pestovali soseda bo rodila

péstovati se, in pestováti se 
1. 1. biti, sedeti komu v naročju: že spet se pestuješ / ta otrok bi se samo pestoval
2. 2. ekspr., redko biti, zadrževati se kje: pestovati se na peči, po postelji

pestujóč -a -e: pred hišo je sedel ded, pestujoč vnukinjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra
   // dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo
2. 2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov
3. 3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči
   1. a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati
   2. b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti
      // z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati
      ● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

podpírati se star.  opirati se: starec se je podpiral na palico

podpiráje: podpiraje ga, je počasi stopal ob njem

podpirajóč -a -e: sedel je molče, podpirajoč si glavo

podpíran -a -o: podpirana društva in ustanove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. opozoriti na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa poočital; če ga kaj prosijo, takoj poočita, kaj je že storil zanje
2. 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozoriti na kaj negativnega pri kom: poočitala mu je lenobo; poočitala mu je, da je zamudil; kod si tako dolgo hodil, mu je poočitala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.

1. 1. dajati komu kaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno: prodajati knjige, obleko, zelenjavo; prodajati na trgu, po hišah; drago, poceni prodajati / danes se dobro prodaja / prodajati pod ceno, v izgubo; prodajati po znižanih cenah / prodajati na meter, po kosih / prodajati na debelo, na drobno, na kredit / drago prodajati svoje usluge
2. 2. ekspr. odpovedovati se čemu zaradi koristi: prodajati svojo čast
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje ali dejanje, kot ga določa dopolnilo: prodajati dolgčas dolgočasiti se; prodajati lenobo lenariti; pog. ne prodajaj sitnosti ne sitnari; prodajati slabo voljo biti slabe volje, kazati slabo voljo
4. 4. ekspr. praviti, pripovedovati, kar izraža dopolnilo: prodajaj svojo modrost, učenost kje drugje / prodajati laži lagati
   ● ekspr. prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati; ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš
   ♦ etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi

prodájati se ekspr.  
1. 1. sodelovati z nasprotnikom, sovražnikom zaradi koristi: zaradi lakote se ne bomo prodajali
2. 2. imeti ljubezenske, spolne odnose s kom zaradi koristi: ta ženska se prodaja (za denar)

prodájan -a -o: to je najbolje prodajana knjiga v tem letu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.