cedíti -ím nedov., cêdi in cédi; cejèn (ī í)
1. pretakati skozi cedilo; precejati: cediti mleko; pren. bleda svetloba se je cedila skozi zamazana okna
2. po malem izločati: polž cedi sline; smreke cedijo smolo; mokra drva se cedijo v peči; ekspr. smokve se kar cedijo od soka
● ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; naroči si vina in ga počasi cedi pije; ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; pog., ekspr. kako jo cedi za nami teče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

cmòk2 medm. (ȍ)
posnema zamolkel glas pri udarcu, padcu: od vsake strani ga je, cmok, po licu; zdrsne in cmok v vodo
// šalj. posnema glas pri poljubu: potegne jo k sebi in ji, cmok, da poljub

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

cmokáti -ám nedov. (á ȃ)
1. z ustnicami in z jezikom dajati nizke, nezveneče glasove: jej lepo in ne cmokaj! cmokati od, iz poželjivosti; glasno cmokati
2. dajati cmokanju podobne glasove: blato mu cmoka pod nogami; gumijasti podplati cmokajo po mokrem tlaku; brezoseb. v čevljih mu je kar cmokalo / kopači cmokajo po strugi
3. preh., pog., šalj. glasno poljubljati: cmokal me je po licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

cvŕk -a m (ȓ)
1. cvrčanje, cvrkut: cvrk ptičjih mladičev
2. nar., ekspr. klofuta, zaušnica: Tisti njen dober dan – kakor cvrk na njegovem licu (B. Pahor)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

čôfniti -em in čófniti -em dov., tudi čofníte; tudi čofníla (ó ȏ; ọ́ ọ̑) ekspr.
1. slišno, plosko pasti: težka kaplja je čofnila na tlak
2. pog. pasti sploh: drži se, da ne boš čofnil
// šol. žarg. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti1: ponavlja, lani je čofnil
3. preh. slišno, plosko udariti z roko: čofnila ga je po licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

drgetáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta; roke, ustnice drgetajo; živec na licu mu drgeta; drgetati od jeze, od mraza; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet
2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

dŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
zastar. zdrsniti, zdrkniti: solza ji je drknila po licu / ekspr. kar drknil je skozi vrata stekel, švignil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

dŕznež -a m (ȓ)
ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži; napad na postojanko je organizirala skupina drznežev
// predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

gláditi -im nedov., tudi gladíla (á ȃ)
1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
// slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
// ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
● ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

globíti2 -ím nedov. (ī í)
delati (bolj) globoko; poglabljati: voda globi tolmun; globiti jarek / raze v njegovem licu so se globile; pren., knjiž. knjige globijo duha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

klòf medm. (ȍ)
posnema glas pri klofuti: klof, ga je udarila po licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

lepôten -tna -o prid. (ó)
1. nanašajoč se na lepoto: lepotne prvine / to je žalilo njegov lepotni čut; lepotni ideal tistega časa; bradavice in druge lepotne napake; izdelek z lepotno napako; imeti stroga lepotna merila / izvoliti lepotno kraljico miss; prirediti lepotno tekmovanje
2. ki je za lepšanje: lepotna sredstva / lepotni obliž; lepotna maska za obraz / lepotna kirurgija; napraviti lepotno operacijo / odpreti lepotni salon kozmetični salon
3. ki se goji za okras; okrasen: lepotni grm; lepotne rastline
● knjiž. postaviti se v lepotno pozo pozo, ki naj izraža lepoto
♦ kozm. lepotna pika naravno ali umetno temno znamenje na licu ali na bradi; zal. lepotna izdaja izdaja na dražjem papirju, v boljši vezavi in boljši grafični opremi; luksuzna izdaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑)
1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
// premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
// navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
// počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi / lesti po vseh štirih
4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
// počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
6. s prislovnim določilom večati območje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
// rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati vzravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; pog. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

líce -a s (ī)
1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča / ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica
2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
// prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca
4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem1: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne na videz
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

mésto1 -a s (ẹ́)
1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta / novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim / Novo mesto
// pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
// v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto
2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek
// izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu
3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto
4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo
// del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu
5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto
// kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v študentskem domu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora
6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta
7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka
// pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto
8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
// publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu
9. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem1: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● publ. samo državni zbor je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija; biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi; publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ jezikosl. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

nagníti2 in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ī á; á)
1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila
// spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile
2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote
// knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

nasmehljáj -a m (ȃ)
knjiž. nasmeh, nasmešek: zadovoljen nasmehljaj mu je zaigral na licu / odgovoril je z mirnim nasmehljajem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

nèhôten1 -tna -o prid. (ȅ-ó ȅ-ō)
1. nasproten, drugačen od hotnega: nehotni gibi; nehotna dejanja
♦ anat. nehotne mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje
2. knjiž. ki ni hotèn, ni nameren; nehoten2: mirno je sprejel kazen za svojo nehotno krivdo; nehotna žalitev / na licu mu je zaigral nehoten nasmeh nasmeh proti volji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

nèklícan -a -o prid. (ȅ-ȋ)
knjiž., zastar. nezaželen: neklicana solza na licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

oblíž -a m (ī)
1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave
2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži
● ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

obrástek -tka m (ȃ)
1. gozd. kar zraste, požene iz starega tkiva: obrastki na steblu
2. nar. brazgotina: od rane mu je ostal globok obrastek; obrastek na licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

ogrebotína -e ž (í)
knjiž. praska, odrgnina, navadno močnejša: podplutbe in krvave ogrebotine / na licu je imel ogrebotino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

osmúkniti -em dov. (ú ȗ)
1. s smukanjem, trganjem odstraniti: osmukniti jagode, liste
2. ekspr. oplaziti, oprasniti: veja ga je osmuknila po licu / konja je osmuknil z vajetmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

píka -e ž (í)
1. majhno okroglo mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: po koži so se mu naredile rdeče pike; iz letala so bili ljudje videti kot majhne pike / bele pike na dominah; nosi belo ruto z velikimi pikami
// v zvezi slikovna pika najmanjša grafična enota zaslona, ki ima svojo barvo in svetlost; slikovna točka: kamera z ločljivostjo pet milijonov slikovnih pik
2. jezikosl. grafično znamenje kot sestavina nekaterih črk, številk: narediti, postaviti piko na i; okrajšati besedo s piko; označiti vrstilni števnik s piko / označiti elipso, krajšanje s tremi pikami
// ločilo, ki označuje konec pripovednega stavka: na koncu stavka je pozabil narediti piko
3. roževinasta obloga na sprednjem delu jezika pri perutnini, navadno zaradi pomanjkanja vitaminov: odreti kokoši piko
// pog., navadno v zvezi pika na jeziku boleče mesto na jeziku v obliki majhne bele lise: dobiti, imeti piko na jeziku
4. nav. mn., pog. točka: tekmec je dobil, ima deset pik več; boriti se za pike / kupovati blago, živila na pike
5. ekspr. zelo majhna količina: tudi pike več ti ne dam / za piko je manjkalo, da ga ni povozil zelo malo
// v prislovni rabi, v zvezi do pike izraža najvišjo možno mero, stopnjo: vse do pike je res, kar pravim; do pike je uganil, kako bo stvar potekala / do pike tako je bilo natanko tako; od pike do pike je povedal vse
6. v členkovni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa pika; tako bo, kot pravim, in pika
● šport. žarg. delati pike padati pri smučanju; ekspr. imeti piko na koga, jemati koga na piko, imeti koga na piki imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. napraviti, narediti, postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena; ekspr. mušje pike na steklu mušji iztrebki; ekspr. tepec je, pa pika izraža podkrepitev trditve
♦ glasb. pika znamenje na desni strani note, ki podaljšuje njeno trajanje za polovico; jezikosl. pika znamenje pod samoglasnikom za označevanje ožine; kozm. lepotna pika naravno ali umetno temno znamenje na licu ali na bradi; mat. pika znak za množenje; decimalna pika ki loči enice od desetin; šol. pika enota za določitev ocene; tisk. rastrska pika delček reproducirane slike, ki nastane pri fotografiranju skozi rastrsko mrežo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

plòsk3 medm. (ȍ)
posnema zamolkel glas pri udarcu, padcu: dala mu je, plosk, po licu / zdrsnil je z mize in plosk po tleh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

plôskati -am nedov. (ȏ)
1. udarjati z dlanjo ob dlan: otroci so stali v krogu in ploskali
// z udarjanjem dlani ob dlan izražati navdušenje, odobravanje: gledalci so navdušeno ploskali / ploskati govorniku, igralcem
// ekspr. izražati navdušenje, odobravanje sploh: kako moreš ploskati takim stvarem / občudovali so ga in mu ploskali
2. slišno, plosko udarjati: mati je ploskala s perilom ob perilnik; otrok ploska po vodi / ekspr. ploskati po licu
// ekspr. slišno, plosko padati: dež je ploskal v curkih
3. dajati ploskanju podobne glasove: še vedno so ploskali udarci; brezoseb. konji so stopali po lužah, da je ploskalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

plôskniti -em dov. (ó ȏ)
1. udariti z dlanjo ob dlan: deklica je plosknila; ploskniti od veselja
// z udarcem dlani ob dlan izraziti navdušenje, odobravanje: ko je to slišal, je navdušeno plosknil
2. slišno, plosko udariti: ploskniti z roko po vodi
// ekspr. udariti sploh: krepko ga je plosknila po licu; prijateljsko ga je plosknil po rami; ob misli na to se je plosknil po čelu
// ekspr. slišno, plosko pasti: zrelo jabolko je plosknilo na tla / spodrsnilo mu je, da je plosknil v blato
3. dati ploskanju podoben glas: udarec je plosknil; brezoseb. pod premcem je plosknilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

pobóžati -am dov. (ọ̑)
1. ljubkujoče premakniti roko po čem: pobožati otroka po licu; pren. njene oči so ga pobožale; pobožal jo je s pogledom
2. knjiž. povzročiti prijeten, ugoden občutek: lahen veter mu je pobožal lica; sončni žarki so ga pobožali po obrazu; pren. ta beseda ga je prijetno pobožala
● ekspr. pobožati koga s palico udariti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

počóhati -am in počoháti -ám dov. (ọ̑; á ȃ)
1. krajši čas čohati: vola je rahlo počohal po hrbtu; počohati psa za ušesi / nizko: z ostro brado ga je počohal po licu; počohati se po glavi
2. s čohalom očistiti; očohati: konja je moral še počohati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

pogláditi -im dov., tudi pogladíla; poglájen tudi poglajèn (á ȃ)
premakniti roko po čem: v zadregi je pogladil brado; pogladil se je po laseh in spregovoril / pogladila mu je lase s čela / pogladiti s krtačo
// ljubkujoče premakniti roko po čem; pobožati: z roko je pogladil konja po vratu; nežno je pogladila otroka po licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

posmúkniti -em dov. (ú ȗ) ekspr.
1. oplaziti, oprasniti: veja ga je posmuknila po licu
2. vzeti, ukrasti: iz žepa ji je posmuknil denarnico / pri kupčiji so ga grdo posmuknili ogoljufali, prevarali
● ekspr. iztegnila je roko in posmuknila prt z mize hitro potegnila; ekspr. rad se je malo posmuknil okoli brhke natakarice se ji je podobrikal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

poščegetáti -ám tudi -éčem [poščəgetati in poščegetati] dov. (á ȃ, ẹ́)
krajši čas ščegetati: poščegetal ga je po licu; poščegetati pod brado; nekaj mrzlega ga je poščegetalo za vratom / prijeten duh nas je poščegetal v nos; pren., ekspr. lepe besede so ga poščegetale okoli srca
● ekspr. žganje ga je poščegetalo po grlu povzročilo pekoč občutek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

potapljáti2 -ám dov. (á ȃ)
večkrat zapovrstjo na rahlo in hitro dotakniti se zlasti z roko: potapljala je konja po dolgi grivi; potapljati koga po roki; potapljala jo je po licu s pahljačo; zadovoljno se je potapljal po trebuhu / ob slovesu ga je potapljal po rami potrepljal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

potočíti2 -ím dov., potóčil (ī í)
nar. zakotaliti: potočiti kolo, obroč po cesti; potočiti sodček; jabolko se je potočilo v jarek, po bregu; prstan se je potočil v travo / po licu se ji je potočila solza; žoga se daleč potoči
● nar. iz rane se je potočil curek krvi pocedil; nar. fant pograbi torbo in se potoči mimo hiše steče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

predŕznež -a m (ȓ)
ekspr. predrzen človek: nihče ne mara tega predrzneža; predrzneža je udarila po licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prilésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑)
z lezenjem priti: kača je prilezla izpod skale; polž je prilezel na cesto / ekspr. vlak je prilezel iz predora počasi pripeljal / ekspr. solza mu je prilezla po licu počasi pritekla, pripolzela
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo priti: končno smo prilezli na vrh / vsak večer je prilezla k nam prišla
● pog. končno je le prilezel do mature s težavo je izdelal vse razrede srednje šole; ekspr. komaj si prilezel na svet, ne boš nam ukazoval zelo si še mlad, neizkušen; ekspr. v družbi, službi je kar visoko prilezel dosegel visok družbeni, službeni položaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

pripolzéti -ím [pripou̯zeti] dov. (ẹ́ í)
polzeč se pojaviti: po licu ji je pripolzela solza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prisloníti -slónim stil. -ím dov., prislônil stil. prislónil (ī ọ́, í)
dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: prisloniti kolo k ograji, ob drevo; prisloniti lestev na zid; odprla je skrinjo in prislonila pokrov ob steno; prislonil se je k drevesu
// dati kaj v tak položaj, da se (z enim delom) dotika česa: prislonil je puško k licu, rami, pomeril in sprožil / skloni se k njej in prisloni svoj obraz k njenemu; prislonil je uho k slušalki / prisloniti omaro k steni postaviti jo zelo blizu stene; ekspr. prisloniti hišo ob pobočje postaviti jo ob pobočju
● star. prislonil mu je klofuto dal mu je klofuto; ekspr. vrata je le prislonil priprl; ekspr. k temu prizoru je prislonil še dva druga dodal mu je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

prožílo -a s (í)
knjiž. sprožilo: prožilo pri pasti / fotograf je pritisnil na prožilo / prislonil je puško k licu in dal prst na prožilo na sprožilec, na petelina / morda je pomanjkanje hrane prožilo selitvenega nagona ptic
♦ voj. vzvod za sprožitev udarne igle pri strelnem orožju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

púška -e ž (ȗ)
ročno strelno orožje z dolgo cevjo in kopitom: ta puška daleč nese; nameriti puško v cilj; prisloniti puško k licu; sprožiti puško; streljati, zadeti s puško; biti oborožen s puško; cev puške / puška poči / izza grma je stopil vojak s puško na strel držeč (nabito) puško usmerjeno naravnost predse / lovska, vojaška puška; knjiž. strojna puška mitraljez, strojnica; puška dvocevka; puška na šibre / kot povelje nož na puško
// igrača, ki predstavlja puško: otroci z majhnimi lesenimi puškami
● ekspr. že dva meseca nosi puško je vojak; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; ekspr. okupatorji so veliko zavednih ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; lov. žarg. nobena žival jim ni prišla pred puške v položaj, ko bi jo bilo mogoče ustreliti; ekspr. prijeti, zgrabiti za puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; ekspr. prisiliti k pokorščini s puško v roki s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. umreti s puško v roki v boju
♦ elektr. elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; lov. psi iščejo pred puško v dometu puške; šport. podvodna puška priprava, s katero se pri podvodnem ribolovu izstreli harpuna; zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; šport., voj. malokalibrska puška; voj. nabiti puško; avtomatska puška

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

rádostnica tudi radóstnica -e ž (á; ọ̑)
knjiž., v zvezi solza radostnica solza veselja, sreče: po licu so ji stekle solze radostnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

ratiné -êja m (ẹ̑ ȇ)
tekst. rahlo, debelo blago, kosmateno na licu: obleka iz ratineja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

ráza -e ž (á)
1. manjša povrhnja poškodba v obliki črte: s piljenjem narediti raze; raze na pohištvu, v lošču; kamen z razami
2. črta, guba: okrog oči je imela drobne raze; raze na čelu / ladja je puščala za seboj globoko razo brazdo
● knjiž. zapomnil si ga je zaradi rdeče raze na licu brazgotine; skozi razo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo
♦ zool. škržna raza vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

solzíca2 in sôlzica -e [sou̯zica] ž (í; ó)
manjšalnica od solza: dve drobni solzici sta ji zdrsnili po licu / ekspr. pretakati bridke solzice / solzice dežja na steklu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

spôlzniti -em [spou̯zniti] dov. (ó ȏ)
spolzeti: solza ji je spolznila po licu / riba spolzne iz rok; sekira se mu je spolznila iz rok
● na mokri ilovici mu je spolznilo zdrsnilo, spodrsnilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

tápniti -em dov. (á ȃ)
ekspr. na rahlo udariti: ljubeče ga je tapnila po licu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

vótkoven in votkôven -vna -o prid. (ọ̑; ō)
nanašajoč se na votek: votkovna preja / votkovni sistem / votkovna nit / votkovni atlas, keper atlas, keper, pri katerem je na licu pretežno votek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

zacvèsti tudi zacvestì -cvetèm, in zacvêsti -cvêtem [zacvəsti in zacvesti] dov., zacvèl zacvelà in zacvêla in zacvetèl zacvetlà in zacvêtel zacvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas
1. narediti cvet, cvete: drevje zacvete in odcvete; z zvončki zacvetejo tudi trobentice
2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: po bolezni je kmalu spet zacvela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po krizi trgovina hitro zacvete
// pojaviti se v veliki meri: zacvelo je zanimanje za klasično glasbo
// pojaviti se sploh: na licu mu zacvete nasmeh
● ekspr. od zadrege zacvesti v obraz zardeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

zaplésati in zaplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal
// plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese; za vajo jim je zaplesal več figur
// krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim
2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat
// ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave; metulj je zaplesal nad travnikom
3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli
4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je
5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino
6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala
● ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

zarastlína in zaraslína -e ž (í)
kar nastane na poškodovanem mestu, ko se tkivo zaraste, zaceli: na licu je imel zarastlino od udarca s polenom / zarastlina na drevesu
♦ med. bolezenska zraslost v telesnih votlinah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

zaúšnica -e ž (ȗ)
udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

zazévati -am dov. (ẹ́)
1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela
// razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala
// z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja
2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina
3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje
// zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval
● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

zdrkávati -am nedov. (ȃ) zastar.
1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen je pogosto zdrkaval; kolesce v stenski uri zdrkava
// pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: ura v stolpu že zdrkava, kmalu bo začela biti
2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkavajo po šipi / očala mu zdrkavajo na konec nosu
3. pri premikanju, delovanju prihajati iz navadnega položaja, lege: težko je vrtal, ker mu je sveder zdrkaval; vlečna vrv je zdrkavala iz žleba, s kolesa
4. zdrsavati: zdrkavati na ledu
● ekspr. solze so ji zdrkavale po licu tekle, polzele

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

zdŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo
// pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti
2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini
// hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok
3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba
4. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo
5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala / globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel
6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati
● ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

známenjce -a s (á)
nav. ekspr. manjšalnica od znamenje: skrivno znamenjce / na licu je imela znamenjce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

známenje -a s (á)
1. kar omogoča sklepanje na
a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
4. gib, zvok, s katerim se
a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
// lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki
6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
♦ astron. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; jezikosl. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Število zadetkov: 56