lopúta -e ž (ú) - 1. priprava za zapiranje odprtine, odpirajoča se navadno navzgor: odpreti loputo na letalu; vzdignil je loputo in se spustil v klet; loputa v stropu
- 2. teh. vrtljiva plošča v cevi za reguliranje pretoka: pripreti loputo / dušilna loputa ki duši, zmanjšuje tok plina; zapiralna loputa; zračna loputa
- 3. redko del oblačila, pokrivala, ki se da zavihati: spustil je lopute kučme čez ušesa / hlače na loputo bavtaro
● redko loputa mlina na veter se je zlomila lopata
♦ anat. vsaka od mrenic, ki sestavljajo srčno zaklopko; bot. del, s katerim se glavičasti plod ob dozoritvi podolžno odpre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
lopúten -tna -o prid. (ȗ) ki ima loputo: loputni vhod / odpreti loputna vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pripirálen -lna -o prid. (ȃ) teh., navadno v zvezi pripiralna loputa loputa, ki duši, zmanjšuje tok plina, tekočine: odpreti, pripreti pripiralno loputo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sámozaklópen -pna -o prid. (ȃ-ọ̑) knjiž., navadno v zvezi samozaklopna vrata vrata, ki se zaradi posebnega okovja zapirajo sama: vrata med dvorano in kabinetom so zamenjali s samozaklopnimi vrati / prijel je za železen obroč na tleh in dvignil samozaklopna vrata loputo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
zapíh -a m (ȋ) sunek (vetra): burja je ob prvem zapihu zlomila loputo vetrnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.