Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 7. 2024.

belíti1 in béliti -im nedov. (ī ẹ́)
1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom: beliti hišo, stene; pog. beliti z apnom; pren. sneg beli gore
2. delati kaj bolj belo ali razbarvati: beliti perilo, platno / beliti lase
● star. otroci mu belijo glavo, lase mu povzročajo velike skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; star. v šolah si beli glavo si s trudom pridobiva znanje
3. odstranjevati lubje: beliti deblo; beliti palico z nožem
// nar. odstranjevati lupino, kožo: beliti koruzo, krompir; beliti prašiča
4. zastar. močno segrevati: beliti peč za kruh
brézov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na brezo: brezov les; brezova veja; brezovo lubje / brezov gaj / brezova metla, šiba
● ekspr. izgovor je brezov izmišljen, neverjeten; brezove oči s svetlejšimi pegami na temnejši šarenici; ekspr. namazati otroka z brezovim oljem natepsti z brezovo šibo; natepsti sploh
♦ bot. brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum; kozm. brezova voda tekočina iz brezovega lubja, listja za nego las
címet -a m (ī)
posušeno lubje cimetovca, uporabljano kot dišava: rižu dodati sladkor in cimet; potresti jed s cimetom; cel, zmlet cimet; duh po cimetu
címetovec -vca m (ī)
tropsko drevo, katerega posušeno lubje se uporablja kot dišava: aromatični listi cimetovca
črêslar tudi čréslar -ja m (ȇ; ẹ̑)
gozd. delavec, ki lupi lubje za čreslo:
črêslati -am tudi čréslati -am nedov. (ē ȇ; ẹ̄ ẹ̑)
gozd. lupiti lubje za čreslo: čreslati smreko
črêslo tudi čréslo -a s (é; ẹ́)
1. posušeno smrekovo ali hrastovo lubje: kupoval je čreslo in hlode; hrastovo, smrekovo čreslo
2. usnj. zdrobljeno smrekovo, hrastovo lubje ali želod, ki se uporablja za strojenje: posipati s čreslom; strojen s čreslom
črnílovka -e ž (ī)
gozd. glivična bolezen pravega kostanja, pri kateri se izloča črn izcedek: kostanjevo lubje kaže znake črnilovke
drevó -ésa s (ọ̑ ẹ̑)
1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum
2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
3. zastar. jambor, jarbol
dŕzati -am nedov. (r̄ ȓ)
1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
2. star. grebsti, kopati2: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli
golíšče -a s (í)
gozd. kraj, prostor, kjer se hlodom odstranjuje lubje: stala sta na golišču sredi kupov lubja
hrástov -a -o prid. (á)
nanašajoč se na hrast: hrastov les; hrastov želod; hrastova šiška; hrastovo listje, lubje / hrastov gozd / hrastov furnir, parket; hrastova doga; hrastova miza
♦ zool. veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo
jélšev -a -o [jeu̯šev-] prid. (ẹ́)
nanašajoč se na jelšo: jelšev les; jelševo listje, lubje / jelšev grm; jelševo drevje / jelšev gozd
● nar. vzhodnoštajersko jelševa gospoda jara gospoda
kinínovec -vca m (ȋ)
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina: lubje kininovca
kínovec -vca m (ȋ)
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina: kavčukovec in kinovec
kóžast -a -o prid. (ọ́)
podoben koži: kožasti del semena / kožasto lubje
krásnik -a m (ȃ)
petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz piroksena in granata; eklogit: gnajs in krasnik
♦ zool. borov krasnik hrošč kovinsko svetlikajoče se barve, ki leže jajčeca pod lubje borovih štorov, Chalcophora mariana
lúb -a m (ȗ)
lubje: toča je poškodovala lub; vrezati črke v lub / cepljenje za lub cepljenje, pri katerem se cepič vtakne za lubje podlage
lubád1 -a m (ȃ)
nar. zahodno lubje: odstraniti ves lubad
lubád2 -i ž (ȃ)
nar. lubje: odstraniti lubad; poškodovana lubad
lúbje -a s (ú)
1. plast živega in odmrlega tkiva, ki obdaja les rastlin: zajci glodajo lubje mladih dreves; lupiti lubje; vrezati črke v lubje; gladko, razpokano lubje; škodljivci v lubju / brezovo, hrastovo, smrekovo lubje
2. nar. zahodno krovni listi koruznega storža: obtrgovati lubje / blazina, napolnjena s koruznim lubjem ličkanjem
lupílec -lca [lupilca in lupiu̯ca] m (ȋ)
1. kdor odstranjuje lupino, kožo: pomivalci posode in lupilci krompirja
♦ gozd. delavec, ki odstranjuje lubje
2. lupilnik: lupilec za krompir se je pokvaril
lupíti in lúpiti -im nedov. (ī ú)
1. odstranjevati lupino, kožo: lupiti jabolka, krompir, pomarančo; lupiti jajce; lupiti z nožem, s prsti / lupiti oreh odstranjevati zeleno lupino
// odstranjevati lubje: lupiti deblo; vrba se rada lupi
2. ekspr. izkoriščati, odirati: strašno je lupil svoje dolžnike
lúskast -a -o prid. (ū)
1. ki ima luske: telo kače je luskasto / suha koža na rokah je videti luskasta / luskasto lubje
2. podoben luski: te tvorbe so luskaste oblike
♦ geol. luskasta zgradba gorovja zgradba, pri kateri plasti delno pokrivajo druga drugo; min. luskasta rudnina rudnina, ki se da klati v luske
majíti -ím tudi májiti -im nedov. (ī í; ā)
odstranjevati lubje z muževnega debla: majiti drevo / z nožem majiti šibo
● nar. majiti piščalke iz vrbovih mladik delati
// nar. odstranjevati lupino, kožo: majiti krompir / majiti koruzo ličkati
méžiti -im, in mežíti in méžiti -im nedov. (ẹ̄; ī ẹ́)
nar. vzhodno odstranjevati lubje z muževnega debla; majiti: mežiti deblo, hlod
mladôven in mládoven -vna -o prid. (ō; á)
star. mlad: mladovno brstje, lubje
♦ vet. mladovna krava krava v prvem obdobju po porodu
obelíti1 in obéliti -im dov. (ī ẹ́)
1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati: obeliti perilo, platno; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
♦ agr. obeliti endivijo s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
2. odstraniti lubje: obeliti smreke; z nožem obeliti palico
3. nar. vzhodno pobeliti1: obeliti hišo
obróčkati -am nedov. in dov. (ọ̑)
zool. označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih selitev: golobe in lastovke redno obročkajo; uspelo jim je obročkati štirideset mladih štorkelj / obročkati perutnino
♦ gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka
odŕzati -am dov. (r̄ ȓ)
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: odrzati posekano smreko
● zastar. odrzati blato s čevljev odrgniti
okulácija -e ž (á)
agr. cepljenje, pri katerem se oko cepiča vstavi za lubje podlage, cepljenje na oko: okulacija in kopulacija / okulacija na speče oko pri kateri odžene oko cepiča naslednjo pomlad; okulacija na živo oko pri kateri odžene oko cepiča še isto leto
okulírati -am nedov. in dov. (ȋ)
agr. vstavljati oko cepiča za lubje podlage, cepiti na oko: okulirati sadno drevje
olupíti in olúpiti -im dov. (ī ú)
odstraniti lupino, kožo: olupiti jabolko, jajce; olupiti z nožem
// odstraniti lubje: olupiti deblo
omajíti -ím tudi omájiti -im dov., omájil (ī í; ā)
odstraniti lubje z muževnega debla: omajiti smreko / z nožem omajiti palico
● nar. omajiti piščalko iz vrbovih mladik narediti
// nar. odstraniti lupino, kožo: omajiti krompir / omajiti koruzo oličkati; omajiti prašiča odstraniti ščetine s kože zaklanega prašiča
ostŕgati -am tudi ostŕžem dov. (ŕ r̄)
s strganjem odstraniti: ostrgati lubje, mah z drevesa; ribe očistimo in jim ostrgamo luske
// s strganjem narediti, da na čem česa ni več: ostrgati drevo, pod / ostrgati krompir s strganjem odstraniti lupino
♦ agr. ostrgati prašiča s strganjem odstraniti ščetine z njega
ostrgávati -am nedov. (ȃ)
s strganjem odstranjevati: ostrgavati lubje z dreves / cele dneve je morala ostrgavati krompir strgati
podbelíti in podbéliti -im dov. (ī ẹ́)
gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla v obliki pasu: podbeliti smreke
preglódati -am tudi -glójem, tudi preglôdati -am dov., preglódaj preglódajte tudi preglóji preglójite tudi preglôdaj preglôdajte tudi preglodájte; tudi preglodála (ọ́; ó)
z glodanjem narediti luknjo skozi kaj: miši so preglodale pod / ekspr.: prsti so mu preglodali čevlje; narasla reka je preglodala pregrado
// z glodanjem razdeliti na dva dela: bobri so na več mestih preglodali hlod
prejésti -jém dov., 2. mn. prejéste, 3. mn. prejedó tudi prejêjo; prejêj in prejèj prejêjte; prejédel prejédla, stil. prejèl prejéla (ẹ́)
1. z grizenjem narediti luknjo skozi kaj: molji so prejedli blago; miši so na več mestih prejedle vrečo; pren., ekspr. breme mu je prejedlo kožo
// s kemičnim delovanjem povzročiti
a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: modra galica je prejedla obleko; kislina preje steno želodca / čir je prejedel dvanajsternik; pren., ekspr. reka je prejedla nasip
b) da kaj razpade na več delov: kislina je že prejedla obroč / rja je na več mestih prejedla žico
2. ekspr. prebiti, preživeti v uživanju hrane, jedi: večino dneva so prejedli in prepili
prežréti -žrèm dov., prežŕl (ẹ́ ȅ)
z grizenjem narediti luknjo skozi kaj: molji so ji prežrli plašč
// s kemičnim delovanjem povzročiti
a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: kislina mu je prežrla želodčno steno; pren., ekspr. bojijo se, da bo reka prežrla nasip
b) da kaj razpade na več delov: rja je na več mestih prežrla žico
rabíti in rábiti -im nedov. (ī á)
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
razdrápati -am in -ljem dov. (ā)
1. ekspr. poškodovati, uničiti: močno deževje je razdrapalo cesto; pren. stiske so razdrapale njegovo dušo
2. star. razpraskati: razdrapati obraz; z nohti razdrapati
3. nar. raztrgati, razcefrati: razdrapati blago, papir
razkláti -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́)
1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne
razpókati -am dov. (ọ́ ọ̑)
dobiti razpoke, špranje: deska, kamen, led razpoka; ob potresu so zidovi razpokali; koža razpoka zaradi vetra; prečno razpokati
skórja -e ž (ọ̄)
1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja
2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
// zunanja, trša plast živila sploh: na hitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca
3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
// ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje
4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
smrékov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na smreko: smrekov les; smrekovi storži; suhe smrekove iglice; gredo je pokrila s smrekovimi vejami; smrekovo lubje / smrekov gozd / smrekov med; inhalirati smrekovo olje / smrekovo pohištvo
♦ zool. smrekov kapar; smrekov lubadar; smrekov prelec prelec, katerega ličinka jé iglice smreke, Lymantria monacha
stŕgati1 -am tudi stŕžem nedov. (ŕ r̄)
1. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom odstranjevati: strgati lubje z debla, omet z zidu; strgati ribam luske; strgati rjo; strgati si blato s čevljev / strgati z nožem; strgal je z lopato po poti
// potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati, da na čem česa ni več: strgati pod / strgati parket strugati / ženska je strgala kotel s strganjem ga čistila, snažila; strgati krompir s strganjem odstranjevati lupino
2. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati iz živila majhne kose, dele: strgati hren, korenje
3. dajati ostre, odsekane glasove: kobilica strga / ekspr. pero strga po papirju
● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost
strugáča -e ž (á)
star. strgalo: s strugačo odstranjevati lubje z debla
strúglja -e ž (ȗ)
star. strgalo: s strugljo ostrgati lubje z drevesa / sodarske struglje
začŕtati -am dov. (ŕ r̄)
1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
♦ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne
zalúbnik -a m (ȗ)
nav. mn., zool. hrošči, ki ležejo jajčeca za lubje dreves, kjer ličinke vrtajo rove, Scolytidae: rilčkarji in zalubniki
zdŕzati -am dov. (r̄ ȓ)
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so zdrzali debla
Število zadetkov: 52