apnénast -a -o prid. (ẹ̄) apnenčast: apnenasta polževa lupina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
apnénčast -a -o prid. (ẹ̄) ki je iz apnenca: apnenčasta polževa lupina;
apnenčaste plasti, skale // ki vsebuje apnenec: apnenčasta zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
bíserničen -čna -o (ȋ) pridevnik od bisernica: bisernična lupina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
greníca -e ž (í) zelena orehova lupina: orehi v grenicah so se kar usipali na tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
gríča -e ž (ī) nar. zahodno bodičasta lupina okrog ploda; ježica: bukova, kostanjeva griča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
hrápav -a -o prid. (á) 1. ki ni gladek: hrapav les, papir;
hrapava lupina, skorja;
hrapava površina / hrapava koža; od dela ima hrapave roke 2. hripav, hreščeč: spregovoril je s hrapavim glasom / ekspr. pismo je napisano v hrapavem slogu v ne popolnoma oblikovanemhrápavo prisl.:
hrapavo govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
jábolčen -čna -o [jabou̯čən] prid. (á) nanašajoč se na jabolko: jabolčni ogrizki;
jabolčna lupina;
jabolčne pečke / jabolčni kompot; jabolčni kis, sok; jabolčni zavitek; jabolčna marmelada / jabolčni cvet jablanov
♦ zool. jabolčni cvetožer cvetožer, ki uničuje cvetje jablan, Anthonomus pomorum; jabolčni zavijač zavijač, katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella; jabolčna grizlica grizlica, katere ličinka živi v jabolkih, Hoplocampa testudineajábolčno prisl.:
jabolčno zelen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
jájčen -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na jajce ali jajčece: jajčna velikost / jajčna lupina / jajčni liker; jajčna jed; jajčne testenine; jajčno testo
♦ biol. jajčna celica spolna celica, iz katere se razvije nov organizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
jêdro -a s (é) 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo;
jedro in lupina / tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina) // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije;
jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki;
jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu / oče in sin sta v jedru enakega značaja // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije;
miselno jedro individualizma;
problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine// knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča / omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro;
radioaktivna atomska jedra;
raziskovati zgradbo atomskega jedra 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi;
sestava celičnega jedra;
spojitev celičnih jeder 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra;
do jedra pokvarjen človek
● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; v vsaki stvari je jedro resnice zrno
♦ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astron. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
jeríča -e ž (í) nar. zahodno bodičasta lupina okrog ploda; ježica: kadar pade jeriča na tla, se prekolje in iz nje skoči kostanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
ježíca -e ž (í) 1. bodičasta lupina okrog ploda: ježica se odpre;
izluščiti kostanj iz ježice;
bukove ježice 2. gozd. bodičasta tvorba na želodu, ki vsebuje dosti čreslovine: kupčevati z ježicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
limónin2 -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na limono: okrasiti pečeno ribo z limoninimi krhlji;
limonin sok;
limonina lupina / dodati jedi nastrgano limonino lupinico zunanji, rumeni del lupine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti;
s presledki ločiti vrste;
lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev;
to loči pesnika od drugih ljudi;
kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob;
zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti;
ali ločiš pšenico od ječmena;
dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo;
ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo;
tako sta si podobna, da ju težko ločim;
ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju;
kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta;
potok loči travnik in cesto;
žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta;
pren. le kratek čas ju loči od poroke;
štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči;
ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznalločíti se in lóčiti se
1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
4. prenehati biti v zakonski zvezi, pravn. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi:
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
lóčen -a -o
1. deležnik od ločiti: v dijaškem domu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ glasb. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
lúpina1 -e ž (ȗ) agr. rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetju: podorati lupino;
krmiti z lupino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
lupína2 -e ž (í) 1. mehek, sočen ovoj sadov, plodov: odstraniti banani, jabolku, krompirju, pomaranči lupino;
sadje z debelo, tanko lupino / zelena orehova lupina; bodičasta lupina kostanja, žira ježica / pospravil je jabolčne lupine olupke2. trd, suh ovoj sadov, plodov: streti, zdrobiti lupino;
izluščiti jedrce iz lupine;
valovi so premetavali ladjo kakor orehovo lupino / lešnikova, orehova lupina; pren., ekspr. za njegovo trdo lupino se skriva dobro srce 3. ovoj jajca, navadno trd, apnenčast: natreti, razbiti lupino;
pišče je prekljuvalo tanko lupino / jajčna lupina; mehka kožnata lupina kačjega jajca 4. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali: školjka odpre, zapre lupino;
lupina je gladka, rebrasta / lupina morskega ježka // zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa lupina 5. zunanji del kakega predmeta, zlasti okroglega: lupine granat / od čolna je ostala samo lupina / ekspr. stali so v lupini velikanske dvorane // ekspr. (majhen) čoln, (majhna) ladja: vse tri lupine so se v viharju s tovorom in ljudmi potopile 6. ekspr. kar je za kaj nepomembno: pomembno je jedro, ne lupina;
njegova prijaznost je samo lupina / knjiž., z oslabljenim pomenom: lupina njegovega slabotnega telesa skriva bogato dušo; lupina videza obdaja resnico
● ekspr. počasi je zlezel iz svoje lupine postal dejaven, sproščen; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
♦ arhit. lupina neravna, navadno izbočena tanka plošča, ki pokriva prostore večjih razsežnosti; bot. semenska lupina tanek ovoj semena; um. lupina stene, stropi, ki obdajajo in oblikujejo prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
lupínica -e ž (í) manjšalnica od lupina: odstraniti, streti lešnikovo lupinico / lupinica jajčeca / iskati, zbirati lupinice školjk / začiniti z limonino lupinico z zunanjim, rumenim delom lupine / drobna ribiška lupinica se je potopila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
olúpek -pka m (ȗ) s sadeža, gomolja odstranjena lupina, navadno v kosih: bananini, krompirjevi, repni olupki / sušiti jabolka kar v olupkih neolupljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
oránžen -žna -o prid.(ȃ) pomarančen: oranžna lupina / oranžni nasadi / oranžni sok // rdečkasto rumen: oranžna svetloba zahajajočega sonca / oranžni abonma abonma z vstopnicami oranžne barve / oranžna revolucija protesti proti nepoštenim, potvorjenim volitvam z zahtevo po njihovi ponovitvi proti koncu leta 2004 in v začetku 2005 v Ukrajini / oranžna barva oránžno prisl.:
oranžno pobarvati / piše se narazen ali skupaj oranžno rdeč ali oranžnordeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
oréhov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na oreh: orehovi listi;
orehova veja / orehova lupina; okusna orehova jedrca / orehov liker; orehovi rogljiči, štruklji; orehove palačinke; orehova potica; orehovo pecivo / orehov furnir; orehov les / orehova omara / obleka orehove barve
♦ gastr. orehov kipnik kipnik z orehioréhovo prisl.:
orehovo rjav obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
plévnat -a -o prid. (ẹ̑) poln plev: plevnato žito / plevnata blazina napolnjena s plevami
♦ agr. plevnata lupina trši ovoj semena ječmena, zrasel z vsebino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
pomaránčen -čna -o prid.(ȃ) nanašajoč se na pomarančo ali pomarančevec: pomarančni krhelj;
pomarančna lupina / pomarančni nasadi / pomarančni jogurt, liker / pomarančni okus / pomarančna barva oranžna / pomarančna koža pomarančni lupini podobna jamičasta koža zaradi posebne razporejenosti podkožnega maščevja in vezivnega tkiva, zlasti na stegnih, bokih, trebuhu in zadnjicipomaránčno prisl.:
pomarančno rumena barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
sádežen -žna -o (ȃ) pridevnik od sadež: sadežna lupina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
škóljka -e ž (ọ̑) 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa;
porcelanasta školjka za milo;
školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine
● pog. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo
♦ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto// ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton // ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati / trdi in mehki klobuki // ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik;
trdo poškrobljeno platno;
trdo sukno;
trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste;
trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog// ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi;
trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško / trda preizkušnja huda, težka5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke;
trd udarec po mizi / star. trd spanec trden / knjiž. trda revščina huda, velika / zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla / knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba / trda droga vsako močno mamilo, ki povzroča hitro odvisnost, lahko tudi smrt6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož;
biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen // neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom;
trd pogled;
trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; šport. žarg. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
♦ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; glasb. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; jezikosl. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; pravn. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; rač. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenketrdó tudi tŕdo prisl.:
trdo se bojevati za kaj; trdo delati; trdo odgovoriti; trdo ravnati s kom; trdo stopati po sobi; trdo udariti po mizi; trdo zapreti vrata / trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; trdo vezana knjiga knjiga, vezana v trde platnice
● oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; star. hoditi trdo za kom tik, tesno
tŕdi -a -o sam.:
ekspr. trda bo za kmete težko bodo živeli; ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; ekspr. trda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; spati na trdem; v trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; udaril ga je z nečim trdim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
ubíjati -am nedov. (í) 1. z udarci, s silo povzročati smrta) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijatib) živali: ubijati kače // s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe // v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja;
ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duhubíjati se
1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali
2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije
// zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju
// s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom
4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu
● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi
ubijajóč -a -e:
ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo
ubíjan -a -o:
kriki ubijanih ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.
ubíti ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrta) človeka: napadalec je potnika ubil;
namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem// v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo;
vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo;
ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepiteva) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karteubíti se
1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si
ubívši star.:
ubivši stražarja, so imeli pot prosto
ubít -a -o:
ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno
♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 6. 2024.